O besedilu
Tri vile
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 26 min branja
- Obseg
- 21 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata III X LE TRE FFATE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Tri vile
_Cecello, ki jo mačeha trpinči, obdarijo tri vile. Zavistnica pošlje k njim še svojo hčer, a ta se vrne osramočena. Pastorko nato pošlje past prašiče in vanjo se zaljubi imeniten gospod. Toda hudobna mačeha mu namesto nje podtakne svojo grdo hčer, pastorko pa zapre v sod, da bi jo poparila. Gospod odkrije prevaro, v sod spravi hčer; mačeha pride, jo polije s kropom in ji skuha meso do kosti. Ko spozna svojo zmoto, se ubije._ _Ciommetellina zgodba je veljala za eno najlepših dotlej povedanih. Ko je Ghiacova videla, kako so vsi ostrmeli od začudenja, je rekla:_ Če ne bi bilo ukaza princa in princese, ki me vleče kakor vitel in vlači kakor težke sani, bi svojim besedam postavila zadnjo piko; preveč predrzno se mi namreč zdi, da bi razglašeno brenkalo svojih ust postavljala ob bok plemeniti violi Ciommetellinih besed. Ker pa tako želi naš gospod, se bom potrudila in vam zaigrala drobno vižo o kazni, ki je doletela neko zavistno žensko: hotela je pastorko pogrezniti v brezno, pa jo je povzdignila do zvezd.
V vasi Marcianise je živela vdova po imenu Caradonia, prava mati zavisti: nikoli ni videla, da gre kateri sosedi dobro, ne da bi ji v grlu zrasel cmok; nikoli ni slišala za srečo kakega znanca, ne da bi jo zabolelo; in nikoli ni videla zadovoljnega človeka, ženske ali moškega, ne da bi jo začelo dušiti.
Ta je imela hčer po imenu Grannizia, samo srž vseh tvorov, najžlahtnejši primerek morskih pošasti, cvet napihnjenih sodov. Glavo je imela polno gnid, lase razmršene, senca oskubljena, čelo kakor kladivo, oči izbuljene, nos kakor slivo in zobe obložene z apnom; usta kakor kirnja, brado kakor coklo, vrat kakor sraka, prsi kakor bisage, ramena kakor obokan strop, roke kakor vitel, noge kakor kljuke in pete kakor hlebce sira. Skratka, od glave do peta je bila prava spaka, imenitna kuga, grda škratovka, vrh vsega pa zoprna nadloga, ki je človeku kljuvala možgane. A čeprav je bila takšen hrošček, je bila mamici v očeh ljubka pikapolonica. Zgodilo pa se je, da se je ta vrla vdova poročila z nekim Miccom Antuonom, zelo, zelo bogatim posestnikom iz vasi Pane-cuocolo, ki je bil že dvakrat vaški sodni uradnik in župan; vsi tamkajšnji prebivalci so ga zelo spoštovali in veliko dali nanj.
Tudi Micco Antuono je imel hčer, imenovano Cecella, in na vsem svetu ne bi našel ničesar tako čudovitega in lepega. Imela je spogledljive oči, ki so te začarale, usteca, ustvarjena za poljube, ob katerih si padel v zamaknjenost, in vrat, bel kakor mleko s smetano, ob katerem so ljudje vzdihovali. Skratka, bila je tako ljubka, prikupna, igriva in mikavna, toliko je premogla ljubkih kretenj, nežnosti, zapeljivih pogledov, domislic in očarljivih muh, da je trgala srca iz prsi. Pa kaj bi naštevala in besedičila! Dovolj je reči, da se je zdela naslikana s čopičem in na njej ni bilo najti niti najmanjše napake. Caradonia pa je videla, da je razlika med Cecello in njeno hčerjo tolikšna kakor med blazino iz najfinejšega žameta in kuhinjsko metlo, med sajastim dnom ponve in beneškim ogledalom, med vilo Morgano in harpijo, zato je začela pastorko grdo gledati in ji biti sovražna. In pri tem se njena zloba ni ustavila: ko je gnojni tvor v njenem srcu počil in tega ni mogla več prenašati, je začela nesrečno dekle odkrito mučiti. Svojo hčer je oblačila v nabrano krilo iz finega sukna in životec iz tankega blaga, ubogo pastorko pa v najhujše cunje in cape, kar jih je bilo pri hiši. Hčeri je dajala kruh, bel kakor cvet, pastorki pa trde, plesnive skorje; hčer je varovala kakor dragoceno stekleničko z Odrešenikovo krvjo, pastorko pa gnala naokrog kakor vrtavko: morala je pometati hišo, pomivati posodo, postiljati, prati perilo, krmiti prašiča, oskrbovati osla in odnašati tisto, kar vam bodi v slast. Dobro dekle je vse to opravljalo marljivo in prizadevno, brez odlašanja in ne da bi se izogibalo trudu, samo da bi ustreglo muhavosti hudobne mačehe. A kakor je hotela sreča, se je nekega dne ubogi deklici, ko je odnašala smeti na kraj ob globokem prepadu za hišo, koš odkotalil v globino. Medtem ko je premišljevala, kako bi ga dobila nazaj iz tistega brezna, je nenadoma zagledala črno spako, za katero ne bi vedel, ali je izvirnik Ezopa ali posnetek najgršega berača. Bil je ljudožerec; lasje, črni kakor prašičje ščetine, so mu segali do gležnjev, čelo je imel nagubano in vsaka guba je bila kakor brazda, zorana s plugom; obrvi so bile štrleče in kosmate, oči srakaste, globoko vdrte in polne tistega, saj veste česa, da so bile kakor umazani prodajalnici pod velikima nadstreškoma vek. Usta je imel skrivljena in slinasta, iz njih pa sta štrlela dva čekana kakor pri divjem prašiču; prsi so bile polne bul in tako kosmate, da bi z dlakami lahko napolnil žimnico. Vrh tega je bil grbast, debelotrebušen, tenkonog in krivih stopal, tako da se ti je od strahu kar spačil obraz. Toda čeprav je Cecella gledala pošast, ob kateri bi človek dušo izpustil, se je opogumila in rekla: »Dobri mož, podaj mi, prosim, tisti koš, ki mi je padel dol, pa naj dočakam, da se boš bogato, bogato oženil!« Ljudožerec ji je odgovoril: »Pridi dol, deklica moja, in ga vzemi.« Dobra deklica se je oprijemala korenin in oklepala skal, dokler se ji ni posrečilo priti na dno. Ko je prispela tja, je — kdo bi verjel! — našla tri vile, eno lepšo od druge, z lasmi iz predenega zlata, obrazi kakor polna luna, očmi, ki so govorile, in usti, ki so ob nemem napevu vabila, naj jih kdo nasiti s sladkimi poljubi.
Kaj naj še rečem? Vrat iz medu, prsi iz cvetnega prahu, mehke dlani, nežne noge in milina, ki je bila kakor zlat okvir vsej tej lepoti. Cecello so zasule s tolikšno nežnostjo in ljubkovanjem, da si tega ni mogoče predstavljati. Prijele so jo za roko in jo odpeljale v hišo pod tistimi skalami, v kateri bi lahko prebival kronan kralj. Ko so prišle vanjo, so sedle na turške preproge in gladke žametne blazine s svilenimi ali bombažnimi čopki, položile glave Cecelli v naročje in ji dale česati svoje lase. Medtem ko je z veliko nežnostjo opravljala delo s svetlečim glavnikom iz bivoljega roga, so jo vile spraševale:
»Lepa deklica moja, kaj najdeš na tej glavici?« Ona pa je vljudno odgovarjala: »Gnidece, uškice, biserčke in drobne granate.« Vile so bile nad Cecellino olikanostjo nadvse zadovoljne. Te imenitne gospe so si spletle razpuščene lase in jo odpeljale s seboj ter ji drugo za drugim razkazovale vsa čudesa začarane palače. Tu so bile pisalne omare iz kostanjevega in gabrovega lesa s prekrasnimi rezbarijami; tam skrinje, prevlečene s konjskim usnjem in okovane s kositrom; tu orehove mize, v katerih si se lahko ogledoval; tam shrambe s policami iz lesa kaline, ki so te kar zaslepile; pa posteljni baldahini iz zelenega blaga s cvetličnim vzorcem, usnjeni stoli z naslonjali in še toliko drugega razkošja, da bi vsak drug človek že ob samem pogledu nanj ostal brez besed.
