Trkajoče skale

Besedilo

Trkajoče skale

Nato so dvanajstim blaženim bogovom postavili oltar na nasprotnem bregu ob morskem priboju in nanj položili daritve, potem pa se vkrcali na hitro ladjo, da bi zaveslali. Tudi plahe golobice niso pozabili vzeti s seboj; v svoji roki jo je držal, vso trepetajočo od strahu, Evfem, medtem ko so odvezali dvojne vrvi, ki so ladjo vezale na kopno.

Ko so odrinili naprej, niso ušli Atenini pozornosti. Takoj je urno stopila na lahen oblak, ki jo je lahko hitro nosil, čeprav je bila mogočna, in pohitela proti morju, z dobrohotnimi mislimi na veslače.

Kakor človek, ki blodi daleč od domovine — tako kakor pogosto blodimo ljudje, vajeni trpljenja — in mu nobena dežela ni več oddaljena, temveč so mu vse poti pred očmi, v mislih zagleda svoj dom, hkrati pa se mu pokaže pot po vodi in kopnem, in zdaj sem, zdaj tja v hrepenenju hitro obrača svoj pogled: tako je tudi Zevsova hči urno poletela in stopila na obalo negostoljubne Tinije.

Ko so prispeli do tesnine v vijugastem prelivu, ki so jo na obeh straneh zapirale razbrazdane pečine, je vrtinčasti tok od spodaj pljuskal ob plovečo ladjo, oni pa so v velikem strahu veslali naprej. Že jim je bobnenje trkajočih skal nenehno udarjalo v ušesa in odmevalo po s slanico obliti obali. Tedaj se je Evfem z golobico v roki vzdignil in stopil na premec; drugi pa so po ukazu Tifisa, Hagnijevega sina, zadržali vesla, da bi nato ladjo pognali med skalama, zanašajoč se na svojo moč. Ko so obpluli rt, so ju nenadoma zagledali, kako se še zadnjič razmikata.

Pogum jim je splahnel; Evfem pa je izpustil golobico, da je poletela s svojimi krili. Vsi hkrati so vzdignili glave in gledali za njo; ptica je med skalama poletela, oni pa sta se spet pognali druga proti drugi in z gromkim pokom trčili. Visoko je brizgnila slanica, kakor oblak; morje je strašno zarjovelo in vse naokrog je silovito zagrmelo nebo.

Votle jame pod razbrazdanimi pečinami so od znotraj bobnele pod udarci morja; visoko nad obalo je kipeči val pršil belo peno.

Nato je tok zavrtinčil ladjo. Skali sta golobici odbili le konice repnih peres; sama pa je odletela nepoškodovana. Veslači so glasno zavpili in tudi Tifis jim je zaklical, naj veslajo na vso moč. Skali sta se namreč spet razmaknili. Med veslanjem so trepetali, dokler jih ni povratni naval vode, ki se je vzdignil, potegnil med skali. Tedaj jih je vse zajel najhujši strah, saj jim je nad glavami grozila neizogibna poguba.

Že se je skozi odprtino tu in tam kazalo širno Črno morje, ko se je nenadoma pred njimi vzdignil velikanski val, izbočen kakor strma, odsekana pečina. Ko so ga zagledali, so sklonili glave vstran; zdelo se jim je namreč, da bo planil čez vso ladjo in jo povsem zagrnil.

Toda Tifis ga je prehitel in popustil veslanje, ki je težilo ladjo. Večina vala se je prevalila pod gredljem in ladjo s krme potegnila daleč stran od skal; visoko v zraku jo je nosilo.

Evfem je hodil med tovariši in vsem klical, naj z vso močjo pritisnejo na vesla; oni pa so z bojnimi kriki udarjali po vodi. Kolikor je ladja pod njihovimi zavesljaji napredovala, dvakrat toliko jo je vrglo nazaj; vesla so se upogibala kakor ukrivljeni loki pod silnim naporom junakov.

Tedaj se je z nasprotne strani nenadoma pognal visok, previsen val, ladja pa je kakor valj zdrvela po divji vodi, strmo navzdol v morsko globel. Prav sredi Trkajočih skal jo je zadržal vrtinčasti tok; skali sta na obeh straneh drhteli in grmeli, ladijsko ogrodje pa je obtičalo.

Tedaj je Atena z levico zadržala mogočno skalo, z desnico pa sunila ladjo, da je švignila skozi. Ta se je vzdignila in poletela kakor krilata puščica.

Vendar sta skali ob silovitem trku še oplazili vrhnje okrasje na krmi. Atena pa je, ko so nepoškodovani ušli, odhitela na Olimp.

Skali sta se nato druga ob drugi na istem mestu za vselej ukoreninili, kakor so določili blaženi bogovi, ko bi ju kdo videl in z ladjo preplul med njima.

Oni pa so si šele tedaj oddahnili od ledenega strahu in se ozirali po nebu in morski širjavi, ki se je odpirala daleč pred njimi. Res so menili, da so se rešili iz Hada. Tifis pa je prvi spregovoril: »Mislim, da smo se prav po zaslugi te ladje zanesljivo rešili; in za to ni nihče zaslužnejši od Atene, ki ji je vdihnila božansko moč, ko jo je Argos spajal s klini. Ni ji usojeno, da bi propadla.

Ajzonov sin, zdaj se tudi ti nič več tako ne boj ukaza svojega kralja, saj nam je bog naklonil, da smo ušli skozi skali. Finej, Agenorjev sin, je namreč dejal, da bomo preostale preizkušnje zlahka opravili.«

Tako je govoril in obenem ob bitinijski deželi gnal ladjo naprej po odprtem morju. Jazon pa mu je ob njem stoječ z blagimi besedami odgovoril: »Tifis, zakaj me s tem tolažiš v moji žalosti?

Storil sem napako in zabredel v strašno, nepopravljivo nesrečo. Ko mi je Pelias to ukazal, bi moral takoj odločno zavrniti to odpravo, četudi bi moral zato umreti, neusmiljeno raztrgan ud za udom. Zdaj pa me težijo neizmeren strah in neznosne skrbi; groza me je, ko moramo z ladjo pluti po ledenih morskih poteh, in groza me je tudi, kadar stopimo na kopno. Povsod so namreč sovražni ljudje.

Vsakemu dnevu zame sledi noč, ki jo prebedim v stiski, vse odkar ste se prvič zbrali zaradi mene, in premišljujem o vsaki stvari posebej. Ti pa govoriš brez skrbi, kakor da bi ti bilo mar le za lastno življenje. Jaz pa se zase niti malo ne bojim; skrbi me za tega in onega, prav tako zate in za vse druge tovariše, da vas ne bom mogel nepoškodovanih pripeljati nazaj v grško deželo.«

Tako je govoril, da bi preizkusil junake; ti pa so mu v en glas odgovorili s pogumnimi besedami. Njihovi klici so mu ogreli srce in znova jim je odkrito spregovoril: »Prijatelji, vaš pogum krepi mojo srčnost.

Zato me zdaj ne bi več obšel strah, četudi bi moral pluti skozi Hadova brezna, dokler vi ostajate neomajni sredi strašnih nevarnosti. Zdaj ko smo prepluli Trkajoče skale, pa mislim, da nas ne čaka več nobena druga takšna groza, če bomo le res nadaljevali pot po Finejevih napotkih.«