Prevod

Nekoč sta živela drvar in njegova žena, ki sta imela sedem otrok, samih dečkov; najstarejši je imel komaj deset let, najmlajši pa komaj sedem. Morda se boste začudili, kako je mogel drvar v tako kratkem času dobiti toliko otrok; toda njegova žena je bila pri tem urna in nikoli ni rodila manj kakor dva naenkrat.

Bila sta zelo revna in sedem otrok jima je bilo v veliko breme, saj si nobeden še ni mogel sam služiti kruha. Še posebej ju je skrbelo, ker je bil najmlajši zelo droben in ni skoraj nič govoril; to, kar je pričalo o njegovi bistroumnosti, sta imela za neumnost. Bil je silno majhen in ob rojstvu komaj kaj večji od palca, zato so mu dali ime Palček.

Ta ubogi otrok je bil doma vsakomur za tarčo in vselej so za vse krivili njega. Vendar je bil najbistrejši in najpreudarnejši izmed vseh bratov; čeprav je malo govoril, je toliko bolj poslušal.

Prišlo je zelo hudo leto in lakota je bila tolikšna, da sta se ta uboga človeka sklenila znebiti svojih otrok. Nekega večera, ko so otroci že ležali v posteljah in je drvar z ženo sedel ob ognju, ji je s srcem, stisnjenim od bolečine, dejal: »Saj vidiš, da svojih otrok ne moreva več preživljati. Ne prenesem misli, da bi mi pred očmi umirali od lakote, zato sem sklenil, da jih jutri odpeljeva v gozd in jih tam pustiva. To ne bo težko: medtem ko bodo nabirali dračje za butare, se morava samo izmuzniti, ne da bi naju opazili.« »Oh!« je vzkliknila drvarjeva žena. »Ali bi res lahko sam odpeljal svoje otroke in jih zapustil?« Mož jo je zaman spominjal na njuno hudo revščino; ni mogla privoliti. Bila je revna, toda bila je njihova mati. Ko pa je pomislila, kako bi jo bolelo gledati, da umirajo od lakote, je vendarle privolila in šla vsa objokana spat. Palček je slišal vse, kar sta govorila. Ko je namreč iz postelje zaslišal, da se pogovarjata o resnih rečeh, je tiho vstal in se splazil pod očetov stolček, da bi ju lahko poslušal, ne da bi ga opazila. Potem je spet legel, vendar vso preostalo noč ni zatisnil očesa, temveč je premišljeval, kaj naj stori. Navsezgodaj je vstal in odšel k potoku, kjer si je žepe napolnil z drobnimi belimi kamenčki, nato pa se vrnil domov. Odpravili so se in Palček bratom ni izdal ničesar od tega, kar je vedel. Šli so v tako gost gozd, da se na deset korakov niso več videli med seboj. Drvar je začel sekati drva, otroci pa so nabirali vejice za butare. Ko sta oče in mati videla, da so zatopljeni v delo, sta se neopazno oddaljila od njih, nato pa nenadoma pobegnila po stranski stezici. Ko so otroci opazili, da so sami, so začeli na ves glas kričati in jokati. Palček jih je pustil kričati, saj je dobro vedel, po kateri poti se bo vrnil domov: med hojo je namreč po poti spuščal bele kamenčke, ki jih je imel v žepih. Rekel jim je: »Nikar se ne bojte, bratje. Oče in mati sta nas pustila tukaj, vendar vas bom pripeljal domov. Samo za menoj pojdite.« Šli so za njim in po isti poti, po kateri so prišli v gozd, jih je pripeljal do domače hiše. Sprva si niso upali vstopiti, zato so se vsi stisnili k vratom in poslušali, kaj govorita oče in mati.

