Prevod

Vihar je prišel sredi najhujše poletne vročine. Prebivalci kmečkega dvorišča so mu vselej rekli kar »tisti vihar«, kajti niti Slepi Konj, ki je na kmetiji živel dlje od vseh svojih sosedov, ni pomnil česa podobnega. »Spominjam se,« je dejal, »kako je nekoč jeseni veter podrl jablano s sladkimi jabolki. Prašiči so jo našli in pojedli ves sad, še preden je kmet izvedel, da se je podrla. Morali bi jih slišati, kako so krulili ob njej. Bali so se, da jih bo kmet odgnal, preden bodo vse pojedli. Eh, kaj hočemo! Najedli so se do sitega, toda eden od Pujskov mi je pozneje povedal, da jim je bilo potem slabo in da do konca življenja noče videti nobenega sladkega jabolka več. Tisto je bil hud vihar, a ne takšen kot ta, ne takšen kot ta.«

Prišel je ponoči, ko so prebivalci kmečkega dvorišča spali, in vse je hitelo iskat zavetje. Perutnina, ki je prenočevala na stari jablani, ni imela časa, da bi si namastila perje in ga naredila nepremočljivega. Ptice so le kar najhitreje zletele z vej in stekle k odprtim vratom kokošnjaka. Ko so bile na varnem v njem, so našopirile perje in se stresale, da bi se otresle dežnih kapljic. Perutnina ne mara mokrega vremena in jo zelo jezi, če mora biti na dežju. Njeni sosedje to tako dobro vedo, da imajo navado o jeznem človeku reči, da je »besen kot mokra Kokoš«.

Krave so bile v svojem delu hleva, z vratovi med pregradami, zato jim ni preostalo drugega, kakor da mirno stojijo in mislijo na tiste, ki so zunaj. Konji so bili v svojih udobnih stojiščih. Ves dan so trdo delali in kmet jim je v jaslih pripravil dobro večerjo iz ovsa, da so se lahko hitro najedli in zaspali, namesto da bi morali ostati budni in hoditi po pašniku ter si sami iskati večerjo.

Ovce so se zunaj na travniku tesno stisnile pod drevo z nizkimi vejami in mirno stale, dokler vihar ni minil. Bilo jim je tako vroče, da jim je hladni dež prijal, veter pa je butal vanje in zibal drevesne veje. Ob glasnem grmenju so Jagnjeta poskakovala. Bliskanje jim je bilo všeč in iz njega so si naredila igro: vsako je povedalo, kaj je videlo ob zadnjem blisku. Tudi oblaki so bili lepi in so leteli čez nebo kakor velike temne ptice s puhastimi prsmi, ki jim je tu in tam iz kljunov padel svetleč se črv.

Naposled je zrak postal hladen in čist, oblaki pa so odleteli daleč proti vzhodu. Nato so pokukale na plan zvezde, najprej ena, potem dve, potem šest, potem dvajset, nazadnje pa toliko, da jih ne bi mogli prešteti — več kot listov na javorju, več kot travnih bilk na travniku. Ovce so malo tekale naokrog, da bi se otresle dežnih kapljic in se ogrele, potem pa so se spet stisnile skupaj in legle spat.

Ko je na vzhodnem nebu vzšlo sonce, so njegovi topli žarki obsvetili Ovce in jih prebudili. »Kako svež in lep dan,« so rekle. »Kakšno jutro za tek!«

»Prej kot vi bom pri visoki travi!« je eno od malih Jagnjet zaklicalo drugim in vsa so se razbežala po travniku ter od veselja brcala z zadnjimi nogami. Že nekaj časa so se pasla ločeno od mater in se naučila jesti travo, namesto da bi pila mleko. Zelo so bila ponosna na to, kako so jo trgala s hitrimi sunki glave navzgor, in zobje so jim lepo rasli. Zgornjih sprednjih zob niso pričakovala, kajti namesto njih imajo Ovce le trdo mesnato blazinico.

Kmalu so pritekla nazaj k čredi. »Tamle je Pes,« so vzklikala, »neki tuj Pes. Ni podoben Collieju. Sem prihaja in strah nas je.«

Njihov stric, Oven Zvončar, je pogledal proti tujemu Psu, nato pa se hitro obrnil in začel teči. Zvonec okoli njegovega vratu je zazvenketal ob vsakem koraku. Ko so druge Ovce zaslišale zvonec, so dvignile glave in stekle za njim, Jagnjeta pa za njimi. Tuji Pes jim ni sledil niti ni lajal nanje, pa so vseeno tekle naprej in s koraki otresale bleščeče dežne kapljice s trave. Nobena ni sama zase razmišljala, kaj bi pravzaprav morala storiti. Oven Zvončar je pomislil: »Pred Psom bi rad zbežal, pa bom zbežal.«

Druge Ovce so si rekle: »Oven Zvončar teče, pa bomo tekle še me.« In Jagnjeta so rekla: »Če vsi tečejo, bomo tekla še mi.«

Tekle so vzdolž ograje, zvonec je cingljal, parklji so topotali in nobena ni razmišljala s svojo glavo, dokler niso prišle do mesta, kjer je veter podrl ograjo. Ni je položil čisto na tla, temveč jo je nagnil toliko, da se jo je dalo preskočiti. Če bi en sam član črede, tudi najmlajše Jagnje, rekel: »Ne skačite!«, bi ostale na pašniku, toda nihče ni tega rekel. Ovnu Zvončarju se je zahotelo skočiti čez, pa je skočil. Nato so Ovce storile, kar je storil Oven Zvončar, in Jagnjeta so storila, kar so storile Ovce.

