Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, in tako dalje. Nekoč je živel cesar. Ta veliki in mogočni cesar je premagal vse cesarje v svoji okolici in si jih podvrgel, tako da so meje njegovega cesarstva segale tja, kjer je hudič odstavil svoje otroke; in vsi cesarji, ki si jih je podredil, so mu morali poslati po enega sina, da bi mu služil deset let. Na robu njegovega cesarstva je živel še neki drug cesar, ki se, dokler je bil mlad, ni dal premagati. Kadar je njegovo deželo doletela kakšna nesreča, je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da jo je rešil iz stiske; ko pa se je postaral, se je tudi sam uklonil velikemu in mogočnemu cesarju, saj mu ni preostalo drugega. Ni vedel, kaj naj stori in kako naj se znajde, da bi izpolnil njegovo voljo in mu poslal enega svojih sinov v službo: sinov namreč ni imel, temveč samo tri hčere. Zato je ves čas zamišljeno posedal. Najbolj ga je skrbelo, da bi ga oni cesar imel za kljubovalnega trmoglavca, ki mu nalašč noče poslati sina, in bi mu zato prišel vzet cesarstvo, on pa bi s hčerami vred umrl v bedi, revščini in sramoti. Ko so hčere videle očeta tako potrtega, so tudi same postale zaskrbljene in niso vedele, s čim bi mu ustregle, da bi ga vsaj malo razvedrile. Ko so nazadnje spoznale, da mu prav nič ne ugaja, je najstarejša zbrala pogum in ga nekega dne pri mizi vprašala, zakaj je žalosten: »Ali ti naše vedenje ni po volji?« mu je rekla. »Ali pa so podložniki tvojega veličanstva hudobni in prepirljivi ter ti povzročajo toliko gorja? Povej še nam, oče, kdo je ta gad, ki ti ne da miru in ti zastruplja starost, pa ti obljubimo, da se bomo tudi žrtvovale, če bi ti to moglo vsaj nekoliko olajšati žalost. Saj si nam ti, oče, edina uteha, kakor sam dobro veš; in me nismo nikoli prekršile tvoje besede.« »To je res; nad vami se nimam kaj pritoževati. Nikoli niste prekršile mojega ukaza. Toda ve, moje drage, ne morete ublažiti bolečine, ki mi prebada dušo. Ve ste dekleta, iz stiske, v kateri sem se znašel, pa bi me lahko rešil samo sin.« »Ne razumem,« je rekla najstarejša, »zakaj nam skrivaš izvir svoje žalosti. Povej, oče, saj sem pripravljena dati življenje zate.« »Kaj pa bi ve znale storiti, moje drage? Odkar ste na tem belem svetu, ste imele opravka s preslico, iglo in statvami: znate presti, šivati in tkati. Reši me lahko samo junak, ki zna zavihteti buzdovan, pogumno sukati meč in jezditi kakor pravi zmaj.« »Vendar nam povej, oče, saj ne bo luknje v nebu, če bomo tudi me vedele, kaj te greni.« Ko je cesar videl, kako hčere vztrajajo s prošnjami, je dejal: »Takole je, otroci moji, zato sem ves čas žalosten. Saj veste, da se, dokler sem bil mlad, nihče ni mogel dotakniti mojega cesarstva, ne da bi glave letele in ne da bi se osramočen vrnil tja, od koder je prišel. Zdaj pa mi je presneta starost izpila vso moč; roka mi je oslabela in ne more več vihteti meča, da bi sovražnik trepetal pred menoj. Tudi moj konj, ki sem si ga pridobil skoraj za ceno lastnega življenja, se je postaral: ves je garjav in komaj še životari iz dneva v dan. Nekdaj sem komaj zajahal svojega Sokoliča, ne da bi se z nogo sploh dotaknil stremena, pa sem že stal pred sovražnikom — in tedaj bi morali videti, kako so jo pobirali pred menoj! Danes pa, kaj naj vam še rečem? Saj veste, da sem se podvrgel največjemu in najmogočnejšemu cesarju na svetu. Pri njem pa je navada, da mu vsi podložni vladarji pošljejo po enega sina, ki mu služi deset let, jaz pa imam samo vas.