Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Nekoč je živel cesar. Lasje so mu že osiveli, pa mu še ni bilo dano, da bi imel vsaj enega otroka. Ubogi cesar je od koprnenja kar hiral; želel si je, da bi imel kakor drugi ljudje vsaj drobcenega sinčka, a zaman. Ko pa je bil že prav v letih, se mu je sreča vendarle nasmehnila in dobil je tako ljubkega otročiča, da se ga človek ni mogel nagledati. Cesar mu je dal ime Aleodor. Ob njegovem krstu je zbral vzhod in zahod, jug in sever, da bi se vsi veselili njegove sreče. Tri dni in tri noči so trajale slovesnosti; gostili so se in radovali, da so to pomnili vse življenje. Bolj ko je deček rasel, bistrejši in spretnejši je postajal. Ni pa minilo dolgo, ko se je cesar znašel na robu groba. Ob smrtni uri si je posadil otroka na kolena in mu rekel: »Ljubi moj sinko, glej, Bog me kliče. Prišel je čas, da se tudi jaz poslovim od tega sveta. Vidim, da boš velik človek. Še ko bom mrtev, se bodo moje kosti v grobu veselile tvojih junaštev. Za vladanje cesarstvu vem, da mu boš s svojo bistrostjo dobro kos. Le nekaj ti moram povedati: vidiš tisto goro tam? Nikar naj te ne premami, da bi šel tja lovit, zakaj lahko te stane glavo. Tista gora je posest — Bog ga varuj, le naj se ne srečaš z njim, drugega ti ne rečem — polčloveka, ki jezdi na polovici šepavega zajca. Kdor stopi na njegovo zemljo, ne uide kazni.« Ko je to izrekel, je trikrat odprl usta in izdihnil dušo. Tudi on je odšel kakor vsako živo bitje na zemlji, kot da ga nikoli ni bilo, odkar stojita svet in zemlja. Objokovali so ga domači, objokovali so ga velikaši, objokovalo ga je tudi ljudstvo; nazadnje pa so ga morali pokopati. Ko je Aleodor zasedel očetov prestol, je, čeprav še skoraj otrok, uredil deželo kakor zrel mož. Vsi so bili zadovoljni z njegovo vladavino in ljudje so se ponašali, da jim je bilo od zgoraj dano živeti v njegovih časih. Aleodor je pogosto hodil na lov, da si je krajšal ure, ki so mu ostajale po cesarskih opravilih. Dobro se je spominjal očetovih besed in si prizadeval, da bi jih sveto spoštoval. Nekega dne pa je, sam ni vedel kako, zatopljen v misli zašel na zemljo tiste iznakažene prikazni. Komaj je napravil deset ali dvajset korakov, že je stala pred njim. Ni mu bilo toliko žal, da je prestopil na zemljo tistega grdega in ostudnega bitja, kolikor ga je jezilo, da je prekršil očetovo besedo, izrečeno na smrtni postelji. Zemeljska pošast mu je rekla: »Vsi malopridneži, ki prestopijo mojo mejo, postanejo moji sužnji!« »Najprej moraš vedeti,« je odgovoril Aleodor, »da sem na tvojo posest stopil iz nepazljivosti in proti svoji volji in da ti ne želim nič slabega.« »Imel sem te za drugačnega, pa vidim, da me nameravaš prositi odpuščanja kakor vsi strahopetci.« »Bog me obvaruj tega! Povedal sem ti čisto resnico. Če pa si želiš boja, izberi: ali se bova sekala z meči, tolkla z buzdovani ali pa se pomerila v rokoborbi.« »Nič od tega. Če hočeš uiti kazni, ti ne preostane drugega, kakor da greš in mi pripelješ hčer cesarja Verdeša.