O besedilu
Mačka Pepelka
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 12 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata I VI LA GATTA CENNERENTOLA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Mačka Pepelka
_Zezollo učiteljica nagovori, naj ubije mačeho. Dekle misli, da jo bo učiteljica imela rada, če ji priskrbi očeta za moža, a nazadnje pristane v kuhinji. Po zaslugi vil in po mnogih preobratih pa dobi za moža kralja._ _Poslušalke so ob zgodbi o bolhi okamenele kakor kipi in kralja Catammara razglasile za osla, ker je zaradi tako ničvredne reči spravil v tolikšno nevarnost lastno kri in nasledstvo svojega kraljestva. Ko so vse obmolknile, je Antonella spregovorila takole._ Zavist se je na morju zlobe vselej oprijemala kile namesto plavalnega mehurja, in kadar misli, da bo drugega videla utopljenega, se sama znajde pod vodo ali trešči ob čer. Prav to vam nameravam povedati o nekih zavistnih dekletih. Vedite torej, da je nekoč živel knez vdovec, ki je imel hčerko tako rad, da je gledal le skozi njene oči. Zanjo je najel izvrstno učiteljico, ki jo je učila verižnih vbodov, čipkanja v zraku, izvlečenih niti in luknjičastega vezenja ter ji izkazovala tolikšno naklonjenost, da je ni mogoče opisati. Toda oče se je pred kratkim spet oženil in si vzel žensko, ki je bila srborita, hudobna in vražja kakor sam zlodej. Ta prekleta baba je pastorko začela gledati postrani, ji kazati čemeren obraz, se ji pačiti in jo prebadati z mračnimi pogledi, da se je ubogemu dekletu kar srce stiskalo;
zato se je nesrečna deklica učiteljici nenehno pritoževala nad mačehinim grdim ravnanjem in ji govorila: »O Bog, ko bi le ti lahko bila moja mamica, ko si tako ljubezniva in nežna z menoj!« To pesem je ponavljala tako dolgo, da je učiteljici nazadnje v ušesu zabrenčal sršen in ji je, zaslepljena od Mazzamauriella, nekoč rekla:
»Če boš poslušala tole noro glavo, bom jaz tvoja mama, tebe pa bom imela rada kakor punčici svojih oči.« Hotela je še govoriti, ko ji je Zezolla, kakor je bilo deklici ime, segla v besedo:
»Oprosti, ker ti jemljem besedo iz ust. Vem, da me imaš rada, zato ne izgubljajva časa in me nauči, kaj naj storim, saj o tem ne vem ničesar: ti napiši, jaz pa podpišem.« »Prav torej,« ji je odvrnila učiteljica, »dobro poslušaj, našpiči ušesa in dobila boš kruh, bel kakor cvetje. Ko oče odide zdoma, reci mačehi, da bi rada katero izmed starih oblek, ki so v veliki skrinji v shrambi, da boš prihranila to, ki jo imaš na sebi. Ker bi te najraje videla v samih capah in cun jah, bo odprla skrinjo in rekla: ›Drži pokrov.‹ Ti ga drži, ko pa bo začela brskati po njej, ga na mah spusti, da si bo zlomila vrat. Ko bo to opravljeno, veš, da bi tvoj oče še denar ponarejal, samo da bi ti ustregel. Kadar te bo ljubkoval, ga prosi, naj me vzame za ženo. Srečna ti, tedaj boš gospodarica mojega življenja!« Ko je Zezolla to slišala, se ji je vsaka ura zdela tisoč let. Učiteljičin nasvet je natančno izpolnila, in ko je minilo žalovanje za nesrečno preminulo mačeho, je začela očetu igrati na prave strune, da bi se oženil z učiteljico. Knez je sprva mislil, da se šali, toda hči je tako dolgo udarjala s plosko stranjo, da je nazadnje zadela s konico;
naposled je popustil Zezollinim besedam, vzel učiteljico Carmosino za ženo in priredil veliko slavje. Medtem ko sta bila mladoporočenca zatopljena v veseljačenje, je Zezolla stopila na balkon svoje hiše. Na zid je priletela golobička in ji rekla: »Kadar si boš česa zaželela, pošlji prošnjo Golobici vil na otoku Sardiniji in nemudoma boš dobila, kar želiš.« Nova mačeha je pet ali šest dni zasipavala Zezollo z nežnostmi, jo posedala na najboljše mesto pri mizi, ji dajala najboljše grižljaje in jo oblačila v najlepše obleke. A komaj je minilo nekaj časa, je zavrgla in povsem pozabila uslugo, ki jo je prejela — gorje duši, ki ima slabo gospodarico! — ter začela povzdigovati svojih šest hčera, ki jih je dotlej skrivala. Možu je tako dolgo prigovarjala, da je pastorke vzel v milost, lastna hči pa mu je izpadla iz srca;
in tako je, danes malo niže, jutri še niže, nazadnje iz svoje sobe pristala v kuhinji, izpod baldahina ob ognjišču, iz razkošja svile in zlata v cunjah, namesto žezla pa je dobila raženj.