« »Jaz pojdem, oče,« je rekla najstarejša hči, »in na vse kriplje se bom trudila, da ti bom v zadovoljstvo.« »Bojim se, da se boš vrnila, ne da bi kaj opravila. Kdo ve, kakšne zmešnjave boš tam zakuhala, da jim še sam vrag ne bo prišel do kraja!« »Vse, kar vem in ti obljubljam, oče, je, da te ne bom osramotila.« »Če je tako, se pripravi in pojdi.« Ko je dekle slišalo, da ji oče dovoli oditi, od veselja ni vedelo, kam bi se dalo. Vse je pripravljalo za na pot; na peti se je sukalo, ko je ukazovalo in urejalo popotne potrebščine. Izbrala si je najboljšega konja iz cesarskih hlevov, najlepša in najrazkošnejša oblačila ter živeža za celo leto. Ko je oče videl, da je pripravljena na odhod, ji je dal očetovske nasvete, kako naj se vede in kaj naj stori, da ne bodo odkrili, da je dekle. Poučil jo je o vsem, kar mora vedeti junak, ki odhaja v tako imenitno službo, pa tudi o tem, kako naj se varuje opravljanja in spletk, da je drugi cesarski sinovi ne bodo zasovražili in zaničevali. Nato ji je rekel: »Pojdi z Bogom, hči moja, in pomni moje nauke.« Dekle je švignilo z dvorišča kakor blisk; od veselja je komaj čutilo tla pod seboj in v hipu je izginilo izpred oči. Če ne bi malo naprej počakalo svojih bojarjev in vozov z živežem, bi se ti izgubili, saj ji nikakor niso mogli slediti. Cesar pa jo je po drugi poti skrivaj prehitel in blizu meje cesarstva pri priči postavil bakren most, se spremenil v volka in se skril pod njim. Ko je hotela njegova hči čez most, je nenadoma planil izpod njega, kazal zobe in z njimi tako grozeče šklepetal, da bi človeka spreletel srh. Naravnost vanjo je strmel z očmi, ki so žarele kakor dve bakli, in se pognal proti njej, da bi jo raztrgal. Dekletu je od strahu zledenela kri in izgubilo je glavo; ko konj ne bi odskočil vstran, bi volk vanjo zasadil kremplje. Obrnila se je in jo na vrat na nos popihala domov. Oče, ki se je vrnil pred njo, ji je stopil naproti in rekel: »Ali ti nisem pravil, hči moja, da ne nosi vsaka muha medu?« »Res je, oče, toda nisem vedela, da se bom morala, če grem služit cesarju, bojevati tudi z divjimi in pobesnelimi zvermi.« »Če je tako,« je rekel cesar, »ostani doma pri vretenih in motovilih, Bog pa naj se me usmili in ne dopusti, da bi umrl osramočen.« Ni minilo dolgo, ko je tudi srednja hči prosila, da bi smela odpotovati; zavezala se je, da bo napela vse moči in izpolnila službo, ki jo prevzema. Po mnogih prošnjah in obljubah se je oče omehčal in dovolil tudi njej, da gre. Toda zgodilo se ji je prav kakor starejši sestri; ko jo je oče pričakal ob vrnitvi, ji je rekel: »No, hči moja, ali ti nisem pravil, da ni vse za pod zob, kar leta?« »Res je, oče, toda tisti volk je bil strašen! Ko je razprl gobec, se je zdelo, da me bo pogoltnil na en mah; in gledal me je s takimi očmi, kakor da mi iz njih puščice letijo naravnost v srce!« »Potem pa ostani doma,« je odvrnil cesar, »ter skrbi za metlo in zelenjavo v kuhinji.« Spet je minilo nekaj časa in nekega dne, ko so sedeli pri mizi, je najmlajša hči rekla očetu: »Oče, dovoli še meni, da poskusim; lepo te prosim, pusti me, da grem tudi jaz poskusit srečo.« »Ko pa še tvoji starejši sestri nista mogli priti stvari do kraja, se čudim, da sploh pomisliš nase, ko še polente ne znaš prav jesti.« Na vse načine ji je skušal izbiti iz glave željo po odhodu, vendar zaman. »Iz ljubezni do tebe, oče,« je še rekla, »bom storila vse mogoče in nemogoče, samo da bi uspela; če pa bo Bog proti meni, se bom vrnila k tebi in se tega ne bom sramovala.