Prevod

Aleksander Veliki je ena tistih zgodovinskih osebnosti, ki si enako zaslužijo strogo grajo in pretirano hvalo. Privlači nas z mogočnim nasprotjem v sebi. Zdaj je luč, zdaj tema, a vselej velik. Zapletenost njegove izjemne duše pojasnjujeta njegov rod in vzgoja. Bil je sin Filipa — ki je v sebi združeval levji pogum in svinjsko čutnost — ter Olimpijade — kraljice z možato srčnostjo, ki je znala svoje sovražnike usmrtiti z lastno roko in zreti s tako prezirljivim veličastjem v dvesto vojakov, poslanih, da jo umorijo, da so se vrnili, ne da bi opravili naročeno, in izjavili, da ne morejo vzdržati njenega gospodovalnega in strašnega pogleda. Bil je učenec Aristotela, čigar ime samo pove vse, in osem let je iz tega studenca pil modrost, ki kali in plemeniti duha, ter politično vednost, ki častihlepju kaže slavne poti. In v duhu, kjer je kvas vseh človeških strasti vrel ob spoznanju vseh božanskih idealov, so morale med krutimi nagibi in silovitim poželenjem vznikati tudi lepe poteze vzdržnosti, usmiljenja in velikodušnosti, pa celo pesniško romantična nagnjenja, kakršno je tisto, ki daje snov tej povesti.

Po naključju mi je prišlo v roke nekaj monografij, ki jih je za seboj neobjavljene zapustil nadvse učeni Nemec Julius Tiefenlehrer in so del dvesto petinsedemdesetih, ki jih je ta profesor göttingenske univerze posvetil osvetljevanju Aleksandrovega življenjepisa; najnovejši zgodovinarji jih s pridom preučujejo in brez pomislekov posnemajo z njih vse, kar se jim zdi uporabno. Zdi se, da je legenda iz monografije, ki jo danes dajem na svetlo, prav tista, ki jo prikazuje gotska tapiserija v lasti barona Rothschilda; na njej se Aleksander v prikupnem anahronizmu blešči v popolnem viteškem oklepu iz štirinajstega stoletja, Zenana pa nosi dolg životec, krilo in široko pokrivalo dam iz časa, ko je Sveti sedež prebival v Avignonu.

Vedeti je treba, da je Aleksandra, potem ko je uničil Darija in zavladal Perziji, spridilo mehkužno in prefinjeno azijsko življenje ter hlapčevstvo tamkajšnjih ljudstev, ki so se v nasprotju z Grki metala pred kralja na tla in mu izkazovala božanske časti. Toda sprva, preden je zmagovalec dopustil, da so ga premagali užitki, ki mehčajo dušo, se je bojeval, da bi se obvladal in ohranil svojo moralno moč; in ta boj, ki ga je bojeval vsemogočen človek, mu je treba šteti v večjo slavo kakor zmago pri Arbeli.

Seveda je med skušnjavami, ki so Aleksandra napadale vsak hip, izstopala ženska, ta presladka past, v katero velike duše padejo prav tako globoko ali morda še globlje kakor majhne. Hčere Suziane niso lepše od Grkinj in morda njihove oblike niti niso tako primerne, da bi jih upodobil čopič; zato pa imajo vznemirljiv čar, ki razvnema domišljijo ter podjarmlja duševne moči in čute. Obrazi, bledi in podolgovati kakor rastoča luna — po primerjavi pesnika Firdusija —, na katerih se razpirajo vijugaste ustnice cinobraste barve, podobne krvavemu cvetu; podolgovate oči z gostimi, najčrnejšimi trepalnicami, jezera v senci, kakor pravi perzijska pesem; gibka telesa, vitka v pasu, ki se zgoraj razširijo kakor vaza z dvema gladkima magnolijama; koža, prepojena s sabejskimi dišavami, drobna noga v nežnem copatku iz kačje kože, izvezenem z biseri, pretkana oprava, prosojne tkanine, ki spretno razkrivajo in skrivajo zaklad lepote, skrbno nakodrani lasje, medle roke, ki se znajo ovijati kakor kačji svitki — vse to so bili trnki in mreže za Aleksandra, iz katerih se ni znal izviti. In ker so v njegov šotor ali palačo vsak hip prihajale perzijske dame prosit milosti ali pravice, si je Aleksander, ki se je poznal in ni hotel zlorabiti svoje vloge razsodnika sveta, izmislil nenavadno varovalo: kadar se mu je približala ženska, si je obraz in oči pokril s škrlatnim pregrinjalom ter jo tako sprejel in poslušal; one pa so verjele, da je skrivnost kraljevskega veličastja tisto, kar je bilo zgolj previdnost pred človeško slabostjo.

Zgodilo se je torej, da je bil satrap Artasir ujetnik enega Aleksandrovih poveljnikov in da so sklenili, da ga bodo razsekali na kose, če ne izroči bogatih zakladov, ki naj bi jih imel skrite. Satrapova edina hči Zenana si je zato utrla pot do kralja, da bi mu objela kolena in očeta rešila mučenja in smrti. Zenanina nedolžnost in čistost sta se razodevali v neprisiljeni preprostosti njene oprave; že oblečena v žalno obleko, brez okrasja in nakita, z razpuščenimi lasmi bi mogla ugajati le z naravnim čarom mladosti. In če hočem ostati zvesta resnici, moram dodati, da Zenana tudi ni bila tisto, čemur pravimo lepotica, še manj pa je premogla zlobni čar velikih babilonskih kurtizan, ki znajo z vabami in zvijačami omrežiti svobodno voljo. Kljub temu si je Aleksander, ko je slišal, da mlada ženska prosi za sprejem, ogrnil obraz in ramena s pregrinjalom ter jo tako sprejel.

