Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, itd. Nekoč je živel cesar, ki je imel tri sinove. Ko je napočil čas, da se oženijo, jim je rekel: »Ljubi moji otroci, odrasli ste; pojdite in si poiščite svoje usojene neveste, da tudi vi stopite med može.« »Tvoje besede, oče, so za nas kakor sveta podoba, pred katero se priklanjamo,« so odgovorili sinovi. Poljubili so mu roko in se začeli pripravljati, vsak bi bil rad odšel čim prej. Najstarejši sin si je nadel najboljša oblačila, kar jih je imel, vzel s seboj vojake in dovolj denarja. Odpravil se je proti vzhodu in prišel na dvor nekega cesarja, ki je imel hčer edinko. Cesarja, njenega očeta, je zaprosil za njeno roko in hitro so se pogodili. Tudi srednji sin se je opravil, kakor je najbolje znal, in odšel proti zahodu. Prišel je na dvor drugega cesarja, ki je prav tako imel hčer. Pogovorili so se in tudi on se je brž zaročil z njo. Najmlajšega sina pa srce ni vleklo, da bi šel snubit. Toda ni si mogel pomagati, saj ga je oče venomer priganjal, naj si tudi sam poišče ženo. Vzel je nekaj oblačil, toliko da mu nihče ne bi mogel očitati, da se ni pripravil, in nekaj denarja za

stroške, saj denarja ne nosi voda, ter se tudi sam odpravil, bolj tako, brez prave volje. Toda kam naj gre? Še sam ni vedel. Lenobno je prestavljal noge drugo pred drugo, samo toliko, da bi se reklo, da hodi, zavil na stezico, ki mu je prišla naproti, in šel po njej, ne da bi se menil, kam ga vodi. In kaj mislite, kaj se je zgodilo? Stezica ga je pripeljala naravnost do velikega ribnika. Ob poti je zagledal dolgo leskovo šibo in jo pobral kar tako, brez posebnega razloga, ne da bi vedel, kaj bo z njo. Ko je prišel do ribnika, je sedel na breg in se brez prave misli oziral naokrog. Da bi vendarle nekaj počel, je začel s šibo švrkati po vodi in se zabaval ob kapljah, ki so brizgale kvišku, kadar je udaril po gladini. Potem se je zamislil. Opazoval je, kako se okoli vsake kaplje, ki je padla nazaj v vodo, naredi kolobar, kako se ta širi in širi, dokler se spet ne zlije z vodnim naročjem, iz katerega je nastal. Nazadnje ni bilo več razločiti ne kraja, kamor je padla kaplja, ne kroga okoli nje, in vse je bilo spet tako kakor prej: vodna gladina gladka kakor zrcalo. Ves se je izgubil v mislih. Gledal je, pa ni več videl; še kar je udarjal s šibo po vodi, ne da bi vedel, kaj počne. Niti sebe ni več čutil. Tedaj pa je na vodno gladino priplavala želva in ga milo gledala. Kamor je udaril s šibo in kjer so se razpirali valčki okoli njene konice, tja je brž priplavala tudi ona, ne da bi odmaknila oči od njega. Zrla je vanj, kakor da bi ga hotela popiti s pogledom. On pa ni ne videl ne slišal, tako globoko je bil zatopljen v misli. Nazadnje je vendarle nekako opazil, da želva sledi konici njegove šibe. Tudi sam jo je pogledal in kakor da bi mu srce nekaj govorilo, vendar ni ničesar razumel. Ko se je dodobra zdramil iz svojih misli, je videl, da sonce že zahaja. Počasi je vstal in se brez vsake skrbi vrnil domov. Naslednjega dne je storil prav tako, ne da bi mu kaj posebnega šinilo v glavo in ne da bi se še spomnil, da se je odpravil iskat nevesto.