Cecella pa si je, kakor da se je vse skupaj prav nič ne tiče, ogledovala veličastje hiše, ne da bi se mu na glas čudila ali kazala prostaško osuplost. Nazadnje so jo odpeljale v garderobo, natlačeno z razkošnimi oblačili, in ji pokazale obleke iz španskega srebrnega brokata, žametne oprave z rokavi kakor šunke in z zlato podlago, ogrinjala iz vzorčaste svile, okrašena z emajliranimi zaponkami, ovratnike iz prepletene taftne svile, naglavne vence iz pravega cvetja in čelni nakit v obliki obročev, školjk, polmeseca in kačjega jezika; drobne biserne nize z obeski iz modrega in belega stekla, žitne klase, lilije in perjanice za v lase, emajlirane granatke v srebrnih okovih ter še tisoč drugih obeskov in okraskov za okoli vratu. Deklici so rekle, naj izbere po svoji volji in si vzame kar največ teh reči. Toda Cecella, ki je bila krotka kakor olje, je pustila najdragocenejše stvari pri miru in segla po razcefranem krilu, ki ni bilo vredno niti treh bakrenih novčičev. Ko so vile to videle, so jo vprašale: »Skozi katera vrata bi rada odšla, ljubica moja?« Ona pa se je priklonila skoraj do tal in se malone vsa sklonila v prah ter rekla: »Zadovoljna bom, če grem skozi hlev.«
Tedaj so jo vile objele, jo tisočkrat poljubile in jo oblekle v oblačilo iz najfinejšega blaga, vse izvezeno z zlatom. Lase so ji uredile po škotsko in v košarice, s toliko čopki in trakovi, da je bila njena glava kakor cvetoč travnik: visoko speta figa z ovitimi kodri in kitke, zavite kakor rogovi. Pospremile so jo do vrat iz čistega zlata, katerih okvir je bil posut z rubini, in ji rekle:
»Pojdi, Cecella moja, in naj dočakamo, da se boš srečno omožila! Pojdi, in ko boš zunaj teh vrat, dvigni oči in poglej, kaj je nad njimi.« Deklica se je lepo priklonila in odšla. Ko je stopila pod vrata, je dvignila glavo in na čelo ji je padla zlata zvezda, nekaj čudovito lepega. Tako je, z zvezdo na čelu kakor konj in vsa lično opravljena, prišla pred mačeho ter ji povedala vse od začetka do konca. Za tisto sitno babo to ni bila pripoved, temveč udarec s palico. Ker nikjer ni našla miru, si je takoj dala pokazati pot do vil in tja poslala svojo kirnjasto hčer. Ko je ta prišla v začarano palačo in našla tri dragulje, tiste tri vile, so ji najprej dale pregledovati svoje glave. Na vprašanje, kaj najde v njih, je odgovorila: »Vsaka uš je velika kakor čičerika, vsaka gnida pa kakor žlica!« Vile so se razjezile in besede te grde neotesanke so jim obtičale v grlu, vendar so se pretvarjale, čeprav so že po jutru poznale slab dan. Odpeljale so jo v sobe z dragocenostmi in ji rekle, naj izbere najboljše. Ko so Grannizii ponudile prst, je pograbila celo roko: zgrabila je najlepšo obleko, kar jih je bilo v omarah. Čarovnice so osuple gledale, kako si polni roke, vendar so hotele videti, kako daleč bo šla, in so jo vprašale: »Kod bi rada odšla, lepa deklica moja? Skozi zlata vrata ali skozi tista na vrt?« Ona pa je z obrazom, ostrim kakor šilo, odgovorila: »Skozi najboljša, kar jih imate.« Ko so vile videle predrznost te nadloge, ji niso dale niti ščepca soli, temveč so jo odslovile z besedami: »Ko boš pod hlevskimi vrati, dvigni obraz proti nebu in poglej, kaj te doleti.« Stopila je ven skozi gnoj, dvignila glavo in na čelo ji je padlo oslovsko modo, ki se ji je prilepilo na kožo kakor materino znamenje, nastalo zaradi nosečniške želje. S tem lepim dobičkom se je počasi, počasi vrnila h Caradonii. Ta se je kakor psica z mladiči penila okoli ust, ukazala Cecelli, naj se sleče, ji okoli zadnjice ovila cunjo in jo poslala past nekaj prašičev, svojo hčer pa našopirila v njena oblačila. Cecella je to bedno življenje prenašala z veliko mirnostjo in z Orlandovo potrpežljivostjo. Okrutnost, ki bi ganila še kamenje na cesti! Usta, vredna izgovarjati ljubezenske besede, so morala trobiti na pastirski rog in kričati: »Cicco, Cicco, enze, enze!« Lepotica, ki bi morala biti med snubci, je bila med prašiči; roka, vredna, da bi na povodcu vodila sto duš, je s palico priganjala sto svinj. Tisočkrat prekleta bodi drobovina tistega, ki jo je poslal v te gozdove, kjer sta se pod nadstreškom senc pred soncem skrivala strah in tišina! Toda nebo, ki tepta prevzetne in dviguje ponižne, ji je na pot poslalo imenitnega gospoda po imenu Cuosemo. Ko je v blatu zagledal dragulj, med prašiči feniksa in med raztrganimi oblaki cunj prelepo sonce, se je tako zaljubil, da je dal poizvedeti, kdo je in kje živi, nato pa nemudoma stopil k mačehi in jo zaprosil za dekličino roko ter obljubil, da ji bo naklonil nešteto dukatov. Caradonia je ob tem zastrigla z očmi, misleč na svojo hčer, in mu rekla, naj se vrne ponoči, ker bi rada povabila sorodnike. Cuosemo je ves vesel odšel in tisoč let se mu je zdelo, preden je sonce leglo v srebrno posteljo, ki mu jo pripravlja indijska reka, da bi lahko še on legel k soncu, ki mu je žgalo srce. Caradonia je medtem stlačila Cecello v sod in ga zaprla, saj jo je nameravala popariti: ker je zapustila prašiče, jo je hotela kakor prašiča oskubiti s kropom. Ko se je ozračje naposled zatemnilo in je nebo postalo črno kakor volčje žrelo, se je Cuosemo, ki ga je že vsega treslo in je umiral od hrepenenja, da bi v objemu ljubljene lepotice dal duška svojemu strastnemu srcu, odpravil na pot in ves radosten govoril:
»Zdaj je pravi čas, da zarežem v drevo, ki ga je Ljubezen zasadila v mojih prsih, in iz njega iztočim mano ljubezenskih sladkosti; zdaj je pravi čas, da izkopljem zaklad, ki mi ga je obljubila Sreča. Zato ne izgubljaj časa, Cuosemo: ko ti obljubijo prašička, priteci z vrvico! O noč, o srečna noč, o prijateljica zaljubljencev, o duše in telesa, o lonec in kuhalnica, o Ljubezen, teci, teci na vrat na nos, da se pod šotorom tvojih senc skrijem pred vročino, ki me razjeda!« Med temi besedami je prišel h Caradonii in namesto Cecelle našel Grannizio: uharico namesto liščka, plevel namesto razcvetele vrtnice. Čeprav si je nadela Cecellina oblačila in bi lahko rekli: »Obleci hlod, pa bo videti gospod,« je bila še vedno kakor ščurek v zlatem tkanju. Ne okraski, ne ličila, ne mazila, ne drgnjenje, s katerim jo je obdelala mati, ji niso mogli odstraniti prhljaja z glave, zaspančkov iz oči, peg z obraza, zobnega kamna z zob, bradavic z vratu, nesnage s prsi in umazanije s pet; po ladijskem kalužju je zaudarjala miljo daleč. Ko je ženin zagledal to pošast, ni vedel, kaj se mu je zgodilo. Odskočil je, kakor da bi se mu prikazal sam hudič, in si rekel: »Sem buden ali sem si oči nataknil narobe? Sem jaz ali nisem jaz? Kaj gledaš, ubogi Cuosemo? Zdaj si pa podelal čoln! To ni obraz, ki me je zjutraj zgrabil za vrat; to ni podoba, ki mi je ostala naslikana v srcu. Kaj je to, o Sreča? Kje je lepota? Kje kavelj, ki me je ujel? Kje vitel, ki me je potegnil? Kje puščica, ki me je prebodla? Vedel sem, da ne ženske ne blaga ne kaže izbirati ob sveči, toda jaz sem jo izbral pri sončni svetlobi! Gorje mi: jutranje zlato se je izkazalo za baker,
diamant za steklo in polna brada za kozjo bradico!« Te in še druge besede je mrmral in prežvekoval med zobmi. Toda nazadnje ga je nuja prisilila, da je Grannizio poljubil;
a približal se ji je, kakor da poljublja starodavno posodo: več kot trikrat je primaknil in odmaknil ustnice, preden se je dotaknil nevestinih ust. Ko se jim je približal, se mu je zazdelo, da je zvečer na obali Chiaje, ko tiste imenitne ženske prinašajo morju svoj davek, ki ne diši ravno po Arabiji. Toda ker si je nebo, da bi bilo videti mlajše, svojo belo brado pobarvalo na črno, njegovo posestvo pa je bilo zelo daleč, jo je moral tisto noč odpeljati v hišo nedaleč od meje Panecuocola. Tam si je na dveh skrinjah pripravil slamnjačo in legel z nevesto. Kdo bi mogel povedati, kakšno strašno noč sta prebila! Čeprav je bilo poletje in noč ni trajala niti osem ur, se jima je zdela daljša od najdaljše zimske. Bradavičasta nevesta se je na eni strani odkašljevala, kašljala, brcala, vzdihovala in z nemimi besedami terjala najemnino za oddano hišo; Cuosemo pa se je delal, da smrči, in se toliko umikal proti robu postelje, da se ne bi dotaknil Grannizie, da mu je nazadnje zmanjkalo slamnjače in je treščil v nočno posodo: stvar se je končala s smradom in sramoto. Kolikokrat je ženin preklel vse sončeve pokojne, ker se je tako obiralo in ga puščalo pod to stiskalnico! Kako je prosil, naj si noč zlomi vrat in naj se zvezde pogreznejo, da bi ga dan rešil te nesreče ob njem! Komaj pa je zarja prišla spuščat kokoši in budit peteline, je skočil iz postelje, si komaj zapel hlače in stekel h Caradonii, da bi ji vrnil hčer in ji s palico od metle poplačal prvo uporabo. Ko je vstopil v hišo, je ni našel: odšla je v gozd po naročaj drv, da bi poparila pastorko, zaprto v Bakhovi grobnici, čeprav bi si zaslužila ležati zleknjena v zibelki Ljubezni.
