Prevod
Nekoč je živela kraljica, ki je rodila sina, tako grdega in tako iznakaženega, da so dolgo dvomili, ali sploh ima človeško podobo. Vila, ki je bila navzoča ob njegovem rojstvu, je zagotovila, da bo kljub temu prikupen, saj bo obdarjen z velikim umom. Dodala je celo, da bo po zaslugi daru, ki mu ga je pravkar podelila, lahko osebi, ki jo bo najbolj ljubil, naklonil prav toliko uma, kolikor ga bo imel sam.
Vse to je nekoliko potolažilo ubogo kraljico, ki je bila silno potrta, ker je spravila na svet tako grdega otročička. In res je deček, brž ko je začel govoriti, že izrekal tisoč ljubkih reči, v vsem njegovem početju pa je bilo nekaj tako duhovitega, da je vsakogar očaral. Pozabil sem povedati, da je prišel na svet z majhnim čopkom las na glavi, zato so ga poimenovali Riquet à la houppe, saj je bil Riquet družinski priimek.
Čez sedem ali osem let je kraljica sosednjega kraljestva rodila dve hčeri. Prva, ki je prišla na svet, je bila lepša od belega dne; kraljica se je je tako razveselila, da so se zbali, da ji utegne prevelika sreča škodovati. Navzoča je bila ista vila, ki je prisostvovala rojstvu malega Riqueta à la houppe, in da bi nekoliko ublažila kraljičino veselje, ji je povedala, da ta mala princesa ne bo imela prav nič uma in bo tako neumna, kakor je lepa. Kraljico je to močno prizadelo, a nekaj trenutkov pozneje jo je doletela še veliko hujša žalost, saj je bila druga hči, ki jo je rodila, nadvse grda. »Ne žalostite se tako zelo, gospa,« ji je rekla vila. »Vaša hči bo dobila drugačno povračilo: toliko uma bo imela, da bo komaj kdo opazil, da ji manjka lepote.« »Bog daj, da bi bilo res,« je odgovorila kraljica, »toda ali ne bi bilo mogoče nakloniti vsaj malo uma tudi starejši, ki je tako lepa?« »Glede uma zanjo ne morem ničesar storiti, gospa,« je dejala vila, »glede lepote pa lahko storim vse. In ker ni ničesar, česar ne bi bila pripravljena narediti, da bi vam ustregla, ji bom podelila dar, da bo lahko polepšala osebo, ki ji bo všeč.« Ko sta princesi odraščali, so z njima rasle tudi njune odlike in povsod so govorili le o lepoti starejše in umnosti mlajše. Res pa je, da so se z leti močno povečale tudi njune pomanjkljivosti. Mlajša je postajala grša kar pred očmi, starejša pa iz dneva v dan neumnejša. Na vprašanja bodisi ni odgovorila ničesar bodisi je izustila kako neumnost. Povrhu je bila tako nerodna, da na kaminsko polico ni mogla postaviti štirih porcelanastih predmetov, ne da bi enega razbila, niti popiti kozarca vode, ne da bi je polovico polila po obleki. Čeprav je lepota za mlado dekle velika prednost, je mlajša v vsaki družbi skoraj vselej zasenčila starejšo. Sprva so se ljudje zbirali ob lepši, da bi jo gledali in občudovali, a kmalu so se obrnili k tisti, ki je imela več uma, da bi poslušali tisoč prijetnih reči, ki jih je znala povedati. In začudeno so opažali, da v manj kot četrt ure ob starejši ni bilo več nikogar, vsi pa so se zbrali okoli mlajše. Starejša je to kljub svoji veliki neumnosti dobro opazila in bi brez obžalovanja dala vso svojo lepoto, samo da bi imela polovico sestrinega uma. Kraljica, naj je bila še tako modra, si ni mogla kaj, da ji ne bi večkrat očitala njene neumnosti, in uboga princesa je od žalosti skoraj umrla.
