Prevod

Zahodnjaki si domišljamo, da smo iznašli zvestobo vladarju, in razvoj tega nenavadnega čustva pripisujemo krščanskim idejam, pri tem pa čustva, ki bi jih moral v nas vzbujati Bog, najvišji Vzrok in najvišje Dobro, zamenjujemo s tistimi, ki veljajo človeku, rojenemu iz žene. Ne vem, ali je neko čustvo bolj ali manj vredno zato, ker je starodavno, vem pa, da je zvestoba vladarju stara toliko kot najstarejši kulti, in v podporo tej misli bom obudil spomin na to, kar se je pripetilo nadvse vdanemu Prejaspesu.

Kir je bil slaven in pravičen vladar, njegov sin in naslednik Kambiz pa je, čim bolj je okušal vino neomejene oblasti, kazal vse več znamenj posebne opitosti, ki jo povzroča ta strašna pijača, destilirana iz človeškega znoja, krvi in solza. Imel se je za središče življenja in oko sveta, njegov pohod v Egipt pa ga je še bolj prevzel z napuhom in utrdil v prepričanju, da njegova volja ne pozna ne zakona ne uzde. To kraljestvo, v katerem je civilizacija pod faraonom Amasisom dosegla bleščeč razcvet, je Perzijec premagal in podjarmil ter zmagoslavno vkorakal v veličastna mesta ob Nilu, polna palač, terasastih vrtov, obeliskov, piramid, sfing in kolosov iz porfirja in bazalta. Ko je Kambiz postal gospodar Egipta in videl svoje ime, vklesano v hieroglifih na podstavkih kipov, ki so nosili svetišča, in na tempeljskih stebrih, se ni več imel za smrtnika, temveč za božanstvo, enako Ozirisu, Egipčani pa so se metali na tla pred tem osvajalcem z zlato tiaro, tem bledim obrazom, ki je prišel z Vzhoda. Le en družbeni stan mu ni hotel izkazovati božjega čaščenja: duhovniki. Vera je bila edina, ki se je sredi vsesplošne potrtosti še upirala, in prav zato se je Kambiz na vso moč trudil, da bi jo ponižal in premagal, jo zasmehoval in, kakor bi rekli danes, jo naredil za tarčo posmeha. Ni zamudil priložnosti, da se ne bi ponorčeval iz čaščenja bogov z živalskimi glavami, tako smešnih častilcu Luči, Ognja in večnega Sonca; in če je po naključju zalotil kak egipčanski verski obred, si je izmišljal burke, da bi ga osmešil. Naneslo je, da se je nepričakovano vrnil v Memfis prav med praznovanjem svetega bika Apisa; vdrl je v tempelj, ukazal, naj nemudoma pripeljejo predenj govejega boga, potegnil sabljo in ga ranil z zamahom, s katerim je meril v trebuh, zadel pa stegno. »Ta bog, ki krvavi in muka, je vreden vas,« je zavpil Egipčanom, zgroženim nad svetoskrunstvom. Tedaj je veliki svečenik dvignil roke proti nebesnemu svodu in prerokoval, da bo brezbožnež, ki je ranil boga Apisa, dobil enako rano. Kambiz je ukazal preroka bičati do smrti, toda prerokba se je Egipčanom vtisnila v zavest kot upanje, kralju pa kot nejasna groza.

Med Kambizovimi služabniki je bil tudi dvorni upravitelj Prejaspes, pogumen mož, ki bi se bil za svojega vladarja vrgel v ogenj. V Kambizu je videl utelešenje božanskega na zemlji in bil prepričan, da je dejanje najboljše ali najslabše glede na to, ali je Kambizu po volji ali ne. Vendar je v Prejaspesovi duši ob tej neomajni požrtvovalnosti prebival tudi naraven čut za resnicoljubnost in poštenost, ki ga je učil presojati moralno vrednost dejanj in se zavedati njihovega pomena, vsaj kadar je šlo za njegovo lastno ravnanje. Edino, česar Prejaspes ni mogel doumeti, je bilo, da moralno pravilo, če obstaja za človeška dejanja, zavezuje vladarje enako ali še bolj kakor podložnike in da je tedaj, ko so vladarjevi ukazi v nasprotju s tem pravilom, pokorščino treba izkazati le pravilu. Prejaspes tega ni razumel tako; v svoji pretirani plemenitosti je celo verjel, da njegova kri, vse njegovo življenje in njegova nesmrtna duša pripadajo Kambizu.