Prav ko sta se drvar in njegova žena vrnila domov, jima je vaški gospod poslal deset ekujev, ki jima jih je že dolgo dolgoval in na katere nista več upala. To jima je vlilo novo življenje, saj sta uboga človeka umirala od lakote. Drvar je ženo pri priči poslal k mesarju. Ker že dolgo ni nič jedla, je kupila trikrat toliko mesa, kolikor bi ga potrebovala za večerjo v dvoje. Ko sta se nasitila, je drvarjeva žena rekla: »Oh, kje so zdaj naši ubogi otroci! Kako bi se lahko najedli tega, kar nama je ostalo. Toda ti, Guillaume, ti si hotel, da jih zapustiva. Saj sem rekla, da nama bo žal. Kaj neki zdaj počnejo v gozdu? Oh, moj Bog, morda so jih volkovi že požrli! Kako brezsrčen si, da si tako zapustil svoje otroke!« Drvarju je naposled zmanjkalo potrpljenja, saj je več kakor dvajsetkrat ponovila, da jima bo žal in da je to že prej povedala. Zagrozil ji je, da jo bo pretepel, če ne utihne. Pa ne, da drvarju morda ne bi bilo še bolj hudo kakor njegovi ženi; toda s svojim govorjenjem mu je razbijala glavo in bil je kakor mnogi drugi ljudje, ki imajo zelo radi ženske, kadar te govorijo pametno, ne prenesejo pa tistih, ki venomer pravijo, da so imele prav. Drvarjeva žena se je vsa utapljala v solzah: »Oh, kje so zdaj moji otroci, moji ubogi otroci?« Nekoč je to rekla tako glasno, da so jo otroci pred vrati slišali in vsi hkrati zaklicali: »Tukaj smo! Tukaj smo!« Hitro jim je stekla odpret in jim med objemanjem govorila: »Kako sem vesela, da vas spet vidim, moji dragi otroci! Gotovo ste zelo utrujeni in zelo lačni. In ti, Pierrot, kako si blaten! Pridi, da ti umijem obraz.« Ta Pierrot je bil njen najstarejši sin, ki ga je imela najraje od vseh, ker je bil nekoliko rdečelas, kakor je bila nekoliko rdečelasa tudi sama. Sedli so za mizo in jedli s takšnim tekom, da sta jih oče in mati z veseljem gledala, medtem ko so jima skoraj ves čas vsi hkrati pripovedovali, kako jih je bilo v gozdu strah. Ta dobra človeka sta bila presrečna, da so bili otroci spet pri njima, in njuno veselje je trajalo, dokler je trajalo deset ekujev. Ko pa je denarja zmanjkalo, so se vrnile stare skrbi. Sklenila sta, da bosta otroke spet zapustila, in da bi jima tokrat zagotovo uspelo, jih bosta odpeljala precej dlje kakor prvič.

