Waltey
Erehtej in njegovi potomci
Apolodorjeva knjižnica · ApolodorO besedilu
Erehtej in njegovi potomci
- Vir
- Apolodorjeva knjižnica
- Avtor
- Apolodor
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Ancient Greek
- Čas branja
- 7 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- Book 3 chapter 15
O izvirniku
Apolodorjeva knjižnica
Strnjen zemljevid grških mitov, rodov, junakov in pošasti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Apolodorjeva knjižnica v jeziku Ancient Greek.
Besedilo
Erehtej in njegovi potomci
1. Ko je Pandion umrl, so si njegovi sinovi razdelili očetovo dediščino: Erehtej je dobil kraljevsko oblast, But pa svečeniško službo pri Ateni in Pozejdonu Erehteju. Erehtej se je poročil s Praksitejo, hčerjo Frasima in Diogeneje, ki je bila Kefisova hči. Rodili so se jima sinovi Kekrops, Pandor in Metion ter hčere Prokrida, Kreuza, Htonija in Orejtija, ki jo je ugrabil Boreas. Htonijo je torej vzel za ženo But, Kreuzo Ksut, Prokrido pa Kefal, Dejonov sin. Prokrida je v zameno za zlat venec legla s Pteleontom, in ko jo je Kefal zalotil, je zbežala k Minosu. Ta se je zaljubil vanjo in jo prepričal, naj se mu preda. Toda ženska, ki je legla z Minosom, ni mogla ostati živa. Ker je namreč Minos spal z mnogimi ženskami, ga je Pazifaja začarala, tako da je vsakič, ko je legel z drugo, v njeno telo izlil strupene živali, in tako so ženske umirale.
Minos je imel hitrega psa in kopje, ki je vselej zadelo cilj. Prokrida je v zameno zanju legla z njim, prej pa mu je dala piti pripravek iz Kirkine korenine, da ji ne bi škodoval. Nato se je zbala Minosove žene in se vrnila v Atene. Spravila se je s Kefalom in hodila z njim na lov, saj je bila vešča lovka. Ko je nekoč v goščavi zasledovala divjad, je Kefal ni prepoznal, vrgel je kopje in jo zadel ter ubil. Sodili so mu na Areopagu in ga obsodili na dosmrtno izgnanstvo.
2. Boreas je ugrabil Orejtijo, ko se je igrala ob reki Ilis, in se združil z njo. Rodila mu je hčeri Kleopatro in Hiono ter krilata sinova Zetesa in Kalaisa. Ta sta plula z Jazonom in umrla med zasledovanjem harpij; po Akuzilajevih besedah pa ju je pri Tenosu ubil Heraklej.
3. Kleopatro je vzel za ženo Finej in z njo dobil sinova Pleksipa in Pandiona. Čeprav je že imel ta dva sinova s Kleopatro, se je poročil z Idajo, Dardanovo hčerjo. Ta je pred Finejem lažno obtožila pastorka, da sta jo skušala oskruniti. Finej ji je verjel in oba oslepil.
Ko so mimo pripluli Argonavti, so ga skupaj z Boreasom kaznovali.
4. Hiona se je združila s Pozejdonom. Očetu je prikrila, da je rodila Evmolpa, in otroka vrgla v morske globine, da je ne bi razkrinkali. Pozejdon ga je rešil, ga odnesel v Etiopijo in ga dal v rejo Bentezikimi, svoji hčeri, ki jo je imel z Amfitrito. Ko je Evmolp odrasel, mu je Bentezikimin mož dal za ženo eno od svojih hčera. Toda Evmolp je poskušal posiliti tudi ženino sestro, zato so ga izgnali. S sinom Ismarom je prišel k Tegiriju, kralju Tračanov, ki je njegovo hčer omožil z Evmolpovim sinom. Pozneje se je razkrilo, da Evmolp snuje zaroto proti Tegiriju, zato je zbežal k Elevzincem in se z njimi spoprijateljil.