« Oče se je še upiral in obotavljal, toda hči ga je s prošnjami nazadnje premagala. Na koncu je cesar dejal: »Če je tako, pa dovolim tudi tebi; da vidimo, kaj mi boš opravila. Kako se bom smejal, ko se vrneš s povešenim nosom!« »Smejal se boš, oče, kakor si se smejal mojima sestricama, pa vendar zato njuna čast ni nič manjša.« Ko je cesarjeva hči videla, da ji oče dovoli oditi, je najprej pomislila, katerega od starih bojarjev bi vzela za svetovalca. Medtem pa se je spomnila očetovih junaštev iz mladosti in njegovega konja. Odšla je torej v hlev, da bi si tudi sama izbrala konja. Ogledala si je enega, nato drugega, si ogledala vse konje v hlevih, a na nobenem se ji ni ustavil pogled, čeprav so bili tam najboljši žrebci in konji v vsem cesarstvu. Nazadnje je naletela še na konja, ki ga je oče jezdil v mladosti: garjavega, polnega ran, kako je ležal na boku. Ko ga je zagledala, ga je usmiljeno pogledala in se kar ni mogla odtrgati od njega. Konj pa ji je, ko je to opazil, rekel: »Videti je, gospodarica, da me tako milo gledaš iz ljubezni do cesarja. Kakšen junak je bil v mladosti! Veliko zmag sva izbojevala skupaj. Odkar pa se je postaral, me tudi nihče drug ni več zajahal. In če me vidiš tako shiranega, je to zato, ker ni nikogar, ki bi me hranil kakor on. Glej, ko bi kdo skrbel zame tako, kakor mi prija, bi se v desetih dneh tako popravil, da se ne bi dal za deset takih, kakršni stojijo tu.« Tedaj je dekle vprašalo: »In kako je treba skrbeti zate?« »Vsak dan me je treba umiti z vodo, ki je še nihče ni zajel, za zdaj pa mi dajati ječmen, kuhan v sladkem mleku, da ga bom lahko grizel, in vsak dan še mernik žerjavice.« »Ko bi vedela, da mi boš pomagal izpeljati, kar sem si namenila, bi skoraj res naredila tako, kakor praviš.« »Gospodarica,« je rekel konj, »le poskusi, ne bo ti žal.« Konj je bil namreč čudežen. Cesarjeva hči je skrbela zanj natanko tako, kakor ji je naročil. Deseti dan pa se je konj na vsem lepem stresel in postal lep, rejen kakor lubenica in uren kakor srna. Nato je veselo pogledal cesarjevo hčer in dejal: »Bog ti daj srečo in zmago, gospodarica moja, ker si skrbela zame in mi omogočila, da sem spet takšen, kakršen sem si želel biti. Povej mi, kaj te teži, in mi ukaži, kaj naj storim.« »Rada bi šla k velikemu in mogočnemu cesarju, našemu sosedu, da bi mu služila, in potrebujem nekoga, ki bi mi svetoval. Povej mi, katerega bojarja naj izberem?« »Če pojdeš z menoj,« ji je rekel konj, »ne imej nobenih skrbi in nikogar drugega ne potrebuješ. Služil ti bom, kakor sem služil tvojemu očetu. Le poslušati me moraš.« »Če je tako, odrineva čez tri dni.« »Lahko tudi takoj, če ukažeš,« ji je odgovoril konj. Ko je cesarjeva hči to slišala, je pripravila vse potrebno za pot. Vzela je nekaj čistih, a neokrašenih oblačil, stopila pred očeta in mu rekla: »Zbogom, oče, in naj te ob vrnitvi najdem zdravega!« »Srečno pot, hči moja,« ji je rekel oče. »Kakor koli že bo, nasvetov, ki sem ti jih dal, nikar ne pozabi. In v vsaki stiski naj bodo tvoje misli uprte v Boga, od katerega prihajata vse dobro in vsa pomoč.« Ko je obljubila, da bo tako storila, je dekle odrinilo. Kakor pri drugih dveh hčerah je oče tudi tokrat ubral drugo pot, jo prehitel, spet postavil bakren most in jo tam počakal. Med potjo je konj dekletu povedal, s kakšnimi zvijačami oče preizkuša njen pogum, in ji svetoval, kaj naj stori, da bo preizkušnjo častno prestala. Ko sta prispela do mostu, je planil nanjo.

