Prevod

Ko se je rodil princ Durvati, prvorojenec velikega Ramasinde, slavnega med indijskimi vladarji, zmagovalca nad devi, pošastmi in duhovi; ko se je torej rodil ta princ, so sklenili, da ga bodo primerno vzgojili, da ne bo v sramoto svojemu rodu, samim junakom in osvajalcem. Namesto da bi nežno dete zaupali ljubečim ženskam, so ga izročili hirkanijskim amazonkam, nič manj prekaljenim v boju kakor libijske, ki so služile v kraljevi straži; in te možače so prevzele skrb za Durvatijevo odstavljanje in odraščanje ter mu utrjevale telo in dušo za vojskovanje. Te amazonke so imele navado, da so si z mazili in obkladki sušile in ploščile prsi; in ko je otrok nagonsko iskal toploto ženskih nedri, je našel le gladkost in kovinski hlad oklepa. Edino ljubkovanje, ki so mu ga dovolile varuške, je bilo, da se je privijal k boku udomačene tigrice, ki je malega princa včasih kakor v igri oplazila s šapo; amazonke pa so govorile, da je tako prav, saj se Durvati privaja krvi in bolečini, ki sta neločljivi od slave.

Pri osemnajstih letih, krepak, sijajen in srčen, je princ prvič stopil v boj ob strani kralja, ki je vdrl v Sogdiano in Baktriano, da bi ju podjarmil. Durvati se je vzravnan dvigal na slonu, ki je na hrbtu nosil mogočen stolp, poln lokostrelcev; telo živali je prekrival oklep iz dvojnega usnja, na oklih pa so se ji bleščale ostre zlate sulice. Princa je obdajala izbrana četa črncev, oboroženih s kiji, in kadar se je vnel boj, je Durvati zadrhtel ob občutku, kako se velikanske noge bojevitega slona, ki je besno trobil, pogrezajo v človeška telesa, lomijo rebra, mečkajo trebuhe in teptajo lobanje ter jih spreminjajo v brezoblično, krvavo in trepetajočo gmoto. Po neki posebno srditi bitki si je Durvati drznil vprašati očeta, velikega kralja, ali ti poteptani ljudje zelo trpijo in ali je Brami všeč, da ljudje trpijo. Ramasinda, ki ga je vprašanje razsrdilo, saj se mu je zdelo znamenje slabosti pri mladem bojevniku, je odgovoril le z besedami svete pesmi: »Glej pred seboj usodo tistih, ki so bili; glej pred seboj usodo tistih, ki bodo. Smrtnik zori kakor zrno in se kakor zrno znova rodi.« Komaj je Ramasinda izrekel te besede, je zrak presekala puščica in se trepetajoča zasadila kralju v hrbet. Durvati je planil k očetu, a ga je mogel le še umirajočega prestreči v naročje. Vojaki so kraljevega morilca raztrgali na kose, nato pa za kralja oklicali Durvatija in vpili, da je treba tisto deželo opustošiti z ognjem in mečem in da bo novi kralj že znal izvršiti tako vzvišeno nalogo. — Tisto noč je osiroteli mladenič utonil v svinčeno težak spanec in sanjal nenavadne reči. Znova se mu je prikazal žalostni očetov konec; čutil je mokroto krvi, ki je vrela iz rane, in mokroto solz, ki si jih on sam, Durvati, pred vojsko ni upal potočiti, zdaj pa so mu obilno tekle in močile oblačila. In ko si je tako lajšal bolečino, se mu je zazdelo, da na prsih čuti prijetno, blago toploto, kakor sladko težo, in da se mu ob obraz drgne nekaj nežnega kakor svila. Zdelo se mu je, da je to snežno bela golobica z rožnatim kljunom, z vratom v zelenomodrih odtenkih bizantinskega emajla, z dobrotljivimi in ljubečimi črnimi očmi, ki mu je med tihim gruljenjem šepetala na uho skrivnostne besede. Gruljenje je pomirilo prinčevo tesnobo in ga zazibalo v popolno, krepčilno pozabo. — Ko se je prebudil, je presenečeno vzkliknil. Ob njem je ležala zelo mlada, nebeško lepa ženska, s čelom naslonjena na njegove prsi, belih nedri, rožnatih ustnic, s temnimi lasmi, razpuščenimi kakor ptičje perje, in s črnimi očmi; in ko je osupli Durvati vprašal, kdo je to čudovito bitje, so mu odgovorili, da je ujetnica, sužnja, ki so jo zaradi lepote odbrali za kraljevi plen, in da bi bila zdaj v šotoru kralja Ramasinde, ne v Durvatijevem, ko kralj ne bi bil ubit.