Pa ni izgubila le svojega položaja, temveč tudi ime: namesto Zezolla so ji začeli praviti Mačka Pepelka. Zgodilo se je, da je moral knez zaradi državnih opravkov na Sardinijo. Drugo za drugo je vprašal svojih šest pastork, Mperio, Calamito, Sciorello, Diamante, Colommino in Pascarello, kaj naj jim prinese, ko se vrne:
ena je prosila za razkošne obleke, druga za naglavni nakit, tretja za ličila, četrta za igračke, s katerimi bi si krajšala čas, skratka, vsaka za nekaj drugega. Nazadnje je skoraj posmehljivo vprašal še hčer: »In ti, kaj bi rada?« Ona pa je odvrnila: »Nič drugega, kakor da me priporočiš Golobici vil in ji rečeš, naj mi kaj pošljejo. Če boš pozabil, ne boš mogel ne naprej ne nazaj. Zapomni si, kar ti pravim: tvoja duša, tvoja odgovornost.« Knez je odšel na Sardinijo, opravil svoje posle, nakupil vse, kar so zahtevale pastorke, na Zezollo pa je pozabil. Toda ko se je vkrcal na ladjo in so razpeli jadra, se ladja nikakor ni mogla odmakniti od pristanišča, kakor da bi jo zadrževala riba prisesnica:
kapitan, ki je bil že skoraj obupan, je od utrujenosti zaspal in v sanjah zagledal vilo, ki mu je rekla: »Veš, zakaj ladje ne morete spraviti iz pristanišča? Ker knez, ki potuje z vami, ni izpolnil obljube hčeri: spomnil se je vseh, le svoje krvi ne.« Kapitan se je zbudil in knezu povedal svoje sanje. Ta je ves osramočen zaradi svoje pozabljivosti odšel do Votline vil, jim priporočil hčer in jih prosil, naj ji kaj pošljejo. In glej, iz votline je stopila lepa mladenka, visoka in vzravnana kakor prapor. Rekla mu je, da se hčeri zahvaljuje, ker se je spomnila nanjo, in naj se veseli njenega darila. Ob teh besedah mu je dala datljevo palmo, motiko, zlato vedrce in svileno krpo ter mu povedala, da je eno za sajenje, drugo pa za nego rastline. Knez, ki ga je darilo zelo začudilo, se je poslovil od vile in se odpravil domov. Potem ko je vsem pastorkam izročil, kar so si želele, je nazadnje še hčeri dal vilino darilo. Zezolla je od veselja skoraj skočila iz kože. Palmo je posadila v lep lonec, okopavala jo je in zalivala ter jo zjutraj in zvečer brisala s svileno krpo;
tako da je v štirih dneh zrasla do ženske višine. Tedaj je iz nje stopila vila in vprašala: »Kaj si želiš?« Zezolla ji je odgovorila, da bi rada kdaj šla iz hiše, ne da bi sestre to vedele. Vila ji je odvrnila: »Kadar te bo zamikalo, pridi k loncu in reci:
_Palma moja pozlačena,_ _z zlato motičico sem te okopala,_ _z zlatim vedrcem sem te zalivala,_ _s svileno krpo sem te obrisala_;
_sleci sebe in obleci mene._ Ko pa se boš hotela sleči, spremeni zadnji verz in reci: ›Sleci mene in obleci sebe.‹« Prišel je praznik in učiteljičine hčere so odšle od doma vse nališpane, nadišavljene in napudrane, polne trakov, zvončkov in okraskov, vse v cvetju, dišavah, rožah in drugih lepotičjih. Zezolla je takoj stekla k loncu in izrekla besede, ki ji jih je vila vtisnila v spomin. Pri priči so jo opravili kakor kraljico, jo posadili na belega konja in ji dali dvanajst ličnih, čednih pažev. Odšla je tja, kamor so šle sestre, in te so ob pogledu na tako lepo, pisano golobičko kar sline cedile. Po naključju je tja prišel tudi kralj. Ko je zagledal Zezollino izjemno lepoto, je bil v hipu očaran in je svojemu