Volk z divjimi, izbuljenimi očmi, ki so človeku gnale strah v kosti, z velikanskim gobcem in jezikom kakor pri stekli zveri je kazal zobe in šklepetal z njimi, kot da že mesec dni ni ničesar okusil. Ko je že hotel zasaditi vanjo svoje raztrgajoče kremplje, je dekle stisnilo konja s petami in se s sabljo v roki zapodilo nad volka, da bi ga razsekalo na drobne kosce. Ko se volk ne bi umaknil, bi ga bila s sabljo preklala na dvoje; zakaj z njo ni bilo šale: zaupala je v Boga in hotela za vsako ceno izpolniti nalogo, ki si jo je naložila. Ponosno kakor pravi junak je prečkala most. Njen oče se je čudil njenemu pogumu; po drugi poti jo je prehitel, postavil srebrn most, se spremenil v leva in jo tam počakal. Konj je dekletu povedal, kaj jo čaka, in jo poučil, kako naj prestane še to preizkušnjo. Komaj je prišla do srebrnega mostu, že ji je stopil nasproti lev z razprtim žrelom, kakor da jo hoče požreti s konjem vred, z okli kakor iz slonovine in kremplji kakor srpi; rjovel je, da so se tresli gozdovi in je odmevalo po poljih daleč naokrog. Že samo pogled na njegovo glavo, veliko kakor mernik, in na grivo, ki mu je štrlela kvišku, bi človeka od strahu spremenil v led. Toda cesarjeva hči, ki jo je konj opogumil, se je z golo sabljo v roki tako silovito pognala nadenj, da bi ga bila razsekala na štiri kose, ko lev ne bi zbežal pod most. Prečkala je most, se zahvaljevala Bogu in ni vedela, kaj jo še čaka. Cesarjeva hči, ki od rojstva še nikoli ni zapustila doma, je strmela nad lepoto pokrajine in se od začudenja ustavljala. Zdaj jo je mikalo, da bi razjahala in nabrala šopek cvetlic, ki jih še nikoli ni videla in so v nepreglednih množicah prekrivale doline in griče; zdaj bi bila rada posedela v senci visokega, košatega drevesa, kjer je na tisoče ptic pelo najrazličnejše pesmi, tako mile, da bi jo lahko zazibale v sen; spet drugič jo je vabil studenec z vodo, čisto kakor solza, ki je izviral iz skalne razpoke v pobočju. Ob žuborenju teh izvirov je kar sanjavo gledala vanje; všeč ji je bilo opazovati njihov tok in vijugaste struge, ki so se vile po zemlji med množico drobnih cvetov in pomladnim zelenjem. Toda konj jo je ves čas bodril in priganjal, naj gre naprej in se drži svoje poti. Govoril ji je, da se junaki za takšne reči zmenijo šele tedaj, ko srečno opravijo svoje delo. Povedal ji je tudi, da jo čaka še ena past, ki ji jo nastavlja oče, in jo poučil, kako naj tudi tokrat zmaga. Dekle ga je poslušalo z obema ušesoma in storilo, kakor ji je svetoval, saj je že spoznala, da se vsi njegovi nauki dobro iztečejo; od njegove besede ni odstopila. Oče jo je kakor poprej po drugi poti prehitel, postavil zlat most, se spremenil v velikega dvanajstglavega zmaja in se skril pod most. Ko se je dekle pripravljalo, da ga prečka, je planil predenj, udarjal z repom in zvijal svoje telo. Iz gobcev so mu švigali ognjeni plameni in jeziki so mu švigali kakor goreče puščice. Ob pogledu na strašno pošast je dekle spreletel mrzel srh in lasje so ji vstali pokonci. Konj je takoj začutil, da izgublja pogum, jo znova opogumil in jo spomnil, kaj ji je naročil. Ko se je cesarjeva hči nekoliko zbrala, je z levico zategnila vajeti, konja stisnila s petami in se s sabljo v desnici pognala nad zmaja. Celotno uro je trajal boj. Konj jo je obračal tako, da bi se pošasti vselej približala od strani in ji odsekala katero izmed glav, toda tudi nasprotnik se je spretno branil. Nazadnje je dekletu le uspelo raniti zmaja. Tedaj se je trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v človeka. Dekle ni moglo verjeti svojim očem, ko je pred seboj zagledalo očeta; on pa jo je objel, jo poljubil na čelo in ji rekel: »Vidim, da si junaška, hči moja, in prav si storila, da si vzela tega konja, kajti brez njega bi se tudi ti vrnila kakor tvoji sestri. Trdno upam, da boš srečno opravila službo, ki si jo prostovoljno sprejela. Le mojih nasvetov se spominjaj in ne odstopaj od besede konja, ki si si ga izbrala. Zdrava se spet vidiva!