« Aleodor se je skušal nekoliko izgovarjati: zdaj da mu državni opravki ne dopuščajo tako dolgega potovanja, zdaj da mu to ni kar tako po volji, pa to in ono; toda kaj še! Spaka ni hotela ničesar slišati. Gonila je eno in isto: pripeljati ji mora hčer cesarja Verdeša, če se hoče otresti sramote, da je ropar in kršilec tujih pravic, ter odnesti živo glavo. Aleodor je vedel, da je kriv. Čeprav nehote, je vendar storil pregrešek, ko je stopil na spakino posest. Vedel pa je tudi, da je vražjemu človeku najbolje dati, kar hoče, in se ga otresti. S takšnim ni dobro imeti nobenega opravka. Nazadnje je obljubil, da bo opravil nalogo, ki mu jo je naložila. Polčlovek na polovici šepavega zajca je vedel, da bo Aleodor, ko mu je enkrat obljubil, tudi držal besedo, saj je bil poštenjak, zato mu je rekel: »Pojdi z Bogom in naj ti pomaga, da se srečno vrneš z opravljenim delom.« Aleodor je odšel. Med potjo je premišljeval in premleval, kako bi najbolje izpolnil nalogo, saj je dal besedo, in tako prišel do ribnika, ob katerem se je na suhem v smrtnih mukah premetavala ščuka. Ko jo je zagledal, jo je hotel pobrati, da bi si z njo potešil lakoto. Ščuka pa mu je rekla: »Ne ubij me, lepi junak; raje me spusti v vodo, pa ti bom zelo koristila, ko boš najmanj pričakoval.« Aleodor jo je ubogal in jo vrnil v vodo. Tedaj mu je ščuka še rekla: »Vzemi to luskico. Kadar boš pomislil name, bom pri tebi.« Mladenič je šel naprej in se čudil takšnemu dogodku. Nato je srečal krokarja z zlomljenim krilom. Ko ga je hotel upleniti, mu je krokar rekel: »Lepi junak, lepi junak, namesto da si z menoj obtežiš dušo, mi raje obveži krilo, pa ti bom še zelo koristil.« Aleodor ga je poslušal, saj je bil pogumen in dobrosrčen fant, ter mu obvezal krilo. Ko je hotel oditi, mu je krokar rekel: »Vzemi to peresce, junak. Kadar boš pomislil name, bom pri tebi.« Aleodor je vzel peresce in nadaljeval pot. A ni napravil niti sto korakov, ko je naletel na obada. Že ga je hotel poteptati, ko je obad rekel: »Prizanesi mi, cesar Aleodor, pa te bom rešil smrti. Vzemi ta puhek z mojega krilca. Kadar boš pomislil name, bom pri tebi.« Ko je Aleodor zaslišal takšne besede in še svoje ime povrhu, je pri priči dvignil nogo in pustil obadu, da je odletel, kamor je hotel. Hodil je naprej, kdo ve koliko dni, dokler ni prišel do palače cesarja Verdeša. Tam je obstal pred vrati in čakal, ali bo kdo prišel vprašat, kaj išče. Čakal je en dan, čakal dva; pa ni bilo nikogar, ki bi ga vprašal, kaj želi. Tretji dan je cesar Verdeš poklical služabnike in jih oštel, da so si zapomnili. »Kako je mogoče,« jim je rekel, »da človek tri dni stoji pred mojimi vrati, pa nihče ne stopi k njemu in ga ne vpraša, kaj bi rad? Mar vam za to dajem plačo? Mar vas zato redim pri sebi, da bi si opomogli?« Služabniki so se prestopali in niso vedeli, kaj naj odgovorijo. Nazadnje so poklicali Aleodorja in ga pripeljali pred cesarja. »Kaj hočeš, mladenič,« ga je vprašal cesar, »in kaj čakaš pred vrati mojega dvora?« »Kaj naj bi hotel, presvetli cesar,« mu je odgovoril, »poslali so me, da te zaprosim za tvojo hčer.