najzaupnejšemu služabniku naročil, naj na vsak način poizve, kdo je ta lepotica in kje živi. Služabnik ji je nemudoma sledil. A ko je opazila, da ji je za petami, je vrgla na tla pest zlatnikov, ki jih je prav v ta namen dobila od palme. Služabniku so se ob njihovem lesku zasvetile oči; pozabil je slediti konju in si raje polnil pesti z denarjem. Ona pa je hitro smuknila domov in se slekla, kakor jo je naučila vila. Kmalu so se vrnile tudi njene mršave sestre in ji, da bi jo jezile, na dolgo pripovedovale o vseh lepih rečeh, ki so jih videle. Medtem se je služabnik vrnil h kralju in mu povedal, kaj se je zgodilo z zlatniki. Kralj je silno razjarjen zabrusil, da je za štiri usrane novčiče prodal njegovo srečo, in mu naročil, naj ob naslednjem prazniku za vsako ceno ugotovi, kdo je tista lepa mladenka in kje gnezdi ta čudovita ptica. Prišel je naslednji praznik. Sestre so spet odšle vse načičkane in gizdave, prezirano Zezollo pa pustile pri ognjišču. Ta je nemudoma stekla k palmi in izgovorila znane besede. Tedaj se je pojavila cela kopica deklic: ena z ogledalom, druga s stekleničko bučne vodice, tretja s kleščami za kodranje, četrta z rdečilom, druge z glavnikom, bucikami, oblekami, ogrlicami in verižicami. Polepšale so jo kakor sonce, jo posadile v kočijo s šestimi konji ter jo poslale na pot v spremstvu lakajev in pažev v livrejah. Ko je prispela na isti kraj kakor ob prejšnjem prazniku, je v srcih sester še povečala začudenje, v kraljevih prsih pa razplamtela ogenj. Ko je odhajala in ji je služabnik sledil, je, da je ne bi dohitel, vrgla na tla pest biserov in draguljev. Dobri mož je obstal in jih začel pobirati, saj takšnih reči vendar ni bilo mogoče pustiti ležati. Tako je imela dovolj časa, da se je umaknila domov in se kakor ponavadi slekla. Služabnik se je ves poklapan vrnil h kralju, ta pa mu je rekel: »Pri dušah mojih rajnih, če je ne najdeš, te ostrižem in tolikokrat brcnem v rit, kolikor imaš dlak v tej bradi!« Prišel je še en praznik. Ko so sestre odšle, se je Zezolla vrnila k palmi in ponovila čarobno pesem. Oblekli so jo nadvse razkošno in jo posadili v zlato kočijo, okoli katere je bilo toliko služabnikov, da je bila podobna vlačugi, ki so jo zalotili na sprehodu in obstopili biriči. Šla je sestram delat skomine, nato pa se je odpravila domov. Kraljev služabnik se je tokrat kakor z dvojnim šivom prišil na kočijo. Ko je videla, da ji je ves čas za petami, je zavpila: »Poženi, kočijaž!« Kočija se je pognala v tako divji dir, da ji je z noge zdrsnil čeveljček, lepši od vsega, kar si je bilo mogoče zamisliti. Služabnik ni mogel dohiteti kočije, ki je kar letela, zato je pobral čeveljček in ga odnesel kralju ter mu povedal, kaj se je zgodilo. Kralj ga je vzel v roke in rekel: »Če je temelj tako lep, kakšna šele mora biti hiša! O lepi svečnik, v katerem je stala sveča, ki me žge! O trinožnik prelepega kotla, v katerem vre moje življenje! O lepi plutovinasti plovci na ribiški vrvici ljubezni, s katero je ujela mojo dušo! Glejte, objemam vas in vas stiskam k sebi, in če ne morem doseči rastline, častim njene korenine;
