Prevod

Rekel je: »Vedite, sinoči sem bil pri ljudeh, ki so priredili slovesno branje celotnega Korana in povabili učenjake verskega prava. Ko so recitatorji končali branje, so pogrnili obed. Med jedmi, ki so jih postregli, je bila tudi zarbadža. Stopili smo bliže, da bi jo jedli, eden izmed nas pa je ostal zadaj in je ni hotel pokusiti. Rotili smo ga, naj vendar je, on pa je prisegel, da je ne bo. Ko smo še bolj pritiskali nanj, je rekel: ‘Ne silite me! Dovolj mi je že tega, kar me je doletelo, ker sem jo jedel.’ Nato je zrecitiral ta verz:

‘Prijatelja spoštuj in njegovega srca ne žali, saj nobena zvijača ti ga ne bo vrnila, če se od tebe oddalji.’ Ko smo nehali jesti, smo ga vprašali: ‘Pri Bogu, zakaj nočeš jesti te zarbadže?’ Odvrnil je: ‘Ker je ne jem, dokler si ne umijem rok štiridesetkrat z ašnanom, štiridesetkrat s sadom in štiridesetkrat z milom, skupaj torej stodvajsetkrat.’ Tedaj je gostitelj ukazal svojim služabnikom, naj prinesejo vodo in vse, kar je zahteval. Umil si je roke, kakor je povedal, nato pa nejevoljno pristopil, sedel in iztegnil roko kakor človek, ki ga je strah. Segel je v zarbadžo in se prisilil, da je začel jesti. Neizmerno smo se mu čudili, saj se mu je roka tresla. Ko je privzdignil palec, smo videli, da mu je odrezan in da jé le s štirimi prsti. Vprašali smo ga: ‘Pri Bogu, kaj se je zgodilo s tvojim palcem? Si se tak rodil ali te je doletela nesreča?’ Rekel je: ‘Bratje moji, ne manjka mi samo ta palec, temveč tudi palec na drugi roki in oba palca na nogah. Poglejte!’ Pokazal nam je drugo roko in videli smo, da je enaka desni, tudi na nogah pa ni imel palcev. Ob tem smo se še bolj začudili in mu rekli: ‘Ne moremo več čakati! Povej nam, zakaj so ti odrezali palca na rokah in nogah in zakaj si moraš stodvajsetkrat umiti roke.’

Rekel je: ‘Vedite, moj oče je bil velik trgovec, največji med bagdadskimi trgovci v času kalifa Haruna al Rašida. Strastno je ljubil vino in poslušanje uda. Ko je umrl, za seboj ni pustil skoraj ničesar. Poskrbel sem za njegov pogreb in priredil več branj celotnega Korana, nato pa ga dneve in noči objokoval. Ko sem spet odprl njegovo prodajalno, sem ugotovil, da mi je zapustil le malo blaga, dolgov pa veliko. Upnike sem prosil za potrpljenje in jih pomiril. Iz tedna v teden sem kupoval in prodajal ter jim vračal dolgove. Tako sem delal, dokler nisem vsega poplačal in si celo povečal premoženja. Nekega dne sem sedel v prodajalni, ko sem zagledal dekle, lepše od vseh, kar so jih kdaj videle moje oči. Nosilo je nakit in razkošna oblačila ter jezdilo na muli; pred njim je hodil suženj, drugi pa za njim. Pri vhodu na bazar je ustavilo mulo in vstopilo. Za njim je prišel služabnik in rekel: ‘Gospodarica, pojdi ven in ne daj nikomur vedeti zate, sicer boš nad nas priklicala ogenj!’ Nato jo je zakril pred pogledi. Ogledala si je trgovske prodajalne, a ni našla nobene imenitnejše od moje. Prišla je k meni, služabnik pa za njo. Sedla je v mojo prodajalno in me pozdravila. Še nikoli nisem slišal lepšega glasu ali slajših besed. Nato si je odkrila obraz. Pogledal sem jo in ta pogled mi je prinesel hrepenenje; srce se mi je vnelo od ljubezni do nje. Kar naprej sem zrl v njen obraz in zrecitiral ta verza:

‘Povej lepotici pod tančico golobje sive: le smrt me reši muk, ki mi jih zadajaš. Nakloni mi obisk, da spet oživim; glej, k tvoji milosti iztegujem dlan.’ Ko ju je slišala, mi je odgovorila s temi verzi:

‘Naj izgubim srce, če bi vas v ljubezni pozabilo, saj nikogar razen vas ne ljubi. Če bi moje oko zrlo v lepoto koga drugega, naj se po dolgi ločitvi ne razveseli srečanja z vami. Prisegel sem, da vaše ljubezni ne pozabim; moje srce je žalostno in od nje prevzeto. Ljubezen mi je dala piti čašo čistega hrepenenja; o, ko bi jo bila obenem ponudila tudi vam! Vzemite še zadnji dih mojega življenja tja, kjer ste obstali v daljavi, in kjer koli se naselite, me pokopljite ob sebi. Če ob mojem grobu izgovorite moje ime, vam bo na vaš klic odgovorilo ječanje mojih kosti. Če bi me vprašali, česa si želim od Boga, bi rekel: milosti Vseusmiljenega, nato pa vaše naklonjenosti.’ Ko je končala pesem, je vprašala: ‘Mladenič, imaš kaj lepih kosov blaga za obleke?’ Odvrnil sem: ‘Gospodarica, tvoj služabnik je reven, toda počakaj, da trgovci odprejo prodajalne, in prinesel ti bom vse, kar si želiš.’ Pogovarjala sva se, jaz pa sem tonil v morju ljubezni do nje in se izgubljal v svoji zaljubljenosti, dokler trgovci niso odprli prodajaln. Tedaj sem vstal in ji priskrbel vse, kar je zahtevala. Blago je stalo pet tisoč dirhamov. Vse sem izročil služabniku, ta pa ga je vzel in z njo odšel z bazarja. Pripeljali so ji mulo in zajahala jo je, ne da bi mi povedala, od kod je. Mene pa je bilo sram vprašati. Trgovcem sem se zavezal, da bom plačal blago, in si tako naprtil pet tisoč dirhamov dolga. Domov sem prišel pijan od ljubezni do nje. Postregli so mi večerjo, toda pojedel sem le grižljaj, nato pa se spomnil njene ljubkosti in lepote in nisem mogel več jesti. Hotel sem zaspati, a spanec ni prišel.

Tako sem preživel teden dni. Trgovci so zahtevali svoj denar, jaz pa sem jih prosil, naj potrpijo še en teden. Ko je tudi ta minil, je prišla na muli, s služabnikom in dvema sužnjema. Pozdravila me je in rekla: ‘Gospod, dolgo smo te pustili čakati na plačilo za blago. Pokliči menjalca, da boš prejel denar.’ Menjalec je prišel, evnuh mu je izročil denar in jaz sem prejel plačilo. Nato sva se pogovarjala, dokler bazar ni oživel in trgovci niso odprli prodajaln. Rekla je: ‘Priskrbi mi to in to.’ Pri trgovcih sem ji nabavil vse, kar je želela. Vzela je blago in odšla, ne da bi spregovorila o plačilu. Ko je ni bilo več, sem svoje ravnanje obžaloval, saj je vse, kar je zahtevala, stalo tisoč dinarjev. Ko je izginila izpred mojih oči, sem si rekel: ‘Kakšna ljubezen je to? Dala mi je pet tisoč dirhamov, odnesla pa blago za tisoč dinarjev!’ Zbal sem se, da bom obubožal in zapravil tuj denar. Rekel sem si: ‘Trgovci poznajo samo mene. Ta ženska je goljufinja, ki me je zapeljala s svojo ljubkostjo in lepoto. Videla je, da sem mlad, in me preslepila, jaz pa je nisem niti vprašal, kje stanuje.’

Kar naprej so me mučile skrbi. Več kot mesec dni je ni bilo, trgovci pa so zahtevali plačilo in vse huje pritiskali name. Svoje nepremičnine sem ponudil naprodaj in bil že na robu pogube. Nekega dne sem sedel zatopljen v misli, ko je nenadoma razjahala pred vhodom na bazar in prišla k meni. Brž ko sem jo zagledal, so se skrbi razblinile in pozabil sem na svojo stisko. Začela mi je govoriti s svojim prijetnim glasom, nato pa rekla: ‘Prinesi tehtnico in stehtaj svoj denar.’ Plačala mi je blago, ki ga je odnesla, in dodala še nekaj povrhu. Nato se je sproščeno pogovarjala z menoj in skoraj sem umrl od veselja in sreče. Vprašala me je: ‘Ali imaš ženo?’ Odgovoril sem: ‘Ne, še nobene ženske nisem spoznal.’ Nato sem zajokal. ‘Zakaj jokaš?’ me je vprašala. ‘Zaradi nečesa, kar mi je prišlo na misel,’ sem odvrnil. Vzel sem nekaj dinarjev, jih dal služabniku in ga prosil, naj posreduje zame. Zasmejal se je in rekel: ‘Ona je še bolj zaljubljena vate kakor ti vanjo. Blaga sploh ne potrebuje; prihaja samo zato, ker te ljubi. Povej ji, kar želiš, saj ti ne bo odrekla.’ Videla je, da sem služabniku dal dinarje, zato se je vrnila in sedla. Rekel sem ji: ‘Bodi milostna do svojega sužnja in mu dovoli, da pove, kar mu leži na srcu.’

