Waltey

Prevod

Zahodnjaki si domišljamo, da smo iznašli zvestobo vladarju, in razvoj tega nenavadnega čustva pripisujemo krščanskim idejam, pri tem pa čustva, ki bi jih moral v nas vzbujati Bog, najvišji Vzrok in najvišje Dobro, zamenjujemo s tistimi, ki veljajo človeku, rojenemu iz žene. Ne vem, ali je neko čustvo bolj ali manj vredno zato, ker je starodavno, vem pa, da je zvestoba vladarju stara toliko kot najstarejši kulti, in v podporo tej misli bom obudil spomin na to, kar se je pripetilo nadvse vdanemu Prejaspesu.

Kir je bil slaven in pravičen vladar, njegov sin in naslednik Kambiz pa je, čim bolj je okušal vino neomejene oblasti, kazal vse več znamenj posebne opitosti, ki jo povzroča ta strašna pijača, destilirana iz človeškega znoja, krvi in solza. Imel se je za središče življenja in oko sveta, njegov pohod v Egipt pa ga je še bolj prevzel z napuhom in utrdil v prepričanju, da njegova volja ne pozna ne zakona ne uzde. To kraljestvo, v katerem je civilizacija pod faraonom Amasisom dosegla bleščeč razcvet, je Perzijec premagal in podjarmil ter zmagoslavno vkorakal v veličastna mesta ob Nilu, polna palač, terasastih vrtov, obeliskov, piramid, sfing in kolosov iz porfirja in bazalta. Ko je Kambiz postal gospodar Egipta in videl svoje ime, vklesano v hieroglifih na podstavkih kipov, ki so nosili svetišča, in na tempeljskih stebrih, se ni več imel za smrtnika, temveč za božanstvo, enako Ozirisu, Egipčani pa so se metali na tla pred tem osvajalcem z zlato tiaro, tem bledim obrazom, ki je prišel z Vzhoda. Le en družbeni stan mu ni hotel izkazovati božjega čaščenja: duhovniki. Vera je bila edina, ki se je sredi vsesplošne potrtosti še upirala, in prav zato se je Kambiz na vso moč trudil, da bi jo ponižal in premagal, jo zasmehoval in, kakor bi rekli danes, jo naredil za tarčo posmeha. Ni zamudil priložnosti, da se ne bi ponorčeval iz čaščenja bogov z živalskimi glavami, tako smešnih častilcu Luči, Ognja in večnega Sonca; in če je po naključju zalotil kak egipčanski verski obred, si je izmišljal burke, da bi ga osmešil. Naneslo je, da se je nepričakovano vrnil v Memfis prav med praznovanjem svetega bika Apisa; vdrl je v tempelj, ukazal, naj nemudoma pripeljejo predenj govejega boga, potegnil sabljo in ga ranil z zamahom, s katerim je meril v trebuh, zadel pa stegno. »Ta bog, ki krvavi in muka, je vreden vas,« je zavpil Egipčanom, zgroženim nad svetoskrunstvom. Tedaj je veliki svečenik dvignil roke proti nebesnemu svodu in prerokoval, da bo brezbožnež, ki je ranil boga Apisa, dobil enako rano. Kambiz je ukazal preroka bičati do smrti, toda prerokba se je Egipčanom vtisnila v zavest kot upanje, kralju pa kot nejasna groza.

Med Kambizovimi služabniki je bil tudi dvorni upravitelj Prejaspes, pogumen mož, ki bi se bil za svojega vladarja vrgel v ogenj. V Kambizu je videl utelešenje božanskega na zemlji in bil prepričan, da je dejanje najboljše ali najslabše glede na to, ali je Kambizu po volji ali ne. Vendar je v Prejaspesovi duši ob tej neomajni požrtvovalnosti prebival tudi naraven čut za resnicoljubnost in poštenost, ki ga je učil presojati moralno vrednost dejanj in se zavedati njihovega pomena, vsaj kadar je šlo za njegovo lastno ravnanje. Edino, česar Prejaspes ni mogel doumeti, je bilo, da moralno pravilo, če obstaja za človeška dejanja, zavezuje vladarje enako ali še bolj kakor podložnike in da je tedaj, ko so vladarjevi ukazi v nasprotju s tem pravilom, pokorščino treba izkazati le pravilu. Prejaspes tega ni razumel tako; v svoji pretirani plemenitosti je celo verjel, da njegova kri, vse njegovo življenje in njegova nesmrtna duša pripadajo Kambizu.

