Halid ibn Abdulah in lažni tat

Besedilo

Halid ibn Abdulah in lažni tat

Pripovedujejo tudi, da je bil Halid ibn Abdulah al Kasri emir Basre. Nekega dne je predenj prišla skupina ljudi, ki so držali mladeniča izjemne lepote, očitne omikanosti in bistrega uma. Bil je zale postave, prijetno je dišal, iz njega pa sta sijala mir in dostojanstvo. Privedli so ga pred Halida, in ko jih je vprašal, kaj se je zgodilo, so rekli: »To je tat, ki smo ga sinoči zalotili v naši hiši.« Halid si ga je ogledal; mladeničev lepi videz in snažnost sta mu ugajala, zato je ukazal: »Spustite ga.« Nato je stopil k njemu in ga vprašal, kaj se je zgodilo. Mladenič je odgovoril: »Ti ljudje govorijo resnico. Vse je bilo tako, kakor so povedali.« Halid ga je vprašal: »Kaj te je gnalo k temu, ko pa si tako lepo opravljen in tako zalega obraza?« Odvrnil je: »Pohlep po posvetnih dobrinah in volja vzvišenega Boga.« Halid je rekel: »Naj te mati objokuje! Mar ti lepota obraza, bistrina uma in lepa vzgoja niso mogli preprečiti, da bi kradel?« Mladenič je odgovoril: »Pusti to, o emir, in izvrši, kar je zapovedal vzvišeni Bog. To je plačilo za delo mojih rok, Bog pa svojim služabnikom ne dela krivice.« Halid je za nekaj časa obmolknil in premišljeval o mladeniču. Nato ga je poklical bliže in mu rekel: »Tvoje priznanje pred vsemi temi pričami mi vzbuja dvom. Ne verjamem, da si tat. Morda se za tem skriva kaj drugega kakor tatvina; povej mi.« Mladenič je odvrnil: »O emir, ne misli na nič drugega kakor na to, kar sem ti priznal. Nimam ti česa drugega razložiti: vstopil sem v hišo teh ljudi in ukradel, kar sem mogel. Ujeli so me, mi vzeli ukradeno in me privedli k tebi.« Halid ga je dal zapreti, glasniku pa ukazal, naj po Basri razglasi: »Kdor si želi ogledati kaznovanje tega in tega tatu in kako mu bodo odsekali roko, naj pride jutri zjutraj na določeno mesto!« Ko so mladeniča zaprli v ječo in mu na noge nadeli železne okove, je globoko vzdihnil, potočil solze in izrekel te verze:

Halid mi grozi, da mi roko odseka, ker mu njene zgodbe nisem razodel. A rekel sem: Nikdar ne izdam ljubezni do nje, ki jo v srcu nosim. Laže bo srce preneslo izgubo roke za dejanje, ki sem ga priznal, kakor njeno sramoto. Stražarji so to slišali, odšli k Halidu in mu povedali, kaj se je zgodilo. Ko se je znočilo, je ukazal, naj mladeniča privedejo k njemu. Začel se je pogovarjati z njim in spoznal, da je razumen, omikan, bister, prijeten in preudaren. Dal mu je prinesti jedi; mladenič je jedel, Halid pa se je še nekaj časa pogovarjal z njim. Nato mu je rekel: »Zdaj vem, da se za tem skriva kaj drugega kakor tatvina. Ko se bo zjutraj zbralo ljudstvo in bo prišel sodnik ter te vprašal o tatvini, jo zanikaj in navedi kaj, kar te bo obvarovalo kazni odsekanja roke. Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, je namreč rekel: ‘Ob dvomu ne izrekajte predpisanih kazni.’« Nato ga je dal odpeljati nazaj v ječo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila dvesto osemindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Halid po pogovoru z mladeničem ukazal, naj ga odpeljejo v ječo, kjer je prebil noč. Ko se je zdanilo, so se zbrali ljudje, da bi gledali, kako mu bodo odsekali roko. V Basri ni bilo ne moškega ne ženske, ki ne bi prišel gledat mladeničeve kazni. Halid je prijezdil v spremstvu basrskih veljakov in drugih ljudi, nato poklical sodnike in ukazal, naj privedejo mladeniča. Ta je prišel, poskakujoč v okovih. Kdor ga je zagledal, se je razjokal nad njim, ženske pa so glasno zajokale. Sodnik je ukazal, naj jih utišajo, nato pa mladeniču rekel: »Ti ljudje trdijo, da si vstopil v njihovo hišo in jim ukradel imetje. Morda je bila vrednost ukradenega manjša od meje, pri kateri je predpisano odsekanje roke?« Odgovoril je: »Ne, ukradel sem toliko, kolikor znaša ta meja.« Sodnik je vprašal: »Morda pa si solastnik katere od teh stvari?« Odgovoril je: »Ne, vse je njihovo in do ničesar nimam pravice.« Halid se je razjezil, sam stopil k njemu, ga z bičem udaril po obrazu in izrekel ta verz:

Človek si želi, da bi se mu želje izpolnile, a Bog dopušča le, kar sam želi. Nato je poklical klavca, da bi mladeniču odsekal roko. Ta je prišel, izvlekel nož, mladeniču iztegnil roko in nanjo položil rezilo. Tedaj je iz množice žensk planilo dekle v umazanih cunjah, zakričalo in se vrglo na mladeniča. Razkrilo je obraz, lep kakor mesec, in med ljudmi se je dvignil silen hrup. Skoraj bi izbruhnil nemir, iz katerega bi se razletele iskre. Dekle je na ves glas zaklicalo: »Pri Bogu te rotim, o emir, ne hiti s sekanjem, dokler ne prebereš tega pisma!« Izročilo mu je listič. Halid ga je razgrnil in prebral; na njem so bili zapisani ti verzi:

O Halid, ta mladenič je od ljubezni ves prevzet; moje oči so vanj iz lokov vek izstrelile poglede. Puščica mojega pogleda ga je zadela v srce, zdaj ga žge hrepenenje in zanj ni ozdravljenja. Priznal je, česar ni zagrešil, ker se mu je to zdelo bolje kakor osramotiti ljubljeno. Prizanesi žalostnemu zaljubljencu: plemenitega značaja je, nikakor ni tat. Ko je Halid prebral verze, se je umaknil od ljudi in dal dekle privesti k sebi. Vprašal jo je, kaj se je zgodilo, in povedala mu je, da je mladenič zaljubljen vanjo, ona pa vanj. Želel jo je le obiskati, zato je prišel k hiši njene družine in vanjo vrgel kamenček, da bi ji naznanil svoj prihod. Njen oče in bratje so slišali kamenček in se povzpeli tja, kjer je bil. Ko je zaznal, da prihajajo, je zbral vse hišne stvari in se pretvarjal, da je tat, da bi obvaroval svojo ljubljeno. Ko so ga zagledali, so ga prijeli in rekli: »To je tat.« »Privedli so ga k tebi in priznal je tatvino. Pri priznanju je vztrajal, da me ne bi osramotil. Vse to je storil in se sam obdolžil tatvine iz velike plemenitosti in velikodušnosti.« Halid je rekel: »Resnično si zasluži, da mu izpolnimo željo.« Nato je poklical mladeniča, ga poljubil med oči in ukazal, naj pripeljejo dekletovega očeta. Rekel mu je: »O starec, nameravali smo izvršiti sodbo nad tem mladeničem in mu odsekati roko, toda mogočni in vzvišeni Bog ga je tega obvaroval. Ukazal sem, naj mu izplačajo deset tisoč dirhamov, ker je ponudil svojo roko, da bi ohranil tvojo čast in čast tvoje hčere ter vaju obvaroval sramote. Tudi tvoji hčeri sem namenil deset tisoč dirhamov, ker mi je razodela resnico. Zdaj pa te prosim, da mi dovoliš, da jo poročim z njim.« Starec je odgovoril: »O emir, dovoljujem ti.« Halid je tedaj hvalil in slavil Boga ter imel lep poročni nagovor. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.