Razkril sem ji svoje misli. To ji je bilo všeč in odgovorila mi je: ‘Ta služabnik ti bo prinesel moje sporočilo. Stori, kar ti bo naročil.’ Nato je vstala in odšla, jaz pa sem trgovcem poplačal dolgove. Vsi so imeli dobiček razen mene, kajti ko je odšla, sem žaloval, ker nisem imel več nobene vesti o njej, in vso noč nisem zatisnil očesa. Čez nekaj dni je prišel njen služabnik. Lepo sem ga sprejel in ga vprašal po njej. Rekel je: ‘Bolna je.’ Prosil sem ga: ‘Povej mi kaj več o njej.’ Odvrnil je: ‘To dekle je vzgojila gospa Zubajda, žena Haruna al Rašida, in je ena njenih suženj. Gospodarico je prosila, naj ji dovoli svobodno prihajati in odhajati, in ta ji je dovolila. Tako je hodila ven in se vračala, dokler ni postala oskrbnica. Nato je gospodarici povedala o tebi in jo prosila, naj jo omoži s teboj. Gospodarica ji je rekla: »Tega ne storim, dokler ne vidim tega mladeniča. Če si te želi, te bom poročila z njim.« Zdaj te hočemo spraviti v palačo. Če prideš vanjo, ne da bi kdo opazil, bo dosegla, da se poročiš z njo. Če pa te odkrijejo, ti bodo odsekali glavo. Kaj praviš?’ Odvrnil sem: ‘Da, šel bom s teboj in sprejel tveganje, o katerem si mi povedal.’ Služabnik mi je naročil: ‘Nocoj pojdi v mošejo, ki jo je gospa Zubajda zgradila ob Tigrisu. Tam moli in prenoči.’ Rekel sem: ‘Z veseljem in spoštovanjem.’

Ko je nastopil čas večerne molitve, sem šel v mošejo, tam molil in ostal čez noč. Pred zoro sem zagledal dva služabnika, ki sta priplula v čolnu s praznimi skrinjami. Prinesla sta jih v mošejo in odšla, eden pa je ostal zadaj. Pozorneje sem ga pogledal in spoznal tistega, ki je posredoval med menoj in njo. Čez nekaj časa je k nama prišla moja ljubljena. Vstal sem ji naproti in jo objel; poljubila me je in zajokala. Nekaj časa sva se pogovarjala, nato pa me je spravila v skrinjo in jo zaprla za menoj. Še preden sem se dobro zavedel, sem bil v kalifovi palači. Prinesli so mi množico dragocenosti, vrednih petdeset tisoč dirhamov. Nato sem zagledal dvajset mladih suženj, deviških deklet s pravkar razvitimi prsmi, med njimi pa gospo Zubajdo. Zaradi vsega nakita in razkošnih oblačil je komaj hodila. Ko se je približala, so se sužnje okoli nje razmaknile. Stopil sem k njej in pred njo poljubil tla. Nakazala mi je, naj sedem, in sedel sem prednjo. Začela me je spraševati o mojem življenju in rodu, jaz pa sem odgovoril na vse, kar jo je zanimalo. Razveselila se je in rekla: ‘Pri Bogu, pri vzgoji tega dekleta naš trud ni bil zaman!’ Nato mi je rekla: ‘Vedi, da nam je to dekle kakor lastni otrok. Bog ti jo zaupa v varstvo.’

