Prevod
Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, itd. Nekoč je živel cesar, ki je imel tri sinove. Ko je napočil čas, da se oženijo, jim je rekel: »Ljubi moji otroci, odrasli ste; pojdite in si poiščite svoje usojene neveste, da tudi vi stopite med može.« »Tvoje besede, oče, so za nas kakor sveta podoba, pred katero se priklanjamo,« so odgovorili sinovi. Poljubili so mu roko in se začeli pripravljati, vsak bi bil rad odšel čim prej. Najstarejši sin si je nadel najboljša oblačila, kar jih je imel, vzel s seboj vojake in dovolj denarja. Odpravil se je proti vzhodu in prišel na dvor nekega cesarja, ki je imel hčer edinko. Cesarja, njenega očeta, je zaprosil za njeno roko in hitro so se pogodili. Tudi srednji sin se je opravil, kakor je najbolje znal, in odšel proti zahodu. Prišel je na dvor drugega cesarja, ki je prav tako imel hčer. Pogovorili so se in tudi on se je brž zaročil z njo. Najmlajšega sina pa srce ni vleklo, da bi šel snubit. Toda ni si mogel pomagati, saj ga je oče venomer priganjal, naj si tudi sam poišče ženo. Vzel je nekaj oblačil, toliko da mu nihče ne bi mogel očitati, da se ni pripravil, in nekaj denarja za
stroške, saj denarja ne nosi voda, ter se tudi sam odpravil, bolj tako, brez prave volje. Toda kam naj gre? Še sam ni vedel. Lenobno je prestavljal noge drugo pred drugo, samo toliko, da bi se reklo, da hodi, zavil na stezico, ki mu je prišla naproti, in šel po njej, ne da bi se menil, kam ga vodi. In kaj mislite, kaj se je zgodilo? Stezica ga je pripeljala naravnost do velikega ribnika. Ob poti je zagledal dolgo leskovo šibo in jo pobral kar tako, brez posebnega razloga, ne da bi vedel, kaj bo z njo. Ko je prišel do ribnika, je sedel na breg in se brez prave misli oziral naokrog. Da bi vendarle nekaj počel, je začel s šibo švrkati po vodi in se zabaval ob kapljah, ki so brizgale kvišku, kadar je udaril po gladini. Potem se je zamislil. Opazoval je, kako se okoli vsake kaplje, ki je padla nazaj v vodo, naredi kolobar, kako se ta širi in širi, dokler se spet ne zlije z vodnim naročjem, iz katerega je nastal. Nazadnje ni bilo več razločiti ne kraja, kamor je padla kaplja, ne kroga okoli nje, in vse je bilo spet tako kakor prej: vodna gladina gladka kakor zrcalo. Ves se je izgubil v mislih. Gledal je, pa ni več videl; še kar je udarjal s šibo po vodi, ne da bi vedel, kaj počne. Niti sebe ni več čutil. Tedaj pa je na vodno gladino priplavala želva in ga milo gledala. Kamor je udaril s šibo in kjer so se razpirali valčki okoli njene konice, tja je brž priplavala tudi ona, ne da bi odmaknila oči od njega. Zrla je vanj, kakor da bi ga hotela popiti s pogledom. On pa ni ne videl ne slišal, tako globoko je bil zatopljen v misli. Nazadnje je vendarle nekako opazil, da želva sledi konici njegove šibe. Tudi sam jo je pogledal in kakor da bi mu srce nekaj govorilo, vendar ni ničesar razumel. Ko se je dodobra zdramil iz svojih misli, je videl, da sonce že zahaja. Počasi je vstal in se brez vsake skrbi vrnil domov. Naslednjega dne je storil prav tako, ne da bi mu kaj posebnega šinilo v glavo in ne da bi se še spomnil, da se je odpravil iskat nevesto.
