Prevod

So ljudje, katerih vzvišeni duh, skrit za čelom, ki se nikdar ne razvedri, ne prenese, ne odobrava in ne ceni ničesar razen veličastnega in vzvišenega. Sam pa si drznem trditi, da se ob določenih trenutkih še tako popoln duh lahko brez sramu veseli celo lutk in da so časi in kraji, ko resnobnost in tehtnost nista vredni prijetnih čenč.

Zakaj bi se morali čuditi, če se še tako preudarna pamet, pogosto utrujena od nenehne budnosti, prepusti spancu, ko jo domiselno zazibajo pripovedi o ljudožercih in vilah?

Brez strahu, da bi me obsojali, ker svoj prosti čas zapravljam po nemarnem, vam bom torej, da ustrežem vaši upravičeni želji, na dolgo povedal zgodbo o Peau-d’Âne.

Nekoč je živel kralj, največji na vsem svetu, prijazen v miru, strašen v vojni, primerljiv le sam s seboj. Sosedje so se ga bali, njegove dežele so uživale mir in vsepovsod sta v senci njegovih zmagoslavnih palm cveteli krepost in lepa umetnost.

Njegova ljuba polovica, njegova zvesta družica, je bila tako očarljiva in lepa, tako blagega in prijetnega duha, da je bil ob njej še srečnejši soprog kakor kralj.

Iz njunega nežnega in čistega zakona, polnega miline in radosti, se je rodila hči, obdarjena s tolikimi vrlinami, da sta se zlahka sprijaznila s tem, da nimata več potomcev.

V njegovi prostrani, bogati palači je bilo vse razkošno; povsod se je trlo dvorjanov in služabnikov. V hlevu je imel velike in majhne konje vseh vrst, prekrite z lepimi pregrinjali, ki so bila od zlata in vezenin kar trda;

toda vsakogar, ki je vstopil, je presenetilo, da je na najbolj vidnem mestu postaven osel razkazoval svoji veliki ušesi. Takšna krivica vas nemara čudi;

ko pa boste spoznali njegove neprimerljive odlike, se vam ta čast ne bo več zdela pretirana. Narava ga je ustvarila tako izjemnega in snažnega, da iz njega nikoli ni prišla nesnaga, temveč lepi sončni ekuji in zlatniki najvišje vrednosti, ki so jih vsako jutro, ko se je prebudil, pobirali z zlate slame.

Nebo pa, ki se včasih naveliča osrečevati ljudi in svojim darovom vselej primeša kako nesrečo, kakor lepemu vremenu dež, je dopustilo, da je huda bolezen nenadoma skalila kraljičine srečne dni;

na vseh koncih so iskali pomoč, toda ne učeni zdravniki, ki prebirajo grške spise, ne sloviti mazači niso mogli z združenimi močmi pogasiti požara, ki ga je zanetila vse hujša vročica.

Ko je napočila njena zadnja ura, je kralju, svojemu soprogu, dejala: »Dovolite, da pred smrtjo nekaj zahtevam od vas: če bi vas obšla želja, da se znova poročite, ko me ne bo več …«

»Ah,« je rekel kralj, »ta skrb je odveč! Nikoli v življenju ne bom pomislil na to. Glede tega bodite mirni.« »Rada vam verjamem,« je odgovorila kraljica, »če mi je priča vaša goreča ljubezen;

toda da bom še bolj prepričana, hočem vašo prisego, vendar z naslednjo olajšavo: če srečate žensko, ki bo lepša, lepše postave in modrejša od mene, ji boste smeli brez zadržkov obljubiti zvestobo in se z njo poročiti …«

Tako je zaupala svojim čarom, da se ji je takšna obljuba zdela kakor spretno izvabljena prisega, da se nikoli več ne bo poročil. Vladar je zato s solznimi očmi prisegel vse, kar je kraljica želela.

Kraljica mu je umrla v naročju in še nikoli noben mož ni tako glasno žaloval. Ko so ga slišali hlipati noč in dan, so presodili, da njegovo žalovanje ne bo dolgo trajalo in da svojo pokojno ljubezen objokuje kakor človek, ki se mu mudi in bi rad čim prej opravil.