Cuosemo je iskal Caradonio, in ker se je zdelo, da se je pogreznila v zemljo, je začel vpiti: »Hej, kje ste?« Tedaj je tigrast maček, ki je čepel v pepelu, nepričakovano spregovoril: »Mijav, mijav! Tvoja žena je v sodu, zaprta!« Cuosemo je stopil k sodu in zaslišal pridušeno, tiho stokanje. Zato je vzel sekiro ob ognjišču in razbil sod. Ko so doge popadale na tla, je bilo, kakor da bi se dvignil zastor na odru in razkril boginjo, ki bo povedala uvodni govor. Ne vem, kako da ob tolikšnem sijaju ni izgubil zavesti! Ko je ženin to zagledal, je nekaj časa stal kakor človek, ki je videl hišnega škrata, nato pa se je zbral, stekel k njej in jo objel: »Kdo te je spravil v ta nesrečni kraj, dragulj mojega srca? Kdo te je skril pred menoj, upanje mojega življenja?
Kaj je to? Pisano golobico v tej kletki iz obročev, meni pa za družico ptico grifonko! Kako je prišlo do te nesreče? Govori, usteca moja, potolaži mojo dušo in daj tem prsim duška!« Cecella mu je na te besede odgovorila in mu povedala prav vse, ne da bi izpustila najmanjšo podrobnost: koliko je pretrpela v mačehini hiši od trenutka, ko je stopila vanjo, do takrat, ko jo je ta, da bi ji zaprla sapo, v hipu pokopala v Bakhov sod. Ko je Cuosemo to slišal, ji je velel, naj se skrije za vrata, nato pa je sod znova sestavil, dal pripeljati Grannizio, jo stlačil vanj in ji rekel: »Ostani tu za kratek čas, da ti pripravim zagovor, s katerim ti zlobne oči ne bodo mogle škodovati.« Ko je sod dobro zaprl, je objel svojo ženo, jo posadil na konja in jo naravnost odpeljal v Pascarolo, kjer je bilo njegovo posestvo. Caradonia se je vrnila z velikim svežnjem drv, zakurila silen ogenj in nanj postavila velik kotel vode. Ko je voda zavrela, jo je skozi odprtino zlila v sod in svoji hčeri skuhala meso do kosti. Ta je razgalila zobe, kakor da bi pojedla sardonsko zel, in koža ji je odstopila kakor kači, kadar se levi. Ko je mati presodila, da je Cecella pogoltnila svoje in stegnila noge, je razbila sod in našla — o, kakšen pogled! —
svojo lastno hčer, ki jo je skuhala surova mati. Začela si je puliti lase, praskati obraz, biti po prsih, ploskati z rokami, udarjati z glavo ob zid in topotati z nogami. Tako je žalovala in vreščala, da je pritekla vsa vas. Potem ko je počela in govorila reči, ki niso bile s tega sveta, in je ni mogla potolažiti nobena tolažba ne pomiriti noben nasvet, je stekla k vodnjaku in se — pljus! — vrgla vanj z glavo naprej ter si zlomila vrat. Tako je pokazala, kako resničen je rek: _Kdor pljuva v nebo, mu pade nazaj v obraz._ Zgodba se je komaj končala, ko sta se po prinčevem ukazu pred zbranimi pojavila Giallaise in Cola-Jacovo, prvi dvorni kuhar, drugi dvorni kletar. Oblečena v stara Neapeljčana sta odigrala naslednjo eklogo.
PARNA KOPEL. EKLOGA _Giallaise in Ccola Jacovo._ _G._ Lepo te je srečati, Cola Jacovo. _C._ Dobrodošel, Giallaise. Povej, od kod prihajaš? _Gia._ Iz parne kopeli.
_C._ V tej vročini v parno kopel? _G._ Bolj ko je vroče, bolje je. _Col._ Pa ne crkneš? _G._ Crknil bi, brat moj, če ne bi hodil tja. _C._ In kakšen užitek najdeš v njej?
_G._ Užitek, da blažim tegobe tega sveta, v katerem se moraš razjeziti, hočeš nočeš, saj gre dandanes vse narobe. _Col._ Mislim, da me vlečeš za nos:
za bučo me imaš in misliš, da ne znam priti stvari do dna. Kaj ima parna kopel opraviti s svetom? _G._ Ko misliš, da si prišel do dna, še ribariš ne. Mar misliš, da govorim o tisti parni kopeli, kjer te stlačijo v tesno, zaprto kamrico, da se v njej dušiš in umiraš od vročine?
Ne, ne; govorim o tisti, ob kateri že sama misel prepolovi vse bolečine tega tesnobnega življenja, kajti vse, kar vidim, mi gre pošteno na živce. _Col._ To pa je nekaj novega, kar osupnil sem; pri moji veri, le nisi tak osel, kakor se mi zdi.
_Gia._ Vedi torej, da je ta svet parna kopel, v kateri se izcejata dobro in zlo. Naj imaš užitka in veselja na cele snope, naj imaš imenitnosti za konjsko oprsje, vsega se naveličaš in vse ti preseda:
in da je to res, odpri ušesa in poslušaj. Obenem pa se potolaži, saj tak konec čaka vsako človeško zadovoljstvo in vsako zabavo. _Col._ Res si zaslužiš darilo; kar govori, poslušam te z odprtimi usti.
_Gia._ Vidiš, denimo, čedno deklico, ki ti je po volji; pošlješ k njej ženitnega posrednika in se dogovoriš za poroko. Ko se sporazumete, pokličeš notarja, da sestavi pogodbo;
greš k nevesti in jo poljubiš, vso v razkošju in nakitu. Tudi sam si kakor princ nadeneš lepo novo obleko. Povabite godce, pripravite gostijo in zaplešete. Skratka, noč pričakuješ bolj željno, kakor mornar pričakuje veter, pisar prepir, tat gnečo in zdravnik bolezen.
In glej, pride noč, noč zloveščega znamenja, ki nosi črno žalno opravo, saj mu je — nesrečniku — umrla svoboda. Žena ga objame z rokami, on pa ne ve, da so to galejniške verige;
toda nežnosti in ljubkovanja, ljubke muhe in sladke domislice trajajo le tri dni. Še preden nastopi četrti, mu že vse preseda: preklinja trenutek, ko je bila o tem prvič izrečena beseda!
Tisočkrat prekolne tistega, ki je bil vsega kriv. Če uboga žena spregovori, jo narobe razume, ji kaže dolg nos in jo grdo gleda. Ko leže k njej, postane dvoglavi orel, ko ga poljubi, se zvija; in v tisti hiši ni nikoli več nič dobrega.
_Col._ Kdor se oženi, je nesrečen vrtnar: ženska mu je le eno noč v veselje, potem pa žanje tisoč dni trpljenja. _Gia._ Zdaj pa poglej očeta, ki se mu rodi otročiček. Kakšno veselje, kakšen užitek! Takoj ga da trdno poviti v svilen in bombažen povoj kakor tolkač v možnarju; okrasi ga in mu na ramena obesi toliko reči, volčje zobe, fige, polmesece, korale, kamne in školjkice, da je na las podoben prodajalcu žafrana:
poišče mu dojiljo in nima oči za nič drugega. Ljubko mu govori: »Kako zi, lepi otroček? Tako zelo te imam lad! Ti zi očkovo zlce, mamina sladkozt!«
In medtem ko ga ves zamaknjen z odprtimi usti posluša govoriti »kaka« in »papa«, v naročje lovi vse, kar malemu uide. Ta medtem raste kakor plevel in se razpotegne kakor brokoli; oče ga pošlje v šolo in zanj troši denar. Ko pa že računa, da ga bo videl učenega doktorja, se mu fant izmakne iz rok, zavije na slaba pota, se meša s potepuhi, se druži z malopridneži, pri kockah in igrah zdaj dobiva, zdaj izgublja;
prepirati se začne z biriči in sodnimi pisarji. Očetu vse to presede, zato ga bodisi nažene ali prekolne, ali pa ga, da bi mu spravil zmedeno glavo v red, da zapreti v trdnjavo.