Tretjega dne je takoj, ko je vstal, spet odšel na breg ribnika. Očitno ga je tja vlekla nit njegove usode. Ko je tako sedel in se s šibo igral po vodi, želva pa je venomer plavala pred njim in ga hrepeneče gledala, se je naposled le spomnil, da je šel snubit in da se bosta njegova brata naslednjega dne vrnila z zaročenkama. Ravno je hotel vstati in oditi, da bi tudi sam poskusil srečo, ko je želva nenadoma obstala. Pozorneje se je ozrl vanjo. Pogledal ji je naravnost v oči in nekaj ga je zbodlo pri srcu, kakor da bi ga zadela puščica. Spet je sedel. Rad bi bil odšel, toda zdelo se mu je, kakor da ga je kdo prikoval na mesto. Še se je poskušal nekako odmakniti, a zaman. Noge se niso hotele premakniti, kakor da so se spremenile v klade. Čudil se je tej nenadni nemoči. Še enkrat se je ozrl k želvi in videl, da ji v očeh gori ogenj, katerega toploto je čutil tudi sam. Tedaj je zbral pogum in vzkliknil: »Ta naj bo moja nevesta!« »Iz srca ti hvala, moj dragi ljubi,« mu je odgovorila želva. »Tvoje besede so razbile vse uroke, ki so me držali v okovih. Ti si izvoljenec mojega srca. Tebi bom sledila, dokler bo v meni življenje.« Cesarjev sin se je kar prestrašil, ko je zaslišal želvo govoriti. Najraje bi jo bil ucvrl, toda njena sladka govorica in očarljivi glas sta mu prilepila stopala na tla. Želva se je trikrat prekopicnila in se spremenila v vilo, tako nežno, vitko in lepo, da ji pod soncem ni bilo enake. Mladeniču je bila tako mila, da bi jo bil najraje popil v žlici vode. Toda zadržal se je in se ni niti ganil, da je ne bi užalil ali odvrnil od tega, da bi šla z njim; čutil je namreč, da odslej brez nje ne bi mogel več živeti. Zapletla sta se v pogovor in še sama nista vedela, kaj govorita. Zdaj sta začela eno, zdaj pustila drugo, dokler nista nenadoma opazila, da se je že zmračilo.
Ker naj bi naslednjega dne prišla brata s svojima zaročenkama, je vili povedal, da gre tudi sam očetu naznanit, da bo pripeljal nevesto. Želva se je vrnila v ribnik, on pa se je odpravil na cesarski dvor. Hodil je, a kakor da bi ga na poti ves čas nekaj zadrževalo. Zdelo se mu je, da ga kdo od zadaj vleče za obleko. Kar naprej se je obračal in gledal nazaj. Ničesar ni videl, pa je vseeno spet in spet obračal glavo. Še sreča, da se mu je pot zdela tako kratka in je kmalu prišel domov; če bi trajala dlje, bi mu od tolikšnega oziranja nazaj nemara še vrat ostal zasukan. Ko je prišel in našel vse domače zbrane pri očetu, jim je začel po vrsti pripovedovati, kaj se mu je zgodilo. Ko je prišel do tega, da je želvi rekel: »Ti boš moja nevesta,« so vsi hkrati planili v smeh in ga začeli zbadati z dvoumnimi besedami in neslanimi šalami. Hotel jim je povedati, kdo je bila želva v resnici, vendar mu niso pustili do besede. Segali so mu v besedo in ga zasipali z vedno novimi posmehljivkami. Ko je videl, kako je, je utihnil in pogoltnil sramoto, ki sta mu jo brata prizadejala pred očetom. Pomislil je, da zdaj tudi tisoč besed ni vrednih počenega groša. Le počakajmo, si je rekel, bomo že videli; kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Naslednjega dne je vsak od mladeničev odhitel po svojo nevesto. Cesar pa je dal palačo in mesto okrasiti, kolikor se je le dalo, da bi sprejel snahe. Ljudje so v gručah hodili po mestu kakor ob prazniku, vojaki so se opravljali za slovesni sprevod in celo otroci so se veselili cesarjevega veselja. Starejša cesarjeva sinova sta drug za drugim prispela s svojima zaročenkama. Resnici na ljubo sta bili tudi onidve lepi in obleke so se jima prilegale, kakor da so