Prevod

Težko bi bilo reči, katera družina je najpomembnejša med prebivalci kmečkega dvorišča. Nobena žival ni tako modra kakor Collie, gospodarjev pes, in vsi drugi ga imajo radi ter ga ubogajo, kadar ga pošljejo ponje na pašnik ali da jih odžene k vodi. Vendar svojih dni ne preživlja ne v hlevu ne na polju, temveč prihaja le z gospodarjem ali tu in tam na obisk.

Morda se spominjate, kako sta bila Podvezna kača in stara Rega voditelja na travniku in kako so se v gozdu vsi ozirali po Svizcu. Bili so potrpežljivi in stari, in deloma prav zato, ker so bili stari in so imeli za premišljevanje o življenju na voljo toliko let, so bili tudi zelo modri. Na kmečkem dvorišču so bili najpotrpežljivejši in najstarejši Voli in k njim so se zatekale vse živali, kadar so bile v stiski.

Tu so bili tudi Konji, lepe, krepke živali, ki so vedno komu pomagale in večji del leta delale ves dan. Skozi visoko žito so vlekli žetveni stroj in tam, kjer je zjutraj valovela zlata pšenica, so ob sončnem zahodu ležali povezani snopi požetega žita, strnišče pa je bilo pripravljeno za perjad. Bili so marljivi prebivalci dvorišča in včasih so pozimi radi spomnili sosede, koliko dela so opravili.

Potem so bile tu še Krave, sestre Volov. Velike so in veliko jih je, vendar niso tako modre, kar je prav lahko razumeti. Na kmetiji jim ni treba početi drugega kakor dajati mleko za izdelovanje masla in sira ter za gospodarjeve otroke. Noben kmet ne bi mogel shajati brez svojih Krav, vendar te ne delajo tako kakor njihovi bratje. Tako lagodno živijo, da se ne naučijo prav veliko. Veste, kadar ljudje delajo, morajo misliti, in kadar premislijo dovolj koristnih misli, postanejo modri. To je eden izmed mnogih razlogov, zakaj je tako nespametno lenariti.

Res bi bilo težko reči, katera družina na kmečkem dvorišču je najpomembnejša, prav nič težko pa ni povedati, katera ima samo sebe za najpomembnejšo. Če vprašate katerokoli Gos, vam bo povedala, da je ena sama iz njihove jate vredna toliko kot pet Konj ali ducat Krav. Nihče drug vam ne bi rekel česa takega, in če bi to omenili paru Rjavcev, Sivcu ali celo najmlajšemu Žrebičku v hlevu, bi vam odgovorili le z glasnim konjskim krohotom. Krave bi se nasmehnile in odvrnile: »Kakšna gos pa je, da govori kaj takega!«

Na kmetiji je že od nekdaj živela jata Gosi in njihovi sosedje so se tako navadili njihovih čudaških navad, da se ob njihovem šopirjenju le nasmehnejo, in še to prav dobrodušno. Celo nekoliko se jim smilijo, kadar ostanejo brez perja, čeprav je Levi vol nekoč rekel, da bi bile Gosi, ko jih ne bi tu in tam oskubili, res preveč prevzetne, da bi se dalo živeti z njimi.

Morda je imel Levi vol prav, kajti potem ko so vso zimo nosile svoje perje, zares dvigajo glave više kot kdaj prej in razglašajo, kaj mislijo in kaj bi storile, zato je dobro, da jih kdo spomni, da si tudi one služijo kruh kakor vsi njihovi sosedje. Gospodinja Gosi nikoli ne oskubi, dokler ne pride toplo vreme. Tedaj jim pobere vse mehko, kratko perje, ki so ga nosile čez zimo, in potem so videti zares razcapane. Pred mnogimi leti so se morale Gosi odreči tudi dolgim repnim in perutnim peresom, ki so jih prirezali v pisalna peresa, toda te Gosi o tem niso vedele ničesar, na dvorišču pa tudi ni bilo nikogar, ki bi bil dovolj star, da bi se tega spominjal in jim povedal. Zato so menile, da se jim že s tem, ko morajo dati perje s prsi, godi huda krivica.

»Sssss!« je rad rekel Gosak. »Če gospodarjevi fantje že morajo imeti pernate blazine, da na njih polagajo glave, zakaj si pa ne vzgojijo svojega perja?«

»Hm!« je nekoč rekel Levi vol. »Če že moraš jesti oves, zakaj si ga pa ne pridelaš sam?« Toda Gosak se je že zibal proč in se pretvarjal, da ga ni slišal.

Pozimi se Gosi najbolj šopirijo. Takrat, ko Konjem natikajo vprežno opremo, govorijo druga drugi: »Ljubi bog! Ali ne bi bilo strašno, če bi si morale tako služiti kruh?« In včasih, ko je vprega privezana k stebru ob hiši, se v gosjem redu zazibljejo mimo, z Gosakom na čelu, in rečejo Konjem: »Slišale smo, da morate odpeljati voz drv v mesto. Kako neprijetno. Upamo, da se ne boste preveč utrudili. Me gremo pa k reki na prijetno mrzlo kopel. Na svidenje.« Potem odkorakajo z visoko dvignjenimi glavami, in brž ko jim obrnejo hrbet, se Konji spogledajo in tiho zasmejejo. Vedo namreč, da ni na svetu nič boljšega od dobrega, poštenega, trdega dela, pa naj bo kakršnokoli že.