O tem se nista mogla pogovarjati tako skrivaj, da ju Palček ne bi slišal. Računal je, da se bo iz zagate rešil kakor prvič; toda čeprav je vstal navsezgodaj, da bi šel nabrat kamenčke, mu ni uspelo, saj so bila hišna vrata dvakrat zaklenjena. Ni vedel, kaj naj stori, ko pa je drvarjeva žena vsakemu dala kos kruha za zajtrk, se je domislil, da bi namesto kamenčkov lahko uporabil kruh in po poti, kjer bodo hodili, trosil drobtinice. Zato ga je spravil v žep. Oče in mati sta jih odpeljala v najgostejši in najtemnejši del gozda, in brž ko so prispeli tja, sta se izmuznila po stranski poti ter jih pustila same. Palček se ni preveč vznemirjal, saj je mislil, da bo zlahka našel pot po kruhu, ki ga je trosil povsod, kjer je hodil. Kako pa je bil presenečen, ko ni našel niti ene same drobtinice: priletele so ptice in vse pojedle. Otroci so bili zdaj v hudi stiski, kajti dlje ko so hodili, bolj so se izgubljali in globlje so zahajali v gozd. Znočilo se je in dvignil se je silen veter, ki jih je navdajal z grozo. Zdelo se jim je, da z vseh strani slišijo samo tuljenje volkov, ki jih prihajajo požret. Skoraj si niso upali spregovoriti med seboj ali obrniti glave. Ulila se je močna ploha in premočila jih je do kosti; na vsakem koraku jim je drselo in padali so v blato, iz katerega so se pobirali vsi umazani, ne da bi vedeli, kam naj z rokami. Palček je splezal na vrh drevesa, da bi videl, ali lahko kaj opazi. Ko se je ozrl na vse strani, je zagledal drobno svetlobo, kakor bi svetila sveča, vendar daleč onkraj gozda. Spustil se je z drevesa, a ko je stal na tleh, ni videl ničesar več, kar ga je zelo potrlo. Kljub temu je z brati nekaj časa hodil v smeri, kjer je videl luč, in ko so prišli iz gozda, jo je spet zagledal. Nazadnje so prispeli do hiše, v kateri je gorela sveča, vendar ne brez številnih strahov, saj so luč pogosto izgubili izpred oči, kar se je zgodilo vsakič, ko so se spustili v kako kotanjo. Potrkali so na vrata in odprla jim je dobrosrčna žena. Vprašala jih je, kaj želijo. Palček ji je povedal, da so ubogi otroci, ki so se izgubili v gozdu, in jo prosil, naj jih iz usmiljenja vzame pod streho čez noč. Ko je žena videla, kako ljubki so vsi, se je razjokala in rekla: »Oh, moji ubogi otroci, kam ste prišli! Ali veste, da je to hiša ljudožerca, ki jé majhne otroke?« »Oh, gospa,« ji je odgovoril Palček, ki se je kakor njegovi bratje tresel po vsem telesu, »kaj naj storimo? Če nas ne sprejmete v hišo, nas bodo nocoj volkovi v gozdu zagotovo požrli. Če je že tako, imamo rajši, da nas pojé vaš gospod. Morda pa se nas bo usmilil, če ga boste lepo prosili.« Ljudožerčeva žena je mislila, da jih bo lahko skrivala pred možem do naslednjega jutra, zato jih je spustila noter in jih odpeljala k prijetnemu ognju, da bi se ogreli. Na ražnju se je namreč pekel cel oven za ljudožerčevo večerjo. Komaj so se začeli greti, so zaslišali tri ali štiri silovite udarce po vratih: ljudožerec se je vračal domov. Žena jih je pri priči skrila pod posteljo in šla odpret. Ljudožerec je najprej vprašal, ali je večerja pripravljena in ali so natočili vino, nato pa takoj sedel za mizo. Oven je bil še ves krvav, a zato se mu je zdel le še boljši. Vohal je na levo in desno ter govoril, da zavoha sveže meso. »Gotovo vohate tele, ki sem ga pravkar očistila,« mu je rekla žena. »Sveže meso voham, ti pravim še enkrat,« je odvrnil ljudožerec in ženo postrani pogledal, »in tukaj je nekaj, česar ne razumem.« Ob teh besedah je vstal od mize in stopil naravnost k postelji. »Aha,« je rekel, »tako me torej hočeš prevarati, prekleta ženska! Le kaj me zadržuje, da ne požrem še tebe? Še sreča zate, da si stara žival. Tale divjačina mi bo ravno prav prišla, da pogostim tri ljudožerce, svoje prijatelje, ki me bodo v teh dneh obiskali.« Drugega za drugim jih je potegnil izpod postelje. Ubogi otroci so pokleknili in ga prosili milosti, toda opravka so imeli z najokrutnejšim izmed vseh ljudožercev. Še zdaleč se jih ni usmilil, temveč jih je že požiral z očmi in ženi govoril, kako slastni grižljaji bodo, ko jim bo pripravila dobro omako. Šel je po velik nož in ga med približevanjem ubogim otrokom brusil ob dolg kamen, ki ga je držal v levi roki. Enega je že zgrabil, ko mu je žena rekla: »Kaj pa hočete početi ob tej uri? Ali ne boste imeli jutri zjutraj dovolj časa?« »Molči,« je odvrnil ljudožerec, »tako bo meso bolj uležano.« »Saj imate tukaj še toliko mesa,« je nadaljevala žena. »Tu so tele, dva ovna in polovica prašiča.« »Prav imaš,« je rekel ljudožerec. »Daj jim dobro večerjo, da ne bodo shujšali, in jih odpelji spat.« Dobro ženo je preplavilo veselje in prinesla jim je obilno večerjo, vendar so bili tako prestrašeni, da niso mogli jesti. Ljudožerec pa je spet začel piti, ves zadovoljen, da bo lahko tako dobro pogostil prijatelje. Popil je kak ducat kozarcev več kakor navadno, zato mu je vino nekoliko stopilo v glavo in moral je iti spat.