ulite po njiju. Vsaka je pripeljala bogato doto, sužnje, konje in okovane vozove. Cesar ju je sprejel, kakor se spodobi cesarjem in cesarskim hčeram. Ko pa so se zbrali, so spet napeljali pogovor na želvo najmlajšega brata in se skupaj z nevestama začeli norčevati iz njega. Oče jih je okaral, saj je bil navsezadnje tudi najmlajši njegov otrok in ga je bolelo srce, ko so ga zasmehovali. Toda vse je bilo zaman. Čeprav ga pred cesarjem niso več odkrito opravljali, so si za njegovim hrbtom dajali duška, se dregali s komolci in se hihitali. Brata sta se s svojima zaročenkama celo dogovorila, da bodo najmlajšega osramotili in osmešili, ko se bo s svojo želvo prikazal pred cesarjem. Ko je najmlajši cesarjev sin prišel po nevesto, je želva prilezla iz ribnika k njemu, se trikrat prekopicnila in se spremenila v človeško dekle. Nekaj časa sta se pogovarjala, potem pa ji je cesarjev sin rekel, naj se pripravi na odhod. Tedaj mu je odgovorila: »Moj dragi ženin, vedeti moraš, da sem tudi jaz cesarska hči, in to hči velikega, bogatega in mogočnega cesarja. Toda prekleti uroki so naše palače prekrili s to motno vodo, nam ugrabili cesarstvo, mene pa spremenili v to, kar si videl.« Njene medene besede in prijetni glas, ki je človeku božal srce, so ubogega cesarjeviča kar omamili. Vendar se je zbral in ji, ne da bi izgubil prisebnost, dejal: »Pustiva zdaj to. Ko sem te izbral, si postala moja, pa naj svet govori, kar hoče. Pripravi se, pravim ti, in pojdiva, saj naju čakajo oče, brata in svakinji.« »Pri nas je navada,« je dodala vila, »da se pred odhodom k poroki okopamo.« »Okopala se bova v palači mojega očeta,« je odvrnil. »Čemu bi tam povzročala zmedo? Okopajva se tukaj.« Z roko je dala znamenje in voda ribnika se je razmaknila na dve strani. Na njegovem mestu so se pokazale palače, tako bleščeče od okrasja, da bi človek laže gledal v sonce kakor vanje. Zlato, s katerim so bili prevlečeni stebri in okrasni robovi pod napušči, se je lesketalo, da je jemalo vid. Vila je prijela cesarjevega sina za roko in ga odpeljala v palačo. On pa je strmel z razprtimi očmi, saj česa tako dragocenega še ni videl, čeprav je bil cesarski sin. Kopeli so bile že pripravljene, voda pa ravno prav topla, kakor sveže pomolzeno ovčje mleko. Vsak je stopil v svojo kopel in se okopal. Cesarjev sin si je komaj upal stopati po tleh kopalnice in po dragocenih preprogah, razgrnjenih po palači, da ne bi pokvaril njihove lepote. Kopalnica je bila tlakovana z najrazličnejšim gladko zloščenim marmorjem, tako spretno sestavljenim, da so se v njem kazale vsakovrstne rože, ptice in druge čudovite podobe. Voda je žuborela iz zlatih cevi, zajemali pa so jo z zlatimi vrči in zajemalkami. Brisače so bile svilene, pretkane z najžlahtnejšo zlato nitjo in biseri. Ko sta prišla iz kopeli in se oblekla, sta šla skozi vrt, kjer ju je opajal vonj cvetlic. Vila je ukazala, naj pred stopnišče pripeljejo z zlatom okovano kočijo, v katero so bili vpreženi štirje ognjeviti konji. Kočija je bila okrašena z dragimi kamni, ki so se na soncu čudežno lesketali. Sedla sta vanjo. Komaj je sedel poleg nje, ji je na čelu zasijala zvezda danica in tako žarela, da je slepila vse, ki so ju pogledali. Oba sta nosila dragocena in prelepa oblačila. Konji so se pognali. Niso tekli, temveč leteli, kakor da se sploh ne dotikajo tal. V hipu sta prispela k cesarju, mladeničevemu očetu, ki ju je že čakal in se čudil tolikšni zamudi. Ko so ju zagledali, so vsi spoznali, da prihaja ta žena iz drugih svetov, in hvalili cesarjevega sina za tako posrečeno in