Niso se zmotili. Čez nekaj mesecev si je že hotel izbrati novo ženo, vendar to ni bilo lahko: držati se je moral prisege in nova nevesta je morala imeti več čarov in miline kakor tista, ki so jo pravkar položili v grobnico.

Ne na dvoru, kjer lepotic ni manjkalo, ne na podeželju, ne v mestu, ne v sosednjih kraljestvih, ki so jih vsa obhodili, niso mogli najti takšne;

le kraljična je bila lepša in je imela nežne čare, ki jih pokojna ni premogla. To je opazil tudi sam kralj in v njem je zagorela tako silovita ljubezen, da se mu je porodila nora misel: prav zato se mora poročiti z njo;

našel je celo razlagalca moralnih vprašanj, ki je presodil, da bi bilo o takšni možnosti mogoče razpravljati. Mlada princesa pa je bila ob besedah o takšni ljubezni žalostna ter je noč in dan tarnala in jokala.

Z dušo, polno neštetih bridkosti, je odšla k svoji botri, ki je živela daleč proč v samotni votlini, bogato okrašeni z biserovino in koralami. Bila je čudovita vila, ki ji v njeni umetnosti ni bilo para.

Ni vam treba razlagati, kaj je bila vila v tistih srečnih časih, saj sem prepričan, da vam je vaša varuška to povedala že v najnežnejših letih.

»Vem,« je rekla vila, ko je zagledala princeso, »kaj vas je pripeljalo sem, poznam globoko žalost vašega srca. Toda ob meni ste lahko brez skrbi:

nič vam ne more škodovati, če se le pustite voditi mojim nasvetom. Vaš oče bi se res rad poročil z vami; ugoditi njegovi nori zahtevi bi bil strašen greh;

lahko pa ga zavrnete, ne da bi mu nasprotovali. Recite mu torej, naj vam, preden se vaše srce preda njegovi ljubezni, izpolni željo in podari obleko v barvi neba.

Kljub vsej svoji moči in vsemu bogastvu, četudi nebo izpolnjuje vse njegove želje, te obljube nikoli ne bo mogel držati.« Mlada princesa je nemudoma odšla in to trepetaje povedala zaljubljenemu očetu. Ta je pri priči dal najimenitnejšim krojačem vedeti, da jih bo vse obesil, če mu ne bodo brez odlašanja izdelali obleke v barvi neba.

Drugi dan se še ni zdanilo, ko so že prinesli želeno obleko. Še najlepša modrina nebesnih višav, obdana z zlatim oblakom, ni bolj sinja od nje.

Kraljična, ki sta jo hkrati preplavljala veselje in žalost, ni vedela, kaj naj reče in kako naj se izogne svoji obljubi. »Princesa, zahtevajte novo obleko,« ji je tiho rekla botra, »še bolj bleščečo in nenavadno, v barvi lune;

te vam ne bo mogel podariti.« Komaj je princesa izrekla svojo željo, je kralj svojemu vezilcu ukazal: »Naj nočna svetilka ne sije bolj od nje in čez štiri dni mi jo brez izgovora prinesite.«

Razkošna obleka je bila izdelana do določenega dne, natanko tako, kakor je kralj naročil. Luna v svojem srebrnem oblačilu ni tako veličastna na nebu, čez katero je noč razprostrla tančice, niti takrat, ko sredi svoje hitre poti sije tako močno, da ob njej zvezde zbledijo.

Princesa je občudovala to čudovito obleko in je bila že skoraj pripravljena privoliti; toda po botrinem nasvetu je zaljubljenemu vladarju rekla:

»Ne morem biti zadovoljna, dokler ne dobim še bolj bleščeče obleke, v barvi sonca.« Vladar, ki jo je ljubil z neprimerljivo ljubeznijo, je takoj poklical premožnega draguljarja in mu ukazal, naj jo izdela iz čudovite tkanine iz zlata in diamantov; če ne bo povsem zadovoljen z njo, je dodal, ga bo dal usmrtiti v najhujših mukah.

Vladarju se ni bilo treba truditi s tem, saj je spretni mojster še pred koncem tedna dal prinesti dragoceno delo, tako lepo, živo in sijoče, da niti zlatolasi ljubimec Climène, ko se v svojem zlatem vozu pelje pod nebesnim svodom, ne slepi oči z močnejšim bleskom.