če ne morem imeti kapitelov, poljubljam podstavke. Prej ste bili okovi bele noge, zdaj ste past za moje črno srce. Zaradi vas je bila tista, ki muči moje življenje, za pedenj in pol višja, zaradi vas pa je zdaj moje življenje za prav toliko slajše, ko vas gledam in vas imam.« S temi besedami je poklical pisarja, ukazal trobentaču, in tu-tu, že so razglasili, naj vse ženske v kraljestvu pridejo na javno slavje in gostijo, ki si jo je zamislil. Ko je napočil določeni dan — ljubi moj Bog, kakšno požiranje in kakšen direndaj sta se začela! Od kod so prišle vse tiste pastiere in casatielli? Od kod pečenke in mesne kroglice? Od kod makaroni in ravioli? Toliko vsega je bilo, da bi se lahko najedla cela vojska. Prišle so vse ženske, plemenite in navadne, bogate in beračice, stare in mlade, lepe in grde. Ko so se pošteno najedle, je kralj vsem povabljenkam drugo za drugo pomeril čeveljček, da bi videl, kateri se bo natančno prilegal; upal je, da bo po njem prepoznal tisto, ki jo je iskal. Ker pa ni našel noge, ki bi ji bil prav, je začel obupavati. Vseeno je vsem ukazal, naj utihnejo, in rekel: »Jutri se vrnite in še enkrat delajte pokoro z menoj. A če me imate radi, ne pustite doma prav nobene ženske, pa naj bo katerakoli.« Knez je rekel: »Imam še eno hčer, a ta ves čas čepi ob ognjišču, ker je nesrečna in ničvredna, in si ne zasluži sedeti tam, kjer jeste vi.« Kralj mu je odvrnil: »Ta naj bo prva na seznamu, saj tako želim.« Tako so odšli in naslednjega dne so se vsi vrnili; s Carmosininimi hčerami je prišla tudi Zezolla. Brž ko jo je kralj zagledal, je zaslutil, da je to tista, po kateri je hrepenel;
a se je pretvarjal, da ni ničesar opazil. Ko so nehali prežvekovati, je prišlo na vrsto pomerjanje čeveljčka. Toda komaj so ga približali Zezollini nogi, že je sam skočil nanjo, na nogo te ljubke ljubljenke Ljubezni, kakor železo skoči k magnetu. Ko je kralj to videl, je stekel k njej, jo stisnil v objem, jo posadil pod baldahin in ji položil krono na glavo ter ukazal, naj se ji klanjajo in izkazujejo spoštovanje kot svoji kraljici. Sestre so ob tem pokale od zavisti. Ker niso mogle prenesti tega udarca v srce, so se tiho izmuznile in odšle k materi domov ter morale proti svoji volji priznati: _Norec je, kdor se zoperstavlja zvezdam._
Izvirnik
Jornata I VI LA GATTA CENNERENTOLA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Zezolla ’nvezzata da la Majestra ad accidere la Matreja, e ccredenno, co ffarele avere lo Patre pe mmarito, d’essere tenuta cara, è pposta a la cucina; ma pe bertute de le Ffate, dapò varie fortune, se guadagna no Rrè pe mmarito._ _Parzero statole l’Ascotante a ssentire lo cunto de lo Polece, e ffacettero na dechiaratoria d’asenetate a lo Rrè Catammaro, che mmese a ttanto riseco lo ’nteresse de lo sango, e la soccessione de lo stato pe na cosa de vrenna; ed essenno tutte appilate, Antonella spilaje de la manera, che ssecota._ Sempre la ’nvidia ne lo maro de la malegnetate appe ’ncagno de vessiche la guallara, e ddove crede de vedere autro annegato a mmaro, essa se trova o sott’acqua, o tozzata a no scuoglio, comme de cierte ffigliole