Nekega dne, ko se je umaknila v gozd, da bi tam objokovala svojo nesrečo, je zagledala majhnega moža, ki je prihajal proti njej. Bil je zelo grd in nič kaj prijetnega videza, vendar nadvse sijajno oblečen. To je bil mladi princ Riquet à la houppe, ki se je zaljubil vanjo ob njenih portretih, razširjenih po vsem svetu, in je zapustil očetovo kraljestvo, da bi jo lahko videl in se z njo pogovoril. Ves presrečen, da jo je srečal tako samo, je pristopil k njej z vsem spoštovanjem in uglajenostjo, kar si ju je mogoče zamisliti. Ko ji je izrekel običajne poklone, je opazil, da je zelo otožna, in ji dejal: »Ne razumem, gospa, kako je lahko nekdo, ki je tako lep kakor vi, tako žalosten, kakor se zdite vi. Čeprav se lahko pohvalim, da sem videl nešteto lepih ljudi, lahko zatrdim, da nisem še nikoli srečal nikogar, čigar lepota bi se približala vaši.« »To govorite le iz prijaznosti, gospod,« mu je odgovorila princesa in pri tem ostala. »Lepota,« je nadaljeval Riquet à la houppe, »je tako velika prednost, da bi morala odtehtati vse drugo; in kdor jo ima, ne vem, kaj bi ga sploh še moglo tako zelo žalostiti.« »Raje bi bila tako grda kakor vi in imela um,« je dejala princesa, »kakor da sem tako lepa, kot sem, in obenem tako neumna.« »Nič, gospa, ne priča bolj zanesljivo o tem, da ima človek um, kakor prepričanje, da ga nima. In narava tega daru je takšna, da bolj ko je človek z njim obdarjen, bolj misli, da mu ga primanjkuje.« »Tega ne vem,« je rekla princesa, »dobro pa vem, da sem zelo neumna, in prav to mi povzroča žalost, ki me ubija.« »Če vas žalosti samo to, gospa, lahko zlahka naredim konec vaši bolečini.« »In kako boste to storili?« je vprašala princesa. »Imam moč, gospa,« je dejal Riquet à la houppe, »da osebi, ki jo bom najbolj ljubil, naklonim toliko uma, kolikor ga je sploh mogoče imeti. In ker ste ta oseba vi, gospa, je samo od vas odvisno, ali ga boste imeli v največji mogoči meri, če boste le privolili, da se poročite z menoj.« Princesa je vsa osupla obmolknila. »Vidim,« je nadaljeval Riquet à la houppe, »da vas ta ponudba spravlja v zadrego, in temu se ne čudim. Toda za odločitev vam dam celo leto.« Princesa je imela tako malo uma in obenem tako silno željo, da bi ga dobila, da si je predstavljala, kako konec tega leta ne bo nikoli prišel; zato je sprejela njegovo ponudbo. Komaj je Riquetu à la houppe obljubila, da se bo čez leto dni na isti dan poročila z njim, se je že počutila povsem drugačno kakor prej. Nenadoma je z neverjetno lahkoto povedala vse, kar je hotela, in to bistro, sproščeno in naravno. Še isti hip se je z Riquetom à la houppe zapletla v prijeten in živahen pogovor, v katerem je tako blestela, da je princ pomislil, da ji je dal več uma, kakor ga je obdržal zase. Ko se je vrnila v palačo, ves dvor ni vedel, kaj naj si misli o tako nenadni in nenavadni spremembi: kolikor nesmislov so jo prej slišali govoriti, toliko razumnih in nadvse duhovitih reči je zdaj prihajalo iz njenih ust. Ves dvor je preplavilo nepopisno veselje; le mlajša sestra ni bila zadovoljna, kajti ker starejše ni več prekašala po umu, je bila ob njej videti le še kakor zelo neprikupna opica. Kralj je ravnal po nasvetih starejše hčere in včasih celo sklical