Kraljična, ki so jo ti darovi povsem zbegali, ni več vedela, kaj naj odgovori očetu in kralju. Botra jo je nemudoma prijela za roko;

»Zdaj vendar ne smete odnehati,« ji je zašepetala na uho. »Mar so vsi ti darovi, ki jih prejemate, res takšno čudo, dokler ima tistega osla, ki mu brez prestanka polni mošnjo z zlatniki?

Zahtevajte kožo te redke živali. Ker je vir vsega njegovega bogastva, je ne boste dobili, razen če se v svoji presoji motim.« Vila je bila zelo učena, vendar še ni vedela, da siloviti ljubezni, samo da je potešena, srebro in zlato ne pomenita nič.

Komaj je kraljična zahtevala kožo, ji jo je kralj že galantno obljubil. Ko so ji jo prinesli, se je silno prestrašila in začela bridko objokovati svojo usodo.

Botra je prišla k njej in ji pojasnila, da se človeku, ki ravna prav, nikoli ni treba bati; kralju naj pusti misliti, da je povsem pripravljena z njim stopiti v zakon;

hkrati pa mora sama in dobro preoblečena oditi v kako daljno deželo, da ubeži nesreči, ki je tako blizu in tako neizogibna.

»Tukaj je,« je nadaljevala, »velika skrinjica, v katero bova spravili vse vaše obleke, ogledalo, toaletne potrebščine, diamante in rubine. Dajem vam tudi svojo paličico. Dokler jo boste držali v roki, bo skrinjica hodila za vami po isti poti, vselej skrita pod zemljo;

ko pa jo boste hoteli odpreti, se bo, komaj se z mojo paličico dotaknete tal, takoj prikazala pred vami. Da vas nihče ne bo prepoznal, bo oslovska koža imenitna krinka:

dobro se zavijte vanjo. Tako strašna je, da nihče ne bo pomislil, da se pod njo skriva kaj lepega.« Princesa je v tej preobleki v jutranjem hladu komaj zapustila dom modre vile, ko je vladar, ki se je pripravljal na praznovanje svoje srečne poroke, z grozo izvedel za nesrečo, ki ga je zadela.

Ni bilo hiše, poti ali drevoreda, ki ga ne bi nemudoma preiskali; toda ves njihov trud je bil zaman, nihče ni mogel uganiti, kaj se je zgodilo z njo.

Povsod se je razlila mračna žalost. Nič več svatbe, nič več pojedine, nič več pit in sladkornih mandljev; dvorne dame so bile tako potrte, da jih večina sploh ni kosila;

najbolj pa je bil žalosten župnik, saj je zato zelo pozno zajtrkoval in, kar je bilo še huje, ostal brez daru. Kraljična je medtem nadaljevala pot, z obrazom, prekritim z grdo umazanijo;

vsakemu mimoidočemu je iztegnila roko in skušala najti mesto, kjer bi lahko služila. Toda tudi najmanj izbirčni in najbolj nesrečni ljudje, ki so jo videli tako odbijajočo in umazano, niso hoteli ne poslušati ne sprejeti pod streho tako nesnažnega bitja.

Šla je torej daleč, daleč in še dlje. Nazadnje je prišla na pristavo, kjer je gospodarica potrebovala deklo za najbolj umazana opravila, ki bi znala dobro oprati kuhinjske krpe in očistiti prašičje korito.

Dodelili so ji kot v ozadju kuhinje, kjer so jo hlapci, predrzna sodrga, nenehno vlekli sem in tja, ji ugovarjali in se ji posmehovali;

kar naprej so si izmišljali, kako bi ji zagodli, in jo ob vsaki priložnosti nadlegovali; bila je stalna tarča vseh njihovih zbadljivk in dovtipov.

Ob nedeljah je imela nekoliko več miru. Ko je zjutraj opravila svoje delo, je odšla v sobico, zaprla vrata, se umila, nato odprla skrinjico, lepo pogrnila toaletno mizico in na njej pred velikim ogledalom razvrstila svoje lončke. Vesela in zadovoljna si je nadela zdaj obleko v barvi lune, zdaj tisto, v kateri je žarel sončni ogenj, zdaj čudovito modro obleko, ki se z njo vsa nebesna sinjina ne bi mogla kosati; žalostilo jo je le, da se njihove dolge vlečke na premajhnih tleh niso mogle razprostreti.

