Prevod

Rekel je: »Najnenavadnejše, kar se mi je zgodilo v mladosti, se je pripetilo v Damasku v Siriji. Tam sem se izučil svojega poklica in ga opravljal. Nekega dne, ko sem bil zatopljen v delo, je prišel pome mameluk iz hiše damaščanskega oblastnika. Stopil sem k njemu in šel z njim v oblastnikovo palačo. Ko sem vstopil, sem na čelu ivana zagledal marmornato ležišče, okrašeno z zlatimi ploščami, na njem pa je ležal bolnik, mladenič, kakršnemu po lepoti v tistem času ni bilo para. Sedel sem mu k vzglavju in mu zaželel ozdravljenja. Z očmi mi je dal znamenje, jaz pa sem mu rekel: ›Gospod, podajte mi roko.‹ Pomolil mi je levico. To me je začudilo in pomislil sem: ›Za božjo voljo, kako nenavadno! Ta mladenič je lep in iz imenitne hiše, pa nima nobene olike. To je res čudno.‹ Nato sem mu otipal utrip in mu napisal recept. Deset dni sem ga obiskoval, dokler ni ozdravel, šel v kopališče, se umil in prišel iz njega. Oblastnik mi je podaril lepo častno oblačilo in me imenoval za zdravnika v damaščanski bolnišnici. Ko sem z mladeničem vstopil v kopališče, ki so ga izpraznili za naju, in je služabnik prinesel sveža oblačila ter odnesel tista, ki jih je mladenič v kopališču slekel, sem videl, da mu je bila desnica grdo odsekana. Osupnil sem in obšlo me je sočutje. Pogledal sem njegovo telo in na njem opazil sledove bičanja, kar me je še bolj začudilo. Mladenič me je pogledal in rekel: ›O zdravnik našega časa, ne čudi se moji usodi. Ko prideva iz kopališča, ti bom povedal svojo zgodbo.‹

Ko sva prišla iz kopališča in se vrnila v hišo, sva jedla in si odpočila. Nato je mladenič rekel: ›Bi si rad ogledal zgornjo sobo?‹ Odgovoril sem: ›Da.‹ Sužnjem je ukazal, naj odnesejo ležišča gor, spečejo jagnje in nama prinesejo sadja. Storili so, kakor jim je naročil, in prinesli sadje. Jedla sva, on pa si je pomagal z levico. Rekel sem mu: ›Povej mi svojo zgodbo.‹ Odgovoril je: ›O zdravnik našega časa, poslušaj, kaj se mi je zgodilo. Vedi, da sem doma iz Mosula. Mojemu očetu je umrl oče in zapustil deset sinov, med katerimi je bil moj oče najstarejši. Vsi so odrasli in se oženili. Mojemu očetu sem se rodil jaz, njegovih devet bratov pa ni imelo otrok. Tako sem odraščal med strici, ki so me imeli neznansko radi. Ko sem odrasel in dosegel možato dobo, sem bil nekega petka z očetom v mosulski mošeji. Opravili smo petkovo molitev in vsi ljudje so odšli, oče in strici pa so ostali in se pogovarjali o čudesih dežel in nenavadnostih mest, dokler niso omenili Egipta. Eden od stricev je rekel: »Popotniki pravijo, da na vsem zemeljskem obličju ni nič lepšega od Egipta in njegovega Nila. Kako lepo je pesnik opeval deželo in njeno reko v teh dveh verzih:

Za božjo voljo, povej Nilu v mojem imenu, da mi voda Evfrata ni pogasila žeje. O srce, koliko Butajn si pustilo tam za seboj! Upam, da boš potrpežljivo in dostojno prenašalo slovo.« Nato so začeli opisovati Egipt in njegov Nil. Ko so nehali govoriti, so mi vse lepote, ki sem jih slišal opisovati, povsem prevzele misli. Razšli so se in vsak je odšel domov, jaz pa tisto noč od hrepenenja po Egiptu nisem mogel zaspati. Ne jed ne pijača mi nista več teknili. Čez nekaj dni so se strici začeli pripravljati na pot v Egipt. Očeta sem v solzah prosil, naj me pusti z njimi, dokler mi ni pripravil blaga za trgovanje in mi dovolil oditi. Stricem je rekel: »Ne dovolite mu v Egipt, temveč ga pustite v Damasku, da tam proda svoje blago.« Poslovil sem se od očeta in skupaj smo zapustili Mosul. Potovali smo, dokler nismo prispeli v Alep, kjer smo ostali nekaj dni, nato pa nadaljevali pot do Damaska. Pred nami se je razgrnilo mesto dreves, rek, sadja in ptic, podobno rajskemu vrtu, v katerem je raslo vsakršno sadje. Nastanili smo se v enem od hanov in strici so ostali tam, dokler niso opravili svojih kupčij. Prodali so tudi moje blago in vsak dirham mi je prinesel pet dirhamov. Dobiček me je razveselil. Nato so me strici zapustili in odšli v Egipt. Ostal sem v Damasku in si najel tako lepo stanovanje, da ga jezik ne bi mogel opisati. Najemnina je znašala dva dinarja na mesec. Predajal sem se užitkom ob hrani in pijači, dokler nisem porabil denarja, ki sem ga imel pri sebi. Nekega dne sem sedel pred vrati svojega stanovanja, ko je k meni prišlo dekle, oblečeno v razkošnejša oblačila, kakor so jih moje oči kdaj videle. Povabil sem jo noter in ni se obotavljala, temveč je prestopila prag. Razveselil sem se, da je prišla k meni. Za nama je zaprla vrata, odkrila obraz in slekla ogrinjalo. Bila je čudovito lepa in ljubezen do nje mi je preplavila srce. Vstal sem ter prinesel pladenj z najokusnejšimi jedmi in sadjem, pa tudi vse drugo, kar je sodilo k takemu srečanju. Jedla sva in se zabavala, nato pa pila, dokler se nisva opila. Z njo sem preživel prelepo noč do jutra. Potem sem ji ponudil deset dinarjev, a je prisegla, da jih ne bo vzela. Rekla je: »Ljubi moj, pričakuj me čez tri dni ob sončnem zahodu. Takrat bom spet pri tebi. S temi dinarji nama pripravi enako gostijo.« Sama mi je dala deset dinarjev, se poslovila in odšla, s seboj pa mi odnesla pamet.

Ko so minili trije dnevi, se je vrnila, oblečena v še razkošnejša vezena oblačila in okrašena z bogatejšim nakitom kakor prvič. Še pred njenim prihodom sem pripravil vse, kar se je spodobilo za tako srečanje. Jedla sva, pila in kakor prejšnjič spala skupaj do jutra. Nato mi je dala deset dinarjev in obljubila, da se čez tri dni vrne. Spet sem pripravil vse potrebno in čez tri dni je prišla v še lepših oblačilih kakor ob prvih dveh obiskih. Rekla mi je: »Gospod moj, sem lepa?« Odgovoril sem: »Da, pri Bogu!« Vprašala je: »Mi dovoliš, da s seboj pripeljem dekle, lepše in mlajše od mene, da se bo zabavala z nama in se bomo skupaj smejali? Prosila me je, da bi smela z menoj in prenočiti pri nama, da bi se skupaj veselili.« Nato mi je dala dvajset dinarjev in rekla: »Pripravi nama bogatejšo gostijo zaradi dekleta, ki pride z menoj.« Poslovila se je in odšla.

Četrtega dne sem kakor običajno pripravil vse, kar je bilo primerno za tak večer. Po sončnem zahodu je prišla z dekletom, zavitim v ogrinjalo. Vstopili sta in sedli. Razveselil sem se in prižgal sveče, ona pa me je veselo in radostno pozdravila. Nato sta vstali, slekli vrhnja oblačila in novo dekle si je odkrilo obraz. Zagledal sem jo kakor polno luno; lepše od nje še nisem videl. Vstal sem in jima postregel s hrano in pijačo. Jedli smo in pili, jaz pa sem začel poljubljati novo dekle, ji polniti čašo in piti z njo. Prvo dekle je v sebi začutilo ljubosumje, nato pa reklo: »Pri Bogu, kako lepa je ta deklica! Mar ni ljubkejša od mene?« Odgovoril sem: »Da, pri Bogu!« Rekla je: »Želim si, da nocoj spiš z njo.« Odvrnil sem: »Z največjim veseljem.« Vstala je in nama pripravila ležišče, jaz pa sem legel z novim dekletom in spal do jutra. Ko sem se zbudil, sem začutil, da je moja roka umazana od krvi. Odprl sem oči in videl, da je sonce že vzšlo. Poskusil sem zbuditi dekle, pa se ji je glava odkotalila od telesa. Pomislil sem, da je to iz ljubosumja storila prva.