Pred njo sem poljubil tla in privolila je v najino poroko. Naročila mi je, naj ostanem pri njih deset dni. Ves ta čas sem bival tam, ne da bi kaj več izvedel o dekletu; le nekatere služabnice so mi prinašale kosilo in večerjo ter skrbele zame. Po desetih dneh je gospa Zubajda prosila svojega moža, poveljnika pravovernih, za dovoljenje, da poroči svojo sužnjo. Dovolil ji je in ukazal, naj ji izročijo deset tisoč dinarjev. Gospa Zubajda je poslala po kadija in priče, ki so sestavili najino poročno pogodbo. Nato so pripravili slaščice in razkošne jedi ter jih razdelili po vseh hišah. Slavje je trajalo še deset dni. Ko je minilo dvajset dni, so dekle odpeljali v kopališče, da bi jo pripravili na poročno noč. Nato so prinesli pogrinjek z jedmi, med njimi veliko skledo zarbadže s sladkorjem, prelito z rožno vodo, odišavljeno z mošusom. Bile so tudi različne vrste pečenih piščancev in druge jedi, katerih pestrost je jemala razum. Pri Bogu, brž ko so pogrnili mizo, nisem več čakal, temveč sem planil po zarbadži in se je do sitega najedel. Obrisal sem si roke, umiti pa sem jih pozabil. Sedel sem, dokler se ni stemnilo. Prižgali so sveče in prišle so pevke s tamburini. Nevesto so razkazovali v vsej njeni lepoti in ji podarjali zlatnike, dokler ni obšla vse palače. Nato so jo pripeljali k meni in ji slekli oblačila. Ko sva ostala sama v postelji, sem jo objel, komaj verujoč, da sva naposled združena. Tedaj je na moji roki zavohala zarbadžo. Takoj je zakričala in z vseh strani so pritekle sužnje. Ves sem se tresel in nisem vedel, kaj se dogaja. Sužnje so jo vprašale: ‘Kaj ti je, sestra?’ Rekla jim je: ‘Spravite tega norca proč od mene! Jaz pa sem mislila, da je razumen!’ Vprašal sem jo: ‘Po čem si spoznala, da sem nor?’ Odvrnila je: ‘Norec, zakaj si jedel zarbadžo, ne da bi si potem umil roke? Pri Bogu, ne sprejmem te zaradi tvoje nespameti in grdega ravnanja!’ Segla je po biču ob sebi in me začela udarjati po hrbtu in zadnjici, dokler nisem od udarcev izgubil zavesti. Nato je sužnjam rekla: ‘Primite ga in odpeljite k mestnemu upravitelju, naj mu odreže roko, s katero je jedel zarbadžo, ne da bi si jo umil!’ Ko sem to slišal, sem vzkliknil: ‘Ni moči ne oblasti razen pri Bogu! Mi bodo odrezali roko samo zato, ker sem jedel zarbadžo in si je nisem umil?’ Sužnje so stopile k njej in jo prosile: ‘Sestra, nikar ga ne kaznuj za to, kar je storil tokrat.’ Rekla je: ‘Pri Bogu, vsekakor mu bom odrezala nekaj na rokah ali nogah!’

Nato je odšla in je deset dni nisem videl. Po desetih dneh je prišla k meni in rekla: ‘Ti, črni obraz! Nisem prava zate. Kako si mogel jesti zarbadžo, ne da bi si umil roke?’ Zaklicala je sužnjam, ki so mi zvezale roke na hrbtu. Nato je vzela ostro britev in mi odrezala palca na rokah in nogah, kakor vidite, prijatelji. Omedlel sem, ona pa mi je rane posula s praškom in krvavitev se je ustavila. V sebi sem sklenil: ‘Dokler bom živ, ne bom več jedel zarbadže, ne da bi si prej umil roke štiridesetkrat z ašnanom, štiridesetkrat s sadom in štiridesetkrat z milom.’ Zahtevala je, da ji slovesno prisežem, da ne bom jedel zarbadže, dokler si ne umijem rok tako, kakor sem vam povedal. Ko ste torej prinesli to zarbadžo, sem prebledel in si rekel: ‘Zaradi te jedi so mi odrezali palca na rokah in nogah!’ Ko pa ste me prisilili, sem sklenil, da moram izpolniti svojo prisego.’

Vpričo vseh sem ga vprašal: »Kaj se ti je zgodilo potem?« Rekel je: »Ko sem ji prisegel, se ji je srce pomirilo in spal sem z njo. Nekaj časa sva živela tako, nato pa mi je rekla: ‘Ljudje v kalifovi palači ne vedo, kaj se je tu zgodilo med menoj in teboj. Noben tujec razen tebe ni prišel vanjo, pa še ti si vstopil le po milosti gospe Zubajde.’ Nato mi je dala petdeset tisoč dinarjev in rekla: ‘Vzemi te dinarje, pojdi in nama kupi prostorno hišo.’ Odšel sem in kupil lepo, prostorno hišo. Vanjo sem prenesel vse njene dragocenosti in vse, kar sem prihranil v denarju, blagu in dragocenih predmetih. To je torej zgodba o tem, zakaj so mi odrezali palce. Potem smo se najedli in razšli. Pozneje pa se mi je s grbavcem zgodilo, kar se je zgodilo. To je vsa moja zgodba. Mir z vami.«

Kralj je rekel: »Ta zgodba ni zanimivejša od grbavčeve. Grbavčeva je boljša in vse vas je treba obesiti.« Tedaj je Jud stopil naprej, poljubil tla in rekel: »O kralj tega časa, povedal ti bom zgodbo, ki je bolj čudovita od grbavčeve.« Kitajski kralj mu je odvrnil: »Povej, kar imaš povedati.«