Ljudožerec je imel sedem hčera, ki so bile še otroci. Vse te male ljudožerke so imele zelo lepo polt, ker so kakor njihov oče jedle sveže meso; imele pa so majhne, povsem okrogle sive oči, kljukast nos in zelo velika usta z dolgimi, nadvse ostrimi zobmi, ki so stali daleč narazen. Niso bile še posebno hudobne, vendar so veliko obetale, saj so že grizle majhne otroke, da bi jim sesale kri. Zgodaj so jih spravili spat in vseh sedem je ležalo v veliki postelji, vsaka z zlato krono na glavi. V isti sobi je stala še druga, enako velika postelja, in vanjo je ljudožerčeva žena položila sedem dečkov, potem pa šla spat k možu. Palček je opazil, da imajo ljudožerčeve hčere na glavah zlate krone, in ker se je bal, da bi ljudožercu postalo žal, ker jih ni zaklal že tisti večer, je sredi noči vstal, vzel čepice svojih bratov in svojo ter jih čisto tiho nataknil na glave sedmih ljudožerčevih hčera. Prej jim je snel zlate krone in jih posadil na glave bratov in na svojo, da bi ljudožerec njih imel za svoje hčere, hčere pa za dečke, ki jih je nameraval zaklati. Vse se je izšlo, kakor je predvidel. Ljudožerec se je namreč okoli polnoči prebudil in obžaloval, da je na naslednji dan preložil nekaj, kar bi lahko opravil že prejšnji večer. Nenadoma je skočil iz postelje, vzel svoj veliki nož in rekel: »Poglejmo, kako se godi našim malim navihancem. Opravimo to na mah.« Tipaje se je povzpel do sobe svojih hčera in stopil k postelji, kjer so ležali dečki. Vsi so spali razen Palčka, ki ga je spreletel hud strah, ko je začutil ljudožerčevo roko na glavi, kakor jo je prej začutil vsak izmed njegovih bratov. Ko je ljudožerec otipal zlate krone, je rekel: »No, to bi ga pa lepo polomil! Vidim, da sem sinoči preveč pil.« Nato je šel do postelje svojih hčera in tam otipal deške čepice. »Aha, tukaj so naši korenjaki!« je rekel. »Kar pogumno na delo!« Ob teh besedah je brez obotavljanja prerezal vrat vsem sedmim hčeram. Zelo zadovoljen s svojim podvigom se je vrnil v posteljo k ženi. Brž ko je Palček zaslišal ljudožerčevo smrčanje, je zbudil brate in jim rekel, naj se hitro oblečejo in gredo za njim. Tiho so se spustili na vrt in preskočili zid. Tekli so skoraj vso noč, ves čas se tresoč in ne da bi vedeli, kam gredo. Ko se je ljudožerec prebudil, je rekel ženi: »Pojdi gor in pripravi tiste male navihance od sinoči.« Ljudožerka je bila zelo presenečena nad moževo prijaznostjo. Niti slutila ni, kako naj bi jih po njegovem pripravila, in v prepričanju, da ji naroča, naj jih obleče, je odšla gor. Tam pa jo je čakal strašen prizor: njenih sedem hčera je ležalo s prerezanimi vratovi v mlakah krvi. Najprej je omedlela (saj je to prvo, k čemur se v takšnih položajih zateče skoraj vsaka ženska). Ljudožerec se je bal, da bo žena predolgo opravljala delo, ki ji ga je naložil, zato je šel gor, da bi ji pomagal. Ko je zagledal ta grozoviti prizor, ni bil nič manj osupel kakor ona. »Oh, kaj sem storil!« je zakričal. »Plačali mi bodo, nesrečneži, in to takoj!« Ženi je pri priči pljusknil lonec vode v obraz, in ko jo je spravil k zavesti, ji je rekel: »Hitro mi daj moje sedemmiljske škornje, da jih grem ujet!« Odpravil se je na pot in potem ko je zaman pretekel velike razdalje v vse smeri, je nazadnje prišel na pot, po kateri so hodili ubogi otroci. Ti so bili le še sto korakov od očetove hiše. Zagledali so ljudožerca, ki je stopal z gore na goro in prečkal reke tako zlahka, kakor bi bile drobni potočki. Palček je v bližini opazil votlo skalo, vanjo skril svojih šest bratov in se še sam stisnil k njim, pri tem pa ves čas opazoval, kaj bo storil ljudožerec. Ta je bil zelo utrujen od dolge poti, ki jo je prehodil zaman (sedemmiljski škornji namreč človeka močno utrudijo), zato si je hotel odpočiti in je po naključju sedel prav na skalo, v kateri so se skrivali dečki. Ker od utrujenosti ni mogel več, je po kratkem počitku zaspal in začel tako grozovito smrčati, da ubogih otrok ni bilo nič manj strah kakor takrat, ko je držal veliki nož, da bi jim prerezal vratove. Palček se je manj bal in je bratom rekel, naj hitro stečejo domov, dokler ljudožerec trdno spi, zanj pa naj jih nič ne skrbi. Ubogali so njegov nasvet in hitro prišli domov. Palček se je približal ljudožercu, mu previdno sezul škornje in jih nemudoma obul. Škornji so bili zelo veliki in široki, a ker so bili čarobni, so se znali povečati ali pomanjšati glede na nogo tistega, ki jih je obul. Tako so se njegovim stopalom in nogam prilegali, kakor bi bili narejeni prav zanj. Odšel je naravnost k ljudožerčevi hiši in tam našel njegovo ženo, ki je jokala ob svojih zaklanih hčerah. »Vaš mož je v veliki nevarnosti,« ji je rekel Palček. »Ujela ga je tolpa razbojnikov, ki so prisegli, da ga bodo ubili, če jim ne da vsega svojega zlata in srebra. Prav ko so mu držali bodalo na vratu, me je zagledal in me prosil, naj vas pridem obvestit, kaj se mu je zgodilo, ter vam naročim, da mi izročite vse njegovo premoženje, ne da bi kaj zadržali, sicer ga bodo brez usmiljenja ubili. Ker se zelo mudi, je hotel, da vzamem njegove sedemmiljske škornje, te, ki jih imam tukaj, da bom hitrejši, pa tudi zato, da ne bi mislili, da sem slepar.« Dobro ženo je močno prestrašilo in takoj mu je dala vse, kar je imela; ta ljudožerec je bil namreč kljub temu, da je jedel majhne otroke, zelo dober mož. Palček se je tako z vsem ljudožerčevim bogastvom vrnil v očetovo hišo, kjer so ga sprejeli z velikim veseljem.