Tretjega dne je takoj, ko je vstal, spet odšel na breg ribnika. Očitno ga je tja vlekla nit njegove usode. Ko je tako sedel in se s šibo igral po vodi, želva pa je venomer plavala pred njim in ga hrepeneče gledala, se je naposled le spomnil, da je šel snubit in da se bosta njegova brata naslednjega dne vrnila z zaročenkama. Ravno je hotel vstati in oditi, da bi tudi sam poskusil srečo, ko je želva nenadoma obstala. Pozorneje se je ozrl vanjo. Pogledal ji je naravnost v oči in nekaj ga je zbodlo pri srcu, kakor da bi ga zadela puščica. Spet je sedel. Rad bi bil odšel, toda zdelo se mu je, kakor da ga je kdo prikoval na mesto. Še se je poskušal nekako odmakniti, a zaman. Noge se niso hotele premakniti, kakor da so se spremenile v klade. Čudil se je tej nenadni nemoči. Še enkrat se je ozrl k želvi in videl, da ji v očeh gori ogenj, katerega toploto je čutil tudi sam. Tedaj je zbral pogum in vzkliknil: »Ta naj bo moja nevesta!« »Iz srca ti hvala, moj dragi ljubi,« mu je odgovorila želva. »Tvoje besede so razbile vse uroke, ki so me držali v okovih. Ti si izvoljenec mojega srca. Tebi bom sledila, dokler bo v meni življenje.« Cesarjev sin se je kar prestrašil, ko je zaslišal želvo govoriti. Najraje bi jo bil ucvrl, toda njena sladka govorica in očarljivi glas sta mu prilepila stopala na tla. Želva se je trikrat prekopicnila in se spremenila v vilo, tako nežno, vitko in lepo, da ji pod soncem ni bilo enake. Mladeniču je bila tako mila, da bi jo bil najraje popil v žlici vode. Toda zadržal se je in se ni niti ganil, da je ne bi užalil ali odvrnil od tega, da bi šla z njim; čutil je namreč, da odslej brez nje ne bi mogel več živeti. Zapletla sta se v pogovor in še sama nista vedela, kaj govorita. Zdaj sta začela eno, zdaj pustila drugo, dokler nista nenadoma opazila, da se je že zmračilo.

Ker naj bi naslednjega dne prišla brata s svojima zaročenkama, je vili povedal, da gre tudi sam očetu naznanit, da bo pripeljal nevesto. Želva se je vrnila v ribnik, on pa se je odpravil na cesarski dvor. Hodil je, a kakor da bi ga na poti ves čas nekaj zadrževalo. Zdelo se mu je, da ga kdo od zadaj vleče za obleko. Kar naprej se je obračal in gledal nazaj. Ničesar ni videl, pa je vseeno spet in spet obračal glavo. Še sreča, da se mu je pot zdela tako kratka in je kmalu prišel domov; če bi trajala dlje, bi mu od tolikšnega oziranja nazaj nemara še vrat ostal zasukan. Ko je prišel in našel vse domače zbrane pri očetu, jim je začel po vrsti pripovedovati, kaj se mu je zgodilo. Ko je prišel do tega, da je želvi rekel: »Ti boš moja nevesta,« so vsi hkrati planili v smeh in ga začeli zbadati z dvoumnimi besedami in neslanimi šalami. Hotel jim je povedati, kdo je bila želva v resnici, vendar mu niso pustili do besede. Segali so mu v besedo in ga zasipali z vedno novimi posmehljivkami. Ko je videl, kako je, je utihnil in pogoltnil sramoto, ki sta mu jo brata prizadejala pred očetom. Pomislil je, da zdaj tudi tisoč besed ni vrednih počenega groša. Le počakajmo, si je rekel, bomo že videli; kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Naslednjega dne je vsak od mladeničev odhitel po svojo nevesto. Cesar pa je dal palačo in mesto okrasiti, kolikor se je le dalo, da bi sprejel snahe. Ljudje so v gručah hodili po mestu kakor ob prazniku, vojaki so se opravljali za slovesni sprevod in celo otroci so se veselili cesarjevega veselja. Starejša cesarjeva sinova sta drug za drugim prispela s svojima zaročenkama. Resnici na ljubo sta bili tudi onidve lepi in obleke so se jima prilegale, kakor da so