Rada se je gledala tako mlado, rožnato in belo, stokrat bolj belo od vseh drugih. Ta sladka radost ji je dajala moč in jo nosila do naslednje nedelje.

Mimogrede sem vam pozabil povedati, da je bil na tej veliki pristavi zverinjak veličastnega in mogočnega kralja; tam so berberske kokoši, tukalice, pegatke, kormorani, mošusne race, male droplje in tisoč drugih ptic najrazličnejših vrst, skoraj vse drugačne druga od druge, tekmovale, katera bo bolj napolnila deset prostranih dvorišč.

Kraljev sin je na ta prijetni kraj pogosto prihajal po lovu, da bi si odpočil in z gospodi svojega dvora spil ledeno ohlajeno pijačo.

Niti lepi Céphale mu ni bil enak; njegov videz je bil kraljevski, njegova drža bojevita, takšna, da bi z njo prestrašil najponosnejše bojne čete. Peau-d’Âne ga je že od daleč opazovala z nežnostjo in po tej drznosti spoznala, da je pod umazanijo in cunjami ohranila srce princese.

»Kako plemenito deluje, čeprav je oblečen tako brezskrbno! Kako ljubek je,« si je govorila, »in kako srečna je lepotica, ki ji pripada njegovo srce!

Če bi mi podaril še tako preprosto obleko, bi se v njej počutila lepše kakor v vseh, ki jih imam.« Nekega dne je mladi princ brez cilja blodil od dvorišča do dvorišča in zašel v temen prehod, kjer je imela Peau-d’Âne svoje skromno bivališče.

Po naključju je pogledal skozi ključavnico. Ker je bil tisti dan praznik, si je nadela razkošen nakit in svojo sijajno obleko, stkano iz čistega zlata in velikih diamantov, ki se je kosala z najčistejšim sončnim sijajem.

Princ jo je gledal, kolikor mu je srce poželelo, in ob pogledu nanjo komaj lovil sapo, tako neizmerna radost ga je preplavljala. Naj je bila obleka še tako lepa, so ga lepota njenega obraza, njena ljubka postava, sijoča belina, nežne poteze in mladostna svežina ganile stokrat bolj;

neka posebna plemenitost, še bolj pa preudarna in skromna sramežljivost, zanesljivi priči lepote njene duše, sta mu povsem osvojili srce.

Trikrat je v ognju, ki ga je prevzemal, hotel razbiti vrata; ker pa se mu je zdelo, da vidi božansko bitje, mu je spoštovanje trikrat ustavilo roko.

Zamišljen se je vrnil v palačo in tam vzdihoval noč in dan. Ni več hotel hoditi na plese, čeprav je bil pustni čas. Lov mu je bil zoprn, gledališče prav tako;

izgubil je tek, ob vsem mu je postajalo slabo in v jedru njegove bolezni je bila žalostna, smrtonosna otožnost. Poizvedoval je, kdo je tista čudovita nimfa, ki živi na gospodarskem dvorišču, na koncu strašnega prehoda, kjer se še sredi dneva nič ne vidi.

»To je Peau-d’Âne,« so mu povedali, »ki ni ne nimfa ne lepotica; Peau-d’Âne jo kličejo zaradi oslovske kože, ki si jo obeša okoli vratu. Ona je pravo zdravilo proti ljubezni, z eno besedo najgrša žival, kar jih je mogoče videti, če izvzamemo volka.«

Naj so govorili, kar so hoteli, jim ni mogel verjeti; poteze, ki mu jih je ljubezen vtisnila v spomin, so mu bile nenehno pred očmi in se nikoli ne bi mogle izbrisati. Medtem je kraljica, njegova mati, ki ni imela drugega otroka, jokala in obupovala;

zaman ga je rotila, naj ji pove, kaj ga muči. Stokal je, jokal in vzdihoval; povedal ni ničesar, razen tega, da si želi, naj mu Peau-d’Âne s svojimi rokami speče kolač;

mati pa ni vedela, kaj njen sin s tem misli. »O nebo, gospa!« so ji rekli. »Ta Peau-d’Âne je črna krtica, še grša in bolj zanemarjena od najbolj umazanega kuhinjskega pomočnika.«

»Nič zato,« je rekla kraljica, »ustreči mu moramo in misliti samo na to.« Tako rada je imela sina, da bi mu dala tudi zlata, če bi si ga poželel jesti.

