O besedilu
Zeleni travnik
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata II II VERDE PRATO
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Zeleni travnik
_Nello ljubi neki princ, ki po kristalnem rovu pogosto prihaja uživat z njo. Toda zavistni sestri razbijeta prehod, zato se ves poreže in obleži na smrtni postelji. Nella po nenavadnem naključju izve, s čim ga je mogoče ozdraviti, uporabi zdravilo na bolniku, ga ozdravi in vzame za moža._ _O ljubi moji, s kakšnim veseljem so do konca poslušale Zezino zgodbo! Če bi trajala še eno uro, bi se jim zdelo, da je minil en sam trenutek. Ker je bila zdaj na vrsti Cecca, je takole nadaljevala pripoved._ Prav čudno je, če dobro premislimo, da iz istega lesa nastanejo kipi malikov in prečke vislic, cesarski prestoli in pokrovi nočnih posod. Prav tako nenavadno je, da iz iste cunje izdelajo papir, ki ga, ko so nanj napisana ljubezenska pisma, poljublja lepa ženska, drugič pa si kdo z njim obriše grdo zadnjico; ob tem bi še najboljši zvezdoslovec na svetu izgubil pamet. Enako lahko rečemo za eno samo mater, ki rodi eno dobro hčer in drugo malopridno, eno lenobo in drugo pridno gospodinjo, eno lepo in drugo grdo;
eno zavistno in drugo ljubeznivo, eno krepostno Diano in drugo razuzdano Catarino, eno nesrečno in drugo srečno; po vsej pameti bi morale biti vse enake narave, saj so zrasle iz iste korenine. A prepustimo takšno razglabljanje tistim, ki vedo več o tem. Sama vam bom povedala le zgodbo o treh hčerah iste matere, ki potrjuje, kar sem pravkar omenila: v njej boste videli, kako različne nravi hudobni sestri pahnejo v jamo, dobro dekle pa povzdignejo na vrh kolesa sreče.
Nekoč je živela mati, ki je imela tri hčere. Dve sta bili tako nesrečni, da jima nikoli nič ni šlo po sreči: vsi načrti so se jima izjalovili in vsi upi so šli v nič. Najmlajša, Nella, pa je srečo prinesla že iz materinega trebuha. Verjamem, da se je ob njenem rojstvu vse stvarstvo dogovorilo, da ji podari najboljše, kar premore: nebo ji je dalo najžlahtnejši sij svoje svetlobe, Venera prvi izbor svoje lepote, Amor prvi žar svoje moči, Narava pa cvet vseh vrlin. Nobenega opravila se ni lotila, ne da bi ji šlo kakor po maslu;
nobenega podviga se ni oprijela, ne da bi ji uspel do potankosti; v noben ples se ni spustila, ne da bi iz njega prišla s častjo. Zato sta jo njeni zoprni sestri tako zelo zavidali, kakor so jo vsi drugi ljubili in imeli radi; sestri bi jo najraje spravili pod zemljo, drugi pa bi jo nosili na rokah. V tistem kraju je živel princ, obdarjen s čarovno močjo, ki je plul po morju njene lepote. Tako dolgo je tej lepi oradi metal trnek svoje ljubezenske vdanosti, da jo je nazadnje ujel za škrge naklonjenosti in jo osvojil. Da bi lahko nemoteno uživala skupaj, ne da bi njena mati, ta zoprna sitnoba, kaj posumila, ji je princ dal neki prašek in napravil kristalen rov, ki je iz kraljeve palače vodil pod Nellino posteljo, čeprav je živela osem milj daleč. Rekel ji je: »Vsakokrat, ko me boš hotela kakor ptička nakrmiti s svojo milino, vrzi ščepec tega praška v ogenj, pa bom pri priči kakor veter pritekel po kristalni poti skozi rov, da se naužijem tvojega srebrnega obraza.« Ko sta se tako dogovorila, ni minila noč, da princ ne bi po tistem rovu hodil sem in tja, prihajal in odhajal. Sestri, ki sta vohunili za Nello, sta opazili te radostne obiske in sklenili, da ji bosta ta slastni grižljaj zataknili v grlu. Da bi pretrgali nit njune ljubezni, sta šli in na več krajih razbili rov;
ko je ubogo dekle vrglo prašek v ogenj, da bi ljubimcu dalo znamenje, naj pride, se je ta, ki je navadno pritekel gol in na vso moč, na razbitem kristalu tako hudo porezal, da ga je bilo bridko gledati. Ker ni mogel naprej, se je vrnil, ves razrezan kakor hlače kakega Nemca, legel v posteljo in dal poklicati vse zdravnike v mestu.