ulite po njiju. Vsaka je pripeljala bogato doto, sužnje, konje in okovane vozove. Cesar ju je sprejel, kakor se spodobi cesarjem in cesarskim hčeram. Ko pa so se zbrali, so spet napeljali pogovor na želvo najmlajšega brata in se skupaj z nevestama začeli norčevati iz njega. Oče jih je okaral, saj je bil navsezadnje tudi najmlajši njegov otrok in ga je bolelo srce, ko so ga zasmehovali. Toda vse je bilo zaman. Čeprav ga pred cesarjem niso več odkrito opravljali, so si za njegovim hrbtom dajali duška, se dregali s komolci in se hihitali. Brata sta se s svojima zaročenkama celo dogovorila, da bodo najmlajšega osramotili in osmešili, ko se bo s svojo želvo prikazal pred cesarjem. Ko je najmlajši cesarjev sin prišel po nevesto, je želva prilezla iz ribnika k njemu, se trikrat prekopicnila in se spremenila v človeško dekle. Nekaj časa sta se pogovarjala, potem pa ji je cesarjev sin rekel, naj se pripravi na odhod. Tedaj mu je odgovorila: »Moj dragi ženin, vedeti moraš, da sem tudi jaz cesarska hči, in to hči velikega, bogatega in mogočnega cesarja. Toda prekleti uroki so naše palače prekrili s to motno vodo, nam ugrabili cesarstvo, mene pa spremenili v to, kar si videl.« Njene medene besede in prijetni glas, ki je človeku božal srce, so ubogega cesarjeviča kar omamili. Vendar se je zbral in ji, ne da bi izgubil prisebnost, dejal: »Pustiva zdaj to. Ko sem te izbral, si postala moja, pa naj svet govori, kar hoče. Pripravi se, pravim ti, in pojdiva, saj naju čakajo oče, brata in svakinji.« »Pri nas je navada,« je dodala vila, »da se pred odhodom k poroki okopamo.« »Okopala se bova v palači mojega očeta,« je odvrnil. »Čemu bi tam povzročala zmedo? Okopajva se tukaj.« Z roko je dala znamenje in voda ribnika se je razmaknila na dve strani. Na njegovem mestu so se pokazale palače, tako bleščeče od okrasja, da bi človek laže gledal v sonce kakor vanje. Zlato, s katerim so bili prevlečeni stebri in okrasni robovi pod napušči, se je lesketalo, da je jemalo vid. Vila je prijela cesarjevega sina za roko in ga odpeljala v palačo. On pa je strmel z razprtimi očmi, saj česa tako dragocenega še ni videl, čeprav je bil cesarski sin. Kopeli so bile že pripravljene, voda pa ravno prav topla, kakor sveže pomolzeno ovčje mleko. Vsak je stopil v svojo kopel in se okopal. Cesarjev sin si je komaj upal stopati po tleh kopalnice in po dragocenih preprogah, razgrnjenih po palači, da ne bi pokvaril njihove lepote. Kopalnica je bila tlakovana z najrazličnejšim gladko zloščenim marmorjem, tako spretno sestavljenim, da so se v njem kazale vsakovrstne rože, ptice in druge čudovite podobe. Voda je žuborela iz zlatih cevi, zajemali pa so jo z zlatimi vrči in zajemalkami. Brisače so bile svilene, pretkane z najžlahtnejšo zlato nitjo in biseri. Ko sta prišla iz kopeli in se oblekla, sta šla skozi vrt, kjer ju je opajal vonj cvetlic. Vila je ukazala, naj pred stopnišče pripeljejo z zlatom okovano kočijo, v katero so bili vpreženi štirje ognjeviti konji. Kočija je bila okrašena z dragimi kamni, ki so se na soncu čudežno lesketali. Sedla sta vanjo. Komaj je sedel poleg nje, ji je na čelu zasijala zvezda danica in tako žarela, da je slepila vse, ki so ju pogledali. Oba sta nosila dragocena in prelepa oblačila. Konji so se pognali. Niso tekli, temveč leteli, kakor da se sploh ne dotikajo tal. V hipu sta prispela k cesarju, mladeničevemu očetu, ki ju je že čakal in se čudil tolikšni zamudi. Ko so ju zagledali, so vsi spoznali, da prihaja ta žena iz drugih svetov, in hvalili cesarjevega sina za tako posrečeno in