svet v njenih sobanah. Ko se je glas o tej spremembi razširil, so si vsi mladi princi sosednjih kraljestev prizadevali pridobiti njeno ljubezen in skoraj vsi so jo zasnubili. Toda nobeden se ji ni zdel dovolj bister; vse je poslušala, zavezala pa se ni nikomur. Naposled je prišel princ, tako mogočen, bogat, bistroumen in lep, da mu ni mogla odreči svoje naklonjenosti. Ko je oče to opazil, ji je dejal, da ji prepušča izbiro moža in da mora svojo odločitev le še oznaniti. Ker pa se človek pri takšnih rečeh tem težje trdno odloči, čim več uma ima, se je očetu zahvalila in ga prosila, naj ji da nekaj časa za premislek. Po naključju je šla na sprehod v isti gozd, kjer je srečala Riqueta à la houppe, da bi lahko v miru premislila, kaj naj stori. Ko je tako hodila, globoko zatopljena v misli, je pod nogami zaslišala zamolklo ropotanje, kakor da tam spodaj več ljudi hodi sem in tja ter nekaj dela. Pozorneje je prisluhnila in slišala, kako je eden rekel: »Prinesi mi tisti lonec!« drugi: »Podaj mi kotel!« in tretji: »Naloži drva na ogenj!« V istem trenutku se je zemlja odprla in pod nogami je zagledala nekakšno veliko kuhinjo, polno kuharjev, kuharskih pomočnikov in vseh mogočih služabnikov, potrebnih za pripravo sijajne gostije. Iz nje je prišla skupina dvajsetih ali tridesetih pekov mesa, ki so se namestili ob zelo dolgi mizi na eni od gozdnih poti. Vsi so z iglo za špikanje v roki in lisičjim repom, zataknjenim za uho, začeli delati v ritmu ubrano zapete pesmi. Princesa, začudena nad tem prizorom, jih je vprašala, za koga delajo. »Za princa Riqueta à la houppe, gospa,« ji je odgovoril mož, ki je bil očitno njihov vodja. »Jutri bo njegova poroka.« Princesa je bila zdaj še bolj osupla kakor prej. Nenadoma se je spomnila, da je prav na ta dan pred enim letom obljubila princu Riquetu à la houppe, da se bo poročila z njim, in skoraj se je zgrudila. Obljube se dotlej ni spomnila zato, ker je bila takrat, ko jo je dala, neumna, ob novem umu, ki ji ga je naklonil princ, pa je pozabila vse svoje prejšnje neumnosti. Nadaljevala je sprehod, a ni naredila niti trideset korakov, ko se je pred njo pojavil Riquet à la houppe, ves lepo in sijajno opravljen, kakor se spodobi za princa, ki gre na svojo poroko. »Kot vidite, gospa,« je dejal, »držim besedo do dneva natančno, in ne dvomim, da ste tudi vi prišli sem izpolnit svojo ter me s svojo roko osrečit bolj kakor katerega koli drugega človeka.« »Odkrito vam priznam,« je odgovorila princesa, »da se o tem še nisem odločila in mislim, da se nikoli ne bom mogla odločiti tako, kakor si želite.« »Presenečate me, gospa,« ji je dejal Riquet à la houppe. »Verjamem,« je rekla princesa, »in če bi imela opraviti z grobijanom, s človekom brez uma, bi bila gotovo v veliki zadregi. Rekel bi mi: ‘Princesa ima samo svojo besedo in morate se poročiti z menoj, saj ste mi to obljubili.’ Ker pa govorim z najbistroumnejšim človekom na svetu, sem prepričana, da bo prisluhnil razumu. Veste, da se že takrat, ko sem bila še neumna, nisem mogla odločiti za poroko z vami. Kako torej pričakujete, da se bom zdaj, ko imam um, ki ste mi ga dali in zaradi katerega sem pri ljudeh še izbirčnejša kot prej, odločila za nekaj, za kar se tedaj nisem mogla? Če ste se zares nameravali poročiti z menoj, ste storili veliko napako, ko ste mi vzeli neumnost in mi omogočili, da vidim jasneje kakor prej.