Toda ker je bil kristal začaran, so bile rane tako smrtonosne, da ni pomagalo nobeno človeško zdravilo. Ko je kralj videl, da je sinovo stanje brezupno, je dal razglasiti, da bo tistemu, ki princa ozdravi, dal polovico kraljestva, če bo moški, če bo ženska, pa princa za moža. Ko je to slišala Nella, ki ji je od skrbi za princa pokalo srce, si je počrnila obraz, se vsa preoblekla in skrivaj pred sestrama odšla od doma, da bi ga videla, preden umre. Ker pa so se zlate krogle, s katerimi se Sonce igra po nebesnih poljanah, že kotalile proti zahodu, jo je ujela noč v gozdu blizu hiše nekega ljudožerca. Da bi se izognila nevarnosti, je splezala na drevo. Ljudožerec in njegova žena sta sedela pri mizi in imela odprta okna, da sta lahko večerjala na hladnem zraku. Ko sta izpraznila vrče in pogasila lakoto, sta začela kramljati o tem in onem. Ker je bila Nella tako blizu, kakor je nos blizu ust, je slišala prav vse. Med drugim je ljudožerčeva žena rekla možu: »Moj lepi kosmatinec, kaj je novega? Kaj pravijo po svetu?« On pa je odvrnil: »Verjemi, niti za ped ni nič poštenega, vse gre narobe in na glavo.« »Kaj pa se vendar dogaja?« je vprašala žena. Ljudožerec je odgovoril: »O sleparijah, ki se godijo, bi lahko veliko povedal, saj človek sliši reči, ob katerih bi kar skočil iz kože: norce bogato obdarujejo, lopove cenijo, lenuhe častijo, morilce podpirajo, prevarante branijo, poštenjake pa malo cenijo in še manj spoštujejo. Ker pa so to reči, ob katerih bi človek počil od jeze, ti bom povedal samo, kaj se je zgodilo kraljevemu sinu. Napravil si je kristalno pot, po kateri je hodil gol uživat k neki lepi mladenki;
ne vem, kako se je zgodilo, da je bila pot razbita, toda ko je hotel po njej, se je tako razrezal, da se mu bo, še preden zamaši vse tiste luknje, povsem odmašila piščal življenja. In čeprav je kralj dal razglasiti velike obljube tistemu, ki ga ozdravi, je to zaman: lahko si kar obriše usta. Najbolje bo, da pripravi žalna oblačila in poskrbi za pogreb.« Ko je Nella slišala, od kod prinčeva bolezen, je zahlipala in sama pri sebi rekla: »Katera prekleta duša je razbila rov, po katerem je prihajal moj pisani ptiček, da bi se pretrgala še žila, po kateri teče moje življenje?« Toda ko je ljudožerčeva žena spet spregovorila, je obmolknila in tiho poslušala. Žena je govorila: »Ali je mogoče, da za tega ubogega gospoda ni več nobenega upanja? Da se za njegovo bolezen ne najde zdravila? Naj se medicina kar v peč zapre! Naj si zdravniki zataknejo vrv okoli vratu!