Ko je Ismar umrl, ga je Tegirij poklical nazaj. Evmolp se je vrnil, poravnala sta nekdanji spor in prevzel je kraljevsko oblast. Ko je med Elevzinci in Atenci izbruhnila vojna, so ga Elevzinci poklicali na pomoč in pridružil se jim je z veliko tračansko vojsko. Erehtej je povprašal preročišče, kako naj Atencem zagotovi zmago, in bog mu je odgovoril, da bo v vojni zmagal, če žrtvuje eno od svojih hčera. Ko je žrtvoval najmlajšo, so si tudi druge vzele življenje; po pripovedovanju nekaterih so se namreč med seboj zaobljubile, da bodo umrle skupaj. V bitki, ki je sledila žrtvovanju, je Erehtej ubil Evmolpa,
5. Pozejdon pa je pogubil Erehteja in porušil njegovo hišo. Kralj je postal Kekrops, najstarejši Erehtejev sin. Poročil se je z Metiaduzo, Evpalamovo hčerjo, in dobil sina Pandiona. Ta je po Kekropsu prevzel kraljevsko oblast, vendar so ga Metionovi sinovi v uporu izgnali. Odšel je v Megaro k Pilasu in se poročil z njegovo hčerjo Pilijo. Pozneje je postal tudi kralj tega mesta. Pilas je namreč ubil Bianta, brata svojega očeta, zato je kraljevsko oblast prepustil Pandionu, sam pa z ljudstvom odšel na Peloponez in ustanovil mesto Pilos. Med bivanjem v Megari so se Pandionu rodili sinovi Egej, Palant, Niz in Lik. Nekateri pa pravijo, da je bil Egej Skirijev sin in da ga je Pandion podtaknil kot svojega.
6. Po Pandionovi smrti so njegovi sinovi z vojsko krenili nad Atene, pregnali Metionove potomce in oblast razdelili na štiri dele, vrhovno oblast pa je imel Egej. Najprej se je poročil z Meto, Hopletovo hčerjo, nato s Halkiopo, Reksenorjevo hčerjo. Ker ni dobil otrok in se je bal bratov, je odšel k Pitiji in vprašal preročišče, kako naj dobi potomstvo. Bog mu je odgovoril: »Štrlečega vratu meha, najodličnejši med možmi, ne odveži, dokler ne prideš na atensko višavo.« Ker prerokbe ni razumel, se je odpravil nazaj v Atene.
7. Na poti skozi Trojzen je bil gost pri Piteju, Pelopsovem sinu. Ta je razumel prerokbo, ga opil in ga položil v posteljo k svoji hčeri Ajtri. Še isto noč se je z njo združil tudi Pozejdon. Egej je Ajtri naročil, naj otroka, če rodi dečka, vzredi, ne da bi mu povedala, kdo je njegov oče. Pod neko skalo je pustil meč in sandale ter ji rekel, naj sina pošlje k njemu s tema predmetoma, ko bo dovolj močan, da odvali skalo in ju vzame. Sam se je vrnil v Atene in priredil panatenejske igre, na katerih je Minosov sin Androgej premagal vse tekmece. Egej ga je poslal nad maratonskega bika in ta ga je ubil. Nekateri pa pravijo, da so ga na poti v Tebe, kamor je šel na Lajeve igre, sotekmovalci iz zavisti pričakali v zasedi in umorili. Minos je novico o njegovi smrti prejel na Parosu, medtem ko je žrtvoval Haritam. Snel je venec z glave in ustavil igranje na piščali, vendar je žrtvovanje vseeno dokončal. Zato še danes na Parosu žrtvujejo Haritam brez piščali in vencev.
8. Kmalu zatem je Minos, ki je obvladoval morje, s svojim ladjevjem napadel Atene. Zavzel je Megaro, kjer je kraljeval Pandionov sin Niz, in ubil Megareja, Hipomenovega sina, ki je iz Onhesta prišel Nizu na pomoč. Zaradi hčerine izdaje je umrl tudi Niz. Sredi glave je imel škrlaten las in prerokovano mu je bilo, da bo umrl, če mu ga izpulijo. Njegova hči Skila se je zaljubila v Minosa in mu izpulila ta las.
Ko je Minos osvojil Megaro, je dekle za noge privezal na krmo ladje in jo potopil v morje. Ker se je vojna vlekla in Aten ni mogel zavzeti, je prosil Zevsa, naj mu pomaga doseči zadoščenje pri Atencih. Mesto sta prizadeli lakota in kuga. Atenci so po stari prerokbi najprej na grobu kiklopa Gerajsta žrtvovali Hiakintove hčere Anteido, Ajgleido, Litajo in Ortajo. Njihov oče Hiakint se je namreč iz Lakedajmona priselil v Atene in tam živel. Ker to ni pomagalo, so povprašali preročišče, kako naj se rešijo nesreče. Bog jim je odgovoril, naj dajo Minosu takšno zadoščenje, kakršno bo sam zahteval. Poslali so torej k Minosu poslance in mu prepustili, naj določi povračilo. Minos jim je ukazal, naj pošljejo sedem mladeničev in prav toliko deklet, brez orožja, za hrano Minotavru. Ta je bil zaprt v labirintu, iz katerega nihče, ki je vstopil vanj, ni mogel priti ven, saj so številni prepleteni zavoji skrivali izhod. Zgradil ga je Dedal, sin Evpalama, ki je bil sin Metiona in Alkipe. Bil je izvrsten stavbenik in prvi izumitelj kipov. Iz Aten je zbežal, ker je z Akropole pahnil Tala, sina svoje sestre Perdike, ki je bil njegov učenec. Bal se je namreč, da ga bo zaradi svoje nadarjenosti prekosil: Tal je našel kačjo čeljust in z njo prežagal tanek kos lesa.
