Prevod

Miši so se imenitno zabavale v koruznjaku. Kmetov hlapec je ob njem malomarno pustil naslonjeno desko, po kateri so se lahko povzpele in skozi eno od velikih špranj v steni smuknile noter. Nekatere med njimi so bile tu sploh prvič. Ko je kmet postavljal koruznjak, je na vrh vsakega lesenega stebra poveznil pločevinasto posodo z odprtino navzdol, nato pa skoznje pribil talne tramove. Tako je lačnim Mišim preprečil, da bi prišle do koruze.

To je bil zanje velik dan in njihovi sekalci se bodo prav gotovo dovolj obrusili, ne da bi jih morale še kako drugače obrabljati. Veste, na to morajo vse Podgane in Miši zelo paziti, saj jim sprednji zobje ves čas rastejo, zato morajo vsak dan glodati trde stvari, da jim ne zrastejo predolgi.

Te Miši je zares skrbela samo ena stvar, in sicer Mačka. Jastrebov in Sov se niso bale, ker so živele v zaprtih prostorih. Podlasice niso pogosto prihajale do skednja, ljudje pa so, kadar so bili v bližini, povzročali toliko hrupa, da se jim je vsaka budna Miš zlahka umaknila s poti. Z Mačko je bilo drugače. Ponoči je nenehno prežala naokrog, prav takrat, ko so imele najlepše zabave; in marsikatero mlado Miš je od polnočne večerje pregnal pogled na njene oči, ki so se v temi svetile kakor ognjene krogle. Podnevi ni bilo tako hudo, saj so jo lahko videle prihajati, poleg tega pa je takrat večino časa spala.

Tudi v koruznjaku so se pogovarjale o njej. »Je katera od vas danes videla Mačko?« je vprašal Najstarejši mišek. Nihče ni odgovoril. Potem pa je neki mladi mišek, ki ga je zmeraj kaj skrbelo, dejal: »Kaj pa, če bi zdaj prišla iz skednja! Kaj pa, če bi se napotila naravnost proti koruznjaku! Kaj pa, če bi se postavila tik pod tla! Kaj pa, če bi nas ujela, ko bi skočili dol! Kaj pa, če—«

Toda tedaj so mu vse druge mlade Miši zacvilile, naj neha, ena med njimi pa je izjavila, da se ji ob sami misli na to dlaka postavlja pokonci. Najstarejši mišek je spregovoril precej ostro. »Kaj pa, če bi ti,« je rekel prvemu mlademu mišku, »več jedel in manj govoril? Dovolj prijetnih reči je, o katerih se lahko pogovarjamo, ne da bi takole strašil vse svoje prijatelje.«

Mlada Miš, ki je rekla, da se ji dlaka postavlja pokonci, ni mogla pojesti ničesar več, tako je bila prestrašena. »Kaj bi lahko storili,« je vprašala, »če bi prišla Mačka?«

»Ostali bi prav tam, kjer smo,« je odgovorila njena mama. »Pri zaprtih vratih nas ne bi mogla doseči. Zdaj pa jej naprej in ne bodi neumna.«

Po deski je pritekel Podganček. »Dobro jutro,« je rekel. »Ste slišali novico?« »Ne, ne!« so vzkliknile Miši, pohitele na tisto stran koruznjaka in pokukale skozi špranjo.

»Rumena mucka je bila z mamo na lovu in pravijo, da gre njen brat nocoj.« »No,« je rekla neka mišja mama, »vedela sem, da moramo to pričakovati, vendar sem upala, da bosta še malo počakala. Zdaj pa, otroci,« je dodala, »le pazite nase! Vem, da morate med iskanjem hrane zahajati tudi na nevarne kraje, toda nikar se tam ne ustavljajte, da bi klepetali ali si čistili kožuščke. Za to si poiščite varne kotičke, sicer me bo ves čas skrbelo za vas.«

»Bomo,« so vse male Miši zacvilile v en glas. »Zelo, zelo bomo previdne.« »Hvala za novico,« je Najstarejši mišek rekel Podgančku. »Tudi mi ti bomo skušali sporočiti, kadar bomo izvedeli za kakšno novo nevarnost.«

Podganček, ki je bil postaven mladenič, je stekel po deski navzdol in odšel. Niso ga mogle povabiti na kosilo, saj je bil prevelik in preveč čokat, da bi se stlačil skozi špranje, vendar je razumel, kako je s tem, in vedel, da si lahko hrano poišče drugje. Zdaj je stekel k svinjaku, da bi si prilastil del zajtrka, ki ga je kmet pravkar pustil tam. Pogosto je to storil takoj, ko je kmet odšel, in Prašiči ga niso nikoli nadlegovali. Morda zato, ker so vedeli, da bo, če ga preženejo, ko pride sam, naslednjič pripeljal vse svoje sestre, sestrične in tete, pa tudi brate, bratrance in strice, in da bodo pojedli prav vse, kar imajo.