Naj Galen in Mesuè svojemu učitelju vrneta denar, ko pa ne znata najti pravega zdravila, da bi princ ozdravel!« »Poslušaj, moja slinavka,« je odgovoril ljudožerec, »zdravniki niso dolžni iskati zdravil, ki presegajo meje narave. To ni črevesna zapora, pri kateri pomaga oljna kopel; niso vetrovi, ki jih preženeš s svečkami iz suhih fig in mišjih iztrebkov; ni vročica, ki mine z zdravili in dieto; pa tudi navadne rane niso, za katere bi zadostovali predivo in šentjanževo olje. Čarovnija v razbitem steklu ima namreč enak učinek kakor čebulni sok na osti puščice: rano naredi neozdravljivo. Samo ena stvar bi mu lahko rešila življenje;
a ne sili me, naj ti jo povem, ker je zelo nevarna.« »Povej mi, moj zobati dragec,« je prosila ljudožerka, »povej, če nočeš, da umrem!« Ljudožerec pa je rekel: »Povedal ti bom, če mi obljubiš, da tega ne zaupaš nobenemu živemu bitju, kajti to bi pomenilo pogubo najine hiše in konec najinega življenja.« »Nikar ne skrbi, moj lepi, lepi možiček,« je odgovorila ljudožerka, »prej boš videl prašiče z rogovi, opice z repi in krte z očmi, kakor da bi meni ušla ena sama beseda iz ust.« Ko je prisegla z eno roko položeno na drugo, ji je ljudožerec povedal: »Vedi torej, da ni pod nebom in na zemlji ničesar, kar bi princa rešilo iz krempljev smrti, razen najine masti. Če bi mu z njo namazali rane, bi zadržali dušo, ki se hoče izseliti iz hiše njegovega telesa.« Ko je Nella slišala to skrivnost, je potrpežljivo počakala, da sta nehala čvekati. Potem je splezala z drevesa, zbrala pogum, potrkala na ljudožerčeva vrata in zavpila: »O moja nadvse ljudožerska gospoda, malo dobrote, malo usmiljenja za ubogo nesrečnico! Usoda me je pregnala daleč od domovine, ostala sem brez vsake človeške pomoči, v tem gozdu me je ujela noč in od lakote umiram!« In spet je potrkala: tok, tok;
ko je ljudožerka slišala to nadležno trkanje, ji je hotela vreči pol hlebca in jo odsloviti. Toda ljudožerec, ki se mu je po človeškem mesu cedilo več slin kakor veverici po orehih, medvedu po medu, mački po ribicah, ovci po soli in oslu po otrobih, je rekel ženi: »Spusti ubožico noter; če bo spala na prostem, jo lahko raztrga kak volk.« Tako dolgo je prigovarjal, da je žena odprla vrata. S to hinavsko dobroto pa je nameraval dekle spraviti vase v štirih grižljajih. Toda požeruh računa po svoje, krčmar pa po svoje: ko sta se ljudožerec in njegova žena dodobra napila in legla spat, je Nella vzela nož s kredence ter iz njiju naredila pravo mesnico. Vso mast je spravila v lonček in se odpravila proti dvoru. Tam je stopila pred kralja in se ponudila, da ozdravi princa. Kralj jo je ves vesel odpeljal v sinovo sobo. Ko ga je dobro namazala s tisto mastjo, so se mu rane nemudoma zaprle, kakor bi ogenj polila z vodo, in pri priči je postal zdrav kakor riba.
Ko je kralj to videl, je rekel sinu, da si ta dobra ženska zasluži nagrado, obljubljeno v razglasu, in naj jo vzame za ženo. Princ je odgovoril: »Kar takoj se lahko obriše pod nosom, saj v sebi nimam shrambe src, da bi jih delil tolikim ženskam. Moje je že oddano in druga ženska je njegova gospodarica.« Ko je Nella to slišala, je rekla: »Ne bi se smel več spominjati tiste, ki je kriva za vse tvoje trpljenje.« »Trpljenje sta mi povzročili njeni sestri,« je odvrnil princ, »in onidve bosta morali iztrebiti pokoro zanj.« »Torej jo zares tako ljubiš?« je spet vprašala Nella. Princ je odgovoril: »Bolj kakor ti dve očesi.