Ko so našli truplo, so Dedalu sodili na Areopagu in ga obsodili, on pa je zbežal k Minosu. Tam je pomagal Pazifaji, ki se je zaljubila v Pozejdonovega bika, tako da ji je izdelal leseno kravo. Zgradil je tudi labirint, v katerega so Atenci vsako leto pošiljali sedem mladeničev in prav toliko deklet za hrano Minotavru.
Izvirnik
Book 3 chapter 15
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: apollodorus_bib_3_15 Citation: Apollodorus, Bibliotheca 3.15 1. Πανδίονος δὲ ἀποθανόντος οἱ παῖδες τὰ πατρῷα ἐμερίσαντο, καὶ τὴν μὲν βασιλείαν Ἐρεχθεὺς λαμβάνει, τὴν δὲ ἱερωσύνην τῆς Ἀθηνᾶς καὶ τοῦ Ποσειδῶνος τοῦ Ἐρεχθέως Βούτης. γήμας δὲ Ἐρεχθεὺς Πραξιθέαν τὴν Φρασίμου καὶ Διογενείας τῆς Κηφισοῦ, ἔσχε παῖδας Κέκροπα Πάνδωρον Μητίονα, θυγατέρας δὲ Πρόκριν Κρέουσαν Χθονίαν Ὠρείθυιαν, ἣν ἥρπασε Βορέας. Χθονίαν μὲν οὖν ἔγημε Βούτης, Κρέουσαν δὲ Ξοῦθος, Πρόκριν δὲ Κέφαλος ὁ Δηιόνος. ἡ δὲ λαβοῦσα χρυσοῦν στέφανον Πτελέοντι συνευνάζεται, καὶ φωραθεῖσα ὑπὸ Κεφάλου πρὸς Μίνωα φεύγει. ὁ δὲ αὐτῆς ἐρᾷ καὶ πείθει συνελθεῖν. εἰ δὲ συνέλθοι γυνὴ Μίνωι, ἀδύνατον ἦν αὐτὴν σωθῆναι· Πασιφάη γάρ, ἐπειδὴ πολλαῖς Μίνως συνηυνάζετο γυναιξίν, ἐφαρμάκευσεν αὐτόν, καὶ ὁπότε ἄλλῃ συνηυνάζετο, εἰς
τὰ ἄρθρα ἀφίει θηρία, καὶ οὕτως ἀπώλλυντο. ἔχοντος οὖν αὐτοῦ κύνα ταχὺν καὶ ἀκόντιον ἰθυβόλον, ἐπὶ τούτοις Πρόκρις, δοῦσα τὴν Κιρκαίαν πιεῖν ῥίζαν πρὸς τὸ μηδὲν βλάψαι, συνευνάζεται. δείσασα δὲ αὖθις τὴν Μίνωος γυναῖκα ἧκεν εἰς Ἀθήνας, καὶ διαλλαγεῖσα Κεφάλῳ μετὰ τούτου παραγίνεται ἐπὶ θήραν· ἦν γὰρ θηρευτική. διωκούσης δὲ αὐτῆς ἐν τῇ λόχμῃ ἀγνοήσας Κέφαλος ἀκοντίζει, καὶ τυχὼν ἀποκτείνει Πρόκριν. καὶ κριθεὶς ἐν Ἀρείῳ πάγῳ φυγὴν ἀίδιον καταδικάζεται.