’nvediose me va ’mpenziero de ve contare; saperrite donca, che Era na vota no Prencepe vidolo, lo quale aveva na figliola accossì ccara, che non vedeva pe d’autr’uocchie, a la quale teneva na Majestra prencepale, che le ’mmezzava le ccatenelle, lo punto nn’aiero, le sfilatielle, e l’afreco perciato, mostrannole tant’affezzione, che non s’abbasta a ddicere. Ma essennose ’nzorato de frisco lo patre, e ppigliata na focoliata, marvasa, e mmiciata de lo Diantane, commenzaje sta mmardetta femmena ad avere ’nsauvorria la ffigliastra, facennole cere brosche, facce storte, uocchie gronnuse, de farela sorrejere; tanto che la scura peccerella se gualiava sempre co la Majestra de li male trattamiente, che le faceva la Matreja, decennole; oh Dio, e non
potisse essere tu la mammarella mia, che mme faje tanta vruoccole, e ccassesie? e ttanto secotaje a ffare sta cantelena, che puostole no vespone a l’aurecchie, cecata da Mazzamauriello, le disse na vota: se tu vuoje fare a mmodo de sta capo pazza, io te sarraggio mamma, e ttu mme sarraje cara comm’a le bisole de st’uocchie. Voleva secotiare a ddicere, quanno Zezolla (che cossì la figliola aveva nomme) disse; perdoname se te spezzo parola ’mmocca, io saccio ca me vuoje bene, perzò zitto, e zuffece, e ’nmezzame l’arte, ca vengo da fore, tu scrive, e io firmo. Ora susso, le leprecaje la Majestra, siente buono, apre l’aurecchie, e te venerà lo ppane janco comm’a li sciure. Comme esce patreto, dì a Matrejata, ca vuoje no vestito de chille viecchie,
che stanno dinto lo cascione granne de lo retretto, pe sparagnare chisto, che puorte ’ncuollo; essa che te vò vedere tutta pezze, e pperuoglie, aprerà lo cascione, e ddirrà: tiene lo copierchio, e tu tenendolo, mentre jarrà scervecanno pe ddinto, lassalo cadere de botta, ca se romparà lo cuollo; fatto chesto, tu saje ca patreto farria moneta fauza pe ccontentarete, e tu quanno te fa carizze, pregalo a pigliareme pe mmogliere, ca viata te, tu sarraje la patrona de la vita mia: ’Ntiso chesto Zezolla, le parze ogn’ora mill’anne, e fatto compritamente lo conziglio de la Majestra, dapò, che se fece lo llutto pe la desgrazia de la Matreja, commenzaje a toccare li taste a lo patre, che se ’nzorasse co la Majestra. Da principio lo Prencepe la pigliaje a
burla, ma la figliola tanto tiraje de chiatto, fi che couze de ponta; che all’utemo se chiegaje a le pparole de Zezolla, e ppigliatase Carmosina, ch’era la Majestra pe mmogliere, fece na festa granne. Ora mentre stavano li Zite ’ntresca, affacciatase Zezolla a no gaifo de la casa soja, volata na palommella sopra no muro, le disse: Quanno te vene golio de quarcosa, mannal’addemmannare a la Palomma de le Fate all’Isola de Sardegna, ca l’averraje subeto. La nova Matreja pe ccinco, o seje juorne affumaje de carizze a Zezolla, sedennola a lo meglio luoco de la tavola, dannole lo meglio muorzo; mettennole li meglio vestite; ma passato a mmala pena no poco de tiempo, mannato a mmonte, e scordato affatto de lo servizio recevuto (o trista l’arma c’ha mala
patrona) commenzaje a mmettere ’mperecuoccuolo seje figlie soje, che fi a ttanno aveva tenuto secrete, e ttanto fece co lo marito, che rreceputo ’ngrazia le figliastre, le cadette da core la figlia propria; tanto che scapeta oje, manca craje, venne a ttermene, che se redusse da la cammera a la cocina, e da lo Vardacchino a lo focolare, da li sfuorge de seta, e d’oro, a le mmappine, da li scettre a li spite.