Ko se je dodobra najedel zajtrka, je stekel pod rob skednja, da bi se očistil. Pri tem je bil vedno zelo natančen. Mama ga je že čisto majhnega naučila, da mora imeti kožušček lepo skrtačen in obraz umit, in to je počel prav kakor Mačka: zmočil si je tačke ter si zdrgnil obraz in vrh glave. S tačkami si je skrtačil tudi kožušček.

Medtem ko je bil tam, je iz skednja nad njim prišla ena njegovih sestričen. Po notranji strani stene je stekla z glavo navzdol, zadnje tačke pa je zasukala tako, da so bile obrnjene nazaj. Tako se je lahko oprijemala z dolgimi, ostrimi kremplji, prav kakor Veverica, in ni padla. Ko je prišla do tal, je bila vsa zasopla, vendar ne od teka.

»Kaj misliš, kaj je kmet zdaj spet naredil?« je vzkliknila. »Že to je bilo dovolj hudo, da je s pločevino zabil luknje, ki smo jih preglodale v njegove žitne zaboje, ampak tole je še hujše. Saj nam ni treba, da bi nam povzročalo toliko težav, vendar me je prizadelo.«

»Kaj pa je?« jo je vprašal bratranec. »Past!« je rekla. »Grozna, bleščeča past. Podganček z druge kmetije mi je povedal zanjo. Odprta in ploska leži na dnu žitnega zaboja — prav tistega, v katerega sva sinoči preglodala luknjo — in na sredini je čudovit košček sira. Podganček, ki mi je povedal zanjo, pravi, da se past sproži in stisne vsakogar, ki se dotakne sira.«

»Pha!« je vzkliknil mladi Podganček, ki je pravkar zajtrkoval v svinjaku. »Pa naj leži tam! Saj se nam je ni treba dotikati, čeprav si jo bom nekoč že ogledal. Mislim, da je dobro poznati stvari.«

»Raje bi videla, da si je ne bi ogledoval,« je rekla sestrična, ki ga je imela zelo rada. »Podganček z druge kmetije pravi, da je pasti zelo nevarno že samo gledati, posebno če imaš prazen želodec.«

»Potem bo za Podgančka z druge kmetije najbolje, da se jim ne približuje,« je rekel mladenič in dvignil tačko, da bi preveril, ali so mu brčice lepo urejene. »Tako ali tako nimam prav dobrega mnenja o njem. Misli, da ve vse, ker je potoval. Želim si, da ne bi imela ničesar opraviti z njim. Stavim, da si bila z njim v žitnem zaboju, ko si videla past.«

»Da,« je rekla, »bila sem.« »No,« je odvrnil, »oba sta jo varno odnesla in tudi jaz jo bom. Morda nisem posebno bister, vendar mislim, da imam dovolj pameti, da se ne pustim ujeti v past.« Nato je zavil v svojo luknjo in zaspal. Vso noč je tekal naokrog in bil je zelo utrujen. Pa tudi nejevoljen. Sestrična mu je že drugič pripovedovala, kaj je rekel Podganček z druge kmetije, in zdelo se mu je, da ji je ta vse preveč všeč.

Ko se je zbudil, je bila spet noč; prebudilo ga je topotanje Lisastega sivca po tleh nad njegovo glavo. Nekaj trenutkov se skoraj ni mogel spomniti, kje je. Potem mu je bilo vse jasno. Bil je v svoji prijetni luknjici pod skednjem in bila je noč. Spomnil se je nečesa v zvezi z Rumeno mucko. Kaj je že bilo? Aha, začela je loviti. No, nje se še ni bal. Toda tu je bilo še nekaj — past! Spraševal se je, ali je sestrična spet v tistem zaboju. Prav lahko, da ji njen prijatelj, Podganček z druge kmetije, ravno zdaj razkazuje past. Tudi sam bo šel tja, in to takoj.

Stekel je po steni navzgor, skozi odprtino in čez skedenj do žitnega zaboja. Noč je bila mesečna in v skednju ni bilo prav temno. Pokrov zaboja je bil dvignjen. Morda ga je kmetov hlapec pozabil zapreti. Morda pa je v njem ostalo tako malo žita, da se mu ga ni zdelo vredno zapirati. Kakor koli že, zdaj je past lahko povsem razločno videl. V zaboju ni bilo nikogar drugega in stopil je čisto blizu nje.