Zdaj so bile na cesti in Oven Zvončar je zavil proč od kmečke hiše ter tekel naprej, Ovce in Jagnjeta pa za njim. Še zdaj bi se ustavile, če bi kdo rekel: »Stojte!«, saj so vedele, da ne ravnajo prav, toda nihče ni tega rekel.

Čez nekaj časa je za njimi po cesti pridrdrala težka vprega in Oven Zvončar je preskočil jarek ter stekel na gričevnat travnik, za katerim je bil gozd. Ker je šel on, so šle tudi Ovce, in ker so šle Ovce, so šla tudi Jagnjeta, in nihče ni rekel: »Stojte!« Vidite, do takrat so bile že pošteno prestrašene, in nič čudnega. Ko so zagledale tujega Psa, so se nekoliko ustrašile, saj so mislile, da bi jih utegnil loviti. Če bi se prisilile ostati tam in bi se vedle pogumno, bi kmalu tudi začutile pogum. Tudi če bi bil Pes hudoben, bi mu lahko preprečile, da bi jih poškodoval, kajti Ovce imajo zelo močna, trda čela, s katerimi lahko udarijo, Oven Zvončar pa je imel še dolge, zavite rogove s tremi grebeni ob strani vsakega. Toda z Ovcami je tako kot z drugimi ljudmi — če se prepustijo strahu, jih je vse bolj in bolj strah, tudi kadar ni prave nevarnosti, in zdaj so bile za vse njihove težave krive le one same, ker se niso ustavile in premislile, kaj bi morale storiti.

Pohitele so na najvišji del travnika in ko so bile tam ter niso mogle više, so se ustavile in pogledale druga drugo. Eno Jagnje je reklo svoji materi: »Zakaj smo prišli sem? Tu ni niti približno tako lepo kot na našem travniku.«

»No, jaz sem prišla zato, ker je prišel Oven Zvončar,« je odgovorila. Nato se je obrnila k Ovnu Zvončarju in rekla: »Zakaj si nas pripeljal sem?« »Nisem vas pripeljal sem,« je odvrnil. »Zahotelo se mi je priti, pa sem prišel. Nisem vas silil, da mi sledite.«

»N-ne,« je odgovorila Ovca, »ampak lahko bi vedel, da bomo Ovce šle za teboj, če boš šel ti.« »No,« je rekel Oven Zvončar, »ve Ovce pa bi lahko vedele, da bodo Jagnjeta šla za vami, če boste šle ve, zato bodite raje tiho.«

»Bee!« so zavpila Jagnjeta. »Vroče nam je in žejna smo, tu pa ni vode, da bi pila. Nazaj hočemo.« Vsakdo je izgubil potrpljenje z nekom drugim in nikomur ni bilo prijetno. Niso si upale poskusiti vrniti domov, ker so se bale, da bi jih doletelo še več težav, zato so se stisnile skupaj na vrhu hriba in bile zelo nesrečne in potrte. Niso imele nobenega dobrega razloga, da so prišle sem, in niti povedati ne bi znale, zakaj so stekle na vrh hriba, namesto da bi ostale v prijetni dolinici spodaj.

A razlog, da so stekle navkreber, je vendarle obstajal, čeprav ga niso poznale. Njihova pra-pra-pra-pra-pra-praded in pra-pra-pra-pra-pra-prababica sta bila namreč divji Ovci v gorah in sta ob nevarnosti stekla navzgor med skale, kjer ni bilo nikogar, ki bi jima lahko kaj storil. Navadila sta se teči v hrib, kadar sta se prestrašila, in njuni otroci so počeli enako, pa tudi otroci njunih otrok, in zdaj tako ravnajo celo Ovce s kmečkega dvorišča, čeprav so že zdavnaj pozabile, zakaj.

»Hov-hov-hov!« je zadonelo skozi mirni jutranji zrak. »Collie je!« so veselo vzkliknila Jagnjeta. »Prihaja, da nas odpelje domov. Zablejajmo, da nas bo hitreje našel.« Vsa Jagnjeta so s svojimi visokimi, mehkimi glasovi rekla: »Bee! Beee!«, njihove matere pa so glasneje rekle: »Bee! Beee!« In Oven Zvončar je dodal še svoj »Bee! Beee!«, ki je bil tako globok in močan, da je zvenel kot droben, prav drobcen grom.

Collie je priskakljal mimo, mahal z repom in bliskal z očmi. Pognal je čredo proti domu ter jo vso pot ošteval in se ji posmehoval, toda zdaj so bile Ovce tako srečne, da jim ni bilo mar, kaj govori. Ko so bile spet na varnem na domačem travniku in je kmet popravil ograjo, jih je Collie zapustil. Ko se je obrnil, da bi odšel, jim je zaklical še zadnji nasvet.

»Jaz sem Ovčarski Pes,« je rekel, »in moja naloga je skrbeti za Ovce, kadar ne znajo skrbeti same zase, a prav rad bi bil za nekaj časa Oven Zvončar. Mene že ne bi zalotili, da počnem vsako neumnost, ki se mi zahoče, in spravljam v težave vso čredo, ki mi sledi! Nihče ne more ničesar storiti, ne da bi za njim isto storil še kdo drug, in jaz ne bi vodil drugih v težave, potem pa rekel, da nisem pomislil. Hov-hov-hov-hov!«

Oven Zvončar je godrnjal sam pri sebi: »Saj drugim ni treba capljati za menoj, če nočejo. To bi bilo pa res žalostno, če ne bi smel preskočiti ograje, ne da bi vsi šli za menoj.« Toda globoko v srcu ga je bilo sram, saj je vedel, da mora tisti, ki vodi druge, ravnati prav.