nepričakovano izbiro. Starejša brata sta ob tolikšni lepoti in bogastvu obmolknila. Takšne veličastnosti in miline dotlej pod soncem, še najmanj pa pri njih, niso videli. Začela sta se dregati s komolci, prihajati k pameti in se kesati, da sta se norčevala iz brata. Cesar je bil ves iz sebe od veselja, ko je videl, da mu najmlajši sin prinaša v hišo čudo vseh čudes. Vila se je vedla tako dostojno in govorila tako milo, da je osvojila vsa srca. Gostje niso mogli odmakniti oči od nje in niso hoteli poslušati drugih besed kakor njenih, tako očarljive so bile. Starejša cesarjeva sinova sta svojima nevestama naročila, naj pri poroki in pri mizi v vsem posnemata vilo. Cesarju se je izpolnila srčna želja. Želel si je namreč, da bi vse svoje otroke poročil istega dne, in tako je tudi storil. Tega se je veselil kakor največjega dosežka. Ko so se cesarjevi sinovi poročili z nevestami, ki si jih je vsak izbral, so se prijeli v kolo in zaplesali, kakor se spodobi na cesarski svatbi. Drugi so plesali, kakor so pač znali, vila pa se med plesom skoraj ni dotikala tal. Ljudje so jo gledali in srca so jim prekipevala od ponosa, ker je najmlajši sin njihovega cesarja pripeljal takšno vilo, da jim bo vladala. Stavili so, da niti v nebesih ni večje lepote od te, ki jo imajo pred očmi. Medtem se je zvečerilo in pripravili so pravo cesarsko gostijo. Okoli cesarske mize je stalo še mnogo drugih miz za plemiče, trgovce in preprosto ljudstvo. Posedli so. Starejši cesarjevi snahi nista odmaknili oči od vile, da bi videli, kaj počne, in po nasvetu svojih mož počeli enako. Vila je od vsake jedi, ki so jo prinesli na mizo, vzela po malo in si spravila v nedrje. Enako sta storili tudi njeni svakinji. Jedli so in se veselili, kolikor jim je srce poželelo. Ko so vstali od mize, je vila stopila k cesarju, svojemu tastu, mu poljubila roko in se zahvalila. Potem je iz nedrja, kamor je spravljala jedi, vzela šopek dišečih rož in mu ga podarila v znamenje hčerinske ljubezni. Pri priči se je vse naokrog napolnilo s tako čudovitim in nenavadnim vonjem, kakršnega tamkajšnji ljudje še nikoli niso vonjali. Tedaj so vsi v en glas vzkliknili: »Naj živi naša vladarica in cesarica!« Ona pa se ni prav nič prevzela, temveč se je vsa skromna umaknila
izpred cesarja in sedla poleg svojega moža. Med hojo so se ji iz gub obleke usipali biseri in prekrili tla; svatje, tako imenitni kakor preprosti, so se sklanjali in jih pobirali. Tudi starejši cesarjevi snahi sta stopili k njemu, da bi se mu zahvalili, in mu poljubili roko. Ko pa sta hoteli iz nedrja vzeti, kar sta tja spravili med gostijo, sta opazili, da imata obleki umazani in popackani od jedi, da nista bili več podobni oblačilom na človeku, temveč pregrinjalom na kakšni živali. Vsa svatba se jima je tako smejala, da sta osramočeni pobegnili v svoje sobane in se preoblekli, saj tako zamazani nikakor nista mogli ostati med svati. Tedaj je vsa množica, staro in mlado, skupaj s cesarjem v en glas vzkliknila, naj odslej vladata ta dva zakonca. Cesar je stopil s prestola in nanj sta sedla najmlajši sin in njegova žena. Nova cesarica si je z milimi besedami in preudarnim vedenjem pridobila ljubezen vseh, celo svojih svakinj. Cesarjev sin pa je s svojo bistrostjo, prirojeno modrostjo in po nasvetih cesarice, svoje žene, vse življenje vladal v miru, spokojnosti in veselju. Tudi jaz sem bil tam. In ker sem še sam dobil kost za glodanje, sem sklenil, da vam, gospoda moja, povem reči, zaradi katerih bi me, če bi jim verjeli, razglasili za lažnivca; potem pa sem zajahal sedlo itd.