Peau-d’Âne je torej vzela moko, ki jo je dala posebej presejati, da bi bilo testo rahlejše, pa sol, maslo in sveža jajca;

da bi kolač kar najbolje pripravila, se je sama zaprla v svojo sobico. Najprej si je umila roke, lakti in obraz, nato si je nadela srebrn životec in ga hitro zavezala, da bi dostojno opravila delo, ki se ga je nemudoma lotila.

Pravijo, da ji je med nekoliko prehitrim delom s prsta po naključju padel v testo eden njenih dragocenih prstanov; tisti pa, ki veljajo za poznavalce skrivnosti te zgodbe, zatrjujejo, da ga je vanj položila namenoma;

sam si, odkrito povedano, upam verjeti prav to, saj sem trdno prepričan, da je opazila princa, ko je prišel k njenim vratom in jo gledal skozi ključavnico.

V teh rečeh je ženska tako bistra in njeno oko tako urno, da je ni mogoče niti za hip pogledati, ne da bi vedela, da jo je kdo videl. Prepričan sem tudi, in na to bi prisegel, da ni niti malo dvomila, kako dobro bo njen mladi zaljubljenec sprejel prstan.

Še nikoli ni bil zamesen tako slasten zalogaj in princu je bil kolač tako všeč, da je v svoji požrešni lakoti skoraj pogoltnil še prstan.

Ko je zagledal njegov čudoviti smaragd in ozki obroček, ki je razkrival obliko prsta, ga je v srcu prevzela neverjetna radost;

takoj ga je spravil pod vzglavje. Njegova bolezen pa se je še stopnjevala in izkušeni zdravniki, ki so ga videli iz dneva v dan bolj hirati, so s svojo veliko učenostjo soglasno presodili, da je bolan od ljubezni.

Ker je zakon, naj o njem govorijo še toliko slabega, izvrstno zdravilo za to bolezen, so sklenili, da ga je treba poročiti. Nekaj časa se je pustil prositi;

nato pa rekel: »Prav rad, če mi le daste za ženo tisto, ki ji bo ta prstan prav.« Kraljico in kralja je ta nenavadna zahteva močno presenetila;

toda bil je tako bolan, da si mu nista upala odreči. Začeli so torej iskati dekle, ki bi ga prstan ne glede na rod povzdignil na tako visoko mesto.

Ni je bilo, ki se ne bi pripravljala pokazati svojega prsta, in nobena se ni hotela odpovedati svoji pravici. Ko se je razširil glas, da mora imeti tista, ki se poteguje za princa, zelo tanek prst, je vsak mazač, da bi ga sprejeli z odprtimi rokami, trdil, da pozna skrivnost, kako ga stanjšati.

Ena si ga je v svoji čudni muhavosti strgala kakor repo; druga je mislila, da ga bo zmanjšala s stiskanjem; tretja si je z neko tekočino odstranjevala kožo, da bi bil manj debel.

Skratka, ni bilo zvijače, ki je katera izmed dam ne bi poskusila, da bi se njen prst prilegal prstanu. Najprej so ga pomerile mlade princese, markize in vojvodinje;

toda njihovi prsti, čeprav nežni, so bili predebeli in niso šli vanj. Grofice, baronice in vse plemkinje so druga za drugo prav tako ponudile roko in jo ponudile zaman.

Nato so prišle mlade delavke, katerih ljubki in drobni prsti, saj so nekatere prav lepo raščene, so se včasih že skoraj prilegali prstanu;

toda prstan, vselej premajhen ali preveč okrogel, je skoraj z enakim prezirom zavračal vse. Nazadnje so morale priti na vrsto še služabnice, kuharice, dekline in pastirice puranov, skratka vsa drobna sodrga, katere rdeče in črne šape so prav tako kakor nežne roke upale na srečno usodo.

Prišlo je marsikatero dekle, katerega debeli in čokati prst bi šel skozi prinčev prstan prav tako težko kakor ladijska vrv skozi šivankino uho.