« »Prav, fant. Toda najprej morava skleniti dogovor, kajti taka je navada na mojem dvoru. Tri dni zapored se smeš skriti, kamor hočeš. Če te moja hči najde, ti odsekamo glavo in jo nataknemo na edini kol, ki je izmed stotih še ostal brez glave. Če pa te ne najde, jo boš z vsemi cesarskimi častmi odpeljal od mene.« »Upam v Boga, presvetli cesar, da me ne bo pustil pogubiti. Na kol bomo že lahko nataknili še kaj drugega, ne le človeških glav. Skleniva dogovor.« Tako sta se dogovorila, vse zapisala in listino potrdila. Ko je prišla še hči, so se zedinili, da se bo naslednji dan skril, kakor bo najbolje znal. Po tem dogovoru pa ga je obšel nemir, ki ga je mučil huje od smrti. Premišljeval je in premleval, kam bi se najbolje skril. Saj je šlo vendar za njegovo glavo, ne za kaj drugega. Ko je tako zamišljen hodil naokrog in snoval načrte, se je spomnil ščuke. Vzel je luskico, jo pogledal in pomislil na njeno gospodarico; in glej, ščuka je bila že pri njem ter ga vprašala: »Kaj želiš od mene, lepi junak?« »Kaj naj želim? To in to se mi je zgodilo. Ali mi znaš svetovati, kaj naj storim?« »Nikar ne skrbi. Prepusti to meni.« In brž je zamahnila z repom, spremenila Aleodorja v majhno ribico in ga skrila na morsko dno med druge ribice. Ko je cesarična vstala, je vzela daljnogled in se z njim ozrla na vse strani. Ni ga zagledala. Drugi, ki so jo prišli snubit, so se skrivali po kleteh, za hišami, za kopicami slame ali v kakšnem zapuščenem stolpu, Aleodor pa se je skril tako dobro, da jo je začelo skrbeti, ali bo premagana. Tedaj ji je nekaj šinilo v glavo: z daljnogledom je pogledala še v morje in ga na morskem dnu opazila med ribicami. Njen daljnogled je bil namreč čaroben. »Pridi ven, ti prebrisanec!« mu je smeje rekla. »Kaj si se tako pomanjšal? Takšen korenjak, pa si se spremenil v ribico in se mi skril na morsko dno!« Ni mu preostalo drugega, kakor da pride ven. Cesarju pa je rekla: »Zdi se mi, oče, da sem v tem mladeniču našla sebi enakega. Pa kako je prikupen in ljubek! Tudi če ga najdem še tretjič, mu odpusti, oče, saj ni neumen kakor drugi. Že po postavi se mu vidi, da je nekaj posebnega.« »Bomo videli,« ji je odgovoril cesar.

Drugi dan se je Aleodor spomnil krokarja. Ta je bil v hipu pred njim in ga vprašal: »Kaj želiš od mene, gospodar?« »Poglej, bratec, kaj se mi je zgodilo. Ali mi znaš kako svetovati?« »Pa poskusiva.« Dotaknil se ga je s krilom, ga spremenil v mladega krokarja in ga pomešal v jato krokarjev, ki se je dvignila vse do divjih višinskih vetrov. Ko je cesarična vstala, je vzela daljnogled in ga spet iskala vsepovsod. Iskala ga je po zemlji — ni ga bilo. Iskala ga je po vodah in morjih — ni ga bilo. Dekle je postajalo zamišljeno. Okoli poldneva pa se je domislila, da bi pogledala še navzgor. Zagledala ga je v nebesnih višavah med jato krokarjev, mu požugala s prstom in rekla: »O ti, ti, razbojnik prebrisani! Pridi dol, človek, kaj si se mi spremenil v ptičjega mladiča! Niti v nebesih mi ne uideš.« Spustil se je, saj ni mogel drugače. Tudi cesar se je začel čuditi Aleodorjevi bistrosti in je prisluhnil hčerinim prošnjam. Ker pa je dogovor veleval, da se mora skriti trikrat, je rekel: »Res je čudovit, a poglejmo, kam se bo skril še zdaj.