2. Ὠρείθυιαν δὲ παίζουσαν ἐπὶ Ἰλισσοῦ ποταμοῦ ἁρπάσας Βορέας συνῆλθεν· ἡ δὲ γεννᾷ θυγατέρας μὲν Κλεοπάτραν καὶ Χιόνην, υἱοὺς δὲ Ζήτην καὶ Κάλαϊν πτερωτούς, οἳ πλέοντες σὺν Ἰάσονι καὶ τὰς ἁρπυίας διώκοντες ἀπέθανον, ὡς δὲ Ἀκουσίλαος λέγει, περὶ Τῆνον ὑφʼ Ἡρακλέους ἀπώλοντο. 3. Κλεοπάτραν δὲ ἔγημε Φινεύς, ᾧ γίνονται παῖδες ἐξ αὐτῆς Πλήξιππος καὶ Πανδίων. ἔχων δὲ τούτους ἐκ Κλεοπάτρας παῖδας Ἰδαίαν ἐγάμει τὴν Δαρδάνου. κἀκείνη τῶν προγόνων πρὸς Φινέα φθορὰν καταψεύδεται, καὶ πιστεύσας Φινεὺς ἀμφοτέρους τυφλοῖ.
παραπλέοντες δὲ οἱ Ἀργοναῦται σὺν Βορέᾳ κολάζονται αὐτόν. 4. Χιόνη δὲ Ποσειδῶνι μίγνυται. ἡ δὲ κρύφα τοῦ πατρὸς Εὔμολπον τεκοῦσα, ἵνα μὴ γένηται καταφανής, εἰς τὸν βυθὸν ῥίπτει τὸ παιδίον. Ποσειδῶν δὲ ἀνελόμενος εἰς Αἰθιοπίαν κομίζει καὶ δίδωσι Βενθεσικύμῃ τρέφειν, αὐτοῦ θυγατρὶ καὶ Ἀμφιτρίτης. ὡς δὲ ἐτελειώθη, ὁ Βενθεσικύμης ἀνὴρ τὴν ἑτέραν αὐτῷ τῶν θυγατέρων δίδωσιν. ὁ δὲ καὶ τὴν ἀδελφὴν τῆς γαμηθείσης ἐπεχείρησε βιάζεσθαι, καὶ διὰ τοῦτο φυγαδευθεὶς μετὰ Ἰσμάρου τοῦ παιδὸς πρὸς Τεγύριον ἧκε, Θρᾳκῶν βασιλέα, ὃς αὐτοῦ τῷ παιδὶ τὴν θυγατέρα συνῴκισεν. ἐπιβουλεύων δὲ ὕστερον Τεγυρίῳ καταφανὴς γίνεται, καὶ πρὸς Ἐλευσινίους φεύγει καὶ φιλίαν ποιεῖται πρὸς αὐτούς.
αὖθις δὲ Ἰσμάρου τελευτήσαντος μεταπεμφθεὶς ὑπὸ Τεγυρίου παραγίνεται, καὶ τὴν πρὸ τοῦ μάχην διαλυσάμενος τὴν βασιλείαν παρέλαβε. καὶ πολέμου ἐνστάντος πρὸς Ἀθηναίους τοῖς Ἐλευσινίοις, ἐπικληθεὶς ὑπὸ Ἐλευσινίων μετὰ πολλῆς συνεμάχει Θρᾳκῶν δυνάμεως. Ἐρεχθεῖ δὲ ὑπὲρ Ἀθηναίων νίκης χρωμένῳ ἔχρησεν ὁ θεὸς κατορθώσειν τὸν πόλεμον, ἐὰν μίαν τῶν θυγατέρων σφάξῃ. καὶ σφάξαντος αὐτοῦ τὴν νεωτάτην καὶ αἱ λοιπαὶ ἑαυτὰς κατέσφαξαν· ἐπεποίηντο γάρ, ὡς ἔφασάν τινες, συνωμοσίαν ἀλλήλαις συναπολέσθαι. γενομένης δὲ μετὰ τὴν σφαγὴν τῆς μάχης Ἐρεχθεὺς μὲν ἀνεῖλεν Εὔμολπον, 5. Ποσειδῶνος δὲ καὶ τὸν Ἐρεχθέα καὶ τὴν οἰκίαν αὐτοῦ καταλύσαντος, Κέκροψ ὁ πρεσβύτατος τῶν Ἐρεχθέως παίδων ἐβασίλευσεν, ὃς γήμας Μητιάδουσαν τὴν Εὐπαλάμου παῖδα ἐτέκνωσε Πανδίονα. οὗτος
μετὰ Κέκροπα βασιλεύων ὑπὸ τῶν Μητίονος υἱῶν κατὰ στάσιν ἐξεβλήθη, καὶ παραγενόμενος εἰς Μέγαρα πρὸς Πύλαν τὴν ἐκείνου θυγατέρα Πυλίαν γαμεῖ. αὖθις δὲ καὶ τῆς πόλεως βασιλεὺς καθίσταται· κτείνας γὰρ Πύλας τὸν τοῦ πατρὸς ἀδελφὸν Βίαντα τὴν βασιλείαν δίδωσι Πανδίονι, αὐτὸς δὲ εἰς Πελοπόννησον σὺν λαῷ παραγενόμενος κτίζει πόλιν Πύλον. Πανδίονι δὲ ἐν Μεγάροις ὄντι παῖδες ἐγένοντο Αἰγεὺς Πάλλας Νῖσος Λύκος. ἔνιοι δὲ Αἰγέα Σκυρίου εἶναι λέγουσιν, ὑποβληθῆναι δὲ ὑπὸ Πανδίονος.