Tako je Kambiz, ki je poznal brezpogojno zvestobo svojega dvornega upravitelja, tega nekega dne vprašal, kaj podložniki govorijo o svojem kralju. Ker je Prejaspes opazil, da pijača vladarja razsrdi in razvname, mu je z najboljšimi nameni, odločno in spoštljivo odgovoril: »Gospod, menijo, da si pogumen in velik vladar, le vino da imaš preveč rad.« Kambizu odgovor ni bil všeč prav zato, ker je iz njega vel rezki vonj resnice; namrščil je goste, vranje črne obrvi in v očeh se mu je zabliskalo kakor bodalu, ko zdrsne iz nožnice. Vendar ni niti z besedico ugovarjal — kar je bilo zelo slabo znamenje — in se je še naprej prijazno pogovarjal s svojim dvornim upraviteljem.

Kak teden pozneje, ko je vstal od mize, ob uri, ko se je navadno sprehajal po vrtovih in se zabaval s streljanjem ostrih puščic na ptičke, je poklical Prejaspesa in njegovega sina, glavnega dvornega točaja. Ko sta stopila predenj, je Prejaspesu veselo dejal: »Veš, da sem premišljeval o tem, kako moji podložniki razpravljajo o moji ljubezni do vina? Saj bi utegnili še verjeti, da sem kak norec in da mi je čezmerno pitje zmedlo čute, zameglilo pogled in oslabilo to roko, ki mi je Egipt položila pod noge kakor preprogo. Si moreš misliti? Še mene samega je obšla skrb in rad bi opravil preizkus. No! Tvoj sin naj stopi tja nasproti ... Postavi ga lepo vzravnano, potisni mu roke nazaj, da razgali prsi ... Tako ... Napel bom lok in ustrelil ... Če mu zasadim ost v sredino srca, boš priznal, da se moji podložniki motijo in da so Kambizove sposobnosti še povsem neokrnjene.«

Prejaspes je molče ubogal. Po vsem telesu ga je pretresal silen drget; ob lasišču so mu stopale debele kaplje mrzlega znoja; od vrtoglavice se mu je temnilo pred očmi. A še ga je podpiralo slepilno upanje, da je vse to le kruta šala in nič več. Kambiz je napel lok, skrbno in počasi pomeril ter spustil tetivo; žvižg je presekal zrak in Prejaspesov sin se je zasukal okoli sebe ter se zgrudil na tla. »Hej,« je zavpil Kambiz, »semkaj, moji razrezovalci mesa ... Odprite temu prsi, da vidimo, ali mu je ost prebodla srce prav na sredi.« Srce je še šibko utripalo, ko so ga pokazali Kambizu, s puščico, zasajeno naravnost v sredino, brez najmanjšega odklona. Kralj je planil v vesel krohot, se obrnil k skrušenemu Prejaspesu in ga dobrovoljno vprašal: »No, kaj praviš? Znam streljati? Znam zadeti? Poznaš boljšega lokostrelca od svojega kralja?« Prejaspes je potreboval kake pol minute, da je odgovoril na kraljevo šalo. Stal je negibno in njegove silno razširjene zenice se niso mogle odtrgati od tistega krvavega, še toplega srca — srca njegovega ljubega sina, katerega slabotni, pojemajoči utripi so mu, kakor se je zdelo, vsako sekundo skrivnostno šepetali: »Oče, maščuj me.« Iztrgati prav tisto puščico in jo zasaditi Kambizu v prsi! O, kakšna sreča, kakšna slast! ... Tedaj pa se je Prejaspes nenadoma zdramil: saj je vendar kralj, njegov kralj, njegov gospodar, razsodnik njegove usode, podoba večnega Sonca na zemlji ...! In ko si je v obupu do krvi grizel ustnico, je njegov jezik izrekel ta dvorjanski odgovor: »Gospod, bog Apolon ne strelja bolje od tebe ...« Nato se je priklonil do tal in izginil, da bi se na samem valjal po tleh, si grizel roke, si ranil obraz in si posipal lase s pepelom.