Tako je Kambiz, ki je poznal brezpogojno zvestobo svojega dvornega upravitelja, tega nekega dne vprašal, kaj podložniki govorijo o svojem kralju. Ker je Prejaspes opazil, da pijača vladarja razsrdi in razvname, mu je z najboljšimi nameni, odločno in spoštljivo odgovoril: »Gospod, menijo, da si pogumen in velik vladar, le vino da imaš preveč rad.« Kambizu odgovor ni bil všeč prav zato, ker je iz njega vel rezki vonj resnice; namrščil je goste, vranje črne obrvi in v očeh se mu je zabliskalo kakor bodalu, ko zdrsne iz nožnice. Vendar ni niti z besedico ugovarjal — kar je bilo zelo slabo znamenje — in se je še naprej prijazno pogovarjal s svojim dvornim upraviteljem.

Kak teden pozneje, ko je vstal od mize, ob uri, ko se je navadno sprehajal po vrtovih in se zabaval s streljanjem ostrih puščic na ptičke, je poklical Prejaspesa in njegovega sina, glavnega dvornega točaja. Ko sta stopila predenj, je Prejaspesu veselo dejal: »Veš, da sem premišljeval o tem, kako moji podložniki razpravljajo o moji ljubezni do vina? Saj bi utegnili še verjeti, da sem kak norec in da mi je čezmerno pitje zmedlo čute, zameglilo pogled in oslabilo to roko, ki mi je Egipt položila pod noge kakor preprogo. Si moreš misliti? Še mene samega je obšla skrb in rad bi opravil preizkus. No! Tvoj sin naj stopi tja nasproti ... Postavi ga lepo vzravnano, potisni mu roke nazaj, da razgali prsi ... Tako ... Napel bom lok in ustrelil ... Če mu zasadim ost v sredino srca, boš priznal, da se moji podložniki motijo in da so Kambizove sposobnosti še povsem neokrnjene.«

Prejaspes je molče ubogal. Po vsem telesu ga je pretresal silen drget; ob lasišču so mu stopale debele kaplje mrzlega znoja; od vrtoglavice se mu je temnilo pred očmi. A še ga je podpiralo slepilno upanje, da je vse to le kruta šala in nič več. Kambiz je napel lok, skrbno in počasi pomeril ter spustil tetivo; žvižg je presekal zrak in Prejaspesov sin se je zasukal okoli sebe ter se zgrudil na tla. »Hej,« je zavpil Kambiz, »semkaj, moji razrezovalci mesa ... Odprite temu prsi, da vidimo, ali mu je ost prebodla srce prav na sredi.« Srce je še šibko utripalo, ko so ga pokazali Kambizu, s puščico, zasajeno naravnost v sredino, brez najmanjšega odklona. Kralj je planil v vesel krohot, se obrnil k skrušenemu Prejaspesu in ga dobrovoljno vprašal: »No, kaj praviš? Znam streljati? Znam zadeti? Poznaš boljšega lokostrelca od svojega kralja?« Prejaspes je potreboval kake pol minute, da je odgovoril na kraljevo šalo. Stal je negibno in njegove silno razširjene zenice se niso mogle odtrgati od tistega krvavega, še toplega srca — srca njegovega ljubega sina, katerega slabotni, pojemajoči utripi so mu, kakor se je zdelo, vsako sekundo skrivnostno šepetali: »Oče, maščuj me.« Iztrgati prav tisto puščico in jo zasaditi Kambizu v prsi! O, kakšna sreča, kakšna slast! ... Tedaj pa se je Prejaspes nenadoma zdramil: saj je vendar kralj, njegov kralj, njegov gospodar, razsodnik njegove usode, podoba večnega Sonca na zemlji ...! In ko si je v obupu do krvi grizel ustnico, je njegov jezik izrekel ta dvorjanski odgovor: »Gospod, bog Apolon ne strelja bolje od tebe ...« Nato se je priklonil do tal in izginil, da bi se na samem valjal po tleh, si grizel roke, si ranil obraz in si posipal lase s pepelom.

Pred Kambizom pa je Prejaspes skrival solze. Zvest kakor pes ga je vselej spremljal. Ko je minila prva strašna bolečina, bi človek dejal, da ga je ljubil še bolj, odkar sta ju vezali kri in žrtev. Ob njem je bil tistega dne, ko je Kambiz, ki je naglo zajahal konja, da bi šel zadušit upor, s svojo sabljo ranil samega sebe v stegno, prav tja, kamor je bil ranil boga Apisa; in ob njegovem zglavju, ko se je rana prisadila in ga spravila v grob. Prejaspes je bil tisti, ki je truplo pomazilil z dišavami narde in cimeta ter mu na mrzla senca položil zlato tiaro.