_Col._ V ječo, pa kaj še! Poreden sin, ki ga luna nosi, odrašča bodisi za vesla bodisi za vrv. _Gia._ Kaj hočeš več? Celo hrana, ki je za življenje nujna, ti nazadnje presede. Baši se, požiraj, goltaj, prazni in čisti krožnike, žri kakor svinja, polni si goltanec, delaj s čeljustmi, nosi pod nos in tlači lica s sladkim in kislim, pustim in mastnim — kar naprej poganjaj svoje čeljusti;
Hodi na gostije in pojedine, pa boš nazadnje, čisto nazadnje, ko se ti želodec zabaše z neprebavljeno hrano, rigal kakor grmenje, iz tebe bo zaudarjalo po gnilih jajcih, izgubil boš tek in vsega se boš tako naveličal, da ti bo meso smrdelo, ribe se ti bodo gnusile, sladice se ti bodo zdele pelin in žolč, vino bo postalo tvoj sovražnik in komaj te bo še kak požirek držal pokonci.
_Col._ Ko bi le ne bilo res, da neredno življenje prej kot karkoli drugega pripelje do griže in da vsaka bolezen pride skozi grlo. _Gia._ Če igraš karte, kocke, biljard, keglje, igre s pomarančami, šah ali farinole, zapravljaš čas, tvegaš dušo, postavljaš na kocko čast, puščaš tam denar, izgubljaš prijatelje in nikoli ne prespiš cele noči;
nikoli v miru ne poješ grižljaja, ker ti misli nenehno uhajajo k tej prekleti razvadi, pri kateri se dva dogovorita, da te vzameta v precep in si dobiček razdelita na pol;
ko pa naposled spoznaš, da si se ujel na limanice in da so te imeli za norca, se naveličaš izgub, in ko zagledaš igro, se ti zdi, da vidiš kugo in ogenj.
_Col._ Blagor tistemu, ki se ji izogiba! Daleč naj bo od mene, le pazi, kam stopaš: dneve izgubiš, četudi ne izgubiš denarja. _Gia._ Pa tudi razvedrila, ki so manj tvegana in prijetnejša,
se ti nazadnje priskutijo: burke, komedije in nastopi sejemskih glumačev, ženska, ki pleše na vrvi, druga, ki ima brado, in tretja, ki šiva z nogami, plesalci v maskah s svojimi vragolijami, koza, ki stopica po lesenih valjih; skratka, naveličaš se vseh zabav, burkežev, šaljivcev, tepcev in norcev.
_Col._ Zato je boter Junno rad prepeval: na tem svetu ni trajnega veselja. _Gia._ Glasba ti prodre prav do mozga v kosteh s tolikšno raznovrstnostjo okraskov in načinov, trilčkov, fug, hitrih pasaž in grlenega žvrgolenja, falzetov, kontrapunktov in passacagli, z otožnim ali veselim glasom, z resnobnim napevom ali poskočnico, po posluhu ali po notah, v basu, falzetu ali tenorju, z osupljivo igro na tipke ali pihala, na strune iz črev ali kovine; pa vendar se vsega naveličaš, in če nisi pri volji ter se ti vsaj malo napnejo pljuča, bi najraje razbil vse teorbe in kalascione.
_Col._ Kadar glava ni na pravem mestu, poj in brenkaj, kolikor hočeš, poj tudi Stello in Giammacca, pa bo simfonija hujša od trušča.
_Gia._ O plesu ti sploh ne bom govoril: gledaš poskoke z obrati in drobne korake, kozje skoke in jelenje skoke, priklone in dostojanstvene drže; nekaj časa ti je všeč in ti je v veselje,
potem pa te prevzame avgustovska utrujenost; štiri plesne menjave te že naveličajo in komaj čakaš, da pride na vrsto ples z baklo ali s pahljačo, da bi se končno končalo; zabava se izteče, ti pa imaš utrujene noge in omotično glavo.
_Col._ Brez dvoma je to izgubljen čas; z vsem tem cepetanjem se človek pošteno izčrpa, pridobi pa nič. _Gia._ Pogovori in druženje, razvedrilo in prijateljska srečanja, pitje in popivanje po krčmah, vlačuganje po murvovih gajih in obračanje trga na glavo z železnimi palicami in pokrovi greznic:
nikoli miru, možgani kakor vitel in srce kakor mlinski kamen; ko mine tisti cvet mladosti, ko kri še vre, se ti vse to bolj kot karkoli drugega priskuti, pa skloniš glavo, obesiš piščal na klin, se umakneš in se brigaš zase, naveličan tistih let, ki dajejo le sence veselja in resnične skrbi.
_Col._ Vse, kar človeku ugaja, je kakor slamnati ogenj: vzplamti, napravi dim in se razprši ter ugasne. _Gia._ Ni čuta v glavi, ki ne bi imel svojih muh, a jih je kmalu sit;
oči se naveličajo gledati pisane in lepe stvari, razkošje, lepoto, slike, predstave, vrtove, kipe in stavbe; nos se naveliča vonjati nageljne, vijolice, vrtnice in lilije, ambro, mošus, cibet, začinjeno juho in pečenke;
roka se naveliča dotikati mehkih in nežnih stvari, usta okušati slastne grižljaje in mamljive zalogaje, ušesa poslušati sveže novice in časopisna poročila.
Skratka, če prešteješ na prste vse, kar počneš, kar vidiš in kar slišiš, postane vse pusto, tako užitki kakor napori. _Col._ Preveč bi se navezal in prirasel na zemljo človek, ki je ustvarjen samo za nebesa,
če bi na tem svetu našel popolno zadovoljstvo; zato mu ta tlači v usta skrbi po košarah, užitke pa po drobtinah. _Gia._ Samo ena stvar je, ki se je nikoli ne naveličaš, temveč te vedno poživlja, vedno ohranja zadovoljnega in potolaženega, in to sta znanje in učenost;
zato je tisti grški pesnik z vročimi prošnjami iz srca govoril Jupitru: daj mi, moj gospod, denarja in kreposti. _Col._ Za cent in pol imaš prav, saj se človek nikoli ne nasiti ne enega ne drugega:
kdor ima pamet in razsodnost, je zaradi zlata velik in zaradi kreposti nesmrten. _Ekloga je bila tako prijetna, da so, očarani od užitka, komaj opazili, kako se je Sonce, utrujeno od celodnevnega plesanja kanarija po nebesnih poljanah, potem ko je zvezde povabilo k plesu z baklo, umaknilo, da bi si preobleklo srajco. Ko so torej videli, da se nebo mrači, so po običajnem naročilu, naj se vrnejo, odšli vsak na svoj dom._ KONEC I. ZVEZKA.
KAZALO Krepostnim neapeljskim bralcem Str. 5 Sonet 11 Uvod v razvedrila za najmlajše 13
I. Povest o ljudožercu 24
II. Mirta 35
III. Peruonto 47
IV. Vardiello 58
V. Bolha 66
VI. Mačka Pepelka 75
VII. Trgovec 84
VIII. Kozji obraz 99
IX. Začarana košuta 108
X. Odrta starka 117 Kupela. Ekloga 131 Drugi dan 159
I. Petrosinella 161
II. Zeleni travnik 167
III. Viola 175
IV. Gagliuso 183
V. Kača 190
VI. Medvedka 202
VII. Golobica 212
VIII. Mala sužnja 227
IX. Zapah 233
X. Boter 239 Barva. Ekloga 246 Tretji dan 257
I. Cannetella 258
II. Penta brez rok 268
III. Obraz 282
IV. Sapia Liccarda 295
V. Ščurek, miš in čriček 303
VI. Služkinja s česnom 315
VII. Corvetto 323
VIII. Nevednež 331
IX. Rosella 340
X. Tri vile 350 Naveličanost. Ekloga 363 Opomba prepisovalca Prepis tega dela je bil izdelan na podlagi izdaje iz leta 1788, pri popravkih pa je bila za primerjavo uporabljena izdaja iz leta 1749. Besedilo smo skušali ohraniti čim zvestejše izvirniku, pri čemer smo manjše tiskarske napake popravili brez opomb. Večji popravki so navedeni v nadaljevanju (v oklepajih je izvirno besedilo).
Str. 39 cinco [ciuco] 51 facciano [faccianno] 94 apierto [apierre] 98 lenzola [llezenzola] 99 vederrite [vedertite] 105 vavomo [vavemo] 109 co na cera [co]
110 apararo [aparato] 117 SCORTECATA [SCOPERTA] 155 sentenzie [settenzie] 162 descrezzione [descrizione] 178 ummedetà [omodetà] 190 crastene [crastone]
205 facce [acce] 221 l’abbracciaje [l’bracciaje] 228 mannaje [mammaje] 236 fattole [ffottole] 242 pimmece [pemmece] 259 che calatose nterra, l’auzaje destramente, [manjkajoče besedilo]
265 polizzatola [polizzarela] 270 stimmarrite [stimmarite] 276 sopponte [sepponte] 288 ramma [ffamma] 292 nievo [niego] 293 roine soje [rrose]
299 pera [ppeta] 324 negregato [negrenato] 333 giarne [giarre] 342 raccuoto [raccuonto] Za lažje branje je bilo na koncu zvezka dodano kazalo.