Pred Kambizom pa je Prejaspes skrival solze. Zvest kakor pes ga je vselej spremljal. Ko je minila prva strašna bolečina, bi človek dejal, da ga je ljubil še bolj, odkar sta ju vezali kri in žrtev. Ob njem je bil tistega dne, ko je Kambiz, ki je naglo zajahal konja, da bi šel zadušit upor, s svojo sabljo ranil samega sebe v stegno, prav tja, kamor je bil ranil boga Apisa; in ob njegovem zglavju, ko se je rana prisadila in ga spravila v grob. Prejaspes je bil tisti, ki je truplo pomazilil z dišavami narde in cimeta ter mu na mrzla senca položil zlato tiaro.

Izvirnik

Pensamos los occidentales haber inventado la lealtad monárquica, y atribuímos el desarrollo de este singular sentimiento á las ideas cristianas, confundiendo los afectos que debe inspirarnos Dios, suma Causa y Bien sumo, con los que tienen por objeto á hombre nacido de mujer. Yo no sé si un sentimiento se califica ó descalifica por ser antiguo, pero sé que la lealtad monárquica es tan vieja como los más viejos cultos, y en apoyo de esta opinión recordaré la aventura que le sucedió al adictísimo Prejaspes.

Ciro había sido un soberano glorioso y justo, pero su hijo y sucesor Cambises, á medida que fue catando el vino del absoluto poder, mostró los síntomas de la embriaguez especial que ocasiona este terrible licor, destilado con sudor humano, sangre y lágrimas. Creyóse el centro de la vida y el ojo del mundo, y contribuyó á engreirle más y á persuadirle de que su voluntad no reconocía ley ni freno, su incursión por el Egipto, reino que había llegado á brillante esplendor de civilización bajo el Faraón Amasis y que el persa rindió y subyugó, entrando triunfante en las magníficas ciudades de la ribera del Nilo, henchidas de palacios, jardines en terrazas, obeliscos, pirámides, esfinges y colosos de pórfido y basalto. Dueño del Egipto Cambises, y viendo su nombre grabado en caracteres jeroglíficos en el pedestal de las estatuas naóforas y en las columnas de los templos, se tuvo, más que por mortal, por una divinidad como Osiris, y los egipcios se postraron ante aquel conquistador de tiara de oro, aquella faz pálida venida del Oriente. Sólo hubo una clase social que se resistió á tributar adoración á Cambises, y fué la de los sacerdotes. La religión era lo único que resistía en medio del abatimiento de todos, y por lo mismo Cambises tuvo empeño en humillarla y vencerla, en satirizarla y, como hoy diríamos, ponerla en solfa. No perdía ocasión de burlarse de aquel culto tributado á dioses con cabezas de animales, tan risibles para un adorador de la Luz, el Fuego y el eterno Sol; y si casualmente sorprendía alguna ceremonia de la religión egipcia, ideaba bufonadas para escarnecerla. Acertó á regresar impensadamente á Menfis en ocasión en que se celebraba la fiesta del sagrado buey Apis; y entrándose de rondón por el templo, mandó que le sacasen allí inmediatamente al bovino dios, y tirando de cimitarra, le hirió de una cuchillada, que quiso dar en el vientre y dió en el muslo. «Este dios que sangra y muge es digno de vosotros», gritó á los egipcios, horrorizados de la profanación. Entonces el gran sacerdote, alzando las manos á la bóveda celeste, profetizó que el impío que hería al dios Apis recibiría herida igual. Cambises mandó azotar mortalmente al profeta, pero la profecía quedó grabada en la mente de los egipcios como esperanza, como vago terror en la del rey.

Tenía Cambises entre sus servidores al mayordomo Prejaspes, hombre valeroso, capaz de echarse al fuego por su monarca. Veía Prejaspes en Cambises la forma de lo divino sobre la tierra, y entendía que un acto era óptimo ó pésimo según á Cambises placía ó desplacía. Sin embargo, al mismo tiempo que tan decidida abnegación, existía en el alma de Prejaspes un instinto natural de veracidad y de honradez, que le enseñaba á discernir el valor moral de las acciones, y á darse cuenta de su alcance, al menos en su propia conducta. La única noción que Prejaspes no alcanzaba, es que si hay regla moral para las acciones humanas, esta regla obliga lo mismo ó más á los príncipes que á los vasallos, y cuando las órdenes de los príncipes están con la regla en contradicción, la obediencia sólo á la regla es debida. No lo entendía así Prejaspes, y hasta suponía, por exceso de nobleza de ánimo, que su sangre y su vida entera y su alma inmortal pertenecían á Cambises.