Izvirnik
fost o data ca nici o data, etc. A fost o data unii imperatii, si elu avea trei feciori. Cand le-a venit for vremea de insuratore, le-a ciise imperatulti: Dragii mei copil, v'ati facutii marl' ; mergeti de ye cautag ursitele, ca sa intrati si voi in randulii nilor u. Vorbele tale, tats, suntii pentru not ca o icons la care ne Inchinani. Respunserd copiii, dupa ce ii serutara mana, se gatira, care mai de care sa piece mai curandti. Fiulu celti mare, se imbraca cu hainele ce le avea elti mai bune, lug oste cu dansulti si banetti de ajunsti. Mergendu spre rasaritit, ajunse la curtea until inaperatii care avea o fats, sinigura la paring. 0 peti de la tatalit ei, imp6ratulti, si Invoiala se §i acu. Asemenea si cart mijlocie, dupa ce se dichisi §i elti cum sciu mai bine, pleca si elu spre apus. Ajunse si elu la curtea unui altti imperatfi, carele asemenea avea o fats. Facura vorba, gi iute, iute, se logodi §i elu cu &Ansa. Pe fiulti celti mai mica, insa, tragea inima a pleca in petittl. Dara n'avu ce -3l face capului, cad tats -see flu trimetea intr'una sä caute a se capatui si elfi. Lua §i dansulu nisce haine, numal sa nu 4ica nescine ca nu s'a gatitu, si de i dine- §i nu-lii J.
cheltuiala ce pe apa nu curge, si pleca si elu, scii, cam in dorult Dart unde s'a se duct? Nici eft, eca, nu scia. Mira si elf picierele a lene, unult dupa altult inaintea lui, numai st Mica et umblt, apuca pe o cArare ce intilni in tale, si merge pe ea, fart st-si dea soma unde se duce. Gaud, ce st vecli D-ta ? poteca pe care o apucase, flu scose dreptif la unt elestet. mare. In cafe veclu o nuia Luna de alunt pe care o lea, asa de florile merului, fart sh scie -ce are st fact cu &Ansa. Ajungendu de marginea elesteului, se asqlf si elt acolo jost, si privind cu nedomirire, is asa numai ca st clic& si el ca face ceva, Wawa cu nuiaua prin apt, si facea haz cum sate stropi de apt, and o lovea. Apoi incepu a cugeta. Eli vedea ca." fie-care strop de apt, &and pica inapoi la mat* se face eke unt arment (cerct) imprejurult lui, si de ce merge se roaresce, pant ce intrt erasi in stnult matcel de unde a esitt fart mai pe urma sa se cuntsca nici loculu unde a picatt stropulik, nici intinderea armenului din giurult lui, ci totulu ramtnea ca mai nainte, adica fata apei lucie ca o oglinda. Eli era dus cu gandurile. Se uita si nu mai vedea, tote da cu nuiaoa in apt, si nu scia ce ftcea. Nu mai simtea data este, on nu mai este. (and, eft ca o brosca testOsa esise pe luciult apei, si se uita galesii is dansult. Unde lovea elu cu nuiaoa, si unde se deschidea talazurile care inconjura vernuelei, acolo, tilt ! si &Ansa, si ochii de la dansulu nu si-i mai lea. Se uita la dansulii, par'd sa-lt sorbs cu privirea. Dart elt nu vedea, nu auclea. Atita era de dust cu In cele din urma, cum, cum, Mgt de sema ca o brosca testosa se tine dupa v6rfult nuelei lui. Se uita si elf' la dansa; si par'ca ii efieea inima ce-va ; dart nu pricepu nimicu. Gaud se trezi bine din cugetarile lui, veclu ca strele da in asfintitt. Se scula binisort, fart st -i pese de ce-vasi se duse acasa. A doua cli erasi asa facu, fart sa-I plesnesca prin capil ceva, si fart sail mai aduct aminte ca plecase in petitt. full mintile. telt.