Izvirnik
Jornata III X LE TRE FFATE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Cecella maletrattata da la Matreja, è rregalata da tre Ffate, chella ’nvidiosa nce manna la Figlia, che ne receve scuorno, pe la quale cosa mannato la Figliastra a guardare Puorce, se ne ’nnammora no gran Segnore, ma pe mmalizia de la Matreja, l’è dato ncagno la figlia brutta, e llassa la figliastra drinto na votte pe la scaudare. Lo Signore scopre lo trademiento, nce mette la figlia, vene la Matreja, la sporpa co l’acqua cauda, e scopierto l’arrore, s’accide._ _Fu stimato lo cunto de Ciommetella de li cchiù belle, che s’erano contate, tanto che Ghiacova vedenno tutte ammisse pe lo stopore, decette._ Si non fosse lo commannamiento de lo Prencepe, e de la Prencepessa,
lo quale è n’argano, che mme tira, e no straolo, che mme strascina, io farria punto finale a le cchiacchiare meje; parennome troppo chelleta de mettere lo Colascione scassato de la vocca mia, co l’arceviola de le pparole de Ciommetella; puro, perchè cossì bole sto Signore, mme sforzarraggio de fareve na recercatella ’ntuorno a lo castico de na femmena ’nvediosa, che bolenno sproffonare la Figliastra, la portaje a le stelle.
Era nne lo Casale de Marcianise na Vedola chiammata Caradonia, la quale era la mamma de la ’nvidia, che non bedeva mai bene a quarche becina, che non le ntorzasse ’n canna, non senteva maje la bona sciorta de quarche canoscente, che no la pigliava travierzo, nè bedeva femmena, ed ommo contento, che non le venessero li strangoglione. Aveva chesta na figliola femmena, chiammata Grannizia, ch’era la quinta essenzia de le gliannole, lo primmo taglio de l’Orche-marine, l’accoppatura de le butte schiattate: aveva la capo lenneniosa, li capille scigliate, le chiocche spennate, la fronte de maglio, l’uocchie a guallarella, lo naso a brognola, li diente ’ncaucinate; la vocca de Cernia, la varva de zuoccolo, la canna de pica, le zizze a besaccia, le
spalle a vota de lammia, le braccia a ttrapanatore, le gamme a ccrocco, e li tallune a provola: ’n somma da la capo a lo pede era na bella scerpia, na fina pesta, na brutta nnizzola, e sopra tutto era ’naima cotenella scocciomuccio; ma con tutto chesto scarafoniello, a mamma pentillo le parea. Ora successe mò, che sta bona vedola se mmaritatte co no cierto Micco Antuono, Massaro ricco ricco de Pane-cuocolo, ch’era stato doje vote Vaglivo, e Sinneco de chillo Casale, stimmato assaje da tutte li Panecocolise, che nne facevano no cunto granne.
Aveva Micco Antuono isso perzì na figlia mentovata Cecella, che non se poteva vedere cchiù spanto, nè cchiù bellezza cosa a lo munno; teneva n’uocchio a zennariello, che t’affattorava, na voccuccia vasarella de fare ire ’nn estrece, na canna de latte nnatte, che faceva spantecare le gente, ed era ’nsomma cossì cianciosa, saporita, joquarella, e liccaressa, ed aveva tanta squasille, gnuoccole, vruoccole, vierre, e ccassesie, che scippava li core da li piette; ma che tante dicote, e dissete, vasta dicere, che pareva fatta co lo penniello, che no ’nce asciave no piecco; ma vedenno Caradonia, ca la figlia se mostrava a pietto de Cecella comme no coscino de velluto ’n quaranta, a paragone de no scupolo de cocina, no culo de tiella sedonta, a faccie de no
sciecco Veneziano, na Fata Morgana a respetto de n’Arpia, commenzaje a guardarela co la gronna, ed a tenerela ’nvozza: nè ffornette lloco lo chiajeto, ca sbottanno fora la posteoma fatta a lo core, nè potenno cchiù stare appesa a la corda, pigliaje a ttormentare a ccarta scoperta sta nnegrecata figliola: pocca la figlia faceva ire co na gonnella de saja ’nfrappata, e ccorpetto de schierghiglia, e la negra figliastra co le ppeo zandraglie, e pettole de la casa: a la figlia deva lo ppane janco comme a le sciure, a la figliastra tozze de pane tuosto, e pperuto; a la figlia faceva stare comme l’ampolla de lo Sarvatore, e la figliastra faceva ire comm’a na vettola, facennole scopare la casa, scergare li piatte, fare lo lietto, lavare la
colata, dare a mmagnare a lo Puorco, covernare l’Aseno, e ghiettare lo buon prode ve faccia. Le quale cose la bona figliola solleceta, e proveceta faceva cod’ogne prestezza, no sparagnanno fatica, pe dare a l’omore de la marvasa Matreja. Ma comme voze la bona sciorte, jenno la scura fegliola a ghiettare la monnezza fora de la casa, a no luoco dov’era no granne scarrupo, le cascatte lo cuofano a bascio, ed essa occhianno mente de che manera potesse pescarelo da chillo scarrapone, quanto che d’è, che d’è, vedde no nigro scirpio, che non sapive s’era l’origenale de Jasuopo, o la copia de lo brutto pezzente: chisto era n’Uorco, lo quale aveva li capille, che comme a setole de Puorco nigre nigre, l’arrivavano nfi a ll’ossa pezzella; la fronte ncrespata,
ch’ogne chiega ncrespata pareva surco fatto pa lo vommaro, le cciglie ’ngriccate, e pelose; l’uocchie gazze, e ttrasute ’nninto, e cchine de comme se chiamma, che parevano poteche lorde sotto doje granne pennate de parpetole; la vocca storta, e bavosa, da la quale spuntavano doje sanne comm’a Puorco sarvateco; lo pietto vrognoluso, e ’mmoscato de pile, che ne potive ’nchire no matarazzo, e sopra tutto era avuto de scartiello, granne de panza, sottile de gamma, stuorto de pede, che te faceva storzellare la vocca de la paura: ma Cecella co tutto che bedesse na mal’Ombra da spiretare, facenno buon’armo, le disse: Ommo da bene mio, pruojeme chillo Cuofano, che mm’è cascato, che te pozza vedere ’nzorato ricco ricco; e l’Uorco responnette, scinne a bascio,
figliola mia, e ppigliatillo; e la bona peccerella appiccecannose pe le rradeche, e afferrannose pe le pprete, tanto fece, che nce scennette, dove arrivata (cosa da non credere) trovaje tre Fate, una cchiù bella dell’autra, che avevano li capille d’oro filato; le ffacce de Luna ’nquintadecema, l’uocchie, che te parlavano, le bocche, che zitavano sopra tenore de strommiento ad essere sodesfatte de vase ’nzoccarate.
Che cchiù? na canna mellese, no pietto ceniero, na mano pastosa, no pede tiennero, e na grazia ’n somma, ch’era na cornice nnorata a tante bellizze. Avette Cecella da cheste tante carizze e gnuoccole, che non se porria ’mmagenare; e pigliatala pe la mano, la portattero a na casa sotto chille scaracuoncole, che ’nce averria potuto abetare no Rrè de corona; dove arrevate che foro, e ssedute sopra trappite torchische, e ccoscine de velluto chiano co sciuocche de filato, o cocullo, poste le ccapo ’n sino a Cecella, se facettero le Ffate pettenare li capille, e mmentre co na dellecatura granne essa co no pettene de cuorno de Vufaro stralucente faceva lo fatto sujo, la demannavano le Ffate: Bella figliola mia, che nce truove a sta capozzella; ed essa co no
bello procedere responneva, nce trovo lennenielle, pedocchielle, e perne, e granatelle: Piacquette a le Ffate cchiù de lo cchiù la bona creanza de Cecella, e ste mmagne femmene ntrezzatose li capille, che erano sparpogliate, la portaro co lloro, mostrannole de mano ’n mano tutte l’iscie bellizze, che erano a chillo palazzo fatato: lloco nc’erano scrittorie co taglie bellissime de castagna, e de carpano, lloco scrigne copierte de cuojero de cavallo, co le chiastre de stagno, lloco tavole de noce, che te ce specchiave drinto, lloco repuoste co castellere de privito, che t’abagliavano: lloco sproviere de panno verde sciuriate: lloco seggie de cuojero co l’appojaturo, e tant’autre sfuorgie che ogn’autro ’n vedennole sulo nne sarria restato ammisso.