»Če je tako,« je rekla Nella, »me objemi in stisni k sebi, kajti jaz sem ogenj tvojega srca.« Toda ko je princ videl njen počrnjeni obraz, je odgovoril: »Prej bi rekel, da si oglje kakor ogenj. Zato se umakni, da me ne umažeš.« Ker je Nella videla, da je ne prepozna, si je dala prinesti umivalnik sveže vode in si umila obraz. Ko je odstranila oblak saj, mu je razkrila sonce. Princ jo je prepoznal, jo objel kakor hobotnica in jo vzel za ženo. Sestri pa je dal zazidati v ognjišče, da bi kakor pijavki v pepelu izločili pokvarjeno kri zavisti. Tako se je uresničil pregovor: _Nobeno zlo še ni ostalo brez kazni._
Izvirnik
Jornata II II VERDE PRATO
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Nella è amata da no Prencepe, lo quale pe no connutto de cristallo va spisse vote a gaudere con essa. Ma rutto lo passo da le ’nvediose de le ssore, se taccareja tutto, e sta ’n fine de morte. Nella pe strana fortuna ’ntenne lo remmedio, che se pò fare, l’appreca a lo malato, lo sana, e lo piglia pe mmarito._ _O bene mio, e co quanto gusto se sentie fi ’mponta lo cunto de Zeza, tanto, che si avesse durato n’autr’ora, le saria parzeto no momento. Ed avenno da fare la veceta soja Cecca, essa cossì secotaje lo pparlare._ È na gran cosa da vero quanno facimme buono lo cunto, che da lo stisso ligno rescano statole d’Idole, e travierze de forche; segge de ’Mperatore, e copierchie de cantare: comme ancora strana cosa è, che
da na pezza stessa se faccia carta, che scrittace lettere ammorose, aggia vasate de bella femmena, e stojate de brutto mafaro; cosa che farria perdere lo jodizio a lo meglio Astrolago de lo munno. Tanto se pò dire medesemamente de na stessa mamma, da la quale nasce na figlia bona, e n’autra ruina; na potrona, e na massara; na bella, e na brutta; na ’mmediosa, e n’ammorevole; na casta Diana, e na Catarina papara; na sfortunata, e na bona asciortata; che pe rragione essenno tutte de na streppegna, deverriano essere tutte de na natura. Ma lassanno sto descurzo a chi cchiù ne sape, ve portaraggio schitto l’assempio de chesso che v’aggio azzennato co tre ffiglie de na Mamma, addove vedarrite la deversetate de costumme, che portaje le mmarvase dinto no
fuosso, e la figliola da bene ’ncoppa la rota de la fortuna. Era na vota na Mamma, ch’aveva tre ffiglie, doje de le quale erano accossì sbentorate, che mmaje le venea na cosa mparo; tutte li designe le rescevano travierze, tutte le speranze le rescevano a brenna; ma la cchiù ppiccola, ch’era Nella, portaje da lo ventre de la Mamma la bona ventura; e ccreo, ca quanno essa nascette se conzertaro tutte le ccose a ddarele lo cchiù mmeglio meglio, che le potettero; lo cielo le deze l’accoppatura de la luce soja; Vennere lo primmo taglio de la bellezza; Ammore lo primmo vullo de la forza soja; Natura lo sciore de li costumme: non faceva servizio, che no le colasse a cchiummo; non se metteva a ’mpresa, che non le venesse a ppilo; non se moveva
a ballo, che no ne scesse a nnore: pe la quale cosa non tanto era da le guallarose de le ssore ’nvidiata, quanto era da tutte l’autre amata, e boluta bene; non tanto le ssore l’averriano voluto mettere sotto terra, quanto l’autre gente la portavano ’nchianta de mano: ed essendo a cchella terra no Prencepe fatato, lo quale jeva pe mmaro de la bellezza soja, tanto jettaje l’ammo de la servetute ammorosa a sta bella Aurata, pe fi che la ’ncroccaje pe le garge de l’affetto, e la fece soja; e perchè potessero senza sospetto de la mamma, ch’era na mala fercola, gauderese ’nsiemme: lo Prencepe le dette na certa porvere, e ffece no canale de cristallo, che responneva da lo Palazzo reale pe sotta lo lietto de Nella, ancora che stesse otto miglia