« »Če bi vam človek brez uma,« je odgovoril Riquet à la houppe, »smel, kot ste pravkar dejali, očitati, da niste držali besede, zakaj potem, gospa, pričakujete, da jaz ne bom ravnal enako, ko pa je od tega odvisna vsa sreča mojega življenja? Ali je razumno, da so ljudje, ki imajo um, na slabšem od tistih, ki ga nimajo? Ali lahko to zahtevate vi, ki ga imate toliko in ste si ga tako zelo želeli? Toda preidiva k stvari, če dovolite. Ali je poleg moje grdote na meni še kaj, kar vam ni všeč? Ali ste nezadovoljni z mojim rodom, umom, značajem ali vedenjem?« »Nikakor,« je odgovorila princesa. »Vse, kar ste pravkar našteli, mi je pri vas všeč.« »Če je tako,« je nadaljeval Riquet à la houppe, »bom srečen, saj me lahko napravite za najprikupnejšega izmed vseh moških.« »Kako bi bilo to mogoče?« ga je vprašala princesa. »Zgodilo se bo,« je odgovoril Riquet à la houppe, »če me imate dovolj radi, da si boste to zaželeli. In da ne boste dvomili, gospa, vedite, da je ista vila, ki mi je ob rojstvu podelila dar, da lahko naklonim um osebi, ki mi bo všeč, tudi vam podelila dar, da lahko polepšate tistega, ki ga boste ljubili in mu boste hoteli nakloniti to milost.« »Če je tako,« je dejala princesa, »si iz vsega srca želim, da postanete najlepši in najprikupnejši princ na svetu, in kolikor je v moji moči, vam ta dar podeljujem.« Komaj je princesa izrekla te besede, se je Riquet à la houppe njenim očem zazdel najlepši, najskladneje raščeni in najprikupnejši moški, kar jih je kdaj videla. Nekateri zatrjujejo, da pri tem niso delovali vilini uroki, temveč je to preobrazbo povzročila zgolj ljubezen. Pravijo, da je princesa, potem ko je premislila o vztrajnosti svojega zaljubljenca, o njegovi rahločutnosti in vseh lepih lastnostih njegove duše in uma, nehala opažati iznakaženost njegovega telesa in grdoto njegovega obraza. Njegova grba se ji je zdela le še imenitna drža moža, ki nekoliko usloči hrbet; in če se ji je dotlej zdelo, da grozovito šepa, je zdaj v njegovi hoji videla le nekakšno ljubko nagnjenost, ki jo je očarala. Pravijo tudi, da so se ji njegove škilave oči zdele samo še bolj bleščeče, njihov begajoči pogled pa je imela za znamenje silne, prekipevajoče ljubezni; in nazadnje je bilo zanjo celo v njegovem velikem rdečem nosu nekaj bojevitega in junaškega. Kakor koli že, princesa mu je nemudoma obljubila, da se bo poročila z njim, če le dobi privoljenje kralja, njenega očeta. Ko je kralj izvedel, da njegova hči zelo ceni Riqueta à la houppe, ki ga je tudi sam poznal kot nadvse bistroumnega in modrega princa, ga je z veseljem sprejel za zeta. Že naslednji dan so obhajali poroko, kakor je Riquet à la houppe predvidel in zanjo že davno prej izdal potrebna naročila.
NAUK. Kar beremo v tej povesti, je manj izmišljena pravljica kakor resnica sama: vse je lepo na tistem, ki ga ljubimo, in vse, kar ljubimo, ima um.
Še en nauk. Če narava komu podari lepe poteze in žive barve polti, ki jih nobena umetnost ne more doseči, bodo vsi ti darovi manj ganili srce kakor en sam neviden čar, ki ga bo v njem odkrila ljubezen.