Cecella comme non fosse stato fatto sujo, merava le grannizze de chella casa senza farene li miracole, e li spanta villane. All’utemo trasutola drinto na guardarobba zeppa zeppa de vestite sforgiate, le facettero vedere camorre de teletta de lo Spagnuolo, Rrobbe co mmaneche a presutto de velluto, a funno d’oro, coperte de cataluffo guarnute co ppontille de smauto, moncile de taffetà a la nterlice, frontere de sciorille naturale, e scisciole a fronte de cercola, a quaquiglia, a mmeza Luna, a llengua de serpe: granniglie co pontale de vrito torchine, e ghianche, spiche de grano, giglie, e pennacchiere da portare ’n capo, granatelle de smauto ncrastate d’argiento, e mill’autre figure, e ’ntruglie da portare appese ’n canna, decenno a la
fegliola, che scegliesse a boglia soja, e pigliasse a buonne cchiù de chelle cose: ma Cecella, ch’era umele comm’uoglio, lassanno chello, che cchiù baleva, dette de mano a na gonnella spetacciata, che non baleva tre cavalle. Chesto vedenno le Ffate, leprecattero, pe quale porta te nne vuoje scire saporiello mio? e essa abbasciannose sotto terra, e quase ’mbroscionannose tutta, disse, me vasta scire pe la stalla; tanno le Ffate abbracciannola, e mmille vote vasannola, le mesero no vestito de trinca, ch’era tutto recamato d’oro, acconciannole la capo a la Scozzese, ed a canestrielle, co tanta cioffe, e zagarelle, che bedive no prato de sciure; lo tuppo a perichitto co la ’nvottonatura, e le ttrezzelle a ghietta, ed accompagnannola pe fi a la porta, ch’era
massiccia d’oro, co le ccornice ’ncrastate de cravunchie, le dissero; va Cecella mia, che te pozza vedere bona mmaretata; và, e quanno si fora chesta porta, auza l’uocchie ad auto, e bide che nce sta ’n coppa. La Figliola, fatto belle leverenzie, se partette, e comme fu sotto a la Porta, auzaje la capo, e le cadette na stella d’oro ’n fronte, che era na bellezzetudene cosa, tale, che stellata comme a ccavallo, e llenta, e penta, jette ’nnante a la Matreja, contannole da capo a pede lo fatto. Chisto non fu cunto, ma saglioccolata a la femmena gottosa, che non trovanno abiento, subeto fattose mmezzare lo luoco de le Ffate, nce abbiaje la Cernia de la Figlia, la quale arrevata a lo palazzo ncantato, e trovate chelle tre gioje de le tre Fate ’n
primmo, ed antemonia le dezero a ccercare la capo, e demmannatola che ccosa trovava, disse, ogne peducchio è quanto a no cecere, ed ogne lennene è quanto a na cocchiara. Appero le Ffate crepantiglia; ed annozzaro pe lo termene rusteco de la brutta villana, ma semmolarono, e canoscettero da la matina lo male juorno, perchè portatala a le cammere de li sfuorgie, e decennole, che s’accapasse lo meglio. Grannizia vedennose offerire lo dito, se pigliaje tutta la mano, afferranno la cchiù bella guarnaccia che era drinto li stipe. Le Maghe vedenno tale cosa le jeva nghienno pe le mmano, restaro ammesse, co tutto chesto nne vozero vedere quanto nce n’era, decennole, pe ddove aje gusto de scire, o bella guagnona mia, pe la porta d’oro, o pe chella dell’uorto,
ed essa co na facce de pontarulo, respose pe la meglio, che nc’è. Ma le Ffate visto la presonzione de sta pettolella, no le dezero manco sale, e nne la mannaro, decennole, comme si sotto la porta de la stalla, auza la facce ’n Cielo, e vide che te vene; la quale sciuta fora pe mmiezo la lotamma, auzaje la capo, e le cascatte ’n fronte no testicolo d’Aseno, ch’afferratose a la pella, pareva golio venuto a la Mamma quanno era prena; e co sto bello guadagno adasillo adasillo tornaje a Ccaradonia; la quale comme a cana figliata, jettanno scumma pe bocca, fece spogliare Cecella, e ccintole no panno a cculo, la mannaje a guardare cierte puorce, ’nciriccianno de li vestite suoje la Figlia; e Cecella co na fremma granne, e co na pacienzia d’Orlanno sopportava sta
negra vita. O canetate da movere le pprete de la via, e chella vocca ’mmerdevole dire conciette d’ammore, era sforzata a sonare na Vrogna, ed a gridare Cicco, Cicco, enze, enze: chella bellezza da stare tra Pruoce, era posta tra Puorce; chella mano degna de tirare pe ccapezza ciento arme, cacciava co na saglioccola ciento scrofe, che mmannaggia mille vote li Vische di chi la commannaje a sti vuosche, dove sotto la pennata dell’ombre steva la paura, e lo silenzio a repararese da lo Sole; ma lo Cielo, che scarpisa li presentuse, e ’ngricca l’umele, le mannaje pe danante no Signore de gran portata, chiammato Cuosemo, lo quale vedenno drinto la lota na gioja, tra li Puorce na Fenice, e tra le nnuvole rotte de chelle brenzole, no bello Sole, restaje de
manera tale ncrapecciato, che fatto addommannare chi era, e dove teneva la casa, a la stessa pedata parlaje co la Matreja, e la cercaje pe Mogliere, promettenno contradotarela de millanta docate: Caradonia nce appizzaje l’uocchie pe la Figlia, e disse, che tornasse la notte, ca voleva ’nvitare li Pariente. Cuosemo tutto prejato se partette, e le parze mill’anne, che se corcasse lo Sole a lo lietto d’argiento, che l’apparecchia lo Sciummo de l’Innia, pe ccorcarese co chillo Sole, che l’ardeva lo core. Aveva Caradonia ’ntanto schiaffato Cecella drinto na votte, e ’ntompagnatala, co ddesigno de farele no scaudatiello, e giacchè aveva abbannonate li Puorce, la voleva spennare comm’a Puorco co l’acqua cauda, ma essenno ora maje abrocato l’ajero, e fatto lo
Cielo commo a bocca de Lupo, Cuosemo ch’aveva li parasiseme, e mmoreva allancato pe dare co na stretta all’ammate bellezze n’allargata a l’appassionato core, co na prejezza granne abbiannose, accossì deceva: Chesta è l’ora appunto da ire a ’ntaccare l’arvolo, che ha chiantato Ammore drinto a sto pietto, pe cacciarene manna de docezze ammorose; chesta è l’ora appunto de ire a scavare lo tresoro, che m’ha promisso la Fortuna; e perzò non perdere tiempo, o Cuosemo, quanno t’è promisso lo porciello, curre co lo funeciello. O notte, o felice notte, o ammica de ’nnammorate, o arme, e cuorpe, o chillete, e cocchiara, o Ammore, curre, curre a brociolune, perchè sotto la tenna dell’ombre toje pozza reparareme da lo caudo, che mme consumma; cossì decenno, jonze a la
casa de Caradonia e trovaje Grannizia a lluoco de Cecella, n’Ascio ’ncagno de no cardillo, n’erva noale, pe na Rosa spampanata: che si be s’avea puosto li panne de Cecella, e potive dicere vieste Cippone, ca pare Barone, co ttutto chesto pareva no Scarrafone drinto na tela d’oro, nè li cuonce, ’mpagliucche, ’nchiastre, e strellecamiente fattele da la Mamma pottero levare la forfora da la capo, le scazzimme da l’uocchie, le lentinie da la facce, la caucerogna da li diente, li puorre da la Canna, le sobacchimme da lo pietto, e lo chiarchio da li tallune, che l’afeto de sentina sentevase no miglio. Vedenno lo Zito sta mala ’mbriana, non sapeva che l’era socciesso, e fattose arreto comme si le fosse apparzeto chillo, che squaglia, decette fra
se stisso; sò scetato, o m’aggio cauzato l’uocchie a la ’mmerza? so isso, o non so isso; che bide nigro Cuosemo? aje cacata la varca, non è la facce chesta, che jeremmatina mme pigliaje pe ccanna; non è chesta la ’mmagene, che m’è restata penta a lo core: Che sarrà chesto, o Fortuna? dov’è la bellezza? l’ancino, che m’afferraje? l’argano, che me teraje? la frezza, che me smafaraje? Io sapeva, che nè femmena, nè ttela resce a llume de cannela, ma chesta l’accaparraje a lumme de Sole. Oimmè; ca l’oro de stammatina mm’è scopierto a rramma: lo diamanto a brito, e la varva mm’è resciuta a garzetta. Cheste, ed autre parole vervefiava, e ’mbrosoliava fra li diente: ma puro all’utemo costritto da la necessetate, dette no vaso a Grannizia;
ma comme vasasse no vaso antico, nce abbecenaje, ed arrassaje cchiù de tre bote le llavra primmo che toccasse la vocca de la Zita, a la quale accostato, le parze de trovarese a la marina de Chiaja la sera, quanno chelle mmagne femmene portano lo tributo a lo maro, d’autro, che d’addure d’Arabia: ma perchè lo Cielo pe parere giovene, s’aveva fatta la tenta negra a la varva janca, e la Terra de sto Segnore era muto destante, fu astritto a portaresella a na casa poco lontano da li confine de Panecuocolo pe chella notte; dove acconciatose no saccone sopra doje casce, se corcaje co la Zita: ma chi pò dicere la mala notte, che passaro l’uno, e l’autro, che si bè fu de state, che n’arrevava otto ore, le parze la cchiù llonga de ’nvierno. La Zita
verruta da na parte rascava, tossava, tirava quarche cauce, sosperava, e co parole mute cercava lo Cienzo de la casa affittata; ma lo Cuosemo faceva affenta de ronfiare, e ttanto se reteraje ’n ponta lo lietto, pe non toccare Grannizia, che mmancatole lo saccone, schiaffaje ’ncoppa no pisciaturo, e rrescìe la cosa a fieto, e a bregogna. O quanta vote lo Zito jastemmaje li muorte de lo Sole, che penzeniava tanto pe ttenere lo cchiù lluongo tiempo a sta soppressa; quanto pregava, che se rompesse lo cuollo la notte, e sparafonnassero le stelle, de levarese da canto co la venuta de lo juorno chillo male juorno; ma non tanto priesto scette l’Arba a cacciare le Galline, ed a scetare li Galle, ch’isso sautato da lo lietto, e appontatese appena le brache, jette de
carrera a la casa de Caradonia, pe rrenonziare la Figlia, e pagarele la ’ncignatura co na mazza de scopa; e ttrasuto a la casa, non ce la trovaje, ch’era juta a lo Vosco pe na Fasciata de legna, pe fare no scaudatiello a la Figliastra, che stava ammafarata drinto la sebetura de Bacco, dov’era degna de stare sciamprata drinto la connola d’Ammore. Cuosemo cercanno Caradonia, e trovannola sparafonnata, accommenzaje a gridare. O là, dove site? e ecco no Gatto soriano, che covava la cennere, sparaje contra tiempo na voce; gnao, gnao; mogliereta è drinto la votte, ’ntompagnata; Cuosemo ’nzeccatose a la votte, ’ntese no cierto gualiarese ’n cupo, e ssotta voce, pe la qualemente cosa pigliaje n’accetta da vecino lo focolare, e sfasciaje la votte, che
a lo ccadere de le ddoche parze no cadere de tela da na scena, dove sia na Dea da fare lo Prolaco. Non saccio comme a tanto lostrore non cadette ciesso; la quale cosa vedenno lo Zito, stato pe no piezzo comme a chillo, che ha bisto lo monaciello, e po tornato ’n se stisso, corze ad abbracciarela, decenno; chi t’aveva puosto a sto nigro luoco, o giojello de sto core? Chi mme t’aveva accovato, o speranza de sta vita?