Ne sulo cagnaje stato, ma nomme perzì, che da Zezolla, fu cchiammata Gatta cennerentola. Soccesse, ch’avenno lo Prencepe da ire ’nSardegna pe ccose necessarie a lo stato sujo, dommannaje una ped’una a Mperia, Calamita, Sciorella, Diamante, Colommina, Pascarella, ch’erano le sseje figliastre, che cosa volesseno, che le portasse a lo retuorno: e chi le cercaje vestite da sforgiare, chi galantarie pe la capo, chi cuonce pe la faccie, chi jocarielle pe ppassare lo tiempo, e chi na cosa, e chi n’autra, ped’utemo quase pe ddellieggio disse a la figlia, e tu che borrisse? ed essa nient’autro, se non che mme raccommanne a la Palomma de le Ffate, decennole, che mme manneno quarcosa, e si te lo scuorde, non puozze ire ne nnanze, ne arreto: tiene a mmente
chello che te dico, arma toja, maneca toja. Jette lo Prencepe fece li fatte suoje ’nSardegna, accattaje quanto l’avevano cercato le ffigliastre, e Zezolla le scie de mente. Ma ’mmarcatose ’ncoppa a no vasciello, e ffacenno vela, non fu possibile maje, che la Nave se arrassasse da lo puorto, e pareva che fosse ’mpedecata da la Remmora: Lo Patrone de lo Vasciello, ch’era quase desperato, se pose pe stracquo a ddormire, e vedde ’nsuonno na Fata, che le disse: Saje perchè non potite scazzellare la nave da lo puorto? perchè lo Prencepe, che vene co buje, ha mancato de promessa a la figlia, allecordannose de tutte, fora che de lo sango proprio. Se sceta lo Patrone, conta lo suonno a lo Prencepe, lo quale confuso de lo mancamiento, ch’aveva fatto, jeze
a la Grotta de le Ffate, e arracommannatole la figlia, disse, che le mannassero quarcosa: ed ecco scette fora da la spelonca na bella giovane, che bedive no confalone: la quale le disse, ca rengraziava la figlia de la bona memoria, e che se gaudesse pe l’ammore sujo, cossì decenno le dette no Dattolo, na zappa, no secchietiello d’oro, e na tovaglia de seta; decenno che l’uno era pe pastenare, e ll’autra pe ccortevare la chianta. Lo Prencepe maravigliato de sto presiento, se lecenziaje da la Fata a la vota de lo pajese sujo, e dato a tutte le figliastre quanto avevano desiderato; deze finalmente a la figlia lo duono, che le faceva la Fata: la quale co na prejezza, che non capeva dinto la pella, pastenaje lo dattolo a na bella testa, lo zappolejava,
adacquava, e co la tovaglia de seta matino, e ssera l’asciuttava; tanto, che ’n quattro juorne cresciuto quanto a la statura de na femmena, ne scette fora na Fata, decennole; che desiddere? a la quale respose Zezolla; che desiderava quarche bota de scire fora de casa, ne boleva, che le ssore lo ssapessero; leprecaje la Fata, ogne vota, che t’è gusto, viene a la testa, e dì; _Dattolo mio ’nnaurato_ _Co la zappetella d’oro t’aggio zappato_, _Co lo secchietiello d’oro t’aggio adacquato_, _Co la tovaglia de seta t’aggio asciuttato_; _Spoglia a te, e bieste a me._ E quanno vorraje spogliarete, cagna l’utemo vierzo, decenno spoglia