Precej ljudi se s tem zadnjim dogodkom ne strinja in trdi, da Palček ljudožerca nikoli ni tako okradel. Resda ga ni pekla vest, ker mu je vzel sedemmiljske škornje, saj jih je ljudožerec uporabljal samo za preganjanje majhnih otrok. Ti ljudje zatrjujejo, da to vedo iz zanesljivega vira in da so celo jedli in pili v drvarjevi hiši. Pravijo, da je Palček, potem ko si je obul ljudožerčeve škornje, odšel na dvor, saj je vedel, da so tam zelo zaskrbljeni zaradi vojske, ki je bila dvesto milj daleč, in zaradi izida bitke, ki se je bila tam. Po njihovih besedah je šel h kralju in mu povedal, da mu lahko, če želi, še pred koncem dneva prinese novice o vojski. Kralj mu je obljubil veliko vsoto denarja, če mu to uspe. Palček je novice prinesel že istega večera. S to prvo potjo je zaslovel in poslej je zaslužil, kolikor je hotel, saj ga je kralj zelo dobro plačeval za prenašanje ukazov vojski, nešteto dam pa mu je dajalo vse, kar je zahteval, da bi jim prinašal novice o njihovih ljubimcih. S tem je tudi največ zaslužil. Našlo se je nekaj žena, ki so mu zaupale pisma za svoje može, vendar so ga tako slabo plačevale in je bilo vse skupaj tako malo vredno, da se mu zaslužka s tem ni zdelo vredno niti prištevati. Potem ko je nekaj časa opravljal delo sla in si nabral veliko premoženja, se je vrnil k očetu. Nemogoče si je zamisliti, kako zelo so se razveselili njegove vrnitve. Vso družino je rešil pomanjkanja. Za očeta in brate je kupil novoustanovljene uradniške službe ter tako vsem zagotovil prihodnost, obenem pa si pridobil veliko naklonjenost na dvoru.

NAUK. Nihče se ne žalosti, če ima otrok obilo, kadar so vsi lepi, čvrsti in postavni ter blestečega videza; če pa je kateri šibak ali tih, ga zaničujejo, zasmehujejo in mu vse jemljejo.

Včasih pa prav ta drobni otročiček prinese srečo vsej družini. KONEC.