A treia di, cum se scula, pleca era,si la marginea eleteultu. Past -mite flu tragea ata la ursita lui. Si cum sta elil acolo si se juca cu nuiaoa in apa, era bresca testosa Ii tote area pe dinainte §i se uita la dansulil cu dore, isi aduse aminte la urma urmelore, ca elu era plecatil in petite, si ca fratii lui erau a se intorce a doua di cu logodnicele lore. Tocmai cAnd voi se se stole si st piece spre a merge se-*1 incerce §i elii noroculil, eta ca Brosca tkti odata ; era elu fsi arunct. ochii la &Ansa mai cu bagare de sera. Se ulta drepta in ochii Brescer §i simti unit nu schl ce, colea la inimiOra, pare ca flu sagetase ce va. Sedu erki jost.. Aril fi voitil st piece, dart par'ca flu pironise tine -va locului. Mai voi elu sa fact ce-va cum-va, aa ca sa se departeze, darn in deertil. Piciorele nu se mai miFara, ca si dude. aril fi fost butucite. Se mira de astt lancedele. Si, mai aruncanduil cautatura la Brosca, vedu ochii el, pare ca straluciaii de une focil ce simtea ca flu atinge. Atunci fsi 1u5. inima in dinti si striga : Asta sa fie logodnica mea. Iti forte multumescii, dragult meil iubitil, ii respunse atunci BrOsca. Cuvintult tee, a sfaramatil tote farmecele ce me tineaii inlantuita. Tu esti ursitule inimei mele. Pe tine to voiti urma pang voiu avea viatt in mine. Se sperie ore-cum, fiulil de imperatii cAnd audi pe Brdsca vorbinde. Aril fi rupt'o d'a fuga ; dart graiulu ei celii dulce si viersula cu lipiciii ce avea, fl facu sa-1 remte talpile lipite de loculil unde sta. Brosca se dete de trei on peste capti si se lieu o dina gingne, §i plepanda, si frumosa, cum nu se mai afla sub sore Ii venea flecaului, de dragii, sa o serba inteo lingura de apa. Dart se opri, §i nu facu nici o ini§care, ca sa nu se supere on sa indaratnicesca pe dina a veni dupa elu; caci timti ca de aci inainte, fart dansa nu va putea trai. Se 'iser& la vorba, si nici ei nu sciaii ce vorbesce. Ac. incepeau una, aci lasau alta, pang ce se pomenira tit amurgise.
Si hind-ea a doua li era sa vie fratit cu logodnicele lord, spuse clinei ca se duce sa insciinteze si elu pe tats-na-seil ca o sa-si aduca si elu logodnica. Brosca intra iarasi in elesteu, era dansulii pleca la curtea imperatesca. Mergea OA, Clara para cd-1A totu oprea cine-va in tale. I se parea trage cine-va de la spate de haine. Elti se tote intorcea de se uita inapoi. Nu vedea nimicii, lug &A isi totii intorcea capulA .si se uita. Norocii ea i se scurtase calea si ajunse acasa, cad, de tinea drumulii mai lungii, to mira de nu remanea cu gatulA strambii, de atata uitatii inapoi. Daca ajunse si gasi pe to at loril adunati la tatald sect, incepu sa le pnvestesca siretenia celoru ce i se intamplase. Cand ajunse sa be spue ca a dist"! Droscei: to sa ti logodnica mea, tog se umflara de risd de o data., si incepu cam lua peste piciora cu vorbe in doi pen si cu glume nesarate. Vru elii sa le spue tine a fostii Bresca, dara nu-I deters rape], cad ii luau vorba din gurii, si-IA cam dedeaii in tar- Mega cu graiuri care mai de care pacalitore. Daca vedu, tam din gull si inghiti rusinea ce-i facura fratii itiaintea tatalui sett. Se gandi elu, acum o mie de vorbe unit ban nu face. Lass, isi dise elu, sA vedemil ca tine ride mai la urma, ride mai cu A doua di fie-care flecaii sbura cu logodnica sa. Earl imparatult1 puse de impodobi palaturile si cetatea catu se putu mai frumosii, ca primesca nurorile. Omenil umblaa cete, cete prin cetate, ca in di de serbatere, ostasii se gatira ca de alaiii, liana si copiii se veseleati de veselia imperatului. Venira unulii dui)/ altulu feciorii cei mai marl al imperatului cu logodnicele lora. Ce e dreptit, si ele erati frumese, bainele pare ca.' ere' turnate pe dansele. Fie-care isi adusese zestre insemnata, robi, cal, carute ferecate ; le priimise imperatulA cum se cuvine imperatilorii si Hort.' de imperati. Ef, data se adun.ara la unit loci, adusera vorba &AO' despre Bresca fratelul lord celui mai mica, si incepura impreuna logodnicele lord, a grai despre &multi cam in dociii. a -lit si cu ca-ld ea -ol