a mme, e bieste a tte. Ora mo essendo venuta la festa, e sciute le ffiglie de la Maestra tutte spampanate, strellecate, ’mpallaccate, tutte zagarelle, campanelle, e scarpelle, tutte sciure, addure, cose, e rrose: Zezolla corze subeto a la testa, e dditto le pparole ’nfrocecatele da la Fata, fu posta ’nnordene comme na Regina, e posta sopra n’Acchinea, co ddudece pagge linte, e ppinte; jette a dove jevano le ssore che ffecero la spotazzella pe le bellezze de sta penta palomma. Ma comme voze la sciorta, dette a chillo luoco stisso lo Rrè, lo quale visto la spotestata bellezza de Zezolla, nne restaje subeto affattorato, e disse a no servetore cchiù ’ntrinseco, che se fosse ’nformato, comme potesse ’nformarese de sta bellezza cosa, e chi fosse,
e dove stava. Lo servetore a la medesema pedata le jeze retomano. Ma essa addonatose dell’agguaito, jettaje na mano de scute riccie, che s’aveva fatto dare da lo Dattolo pe cchesto effetto. Chillo allummato li sbruonzole, se scordaje de secotare l’Acchinea, pe ’nchirese le branche de fellusse: ed essa se ficcaje de relanzo a la casa, dove spogliata che fo, comme le ’nvezzaje la Fata, arrivate le scirpie de le ssore, le quale pe ddarele cottura, dissero tante cose belle, che avevano visto. Tornaje fra sto miezo lo servetore a lo Rrè, e disse lo fatto de li scute, lo quale ’nsorfatose co na zirria granne, le disse, che pe quatto frisole cacate aveva vennuto lo gusto sujo, e che nnogne cunto avesse l’autra festa procurato de sapere chi fosse chella bella
Giovene, e dove s’ammasonasse sto bello Auciello. Venne l’autra festa, e sciute le ssore tutte aparate, e galante, lassaro desprezzata Zezolla a lo focolaro; la quale subeto corze a lo Dattolo, e dditto le pparole solete; ecco scettero na mano de dammecelle, chi co lo schiecco, chi co la carrafella d’acqua de cocozze, chi co lo fierro de li ricce, chi co la pezza de russo, chi co lo pettene, chi co le spingole, chi co li vestite, chi co la cannacca, e collane; e ffattala bella comme a no Sole, la mesero a na carrozza a seje cavalle, accompagnata da staffiere, e da pagge de livrera; e ghionta a lo medesemo luoco dove era stata l’autra festa, agghionze maraviglia a lo core de le ssore, e ffuoco a lo pietto de lo Rrè: ma repartutase, e ghiutole dereto lo
servetore, pe non farese arrevare, juttaie na vranca de perne, e de gioje, dove remmase chill’ommo da bene a ppizzoliarennelle, ca non era cosa da perdere; Essa ebbe tiempo de remmorchiarese a la casa, e de spogliarese conforme a lo ssoleto. Tornaje lo servetore luongo luongo a lo Rrè, lo quale disse, pe l’arma de li muorte mieje, ca si tu non truove chesta, te faccio na ’ntosa, e te darraggio tanta cauce ’nculo, quanto aje pile a sta varva. Venne l’autra festa, e sciute le ssore, essa tornaje a lo dattolo, e continuanno la canzona fatata, fu bestuta soperbamente, e pposta dinto na carrozza d’oro co ttante serviture attuorno, che pareva pottana pigliata a lo passiggio ’ntorniata de tammare; e ghiuta a fare cannavola a le Ssore, se