Nekaj časa sem premišljeval, nato pa vstal, slekel oblačila in v tleh stanovanja izkopal jamo. Vanjo sem položil dekle, jo zasul z zemljo in marmornate plošče namestil nazaj, kakor so bile prej. Potem sem se oblekel, vzel preostali denar in odšel. Poiskal sem lastnika stanovanja, mu plačal najemnino za leto dni in rekel: »Odpotoval bom k stricem v Egipt.« Odpravil sem se v Egipt in tam našel strice. Razveselili so se me; svoje blago so že prodali. Vprašali so me: »Zakaj si prišel?« Rekel sem jim: »Pogrešal sem vas in bal sem se, da bom ostal brez denarja.« Pri njih sem ostal leto dni ter si ogledoval Egipt in Nil. Segal sem po preostalem denarju, ga zapravljal za hrano in pijačo, ko pa se je približal odhod mojih stricev, sem se jim skril. Rekli so: »Najbrž se je že pred nami vrnil v Damask.« Odpotovali so, jaz pa sem prišel iz skrivališča in v Egiptu ostal tri leta. Trošil sem denar, dokler mi ni skoraj nič več ostalo, vsako leto pa sem lastniku stanovanja pošiljal najemnino. Po treh letih me je obšla tesnoba in imel sem le še toliko, kolikor je znašala letna najemnina. Odpotoval sem v Damask in se vrnil v stanovanje. Lastnik se me je razveselil. Stopil sem noter in pobrisal kri zaklanega dekleta. Ko sem dvignil blazino, sem pod njo našel ogrlico, ki jo je nosila okoli vratu. Vzel sem jo, si jo ogledoval in nekaj časa jokal. Dva dni sem ostal doma, tretji dan pa šel v kopališče in se preoblekel. Pri sebi nisem imel niti dirhama. Nekega dne sem šel na trg in tam mi je hudič, da bi se izpolnila usoda, prišepnil skušnjavo. Vzel sem ogrlico z dragulji, jo odnesel na trg in izročil posredniku. Vstal je, me posedel ob sebi in počakal, da se je trg napolnil. Nato je, ne da bi jaz vedel, ogrlico skrivaj ponudil kupcem. Ocenili so jo na dva tisoč dinarjev. Posrednik se je vrnil k meni in rekel: »Ta ogrlica je iz bakra in izdelana po frankovskem načinu. Zanjo ponujajo tisoč dirhamov.« Rekel sem mu: »Prav. Izdelali smo jo za neko žensko, da bi jo z njo potegnili za nos. Moja žena jo je podedovala po njej in zdaj bi jo rada prodala. Pojdi in vzemi tistih tisoč dirhamov.«‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 28. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel posredniku: ›Vzemi tistih tisoč dirhamov.‹ Ko je posrednik to slišal, je spoznal, da je v njegovi zadevi nekaj sumljivega. Ogrlico je odnesel starešini trga in mu jo izročil. Ta jo je vzel, šel z njo k upravitelju in mu rekel: ›To ogrlico so mi ukradli. Našli smo tatu, oblečenega kakor sin trgovca.‹ Mladenič je nadaljeval: ›Še preden sem se zavedel, kaj se dogaja, so me obkolili biriči, me prijeli in odpeljali k upravitelju. Ta me je vprašal o ogrlici in povedal sem mu isto kakor posredniku. Zasmejal se je in rekel: »To ni resnica.« Komaj sem se ovedel, že so me njegovi ljudje slekli in začeli bičati po vsem telesu. Udarci so me žgali, zato sem rekel: »Ukradel sem jo.« Pri sebi sem pomislil: »Bolje, da priznam krajo, kakor da povem, da je bila njena lastnica umorjena pri meni, saj bi me potem zaradi nje ubili.« Ko sem priznal krajo, so mi odsekali roko in krn pomočili v vroče olje. Omedlel sem, oni pa so mi dali piti, dokler nisem prišel k sebi. Vzel sem svojo odsekano roko in se vrnil v stanovanje. Lastnik mi je rekel: »Po tem, kar se ti je zgodilo, izprazni stanovanje in si poišči drugo bivališče, saj te sumijo tatvine.« Odgovoril sem: »Gospod, potrpi z menoj dva ali tri dni, da si poiščem drug prostor.« Rekel je: »Prav,« in odšel. Ostal sem sam, sedel in jokal ter si govoril: »Kako naj se vrnem k domačim brez roke? Tisti, ki mi jo je odsekal, ni vedel, da sem nedolžen. Morda bo Bog še obrnil mojo usodo.«