»Za nič na svetu se je ne bi dotaknil,« je rekel, ko je vstopil v zaboj, »vendar mi ne more škoditi, če si jo ogledam.« Ko se je približal, je skrbno pazil, da se z repom ni niti oplazil ob verigo, s katero je bila past pritrjena. »Torej je to tista strašna, nevarna past?« je rekel. »Ni videti posebno grozljiva. Tale sir pa res lepo diši.« Dvakrat ali trikrat je povohal. »V vsem življenju sem sir okusil samo enkrat,« je rekel, »zdaj pa skoraj umiram od lakote. Prav rad bi ga malo pogrizljal.« Gledal ga je in premišljeval o njem, dokler se mu ni zazdelo, da ne more kar oditi in pustiti sira tam.

Potem je pomislil: »Če zelo previdno stopim čez te bleščeče jeklene reči in tačke postavljam samo na dno zaboja, se past ne more sprožiti. Potem bom zgrabil sir in skočil … Skoraj prepričan sem, da mi bo uspelo … Saj res, vem, da mi bo.« In tako je Podganček, ki je prišel samo pogledat past, začel dvigovati najprej eno tačko in nato drugo čez bleščeče ukrivljene palice ter se pripravil, da bo pograbil sir in zbežal.

»Zdaj!« je vzkliknil. »Ena, dve, tri!« Res ga je pograbil in skočil, toda tudi past je skočila, po svoje, kakor pač znajo pasti, in Podganček, ki je dobil sir, je zanj plačal z zadnjimi tremi obročki svojega repa. »Au!« je zavpil. »Moj rep! Moj rep! Moj lepi, dolgi, koščeni rep, ves prekrit z luskami in kratkimi dlačicami!« Zdaj mu za sir ni bilo več prav nič mar. Še videti ga ni hotel, saj bi veliko raje spet imel konico repa, kakor pojedel cel zaboj sira.

»Kakšen bo zdaj videti!« je rekel. »Tako štrcljast in top. Pa vedno mi je tako dobro služil. Lahko sem ga ovil okoli palice, da sem se obdržal pokonci, kadar sem imel polne tačke, in velikokrat sem z njim zakotalil jajca po tleh, tako da sem ga ovil okoli njih.« Nato je zaslišal podganje glasove ter jo urno ucvrl iz zaboja in navzdol v svojo luknjo.

V zaboj sta prišla njegova sestrična in Podganček z druge kmetije. »Ne glej pasti,« ji je govoril, »ampak jej žito iz bolj oddaljenega kota.«

»Ne bom,« je odgovorila in napol zaprla oči, da je ne bi videla. Bil je ob njej in spotaknila sta se ob sir, ki je zdaj ležal na dnu zaboja, stran od pasti. »Kako pa se je to zgodilo?« je rekel. »Najprej ga pojejva, potem pa ugotoviva.« S tem nasvetom je pokazal, da je Podganček z veliko zdrave pameti.

Ko sta ga pojedla, sta začela pogledovati proti pasti. Ker v njej ni bilo več sira, ki bi ju mamljivo vabil, sta se pri tem počutila povsem varna. Ugotovila sta, da se je past sprožila, in v njej so ležali zadnji trije obročki nekega podganjega repa.

»Kako grozno!« je vzkliknila. »Upam, da jih ni izgubil kateri od najinih prijateljev.« »Hm, hm!« je rekel Podganček z druge kmetije. »Koga sem že videl s takim repom? Ta rep sem zagotovo že videl — tvoj bratranec je bil!«

»Ubožec!« je rekla. »Moram ga obiskati.« »Oh, ne hodi zdaj,« je vzkliknil Podganček z druge kmetije. »Mislim, da bi bil morda rad nekaj časa sam. Poleg tega,« je prijazno dodal, da bi jo pregovoril, »še nisi poskusila žita, pa je zelo dobro.«

»N-no,« je odgovorila, »morda bi bil bratranec res bolj zadovoljen, če zdaj ne bi prišla.« Tako je ostala, Podganček z druge kmetije pa ji je pripovedoval čudovite zgodbe o svojih potovanjih in imela sta imenitno večerjo.

Ko je njen bratranec spet začel tekati naokrog, je bil precej bolj žalosten in moder Podganček. Včasih so ga mlajše Podgane vprašale, kako je izgubil konico repa. »Ker ga nisem obrnil proti mamljivi nevarnosti,« je odgovarjal zelo resno. Potem ko jim je povedal zgodbo, je vselej dodal: »Mamljivi nevarnosti moraš obrniti rep takoj, ko jo zagledaš. Če namreč čakaš in gledaš ter hrepeniš po nečem, česar ne bi smel vzeti, se bo gotovo zgodilo kaj hudega, in marsikatera Podgana je prav tako izgubila še veliko več kakor konico repa.«