6. μετὰ δὲ τὴν Πανδίονος τελευτὴν οἱ παῖδες αὐτοῦ στρατεύσαντες ἐπʼ Ἀθήνας ἐξέβαλον τοὺς Μητιονίδας καὶ τὴν ἀρχὴν τετραχῇ διεῖλον· εἶχε δὲ τὸ πᾶν κράτος Αἰγεύς. γαμεῖ δὲ πρώτην μὲν Μήταν τὴν Ὁπλῆτος, δευτέραν δὲ Χαλκιόπην τὴν Ῥηξήνορος. ὡς δὲ οὐκ ἐγένετο παῖς αὐτῷ, δεδοικὼς τοὺς ἀδελφοὺς εἰς Πυθίαν ἦλθε καὶ περὶ παίδων γονῆς ἐμαντεύετο. ὁ δὲ θεὸς ἔχρησεν αὐτῷ· ἀσκοῦ τὸν προύχοντα ποδάονα, φέρτατε λαῶν, μὴ λύσῃς, πρὶν ἐς ἄκρον Ἀθηναίων ἀφίκηαι. ἀπορῶν δὲ τὸν χρησμὸν ἀνῄει πάλιν εἰς Ἀθήνας.
7. καὶ Τροιζῆνα διοδεύων ἐπιξενοῦται Πιτθεῖ τῷ Πέλοπος, ὃς τὸν χρησμὸν συνείς, μεθύσας αὐτὸν τῇ θυγατρὶ συγκατέκλινεν Αἴθρᾳ. τῇ δὲ αὐτῇ νυκτὶ καὶ Ποσειδῶν ἐπλησίασεν αὐτῇ. Αἰγεὺς δὲ ἐντειλάμενος Αἴθρᾳ, ἐὰν ἄρρενα γεννήσῃ, τρέφειν, τίνος ἐστὶ μὴ λέγουσαν, ἀπέλιπεν ὑπό τινα πέτραν μάχαιραν καὶ πέδιλα, εἰπών, ὅταν ὁ παῖς δύνηται τὴν πέτραν ἀποκυλίσας ἀνελέσθαι ταῦτα, τότε μετʼ αὐτῶν αὐτὸν ἀποπέμπειν. αὐτὸς δὲ ἧκεν εἰς Ἀθήνας, καὶ τὸν τῶν Παναθηναίων ἀγῶνα ἐπετέλει, ἐν ᾧ ὁ Μίνωος παῖς Ἀνδρόγεως ἐνίκησε πάντας. τοῦτον Αἰγεὺς ἐπὶ τὸν Μαραθώνιον ἔπεμψε ταῦρον, ὑφʼ οὗ διεφθάρη. ἔνιοι δὲ αὐτὸν λέγουσι πορευόμενον εἰς Θήβας ἐπὶ τὸν Λαΐου ἀγῶνα πρὸς τῶν ἀγωνιστῶν ἐνεδρευθέντα διὰ φθόνον ἀπολέσθαι. Μίνως δέ, ἀγγελθέντος αὐτῷ τοῦ θανάτου, θύων ἐν Πάρῳ ταῖς χάρισι, τὸν μὲν
στέφανον ἀπὸ τῆς κεφαλῆς ἔρριψε καὶ τὸν αὐλὸν κατέσχε, τὴν δὲ θυσίαν οὐδὲν ἧττον ἐπετέλεσεν· ὅθεν ἔτι καὶ δεῦρο χωρὶς αὐλῶν καὶ στεφάνων ἐν Πάρῳ θύουσι ταῖς χάρισι. 8. μετʼ οὐ πολὺ δὲ θαλασσοκρατῶν ἐπολέμησε στόλῳ τὰς Ἀθήνας, καὶ Μέγαρα εἷλε Νίσου βασιλεύοντος τοῦ Πανδίονος, καὶ Μεγαρέα τὸν Ἱππομένους ἐξ Ὀγχηστοῦ Νίσῳ βοηθὸν ἐλθόντα ἀπέκτεινεν. ἀπέθανε δὲ καὶ Νῖσος διὰ θυγατρὸς προδοσίαν. ἔχοντι γὰρ αὐτῷ πορφυρέαν ἐν μέσῃ τῇ κεφαλῇ τρίχα ταύτης ἀφαιρεθείσης ἦν χρησμὸς τελευτῆσαι· ἡ δὲ θυγάτηρ αὐτοῦ Σκύλλα ἐρασθεῖσα Μίνωος ἐξεῖλε τὴν τρίχα.