Bridko sem jokal. Ko je lastnik odšel, me je prevzela neznanska žalost in dva dni sem prebil v tesnobi. Tretjega dne je nepričakovano prišel k meni z nekaj biriči in starešino trga, ki me je obtožil kraje ogrlice. Stopil sem prednje in vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Niso mi pustili niti do besede, temveč so mi zvezali roke za hrbtom, mi okoli vratu nadeli verigo in rekli: »Izkazalo se je, da ogrlica, ki si jo imel, pripada damaščanskemu oblastniku, vezirju in vladarju.« Dodali so: »Pred tremi leti je iz njegove hiše izginila skupaj z njegovo hčerjo.« Ko sem to slišal, so se mi začele tresti vse kosti in pomislil sem: »Zagotovo me bodo ubili. Pri Bogu, oblastniku moram povedati svojo zgodbo. Naj me ubije, če hoče, ali pa mi odpusti.« Ko smo prišli k njemu, so me postavili predenj. Ko me je zagledal, je rekel: »Je to tisti, ki je ukradel ogrlico in jo prinesel prodat? Po krivici ste mu odsekali roko.« Ukazal je, naj starešino trga zaprejo, in mu rekel: »Temu človeku plačaj odškodnino za roko, sicer te bom dal obesiti in ti zasegel vse premoženje.« Nato je zavpil na svoje ljudi; prijeli so starešino in ga odvlekli. Ko so mi po oblastnikovem ukazu sneli verigo z vratu in me razvezali, sva ostala sama.

Oblastnik me je pogledal in rekel: »Sin moj, povej mi po resnici, kako je ta ogrlica prišla do tebe.« Odgovoril sem: »Gospod moj, povedal vam bom resnico.« Nato sem mu opisal vse, kar se mi je zgodilo s prvim dekletom, kako je pripeljala drugo in kako jo je iz ljubosumja zaklala. Povedal sem mu vso zgodbo. Ko me je poslušal, je zmajal z glavo, si z robcem zakril obraz in nekaj časa jokal. Potem se je obrnil k meni in rekel: »Vedi, sin moj, da je starejše dekle moja hči. Strogo sem jo varoval, ko pa je odrasla, sem jo poslal v Egipt k njenemu bratrancu, da bi se poročila z njim. Umrl je in vrnila se je k meni, a se je med mladeniči v Egiptu naučila razvrata. Štirikrat je prišla k tebi, nato pa pripeljala še mlajšo sestro. Bili sta hčeri iste matere in sta se imeli radi. Ko se je starejši zgodilo, kar se je zgodilo, je sestri razkrila svojo skrivnost. Mlajša me je prosila, da bi smela z njo. Starejša se je vrnila sama; ko sem jo vprašal po sestri, je jokala in rekla: ‘Ne vem, kaj je z njo.’ Nato je materi na skrivaj povedala vse o tem, kako je zaklala sestro, mati pa je skrivaj povedala meni. Hči je odtlej nenehno jokala in govorila: ‘Pri Bogu, jokala bom za njo, dokler ne umrem.’ Tvoje besede so resnične, sin moj, saj sem vse to vedel, še preden si mi povedal. Poglej, kaj se je zgodilo, sin moj. Želim si, da ne bi nasprotoval temu, kar ti bom zdaj predlagal: rad bi te oženil s svojo najmlajšo hčerjo. Nima iste matere kakor onidve in je še devica. Od tebe ne bom zahteval poročnega daru, obema bom namenil redno podporo iz svojega premoženja in pri meni boš živel kakor moj sin.« Odgovoril sem: »Naj bo, kakor želite, gospod. Le s čim sem si zaslužil tolikšno srečo?« Oblastnik je nemudoma odposlal sla, ki mi je prinesel premoženje, podedovano po očetu. Danes živim v največjem blagostanju.‹ Njegova zgodba me je osupnila. Tri dni sem ostal pri njem in podaril mi je veliko denarja. Nato sem odpotoval in prispel v vaše mesto. Življenje v njem mi je ugajalo, dokler se mi ni zgodilo to z grbavcem.«

Kitajski kralj je rekel: »To ni nič bolj nenavadno od grbavčeve zgodbe. Vse vas moram dati obesiti, še zlasti krojača, ki je izvor vsega hudega.« Nato je rekel: »Krojač, če mi poveš kaj bolj nenavadnega od grbavčeve zgodbe, vam bom odpustil vaše grehe.«