che ccosa è cchesta? la penta palomma drinto sta Gajola de chierchie? e l’Auciello grifone venireme a ccanto, comme va sto chiaito? parla, musso mio, conzola sto spireto, lassa spaporare sto pietto, a le quale parole responnette Cecella, contannole tutto lo fatto, senza lassarene jota, quanto aveva sopportato a la casa de la Matreja, da che nce pose lo pede, nfi che pe levarele la Cannella Bacco l’aveva sotterrata a na votta: Sentuto chesto Cuosemo la facette accovare, e agguattare dereto la porta, e tornato a mettere ’nziemme la votte, fece venire Grannizia, e ’nforchiatancella drinto, le decette: statte ccà no pocorillo, quanto te faccio fare no ’nciarmo, azzò li mal’uocchie non te pozzano, e ’ntompagnata buono la votte, abbracciaje la mogliere, e schiaffatosella
’ncoppa a no Cavallo, se la portaje de ponta a Pascarola, ch’era la Terra soja. E benuta Caradonia co na grossa fascina, facette no gran focarone, e puostece na grossa caudara d’acqua, comme sparaje a bollere, la devacaje pe lo mafaro drinto la votte, e sporpaje tutta la Figlia, ch’arrignaje li diente comme s’avesse mangiato l’erva Sardoneca, e se l’auzaje la pella comme a sserpe quanno lassa la spoglia, e comme parze ad essa, che Cecella avesse pigliato lo purpo, e stennecchiate li piede: scassaje la votte, e ascianno (o che bista!)
la propria figlia, cotta da na cruda mamma, sceccannose le zeruole, rascagnannose la facce, pesannose lo pietto, sbattenno le mmano, tozzanno la capo pe le mmura, e strepetianno co li piede, fece tanto trivolo, e sciabacco, che ’nce corze tutto lo Casale; e dapò, ch’ebbe fatto, e ditto cose dell’autro munno, che non vastaro confuorte a cconsolarela, conziglie a mmitecarela, jette de carrera a no puzzo, e zuffete co la capo a bascio, se rompette lo cuollo, mostranno quanto sia vera chella settenzia, _Chi sputa ’n Cielo le retorna ’n faccie._ Era fornuto appena sto cunto, che secunno l’ordene dato da lo Prencepe, se vedettero sguigliare llà ’nnanze Giallaise, e Cola-Jacovo l’uno Cuoco, e l’autro Canteniero de Corte, li quale vestute da viecchie
Napoletane recetaro l’Egroca, che ssecota. LA STUFA. EGROCA _Giallaise, e Ccola Jacovo._ _G._ Singhe lo ben trovato, o Cola Jacovo. _C._ Singhe lo ben venuto, o Giallaise. Dimme da dove viene? _Gia._ Da la stufa. _C._ Co sso caudo a la stufa? _G._ Quanto cchiù ccaudo face, Tanto meglio. _Col._ E non criepe? _G._ Creparria, Frate mio, si non ce jesse. _C._ E che gusto ’nce truove?
_G._ Gusto de temperare Le ddoglie de sto munno, Dove abbesogna d’abbottare a forza, Ch’ogne cosa oramaje vace a la storza. _Col._ Io creo, ca mme coffìe: Pienze che sia cocozza, E ch’io non pesca a ffunno; C’ha da fare la stufa co lo munno? _G._ Quanno cride pescare manco pische: Pienze tu, ch’io te parlo De chella stufa, dove si schiaffato Drinto a no Cammariello saudo saudo,
Che te ’nce affuoche, e mmuorence de caudo? Nò, nò; parlo de chella, Che ppenzannoce schitto Se smesa ogne ddolore De sta vita angosciosa, Che quanto veo, m’abbotta chella cosa. _Col._ Io sento cose nove, Mme faje strasecolare, Non si aseno affè, quanto mme pare. _Gia._ Agge donca a ssapere Che na Stufa è sto Munno, Dove vace a ccolare e mmale, e bene,
Agge gusto, e piacere a botta fasce, Agge grannezza a ppietto de cavallo, Ogne cosa te stufa, e te sfastedia: E che sia vero, apre l’arecchie, e ssiente, E ’n tanto te conzola, Ca s’aspetta a sto passo Ogne contento omano, ed ogne spasso. _Col._ Da vero ca te mmierete la ’nferta, Dì puro ca te sento a ccanna aperta. _Gia._ Vedarraje, verbo grazia, Na bona guagnastrella Te trase nell’omore,
Nce manne lo Sanzaro, Tratte lo matremmonio. Site d’accordio, chiamme lo Notaro, Che faccia li Capitole; Saglie, vase la Zita, Ch’è tutta sfuorge, e scisciole. Tu puro comme a Prencepe Te ’ncigne no bell’abeto, Se chiammano li suone, Se face lo banchetto, e se ’nce abballa, S’aspetta ’n somma co cchiù ddesedderio La Notte, che n’aspetta
Viento lo Marenaro, Lo Screvano remmore, Lo latro folla, e chiajeto lo Dottore. Ecco vene la notte, Notte de male agurio, Che la grammaglia nnegrecata porta, Mentre la libertà (scuro) l’è mmorta. Lo stregne la mogliera co le braccia, Nè sà, ca sò ccatene de Galera; Ma durano tre juorne Li gnuognole, e ccarizze, Li vierre, e ccassesie;
Ma non jogne a lo quarto, Che ssubeto se stufa: Jastemma quanno maje nne fu pparola? ’Mmardice mille vote Chi ne fu ccausa. Si la scura parla, La piglia pe ttravierzo, Le fa lo grugno, e mmira co la gronna: Fa l’Aquela a doje teste si se corca, Se torce si lo vasa, E non c’è mmaje cchiù bene a cchella casa. _Col._ Sfortunato Ortolano è chi se ’nzora, Schitto na notte femmena contiente,
Po mete mille juorne de tormiente. _Gia._ No patre mo se vede Nascere no Nennillo, O che gusto, o che spasso, Subeto lo fa stregnere Co ccotriello de seta, e de vammace Comm’a no Pisaturo, Lo ncericcia, e l’appenne Tante cose a le spalle, Diente de lupo, fico, e mmeze lune, E ccoralle, e mmologne, e pporcelluzze, Che pare spiccecato
Chi accatta Zaffarana: Le trova la notriccia, Non vede ped’autr’uocchie; Le parla cianciosiello, Comme zaje bello Ninno? Te vollo tanto bene; Tu zi cole de tata, Zaporiello de mamma: E mmentre stace attoneto Co no parmo de canna, Sentenno cacca, e ppappa, Raccoglie nzino quanto a cchillo scappa.