Vsako zimo Gosi pozabijo, da jih bo treba oskubiti, in vsako pomlad so presenečene, ko izgubijo perje. Pred jesenjo jih oskubijo štirikrat in ti štirje dogodki si sledijo tako blizu skupaj, da se jih od enega do drugega spominjajo celo one. Človek bi mislil, da tedaj ne bodo več tako prevzetne, toda namesto da bi rekle: »Seveda si tudi me služimo kruh — zakaj si ga pa ne bi?« govorijo: »No, da, gospodinji res odstopimo nekaj svojega perja, kadar si ga zaželi. Najbrž bi temu, da ji vzgajamo perje, lahko rekli delo, vendar nam to ne vzame veliko časa in je nekaj povsem drugega kakor vleči tovore in se utrujati kakor Konji in Voli. Gojiti perje je gosposko.«

Ničesar si ne zapomnijo za dolgo, zato bodo napako, ki so jo že enkrat storile, najbrž ponavljale spet in spet. Poleg tega ne znajo ločevati pomembnih stvari od malenkosti in niso srečne, če ne more biti vedno vse po njihovem. In veste, da tega ne more nihče pričakovati. Vse to izvira iz tega, da se jim ne ljubi temeljito premišljevati, in včasih jim nakoplje obilo težav, kakor tistega dne, ko Siva gos ni hotela skozi dvoriščna vrata.

To je bilo kmalu po tistem, ko sta Gosak in njegova žena izvalila sedem Gosličev in sta jih takoj peljala k potoku. Za vso jato je bil to srečen dan. Gosak in mama Gos sta se veselila, ker so njuni otroci varno prišli iz lupin in ker jima ne bo več treba s skrčenimi nogami sedeti na gnezdu. Gosaki so dobri očetje, saj polovico časa pokrivajo jajca, medtem ko mama Gos počiva. Druge Gosi niso bile le ponosne na Gosliče, temveč so se veselile tudi tega, da bosta Gosak in mama Gos spet lahko hodila z njimi naokrog. Zelo so ju pogrešale.

Vrata, ki so vodila z dvorišča na travnik, so bila na stežaj odprta in vse Gosi razen Sive so skoznje sledile Gosaku. Siva gos je skušala zlesti skozi majhno luknjo v ograji čisto blizu vrat. Vanjo je stlačila glavo in iztegnila vrat na travniško stran ograje, dlje pa ni mogla, čeprav je rinila tako dolgo, da se ji je že vrtelo.

»Počakajte me,« je zavpila. »Počakajte me-e!« »Pohiti vendar,« je rekel Gosak. »Saj hitim,« je zavpila in se uprla z vso močjo, toda ker je bila luknja v ograji tako majhna, ni prišla nič dlje kot prej.

»Pojdi skozi vrata,« je rekel Levi vol, ki se je pasel v bližini. »Sssss!« je odrezavo rekla Siva gos. »Raje grem tukaj skozi. To pot sem si izbrala.«

»O!« je rekel Levi vol. »Oprosti! Potem pa le pojdi tam skozi!« »Mi gremo naprej,« je zaklical Gosak. »Bi že počakali, a Gosličem se mudi na prvo kopel. Pridi, kakor hitro moreš.«

Siva gos se je še bolj trudila, da bi šla po poti, ki si jo je izbrala, vendar se je pri tem le tako zasopla, da je morala leči in počiti. Nekoč se ji je zazdelo, da sliši smeh, a ko je pogledala Levega vola, ki je bil edini v bližini, je ta ležal z zaprtimi očmi in resnobno prežvekoval, zato je sklenila, da se je najbrž zmotila.

Spodaj pri potoku je preostala jata veselo gagala in videla je vseh sedem Gosličev, kako plavajo z Gosmi in Gosakom. »Oh,« je vzkliknila, »ko bi le bila z njimi! Ne razumem, kaj je narobe s to luknjo v ograji. Gospodar bi jo moral povečati.«

Rinila je, se hudovala in razburjala, dokler je ni bolel vrat in ni bila tako utrujena, da ne bi mogla plavati, tudi če bi imela priložnost, zato je sedla, da bi si odpočila. Spomnila se je sicer, kaj ji je rekel Levi vol, a če ni mogla iti tako, kakor si je zamislila, potem pač sploh ne bo šla. Odpravila se je v hlev, da bi si poiskala hladen, senčen kotiček, in sklonila glavo, ko je prestopila prag visokih vhodnih vrat.

»Zakaj pa si to naredila?« je začivkala Lastovka. »Ker se nočem z glavo zaleteti v podboj nad vrati,« je odvrnila. »Vedno naredim tako. Vsa naša jata dela tako.«

»Čiv-čiv-čiv-čiii,« se je zasmejala Lastovka, švignila proč in sedla na ograjo ob Levem volu. »Zakaj pa Siva gos ne plava z drugimi?« je vprašala.

»Ker svojega debelega telesa ne more zriniti skozi tisto luknjo v ograji,« je rekel Levi vol in ob tem zamahnil z repom proti njej. »Zakaj pa potem ne gre skozi vrata?« je vprašala Lastovka.

»Ker pravi, da gre raje po drugi poti, in če ne more po tisti, potem sploh ne bo šla.« »In zato zamuja vso zabavo?« je rekla Lastovka.

»Prav vso,« je odgovoril Levi vol, »ampak saj veš — prava gos je!«