Μίνως δὲ Μεγάρων κρατήσας καὶ τὴν κόρην τῆς πρύμνης τῶν ποδῶν ἐκδήσας ὑποβρύχιον ἐποίησε. χρονιζομένου δὲ τοῦ πολέμου, μὴ δυνάμενος ἑλεῖν Ἀθήνας εὔχεται Διὶ παρʼ Ἀθηναίων λαβεῖν δίκας. γενομένου δὲ τῇ πόλει λιμοῦ τε καὶ λοιμοῦ. τὸ μὲν πρῶτον κατὰ λόγιον Ἀθηναῖοι παλαιὸν τὰς Ὑακίνθου κόρας, Ἀνθηίδα Αἰγληίδα Λυταίαν Ὀρθαίαν, ἐπὶ τὸν Γεραίστου τοῦ Κύκλωπος τάφον κατέσφαξαν· τούτων δὲ ὁ πατὴρ Ὑάκινθος ἐλθὼν ἐκ Λακεδαίμονος Ἀθήνας κατῴκει. ὡς δὲ οὐδὲν ὄφελος ἦν τοῦτο, ἐχρῶντο περὶ ἀπαλλαγῆς. ὁ δὲ θεὸς ἀνεῖλεν αὐτοῖς Μίνωι διδόναι δίκας ἃς ἂν αὐτὸς αἱροῖτο. πέμψαντες οὖν πρὸς Μίνωα ἐπέτρεπον αἰτεῖν δίκας. Μίνως δὲ ἐκέλευσεν αὐτοῖς κόρους ἑπτὰ καὶ κόρας τὰς ἴσας χωρὶς ὅπλων πέμπειν τῷ Μινωταύρῳ βοράν. ἦν δὲ οὗτος ἐν λαβυρίνθῳ καθειργμένος,
ἐν ᾧ τὸν εἰσελθόντα ἀδύνατον ἦν ἐξιέναι· πολυπλόκοις γὰρ καμπαῖς τὴν ἀγνοουμένην ἔξοδον ἀπέκλειε. κατεσκευάκει δὲ αὐτὸν Δαίδαλος ὁ Εὐπαλάμου παῖς τοῦ Μητίονος καὶ Ἀλκίππης. ἦν γὰρ ἀρχιτέκτων ἄριστος καὶ πρῶτος ἀγαλμάτων εὑρετής. οὗτος ἐξ Ἀθηνῶν ἔφυγεν, ἀπὸ τῆς ἀκροπόλεως βαλὼν τὸν τῆς ἀδελφῆς Πέρδικος υἱὸν Τάλω, μαθητὴν ὄντα, δείσας μὴ διὰ τὴν εὐφυΐαν αὐτὸν ὑπερβάλῃ· σιαγόνα γὰρ ὄφεως εὑρὼν ξύλον λεπτὸν ἔπρισε.
φωραθέντος δὲ τοῦ νεκροῦ κριθεὶς ἐν Ἀρείῳ πάγῳ καὶ καταδικασθεὶς πρὸς Μίνωα ἔφυγε. κἀκεῖ Πασιφάῃ ἐρασθείσῃ τοῦ Ποσειδωνείου ταύρου συνήργησε τεχνησάμενος ξυλίνην βοῦν, καὶ τὸν λαβύρινθον κατεσκεύασεν, εἰς ὃν κατὰ ἔτος Ἀθηναῖοι κόρους ἑπτὰ καὶ κόρας τὰς ἴσας τῷ Μινωταύρῳ βορὰν ἔπεμπον .
Nadaljuj z branjem