’Ntanto se cresce comme la mal’erva, E se face spicato comm’a bruoccolo, Te lo manna a la scola, E ’nce spenne le bisole, E quanno ha ffatto cunto Vederelo Dottore, Ecco l’esce de mano, Piglia la trista via, Se ’mmesca co guaguine, Tratta co mmalantrine, Fra scogliette, e berrille, o leva, o dace; Contrasta co Barviere, e co Scrivane;
Pe sta causa stofato O lo caccia, o mmardice, O pe mettere a ssiesto N’ammaro cellevriello, Lo schiaffa carcerato a no castiello. _Col._ Presonìa, che te vuoje, no figlio tristo, C’ha le bote de Luna, Se cresce o pe le rimmo, o pe la funa. _Gia._ Che buoje cchiù? lo mmagnare, Ch’è ccosa necessaria de la vita, Puro vene ’n fastidio, ’Nnorca, gliutte, ngorfisce, e schiana, e pettena,
Scrofoneja, cannareja, mena le ’mmasche, Miette sotta a lo naso, inchie li vuoffole De cose duce, ed agre, e mmagre, e grasse Da puro lo portante a le gganasse; Và pe mmazzecatorie, e bazare, Ca all’utemo dell’utemo Trovannote lo stommaco ’ndegesto, Faje nzorfare le ttronola, Li grutte d’ova fracete, Te vene ’nnapetenzia, E de sciorte te stufa, Che te fete la carne,
T’ammoina lo pesce Le ccose duce so nnascienzo, e ffele, Lo vino t’è nnemmico, E te mantene appena lo sorzico. _Col._ Cossì non fosse vero, Comme la mala regola, Cchiù che d’ogne autro a besenterio manna, Ed ogne mmale vene pe la canna. _Gia._ Si juoche a ccarte, a ddale, a trucche, a sbriglie, A ccetrangholle, a schiacche, a le ffarinole Se nce spenne lo tiempo, Se nce arriseca ll’arma,
Se nce mette lo nnore a ccompromisso, Nce lasse lo denaro, Nce pierde l’amecizia, Non duorme suonno ’nchino; Non magne muorzo ’ntiero, Sempre co lo penziero A sto mmarditto vizio Dove duje so d’accordio Pe te mettere ’n miezo E sparteno a mmetate lo guadagno; Puro quanno t’adduone Ca tu nce si ’ngarzato, e si ccorrivo,
Stufato de le pperdete, Quanno vide lo juoco, Vide justo la gliannola, e lo ffuoco. _Col._ Viato chi lo fuje, Arrasso sia da me, guarda la gamma, Pierde li juorne, si non pierde argiamma. _Gia._ E li trattenemiente, Che so de manco riseco, e cchiù gusto; Puro te danno sosta, Le Ffarze, le Commedie, e Sagliemmanche, La femmena, che ssauta pe la corda, Chell’autra co la varva,
E chell’autra che ccose co li piede, Li mattaccine co le bagattelle, La crapa che ba ’ncoppa a li rocchielle, ’Nzomma stofano tutte li solazze, E boffune, e fazeze, e sciuocche, e ppazze. _Col._ Perzò solea cantare Compà Junno, Non è gusto durabile a sto munno. _Gia._ La museca na cosa, che te vace Pe fi all’ossa pezzelle Co ttanta varietà de garbe, o muode, Trille, fughe, volate, e gargariseme, E fauze, e rretopunte, e passacaglie,
Co boce malanconeca, ed allegra, O grave, o a ssautariello, Ped’ajero, o co la parte, De vascio, o de fauzetto, o de tenore, Co stordemiento da tasto, o da sciato, E co ccorde o de niervo, o de metallo, Pure ogne cosa stufa, E si no staje d’omore, E t’abbottano niente li permune, Scassarisse teorbie, e ccalasciune. _Col._ Quanno no sta lo cellevriello a ssiesto, Canta, e berna, che buoje,
Canta puro la Stella, e lo Giammacco, E peo na Sinfonia, che lo sciabacco. _Gia._ De lo ballare non te dico niente: Vide saute rotunne, e ttravocchette, E ccrapiole, e ddaine, E scorze, e ccontenenze, Pe no poco te piace, e te dà gusto; Ma po cura è d’Agusto; Quatto mutanze stufano, Ne bide l’ora, che se caccia ’n campo Lo ballo de la ntorcia, o lo ventaglio, Pe appalorciare; scomputa la festa,
Stracquo de pede, e ssiseto de testa. _Col._ Senz’autro è ttiempo perzo, Ed a ffare catubba, Se strude assaje, nè se guadagna zubba. _Gia._ Scommerziune, e pratteche, E spasse, e commenelle co l’ammico, Lo bevere, e sguazzare Pe drinto sse Traverne, E lo sbordellejare pe sse Ceuze, E mmettere la chiazza sotto sopra Co sferrecchie, e ccopierchie de latrine: Non stare abbiento maje,
Lo cellevriello ad argata, E lo core a ccentimmolo; Passato chillo sciore Quanno lo sango volle, Te stufa cchiù d’ogn’autro, E bascianno la capo, Ed appesa a lo summo la scioscella, Te retire, e te faje lo fatto tujo, Stufato de chill’anne, Che danno ombre de gusto, e bere affanne. _Col._ E quanto piace all’ommo, Comme fuoco de paglia,
Che passa, e sporchia, e sparafonna, e squaglia. _Gia._ Non c’è senso a la capo, Che n’aggia li capricce, Ma subeto le stufa; L’uocchie de remirare Cose pentate, e belle, Sfuorgie, bellizze, quatre, Spettacole, Giardine, statue, e ffraveche, Lo naso d’addorare Garuofane, viole, rose, e Giglie, Ambra, musco, zibetto, Vruodo conciato, e arruste;
La mano de toccare Cose molle, e ccenere, La vocca de gustare Voccune cannarute, e mmuorze gliutte; L’arecchie de sentire Nove fresche, e gazzette. Nzomma, si faje lo cunto co le ddeta, Quanto faje, quanto vide, e quanto siente, Tutto vene ’nsavuorrio, e spasse, e stiente. _Col._ Troppo starria, e ncrastato co la terra L’ommo, ch’è fatto schitto pe lo cielo: S’avesse a cchisto munno
Sfazione compruta, Però te schiaffa ’n vocca L’affanne a sporta, e li piacire a sprocca. _Gia._ Sulo na cosa è cchella, Che non te stufa maje, Ma sempre te recreja, Sempre te face stare Contento, e cconzolato, E chesto è lo ssapere, e lo docato; Perzò chillo Poeta Grieco, deceva a Giove, Co ccaude prieghe da lo core sciute,
Damme, Segnore mio, purchie, e bertute. _Col._ Aje no cantaro, e mmiezo de raggione, Ca non te sazia maje l’uno, nè l’autro: Chi ave agresta, e ssale, Pe l’oro è granne, e pe bertù ’mmortale. _Fu ttanto gostosa l’Egroca, che a gran pena ’ncantate da lo piacere, s’addonattero ca lo Sole stracquo de fare tutto lo juorno Canario pe li campe de lo Cielo, avenno cacciato a lo ballo de la ’ntorcia le stelle, s’era reterato a mmutarese la cammisa: perzò comme veddero vruoco l’ajero, dato ll’ordene soleto de tornare, se retirattero ogne uno a le ccase lloro._ FINE DEL TOMO I.
INDICE A li vertoluse lejeture napoletane Pag. 5 Sonetto 11 Ntroduzzeione a li trattenemiente de li Peccerille 13 I. Lo cunto dell’uerco 24 II. La mortella 35 III. Peruonto 47 IV. Vardiello 58 V. Lo polece 66 VI. La gatta cennerentola 75 VII. Lo mercante 84 VIII. La facce de crapa 99
IX. La cerva fatata 108 X. La vecchia scortecata 117 La coppella. Egroga 131 Seconna jornata 159 I. Petrosinella 161 II. Verde prato 167 III. Viola 175 IV. Gagliuso 183 V. Lo serpe 190 VI. Ll’orza 202 VII. La palomma 212 VIII. La schiavottella 227
IX. Lo catenaccio 233 X. Lo compare 239 La tenta. Egroga 246 Terza jornata 257 I. Cannetella 258 II. La Penta manomozza 268 III. Lo viso 282 IV. Sapia Liccarda 295 V. Lo Scarafone, lo Sorece, e lo Grillo 303 VI. La serva d’aglie 315 VII. Corvetto 323 VIII. Lo gnorante 331
IX. Rosella 340 X. Le tre ffate 350 La stufa. Egroga 363 Nota del Trascrittore La trascrizione di quest’opera è stata effettuata sulla base dell’edizione pubblicata nel 1788, usando come riscontro per le correzioni l’edizione del 1749. Si è cercato di mantenere il testo il più possibile fedele all’originale, correggendo senza annotazione minimi errori tipografici. Le correzioni più sostanziali sono annotate di seguito (tra parentesi il testo originale).
Pag. 39 cinco [ciuco] 51 facciano [faccianno] 94 apierto [apierre] 98 lenzola [llezenzola] 99 vederrite [vedertite] 105 vavomo [vavemo] 109 co na cera [co] 110 apararo [aparato] 117 SCORTECATA [SCOPERTA] 155 sentenzie [settenzie] 162 descrezzione [descrizione]
178 ummedetà [omodetà] 190 crastene [crastone] 205 facce [acce] 221 l’abbracciaje [l’bracciaje] 228 mannaje [mammaje] 236 fattole [ffottole] 242 pimmece [pemmece] 259 che calatose nterra, l’auzaje destramente, [testo mancante] 265 polizzatola [polizzarela] 270 stimmarrite [stimmarite] 276 sopponte [sepponte] 288 ramma [ffamma]
292 nievo [niego] 293 roine soje [rrose] 299 pera [ppeta] 324 negregato [negrenato] 333 giarne [giarre] 342 raccuoto [raccuonto] Per comodità di lettura è stato aggiunto un indice a fine volume.
Nadaljuj z branjem