« Tretjega dne navsezgodaj je Aleodor pomislil na obada. Ta je priletel na dušek. Ko mu je povedal, kaj želi, je obad rekel: »Prepusti to meni; če te bo našla, potem pa naj me vzame vrag!« Spremenil ga je v gnido in ga skril prav v dekletovo kito, ne da bi ona kaj začutila. Ko je vstala in vzela daljnogled, ga je iskala ves dan, pa ga ni in ni mogla najti. Bila je že vsa iz sebe, saj ga je čutila, zdelo se ji je, da je nekje prav blizu, videla pa ga ni. Z daljnogledom je iskala po morju, po zemlji in po zraku, a nikjer ga ni zagledala. Proti večeru je utrujena od dolgega iskanja zaklicala: »Pokaži se že vendar! Čutim, da si nekje v bližini, a te ne vidim. Premagal si me, tvoja bom!« Ko je slišal, da priznava poraz, je tiho zdrsnil iz njene kite in se pokazal. Tudi cesar ni imel več kaj reči in mu je dal hčer. Ko sta odšla, ju je z velikimi častmi pospremil vse do meje svojega cesarstva. Med potjo sta se ustavila, da bi se odpočila. Ko sta nekaj prigriznila, ji je položil glavo v naročje in zaspal. Cesarjeva hči ga je ves čas gledala in se ni mogla nagledati njegove lepote in postave. Srce ji ni dalo miru, zato se ni mogla zadržati in ga je poljubila. Ko se je Aleodor prebudil, ji je primazal takšno klofuto, da so jo slišali psi v Giurgiu. Zajokala je in mu rekla: »Dragi Aleodor, kako hudo si me udaril!« »Udaril sem te zaradi tega, kar si storila, kajti nisem te vzel zase, temveč za tistega, ki me je poslal.« »Ljubi moj, zakaj mi tega nisi povedal že doma? Potem bi tudi jaz vedela, kaj storiti. Pa nič zato, tudi zdaj še ni prepozno.« Odpravila sta se naprej in srečno prispela do polčloveka na polovici šepavega zajca. »Tako, opravil sem tvojo nalogo,« je rekel Aleodor in hotel oditi. Ko je dekle zagledalo tisto prikazen, se je streslo od gnusa in za nič na svetu ni hotelo ostati pri njem. Spaka se je začela smukati okoli nje, ji laskati z medenimi besedami in se ji prilizovati. Dekle pa ji je reklo: »Izgini mi izpred oči, satan, sicer te pošljem k tvoji materi v pekel, ki te je izbljuval na obličje zemlje!« Nečloveška grdobija se je topila od ljubezni do dekleta, se iztegovala po trebuhu po tleh ter jo z vsemi mogočimi zvijačami in mamljivimi obljubami skušala pripraviti do tega, da bi ga vzela za moža. Toda Bog ga varuj, da bi se ji približal! Že od daleč ga je s pogledom prikovala na mesto. Kar naprej ga je zmerjala s satanom, pošastjo in nesnago. »Izgini, nečisti, z obličja zemlje, da se svet reši kuge in kolere, kakršna si ti!« Še in še je silil vanjo, ko pa je videl, kako neusmiljeno ga zavrača, je počil od jeze, ker si je neka ničvredna ženska drznila tako norčevati iz njega. Tedaj je Aleodor razširil svoje cesarstvo še na posest polčloveka na polovici šepavega zajca, vzel hčer cesarja Verdeša za ženo in se vrnil v svojo deželo. Ko so ga njegovi ljudje zagledali, kako se vrača z ženičko, tako lepo, da so se ji smehljale celo zvezde, so ga sprejeli z velikim veseljem. Spet je sedel na cesarski prestol in srečno sta vladala ter živela do konca svojih dni. Jaz pa sem na sedlo zajahal in vam to zgodbo povedal.