partette; e lo servetore de lo Rrè, se cosette a ffilo duppio co la carrozza. Essa vedendo, che sempre l’era a le ccoste, disse tocca cocchiero, ed ecco se mese la carrozza a ccorrere de tanta furia, e ffu cossì granne la corzeta, che le cascaje no chianiello, che non se poteva vedere la cchiù ppentata cosa. Lo servetore, che non potte jognere la carrozza, che bolava, auzaje lo chianiello da terra, e lo portaje a lo Rrè decennole; quanto l’era socceduto, lo quale pigliatolo ’nmano disse: Se lo pedamiento è ccosì bello, che sarrà la casa? o bello canneliero dove è stata la cannela, che mme strude? o Trepete de la bella caudara, dove volle la vita; o belle suvare attaccate a la lenza d’ammore, co la quale ha pescato chest’arma: ecco v’abbraccio, e
ve stregno, e si non pozzo arrevare a la chianta, adoro le rradeche; si non pozzo avere li capetielle, vaso le base. Già fustevo cippe de no janco pede, mò site tagliole de no nigro core: pe buje era auta no parmo, e mmiezo de cchiù, chi tirannea sta vita, e pe buje cresce auto tanto de docezza sta vita, mentre ve guardo, e ve possedo. Cossì ddicenno, chiamma lo scrivano, commanna lo trommetta, e tù tù, fa jettare no Banno, che tutte le femmene de la terra vengano a na festa vannuta, e a no banchetto, che s’ha puosto ’nchiocca de fare. E benuto lo juorno destenato. Oh bene mio, che mmazzacatorio, e che bazzarra, che se facette. Da dove vennero tante pastiere, e ccasatielle; dove li sottellate, e le pporpette; addò li maccarune, e graviuole? tanto,
che ’nce poteva magnare n’asserzeto formato. Venute le ffemmene tutte e nnobele, e ’gnobele, e rricche, e pezziente, e becchie, e ffigliole, e belle, e brutte, e buono pettenato lo Rrè fatto lo profitto, provaje lo chianiello ad una ped’una a tutte le commetate, pe bedere a chi jesse a capillo, ed assestato tanto, che potesse conoscere da la forma de lo chianiello chello, che ghieva cercanno; ma non trovanno pede, che ’nce jesse a ssiesto, s’appe a ddesperare. Tuttavota fatto stare zitto ogn’uno disse; tornate craje a ffare penetenzia co mmico: ma se mme volite bene, non lassate nesciuna femmena a la casa, e ssia chi si voglia: Disse lo Prencepe, aggio na figlia, ma guarda sempre lo focolaro ped’essere desgraziata, e da poco, che non è meretevole
de sedere dove magnate vuje. Disse lo Rrè chesta sia ’ncapo de lista, ca l’aggio a ccaro. Cossì partettero, e lo juorno appriesso tutte, e ’nsiemme co le ffiglie de Carmosina venne Zezolla, la quale subeto, che fu bista da lo Rrè, l’ebbe na ’nfanzia de chella, che desiderava; tutta vota semmolaje. Ma fornuto de sbattere, se venne a la prova de lo chianiello: ma non tanto priesto s’accostaje a lo pede de Zezolla, che se lanzaje da se stisso a lo pede de chella cuccopinto d’Ammore, comme lo fierro corre a la calamita, la quale cosa vista lo Rrè, corze a ffarele soppressa co le braccia, e ffattola sedere sotto lo bardacchino, le mese la corona ’ntesta che le facessero ’ncrinate, e lleverenzie comme a Rregina loro. Le ssore, vedendo chesto, chiene
de crepantiglia, non avenno stommaco de vedere sto schiuoppo de lo core lloro, se la sfilaro guatte guatte verso la casa de la mamma, confessanno a despietto lloro _Ca pazzo è chi contrasta co le stelle._
Nadaljuj z branjem