Nazadnje so menili, da je vsega konec; v resnici je ostala le še uboga Peau-d’Âne v ozadju kuhinje. »Toda kako naj verjamemo,« so govorili, »da ji je nebo namenilo vladati?«

Princ je rekel: »In zakaj ne? Pripeljite jo.« Vsi so se zasmejali in glasno vzklikali: »Kaj naj to pomeni, da bi sem pripeljali to umazano opico?«

Ko pa je izpod črne kože izvlekla drobno roko, podobno slonovini, rahlo obarvani s škrlatom, in se je usodni prstan popolnoma prilegal njenemu drobnemu prstu, je dvor prevzelo nepopisno osupljenje.

V nenadnem navdušenju so jo že hoteli odpeljati h kralju, ona pa je prosila, naj ji, preden stopi pred svojega gospoda in vladarja, dajo čas, da si nadene drugo obleko.

Po pravici povedano so se na vseh straneh že pripravljali, da se bodo tej obleki smejali. Toda ko je prišla v kraljeve sobane in prehodila dvorane v veličastni opravi, katere razkošna lepota ni imela para;

ko so se pokazali njeni ljubki svetli lasje, prepleteni z diamanti, katerih živa svetloba jih je spreminjala v same žarke, in njene velike, nežne, podolgovate modre oči, polne ponosnega veličastja, ki niso nikoli pogledale, ne da bi očarale in ranile;

in ko je nazadnje njena tako drobna in vitka postava, da bi jo človek lahko objel z obema dlanema, razkrila svoje čare in božansko milino, je ves mik dvornih dam in njihovega okrasja zbledel.

Ob veselju in vrvežu vse zbrane družbe je bil dobri kralj ves iz sebe, ko je videl, koliko čarov ima njegova snaha; kraljica je bila od navdušenja skoraj brez pameti;

princ, njen dragi zaljubljenec, pa je z dušo, polno stoterih radosti, omagoval pod težo svoje blaženosti. Vsi so takoj začeli pripravljati poroko;

vladar je nanjo povabil vse okoliške kralje, ki so bleščeči v najrazličnejših opravah zapustili svoje dežele, da bi bili navzoči na veliki dan. Nekateri so prišli iz dežel jutranje zarje, jezdili so na velikih slonih;

drugi so prispeli z mavrskih obal, še bolj črni in še bolj grdi, tako da so se jih otroci bali; skratka, prihajali so z vseh koncev sveta in dvor se jih je kar trl.

Toda noben vladar, noben mogočnež se ni prikazal s tolikšnim sijajem kakor nevestin oče, ki je bil nekoč zaljubljen vanjo, sčasoma pa je očistil ogenj, ki mu je razplamteval dušo;

iz nje je pregnal vsako pregrešno željo in tisto malo ostanka gnusnega plamena je njegovo očetovsko ljubezen le še okrepilo.

Brž ko jo je zagledal, je rekel: »Blagoslovljeno naj bo nebo, ki mi je dovolilo, da te spet vidim, moj dragi otrok!« In s solzami radosti stekel k njej ter jo nežno objel.

Vsi so hoteli biti deležni njegove sreče in bodoči ženin je bil presrečen, ko je izvedel, da bo postal zet tako mogočnega kralja. Tedaj je prišla botra, povedala vso zgodbo in s svojo pripovedjo dokončno ovenčala Peau-d’Âne s slavo.

Ni težko videti, da je namen te pripovedi otroka naučiti, kako je bolje prestati najhujše trpljenje kakor zanemariti svojo dolžnost;

da je krepost lahko nesrečna, a je nazadnje vselej nagrajena; da je proti nori ljubezni in njenim silovitim vzgibom še najmočnejši razum le šibak jez in da ni tako bogatih zakladov, s katerimi zaljubljenec ne bi razsipaval;

da sta čista voda in črni kruh dovolj za hrano vsakemu mlademu dekletu, če ima le lepe obleke; da pod nebom ni ženske, ki se ne bi imela za lepo in si pogosto ne bi domišljala še tega, da bi, če bi v znamenitem sporu treh lepotic sodelovala tudi sama, zlato jabolko pripadlo njej.

Zgodbi o Peau-d’Âne je težko verjeti; toda dokler bodo na svetu otroci, matere in babice, bo spomin nanjo živel.