Ii linura de reu tatalu loru, tact de, on ce s'ara dice, flu Ii era §i elu mica, si flu durea la inima canda flu luau in rfs; dara tote furs in deprtu ; cad de §i nu mai vorbea de reu aevea in fata imperatului, pe din dosa insg, fsi bAtea mendrele, cum voiati, fsi dedeail cote de rideati, si chiar se vorbirA. amendoui fratii cu logodnicele loru, sä faca pe fratele lore edit mica de risii ci de ocara, cand va veni cu Bresca testOsa inaintea imperatului. Fiulti celu mica alu imperatului data se duse elu salt aducA logdnica, BrOsca cea testOsa esi din eleteil la dAnsulii, se dete de trei on peste cap si se facu omit ca toll 6menii. Vorbira ce vorbira, apoi flub). imperatului II disc sa se gatesca sa merga. Atunci ea fi respunse : Dragula mea logodnicu, trebue sa scil ca §i ea. suntil Ltd de imperata, §i Lica fata de imperatti mare, si avuta, si puternica. Dara blestematele de fermece ne-a acoperita palaturile cu apa acesta murdara, imperAtia ne-a fosta rApit-o pe mine m'a facutil precum m'ai vedutti. Vorbele ei mierOse, viersula el placutu, de pare ca te ungea a inima, nu alt-ce-va, zApAcise Ore-cum pe bietulu feciora de imperatil; darA firea, §i neperdenduil cumpetula, ela il mai dise : Lag astea acum. OdatA data te-ama alesa, to esti a mea, fl oncAnesca lumea ce va vrea. Gatesce-te, iti clica ; si aidema, ca ne astepta tatalu, cu fratii si cu cumnatele mele La not este obiceiula, addogA dina, ca inainte de a merge la cununie, sa ne Inabgema. Ne vomit lmbAia la palaturile tatalui mea, respunse elu. De ce sa maI facema p'acolo tevatura; sa ne aci. Si Wendu unit semati cu mane, apa eleteulul se trase Intel) parte §i intealta, si in loculti lul se vequra nisce palaturi, strAlucite de podObe, In &Ea la sore te puteal uita, darA la dansele ba. Aurulu cu care erail poleiii stalpil si ciubucele de pe lAnga stre§inti, licarea de-ti luau ochii. Dina lul de mans pe flubu imperatului si intra in palatti. dugnanil, §i !tubasi liindu-si iemit
Vedi a elit ramasese cu ochil bleojditl, ca unulii ce nici dansulii, de si era feciorii de imperatil, nu mai veduse asemenea scumpeturi. Si fiindii. Wile gata si apa incropita munal ca laptele and 1111 mulge de la 6e, intrara fie-care in ate o bae si se imbAiara. Fiu Ia imperatulul nu cuteza sa calce pe pardosela bail' si pe velintele cele de mare pretii ce erail asternute prin palatii de mils sa nu le strice frumusetea. Baia era pardositA cu totii felulii de marmura lust-a ita, si adusa din mestesug asa, in cats inzhipuia felti de felt de flori, de paseri si cate nagode tote. Apa ciuruia din teve aurite si o lua cu nastrape si cu cause de aura. tergarele eraii de mAtase si in tesetura cu firil de ce16 bunt si cu rnargaritare. Dupa ce esira din bae si se hnbracara, trecura prin gradina, unde mirosulii floriloni II imbata. Dina porunci si trase la scars o carup ferecata in aura, cu patru telegari de mancati. focii. Car* era impodobita cu pietre nestemate de sclipeati in fata sorelui ca tine scie ce luern mare. El se urcara. Cum se puse elii langa &Ansa, um.I luceferit se aseda pe fruntea el', si asa stralucea de orbea pe eel ce se ultail asupra dansilorii. Amandoi eras imbracati cu nisce haine scumpe si forte frumose. Cail pornira. Dail sburau de parca n'atingeail pamentulti, era nu ca mergeaii. Intr'o clipA ajunsera la im0ratulii tatalii baiatului, carele ii astepta si se ciudea de atata intardiere. Cand ii vedura, tog intelesera ca acesta era femee de pe alte teremuri, si lauda pe flub:). de imperatii pentru o asa nimerita si neasteptata alegere. Fratil eel' mai marl, o malcira, vedenda atata frumusete si atata bogalie. Mal mare stralucire si ging,asie ca acesta nu se mai veduse sub sore si pe la dansii 'Ana atunci. Incepura a-si da cote, a-si veni in cunoscinta si a se cal de risubi ce facusera de fratele lora. Imperatula nu mai putu de bucurie, candti vedu ca fiulil sal celii mai mica 11 aduce in casa minun.ea minunilorii. Di-