lontano, decennole: ogne bota, che tu mme vuoje cevare comme a ppassaro de sta bella grazia, e tu miette no poco de ssa porvere a lo ffuoco, ca io subbeto pe dinto a lo canale mme ne vengo a cciammiello correnno pe na strata de cristallo a gaudere ssa faccie d’argiento: e ccossì appuntato, non c’era notte, che non facesse lo Prencepe lo trase, e jesce, e lo vacaviene pe cchillo connutto: tanto che le ssore, che stavano spianno li fatte de Nella, addonatese de lo fatto-feste, fecero consiglio de ’nnozzarele sto buono muorzo: e pe sgarrare lo ffilato de st’ammure lloro, jettero a rrompere de parte ’nparte lo canale; tanto, che ghiettato chella negrecata fegliola la porvere a lo ffuoco, pe ddare signo a lo nnammorato, che se ne venesse, chillo, che ssoleva
venire nudo correnno a ffuria, se conciaje de manera pe cchelle rotture de cristallo, che fu na compassione a bedere; e non potenno passare cchiù ’nnanze, tornaje arreto fellato tutto comm’a bracone de todisco, e se pose a llietto, facennoce venire tutte li miedece de la Cetate: ma perchè lo cristallo era ’ncantato, le ferite foro accossì mortale, che non ce jovava remmedio umano; pe la quale cosa vedenno lo Rrè desperato lo caso de lo figlio, fece jettare no banno, che qualunque perzona avesse arremmediato a llo male de lo Prencepe, s’era femmena, ’nce l’averria dato pe marito, e s’era mascolo l’averria dato miezo lo Regno. Sentuto sta cosa Nella, che spantecava pe lo Prencepe, tentase la faccia, e stravestutase tutta, annascuso de le ssore, se partette da
la casa pe ghirelo a vedere ’nnanze la morte soja. Ma perchè oramaje le ppalle ’nnaurate da lo Sole, co le quale joca pe li campe de lo Cielo, pigliavano la renza verso l’Occaso, se le fece notte a no vosco vicino la casa de n’Uorco, dove pe ffoire quarche ppericolo, se ne sagliette ncoppa n’arvolo; ed essenno l’Uorco co la mogliere a ttavola, tenenno le ffenestre aperte pe mmagnare a lo ffrisco, comm’appero fornuto de devacare arciule, e stutare lampe, commenzaro a cchiacchiariare de lo cchiù, e de lo mmanco, che pe la vicinanza de lo luoco, ch’era da lo naso a la vocca, sentette Nella ogne ccosa; e fra l’autre deceva l’Orca a lo marito: Bello Peluso mio, che se ’ntenne? che se dice pe sso munno? e cchillo responneva, fa cunto ca non c’è no parmo de nietto,
e tutte le ccose vanno a ccapoculo, e a la storta; ma pure, che nc’è (leprecaje la mogliere), e ll’Uorco ’nce sarria assaje che ddicere de le ’mbroglie, che ccorreno, pocca se sentono cose da scire da li panne, boffune regalate, forfante stimmate, potrune ’nnorate, assassine spalliate, zannettarie defenzate, ed uommene da bene poco prezzate, e manco stimmate. Ma perchè so ccose da crepare, diraggio schitto chello, ch’è ssocciesso a lo figlio de lo Rrè, lo quale avennose fravecato na strata de cristallo dove passava nudo a gauderese na bella guagnastra; non saccio comm’è stato rutto lo cammino, e a lo ppassare, che ha voluto fare, s’è ttrenciato de manera, che ’nnanze che appila tanta pertosa, se le spilarrà ’ntutto lo tufolo de la vita; e si be lo
Rrè ha fatto jettare banno co promesse granne a chi lo sana, è spesa perza, ca se ne pò spizzoliare li diente; e lo meglio, che pò fare, è ttenere leste li lutte, e apparecchiare l’assequie. Nella sentenno la causa de lo mmale de lo Prencepe chiagnenno a sselluzzo, disse ’nfra se mmedesima. Chi è stata st’arma mmardetta, c’ha spezzato lo canale pe ddove passava lo pinto auciello mio, azzò s’aggia a spezzare lo connutto pe ddove passano li spirite mieje? Ma secotanno a pparlare l’Orca stette zitto, e mmutto ad ausoleare; la quale deceva; ed è possibele, che è perduto lo munno pe sto povero Segnore? e che non s’aggia da asciare lo remmedio a lo mmale sujo; dì a la mmedecina, che se ’nforna; dì a li Miedece, che se chiavano na capenna ’ncanna;
dì a Galeno, e Mesuè, che ttornano li denare a lo masto, mentre non sanno trovare rezzette a pproposeto pe la salute de lo Prencepe. Siente vavosella mia, respose l’Uorco, non so obbrecate li miedece a ttrovare remmedie, che passeno li confine de la natura. Chessa non è ccolecapassa, che nce jova no vagno d’uoglio; non è ffrato che lo cacce co ssopposte de fico jedetelle, e ccacazze de surece; non è ffreve, che se ne vaga pe mmedicine, e ddieta; nè mango songo ferute ordenarie, che ’nce vorria stoppata, e uoglio de pereconna, perchè lo percanto ch’era a lo vrito rutto, fa chillo affetto stisso, che fa lo zuco de le ccepolle a lo fierro de frezza, pe la quale se fa la chiaga ncorabele: una cosa sarria schitto bona a ssarvarele la vita;