Mlad je bil in v njegovem srcu še nikoli ni zagorel ogenj, ki bitja preobraža in jim podaljšuje rod. V tistem hipu ga je začutil s tolikšno močjo, da se mu je iz misli izbrisalo vse razen ujetnice. Pozabil je na načrte osvajanja in gospodovanja, se s svojim taborom nastanil v najbližjem mestu in preživljal dneve zamaknjen v sladke pomenke. Vendar ne gre misliti, da se je Durvati prepustil mehkužnosti in razvratu. Nasprotno; skoraj vselej prežet z izbrano rahločutnostjo je ujetnico ljubil s čisto zamaknjenostjo, kakor učijo kande ali vedske himne — z atmanom, kar pomeni dih ali duh — in ponavljal posvečene besede: »Resnično, v ženski ne ljubimo ženske, temveč duha; in kdor v ženski išče več kakor duha, ga bo Brama zapustil.« Ker se je spominjal, da se mu je prvo noč, ko je bila njegova ljuba ob njem, sanjalo o golobici, ki se je gruleč privila k njemu, jo je poimenoval Paloma in vsi so ji pravili Paloma.

Durvatija so pri Palomi najbolj očarale nežnost, krotkost, sočutnost in blagi značaj, zaradi katerih si je tudi zaslužila to ime in po katerih se je tako zelo razlikovala od srditih bojevnic brez ženskih čarov, v katerih rokah je mladi kralj odraščal; in čim tesneje se je zbliževal s Palomo, čim več je bil ob njej in čim bolj se je navezoval nanjo, ko sta dolge poletne popoldneve preživljala ob kristalno čistih jezerih in pod košatimi drevesi, tem bolj se mu je upirala misel na okrutnost in pobijanje in tem teže mu je bilo znova pognati svoje čete v boj. Ko si je že pridobila njegovo zaupanje, mu je Paloma s svobodo, ki jo daje ljubezen, slikala vojne grozote v vsej njihovi strašnosti in mu zatrjevala, da imajo vsi pravico živeti in dolžnost ljubiti drug drugega, da bi tako omilili gorje, ki na zemlji obdaja smrtnika.

Žal ni imel vsak Durvatijev vojak svoje Palome; besni zaradi brezdelja so trpinčili in zatirali domačine, dežela pa se je ogorčeno dvigala k uporu in klicala po neodvisnosti ali smrti. Poveljniki, soborci zmagovitega Ramasinde, željni boja, so kleli in preklinjali čarovnico, ki je omrežila kralja, ter hrepeneli po trenutku, ko bodo lahko oborožili svoje bojne slone in se pognali za plenom in slavo. — Tiha zarota proti kraljevi ljubljenki je dobila oprijemljivo obliko, ko se je razširila usodna novica: v nasprotju z vsemi obredi, običaji in zakoni, v nasprotju s častjo svojega imena in junaškim izročilom svojega rodu je Durvati nameraval to žensko povzdigniti na prestol, nato pa se vrniti na bregove Gangesa, zapustiti deželo, ki jo je osvojil s silo orožja, in njenim prebivalcem vrniti svobodo, ne da bi si prilastil eno samo ped ozemlja ali eno samo ovco iz tuje črede. Novica se je raznesla med vojaki in zaslišale so se kletve in psovke zoper poženščenega kralja, ki jih je sramotil in poniževal. Njegov razum je moral biti omračen in tista coprnica, privrženka magov, je mlademu junaku gotovo dala kak napoj ali strupeno zel, da je pozabil na kraljevsko dostojanstvo in dolžnosti svojega vzvišenega položaja, ki so predvsem v vojskovanju. Prepričani, da so uganili vzrok Durvatijevega propadanja in zmedenosti, so se amazonke in poveljniki dogovorili ter neke noči skrivaj presenetili Palomo in jo ugrabili iz same kraljeve spalnice. — Zgodovina ni mogla dognati, kam je izginila; Durvatijeve srce parajoče tožbe, njegove prošnje in grožnje niso dosegle, da bi mu jo ugrabitelji vrnili; le ob vztrajanju mladega kralja so se, morda zato, da bi se mu porogljivo posmehnili, domislili, da so mu med spanjem v posteljo položili krotko golobico, ki je imela okoli vratu ujetničin prstan: golobico snežno belega perja, s prelivajočim se zelenomodrim vratom, rožnatim kljunom in črnimi, ljubečimi in nedolžnimi očmi ...

Ni znano, ali je Durvati razumel porog ali pa je zares verjel, da je tista nežna, gruleča ptica atman ali duh njegove ljubljene. — Gotovo je le, da se je pretvarjal, kakor da ima ta dogodek za čudež, sklical svoje čete in jim naznanil, da ta selitev duše njegove ljube, spremenjene v golobico, pomeni, da Brama hoče večni mir, mir, ki naj kakor bela zarja zasije nad svetom; in da je trdno odločen to voljo uveljaviti ter nemudoma odsekati glavo vsakomur, ki bi se ji upiral ali kakor koli delal težave. — In res se v vsej Durvatijevi vladavini ni prelila niti kaplja človeške krvi.