nepričakovano izbiro. Starejša brata sta ob tolikšni lepoti in bogastvu obmolknila. Takšne veličastnosti in miline dotlej pod soncem, še najmanj pa pri njih, niso videli. Začela sta se dregati s komolci, prihajati k pameti in se kesati, da sta se norčevala iz brata. Cesar je bil ves iz sebe od veselja, ko je videl, da mu najmlajši sin prinaša v hišo čudo vseh čudes. Vila se je vedla tako dostojno in govorila tako milo, da je osvojila vsa srca. Gostje niso mogli odmakniti oči od nje in niso hoteli poslušati drugih besed kakor njenih, tako očarljive so bile. Starejša cesarjeva sinova sta svojima nevestama naročila, naj pri poroki in pri mizi v vsem posnemata vilo. Cesarju se je izpolnila srčna želja. Želel si je namreč, da bi vse svoje otroke poročil istega dne, in tako je tudi storil. Tega se je veselil kakor največjega dosežka. Ko so se cesarjevi sinovi poročili z nevestami, ki si jih je vsak izbral, so se prijeli v kolo in zaplesali, kakor se spodobi na cesarski svatbi. Drugi so plesali, kakor so pač znali, vila pa se med plesom skoraj ni dotikala tal. Ljudje so jo gledali in srca so jim prekipevala od ponosa, ker je najmlajši sin njihovega cesarja pripeljal takšno vilo, da jim bo vladala. Stavili so, da niti v nebesih ni večje lepote od te, ki jo imajo pred očmi. Medtem se je zvečerilo in pripravili so pravo cesarsko gostijo. Okoli cesarske mize je stalo še mnogo drugih miz za plemiče, trgovce in preprosto ljudstvo. Posedli so. Starejši cesarjevi snahi nista odmaknili oči od vile, da bi videli, kaj počne, in po nasvetu svojih mož počeli enako. Vila je od vsake jedi, ki so jo prinesli na mizo, vzela po malo in si spravila v nedrje. Enako sta storili tudi njeni svakinji. Jedli so in se veselili, kolikor jim je srce poželelo. Ko so vstali od mize, je vila stopila k cesarju, svojemu tastu, mu poljubila roko in se zahvalila. Potem je iz nedrja, kamor je spravljala jedi, vzela šopek dišečih rož in mu ga podarila v znamenje hčerinske ljubezni. Pri priči se je vse naokrog napolnilo s tako čudovitim in nenavadnim vonjem, kakršnega tamkajšnji ljudje še nikoli niso vonjali. Tedaj so vsi v en glas vzkliknili: »Naj živi naša vladarica in cesarica!« Ona pa se ni prav nič prevzela, temveč se je vsa skromna umaknila

izpred cesarja in sedla poleg svojega moža. Med hojo so se ji iz gub obleke usipali biseri in prekrili tla; svatje, tako imenitni kakor preprosti, so se sklanjali in jih pobirali. Tudi starejši cesarjevi snahi sta stopili k njemu, da bi se mu zahvalili, in mu poljubili roko. Ko pa sta hoteli iz nedrja vzeti, kar sta tja spravili med gostijo, sta opazili, da imata obleki umazani in popackani od jedi, da nista bili več podobni oblačilom na človeku, temveč pregrinjalom na kakšni živali. Vsa svatba se jima je tako smejala, da sta osramočeni pobegnili v svoje sobane in se preoblekli, saj tako zamazani nikakor nista mogli ostati med svati. Tedaj je vsa množica, staro in mlado, skupaj s cesarjem v en glas vzkliknila, naj odslej vladata ta dva zakonca. Cesar je stopil s prestola in nanj sta sedla najmlajši sin in njegova žena. Nova cesarica si je z milimi besedami in preudarnim vedenjem pridobila ljubezen vseh, celo svojih svakinj. Cesarjev sin pa je s svojo bistrostjo, prirojeno modrostjo in po nasvetih cesarice, svoje žene, vse življenje vladal v miru, spokojnosti in veselju. Tudi jaz sem bil tam. In ker sem še sam dobil kost za glodanje, sem sklenil, da vam, gospoda moja, povem reči, zaradi katerih bi me, če bi jim verjeli, razglasili za lažnivca; potem pa sem zajahal sedlo itd.