ma non me lo ffare dicere, ch’è ccosa, che ’mporta. Dimmello, Sannuto mio, leprecaje l’Orca: dimmello, non me vighe morta. E l’Uorco; io te lo dirraggio, puro che mme ’mpromiette de non confidarelo a pperzona vivente: perchè sarria la scafazione de la casa nostra, e la ruina de la vita. Non dubetare marituozzolo bello, bello, respose l’Orca, perchè cchiù ppriesto se vederranno li puorce co le ccorna, le Scigne co le ccude, le Ttarpe co ll’uocchie, che mme scappa maje na parola da vocca; e ghioratone co na mano ’ncoppa all’autra, ll’Uorco le disse: ora sacce ca non è ccosa sotta lo Cielo, e ’ncoppa la terra, che ppotesse sarvare lo Prencepe da li tammare de la morte, forachè lo grasso nuostro, co la quale ontannole le chiaje, se farria no sequestro
a chell’arma, che bò sfrattare da la casa de lo cuorpo sujo. Nella, che ssentette sso chiajeto, dette tiempo a lo tiempo, che compessero de ciancoliare; e scesa da ll’arvolo, facenno buon’armo, tozzolaje la porta dell’Uorco gridanno; deh signure mieje orchisseme na carità, no poco de meserecordia a na povera meschina, tapina, che ttarrafinata da la fortuna, lontana da la patria, spogliata d’ogne ajuto umano, l’è ccogliuto notte a sti vuosche, e se more de famme, e ttuppete ttupete; ll’Orca, che ssentette sto frusciamiento de chiocche, le voze tirare meza panella, e mmannarenella; Ma l’Uorco, ch’era cchiù ccannaruto de carne de cristiano, che non è la lecora de la noce, l’Urzo de lo mmale, la gatta de li pescetielle, la pecora de lo ssale, e l’aseno
de la vrennata, disse a la mogliere: lassala trasire la poverella, che se dorme ’ncampagna porria essere guastata da quarche Llupo; e ttanto disse, che la mogliere l’aperze la porta, ed isso co sta carità ppelosa fece designo de faresenne quattro voccune. Ma no cunto fa lo gliutto, e n’autro lo tavernaro; perchè essennose buono ’mbriacato, e ppuostese a ddormire; Nella pigliato no cortiello da coppa no repuosto, nne ffece na chianca, e ppuosto tutto lo grasso a n’arvariello, s’abbiaje a la vota de la corte, dove presentannose ’nnanze a lo Rrè, s’offerze de sanare lo Prencepe, lo Rrè co n’allegrezza granne la fece trasire a la cammara de lo figlio, addove fattole na bona ontata de chillo grasso, ’nnitto ’nfatto, comm’avesse jettato l’acqua ’ncoppa lo ffuoco,
subeto se chiudettero le ferute, e ddeventaje sano comme no pesce. La qualemente cosa vedenno lo Rrè, disse a lo figlio, chesta bona femmena meretarria la remmonerazione prommessa pe lo banno, e che te la pigliasse pe mmogliere. Lo Prencepe sentenno chesto, respose; da mò se pò pigliare lo palicco, ca non aggio ’ncuorpo quarche despenza de core, che nne pozza dare a ttante; già lo mio è ’ncaparrato, ed autra femmena nn’è ppatrona: Nella, che ssentette chesto, respose: Non te devarrisse allecordare chesta, ch’è stata causa de tutto lo mmale tujo. Lo mmale mme l’hanno fatto le ssore, leprecaje lo Prencepe, ed esse nne deveno cacare la penetenzia. Tanto che le vuoje proprio bene, tornaje a ddicere Nella: e lo Prencepe respose, cchiù de ste bisole:
s’è cossì repigliaje Nella, abbracciame, strigneme, cà io so lo fuoco de sso core; ma lo Prencepe vedennole cossì tenta la facce, respose: cchiù priesto sarraje lo cravone, che lo ffuoco: perzò arrassate, che non me tigne. Ma Nella vedenno ca no la conosceva, fattose venire no vacile d’acqua fresca, se lavaje la facce, e llevatose chella nuvola de folinia, le mostraje lo Sole, che canosciuta da lo Prencepe, se la strenze comme a ppurpo, e ppigliatosella pe mmogliere, fece fravecare dinto no focolaro le ssore; perchè porgassero comme a ssangozuca dinto la cennere lo sango corrutto de la ’nvidia, facenno vero lo mutto _Nullo male fu mai senza castico._
Nadaljuj z branjem