Ker ni videla vzvišenega obličja, je plaha Zenana dobila pogum: vrgla se je Makedoncu k nogam, jih oblila z obilnimi solzami in mu povedala, zakaj je prišla. Ko je opazila, da jo Aleksander posluša nadvse pozorno in očitno s čudnim ugodjem, mu je zadevo podrobno razložila. In brž ko je slišala obljubo, da bo njenemu očetu življenje prizaneseno, je še enkrat objela Aleksandrova kolena in izginila; s svojo dojiljo se je skrila v votlino blizu Babilona, saj se je bala, da bi jo preganjali in oskrunili prav tisti, ki so hoteli ubiti satrapa.

Nekaj dni po tem dogodku je Higinij, Aleksandrov najtesnejši prijatelj in zaupnik, opazil, da je ta silno zamišljen, povešene glave in otožen, ter ga vprašal po vzroku. Aleksander je vzdihnil in odgovoril:

— Nekaj čudnega se mi dogaja, dragi Higinij. Saj veš, da iz previdnosti sprejemam ženske s pokritim obrazom, ker lepe Perzijke škodujejo očem[1]. Gorje! Kaj mi je to pomagalo? Zdaj vidim, da ima sovražnik svojo trdnjavo onkraj oči! Spomnil se boš, da me je pred kratkim za sprejem prosila neka dama, hči satrapa Artasira; zvest svojemu sklepu nisem privzdignil škrlatnega pregrinjala, ki mi jo je zakrivalo. Toda slišal sem njen glas in ni hebrejske harfe ne eolske lire, ki bi se mogla primerjati z njegovo blagozvočnostjo. Srce mi poskoči, ko se spomnim glasbe tega glasu. Na samem ponavljam besede, ki jih je izrekla, da bi si bolje priklical v spomin zven, s katerim jih je izgovorila. Ne vem, kako da nisem poteptal vseh ozirov in je obdržal tu v ujetništvu, da bi jo še naprej poslušal; mislim, da je bila kriva prav očaranost, ki jo je v meni vzbudil njen glas. Niti dihati si nisem upal. In zdaj imam podnevi in ponoči tisti glas v ušesih, sanjam o njem in mojo bolečino lahko ublaži le to, da ga spet zaslišim. Zdaj veš. Poišči mi Zenano in mi jo pripelji, sicer čutim, da bom izgubil razum.

Higinij je nemudoma ubogal in spravil na noge številno kohorto, da bi izsledila skrivnostno lepotico — za takšno jo je namreč imel. Zenana je bila dobro skrita, a naposled so odkrili njeno zatočišče, in preden jo je Higinij odpeljal pred Aleksandra, ji je povedal, kako se je kralj zaljubil v njen glas in koprni po njej. Ko je mlada Perzijka to izvedela, je nežno zamrmrala s svojim ubranim glasom, ki mu je vznemirjenje dajalo še polnejši zven:

— V slavo mi je, da sem na velikega kralja napravila tak vtis; toda zloščena srebrna plošča, v kateri si ogledujem obraz, potem ko se okopam in uredim, mi pravi, da nisem lepa; ko me bo Aleksander zagledal, se mu bodo razblinile vse utvare. Bojim se njegove ogorčenosti, predvsem pa se bojim, da bi njegova jeza padla na mojega očeta. Zakaj ne bi Aleksandru dopovedal, da me zaobljuba bogovom zavezuje, da pred njega stopim z obrazom, pokritim s tančico? Jaz Aleksandra nisem videla; on ne bo videl mene … in tako se mi morda posreči izogniti njegovi jezi.

Higiniju se je zvijača preudarne Zenane zdela tako izvrstna, da je privolil in jo še istega večera odpeljal v vrtove Aleksandrovega ginekeja. Kralj, opojen od božanskega glasu mlade Perzijke, se je sprijaznil s pogojem, da ostane zastrta, in v njem celo našel dražljivo skrivnost in svojevrsten čar. Zdelo se mu je, da je ta zastrta ljubezen, brez vsakdanje vabe bolj ali manj lepih obraznih potez, nekaj pretanjenega in izvirnega, česar ni okusil še nikoli. Čista privlačnost te tančice je slavila zmago nad goloto in brezsramno razbrzdanostjo drugih perzijskih dam, ki so vztrajno skušale zapeljati junaka. »Govori in se ne odgrinjaj,« je nežno šepetal Aleksander, sedeč ob vodnjaku, kjer je luna v vodi brizgajočih curkov ustvarjala videz nenehnega osipanja biserov; in vrtnice iz Gulistana, ki so jih pozneje poimenovali aleksandrijske, so na glavi zaljubljencev osipale dišeče venčne liste. Ljubezen do Zenane je bila najdaljša in najgloblja od vseh, ki jih je Aleksander užil v svojem kratkem življenju.