na se purta cu mare buna-cuviinta, si vorbi ast-felt in Mil robi tote inimile. Oaspetil null mai luau ochii de la dansa urechile lord nu mai ascultati alte vorbe, de catti vorbele el, ca multh erati cu Fiji ee' marl al imperatului povetuira pe logodnicele loril, ca sa faca si ele toth ce va vedea pe dina ca face, §i la cu-. nunie §i la masa. Imperatulh ill implini pofta inime I la Eli dorise, vedi, salt cunune to' copii intr'o di, §i a§a §i facu. Era veselti imperatulh, pentru acesta, catti unit lucru mare. Dupa ce se cununara flu imperatului cu logodnicele cell alesesera fie-care, se prinsera in Nora 0 jucara, ca la nunta unui imperatii. Cel-l-alp jucati, nu jucah, darn Dina cand juca, parea ca n'atinge pamintulti. Lumea privea §i i se umplea inima de mandrie, cad fiulti cell micti alt imperatuluI lorti adusese o asa Dina sa o domnesca. Omenil se luau la prins6re ca nici in ceru nu se gasea o mai mare frumusete ca ceia ce aveati el dinaintea ochilorit Intre acestea veni sera, 0 se puse o masa d'alea imperatescile. Imprejurulti mesel imperatesci, o mulpme de alte mese erah puse pentru boerime, pentru negustorime §i pentru prostime. Se pusera la masa. Nurorile cele marl ale imperatului tineati ochil tinta la Dina sa vada ce face ea ca sä faca §i ele, dupa povata sopion). lorti. Dina, din fie-care fell de bucate ce se aducea la masa, lua cate nitele si baga in anti. Asemenea facura si cumnatele el. Mancara §i se veselirti eatti le ceru inima. Cand se sculara de la masa, dina se duse la imperatuld socru, ii saruta mana, multumi si, scotendii din sinti, de unde bagase bucatele, unit manuchiti de florl bine mirositore, i-lit dete ca semnti de iubire fiasca. 0 data se umplu loculti de unit mirosti atsa de frumosti §i strein, cum nu mai mirosise omen' locului aceluia. Atunci top intro glasuire strigara sa ne traiasca demna si imperatesa 'Astra ; era ea, fail a se mandri, se trase din nainqi lord.
tea imperatulul cu totulu smerita si se asacla liinga sotiorulii et In calea ei, incepu a curge de prin incretiturile hainei sale mArgaritare, de umplu ; era mesenii, cu bum, cu prosti, se plecara si le adunara. Ducendu-se si nurorile cele mai marl ale imperatului sa-i multumescA, ii sarutara si ele main. Gaud voirA insa a mote si ele din siml ce pusesera in timpulti mesei, bagara de sema ca hainele lora suntil murdare si tertelite de bucate, in catii nu mai semena a haine puse pe oinu, ci a alte dihanit si se facu unit rise de mita lorft in Vita nunta, in CAM plecara umilite in camarile lorti ca O. se schimbe, find -ca nu mai era chipii a mai sta asa ing'alate la nun-M. Atunci multimea cu mica, cu mare si imperatulil impreunti cu densa, strigara inteunti grain, ca acesti soti domnesca de aci nainte. Imperatult1 se cobora din scaunii,, si se urea fiu10 celii mic cu sotia sa. Acesta imperatesa cu rostulii ei celii blajinu, cu purtarea cea cumpOtatA, se facu de o iubira pang. si cumnatele Earl fulu imperatului, cu agerimea mintil lui, cu intelepciunea cea firesci si cu povetele imperateset sotia lui, domni In pace,' in linisce si in veselie ?AA viata lui. Eramil si eil p'acolo. Si fiind-cA amti dobenditti si eti until osii de rose, mi-amii pusil in gAndti sa ye povestescit, hoer! d-vostra, lucruri care, de s'arii crede, m'arti da de minciuna ; si incalecai p'o sea etc.