Sucedió, pues, que Cambises, conocedor de la incondicional lealtad de su mayordomo, preguntóle un día qué decían de su rey los vasallos. Y como Prejaspes hubiese observado que al monarca le enfurecía y exaltaba el beber, contestóle lleno de buena intención y con entereza y respeto: «Señor, opinan que eres un soberano valeroso y grande, pero que te gusta el vino en demasía.» No complació la respuesta á Cambises, por lo mismo que exhalaba el acre aroma de la verdad; frunció el poblado entrecejo de azabache, y por sus ojos cruzó un relámpago como el que despide el puñal al salir de la vaina. Sin embargo, no hizo la menor objeción--señal malísima,--y siguió hablando con agrado á su mayordomo.

Cosa de una semana después, al levantarse de la mesa, hora en que solía Cambises pasear por los jardines entreteniéndose en tirar agudas flechas á los pajarillos, llamó á Prejaspes y al hijo de Prejaspes, copero mayor de palacio; y al verles en su presencia, dijo á Prejaspes en tono alegre: «¿Sabes que he estado pensando en eso de que mis vasallos comenten mi afición al vino? Porque capaces serán de creer que soy algún insensato y que el abuso de la bebida ha turbado mis sentidos, nublado mis pupilas y debilitado este brazo que puso al Egipto por alfombra de mis pies. ¿Lo creerás? Yo mismo siento aprensión y quiero hacer un ensayo. ¡Ea! Que tu hijo se coloque ahí enfrente... Cuádrale bien, échale atrás los brazos para que descubra el pecho... Así... Voy á flechar el arco y disparar... Si coloco la punta en mitad del corazón, convendrás en que se engañan mis súbditos y Cambises conserva íntegras sus facultades.»

Prejaspes, silencioso, obedeció. Temblor profundo sacudía sus miembros; gruesas gotas de sudor helado asomaban en la raíz de sus cabellos; un vértigo oscurecía sus ojos. Pero aún le sostenía la esperanza quimérica de que aquello fuese una chanza feroz, y no más. Cambises tendió el arco, apuntó cuidadosa y lentamente, pellizcó la cuerda; un silbido desgarró el aire, y el hijo de Prejaspes giró sobre sí mismo y cayó al suelo desplomado. «Hola», gritó Cambises; «aquí mis trinchantes... Abrid el pecho de ese, á ver si el hierro ha partido de medio á medio el corazón.» Palpitaba éste débilmente aún cuando se lo presentaron á Cambises, con la flecha plantada en el centro, sin desviación de una línea. Soltó el rey gozosa carcajada, y volvióse hacia el anonadado Prejaspes, preguntándole en tono de buen humor: «¿Qué tal? ¿Sé yo disparar? ¿Sé acertar? ¿Conoces otro arquero mejor que tu rey?» Tardó Prejaspes en contestar á la regia chanza cosa de medio minuto. Estaba inmóvil, y sus pupilas, inmensamente dilatadas, no sabían apartarse de aquel corazón sangriento, tibio todavía,--el corazón de su dulce hijo, cuyas débiles contracciones expirantes, á cada segundo parecían decirle con misterio: «Padre, véngame.» ¡Arrancar aquella flecha misma, clavarla en la tetilla de Cambises! ¡Oh ventura, oh goce!...--De pronto, Prejaspes volvió en sí: era el rey, era su rey, su dueño, su árbitro, la imagen del eterno Sol sobre la tierra...!; y devorándose el labio en desesperada mordedura, su lengua profirió esta respuesta cortesana: «Señor, el dios Apolo no flecha mejor que tú...» É inclinándose hasta el suelo, desapareció para revolcarse á solas, para poder morderse las manos y herirse el rostro y cubrirse el cabello de ceniza.

Y en presencia de Cambises, Prejaspes ocultó sus lágrimas. Fiel como el perro, acompañóle siempre. Pasado el primer horrible dolor, diríase que le amó más desde que hubo entre los dos sangre y sacrificio. A su lado estaba el día en que, montando Cambises precipitadamente para sofocar una rebelión, se hirió con su propia cimitarra en el muslo, donde había herido al dios Apis; y á su cabecera, cuando se gangrenó la herida y le llevó á la sepultura, Prejaspes fue quien ungió con aromas de nardo y cinamomo el cadáver, y le colocó en las yertas sienes la tiara de oro.

Nalagam bralnik