« »Bog te usliši, oče,« mu je odgovorila hči, »in naj te ob vrnitvi najdem zdravega.« Nato je poljubila očetovo roko in poslovila sta se. Po dolgi, daljni poti je prišla do mogočnih, visokih gora. Med gorami je naletela na dva zmaja, ki sta se bojevala že devet let, pa nobeden ni mogel premagati drugega. Bila sta v boju na življenje in smrt. Ko sta jo zagledala, sta jo imela za mladega junaka in eden ji je zaklical: »Făt-Frumos, Făt-Frumos, pridi in mi pomagaj premagati tega sovražnika, pa ti bom tudi jaz nekoč pri čem prav prišel!« Tudi drugi ji je zaklical: »Făt-Frumos, Făt-Frumos, pridi in me reši te sovražne pošasti, pa ti dam konja, ki mu po urnosti ni para in se imenuje Galben-de-Soare.« Dekle je vprašalo konja, kateremu od njiju naj pomaga. Konj ji je svetoval, naj reši tistega, ki ji je obljubil Galben-de-Soareja, saj je ta konj še zmožnejši od njega in je njegov mlajši brat. Tedaj se je dekle s sabljo pognalo nad drugega zmaja in ga z enim zamahom razpolovilo. Ko je rešeni zmaj videl, da je prost, je objel svojega rešitelja in se mu zahvalil. Nato so odšli k njemu domov, da bi dal Făt-Frumosu Galben-de-Soareja, kakor je obljubil. Zmajeva mati je bila vsa iz sebe od veselja, ko je zagledala sina živega; ni vedela, kaj naj stori, da bi se Făt-Frumosu zahvalila, ker ji je rešil otroka smrti. Cesarjeva hči je povedala, da bi rada počila po naporni poti. Dali so ji sobo in jo pustili samo. Pod pretvezo, da hoče poskrbeti za konja, ga je vprašala, ali se ji utegne kaj pripetiti, in konj ji je povedal, kaj mora storiti. Zmajeva mati je zaslutila, da je vmes neka zvijača. Sinu je rekla, da mora biti tisti, ki ga je rešil nevarnosti, dekle; tako pogumno dekle bi bilo vredno občudovanja in najbolje bi bilo, da bi si jo vzel za ženo. Sin je odgovarjal, da česa takega nikakor ne more verjeti, saj ženska roka ne bi mogla tako spretno sukati sablje, kakor jo je Făt-Frumos. Tedaj je zmajeva mati rekla, da bo to preizkusila. Zvečer je ob vzglavje vsakega položila šopek cvetlic: pri tistem, pri katerem bodo ovenele, je moški, pri tistem, pri katerem bodo ostale sveže, pa ženska. Cesarjeva hči je po konjevem nasvetu ponoči vstala, že proti jutru, ko je spanec najslajši, in tiho, prav po prstih stopila v zmajevo sobo. K njemu je položila svoj šopek, vzela njegovega in ga odnesla k vzglavju svoje postelje, nato pa legla in trdno zaspala. Zjutraj je zmajevka komaj vstala, že je v eni sapi pohitela k sinu in videla, da so cvetlice ovenele. Ko je vstala še cesarjeva hči, je odšla tudi k njej; a čeprav je videla, da so tudi njene cvetlice ovenele, še vedno ni verjela, da je mladenič. Sinu je govorila, da nikakor ne more biti moški: besede so ji vendar tekle iz ust kakor med, postavo je imela tako nežno, da bi jo človek kar popil v kozarčku vode, tanki, bujni lasje so ji v valovih padali na ramena, obraz je kar vabil k sebi; tiste velike, lepe, žive oči, zaradi katerih bi človek še zbolel, drobna ročica in nožica kakor pri vili — skratka, vse je moglo biti le dekliško, čeprav se je skrivalo pod junaško opravo. Sklenila sta jo torej še enkrat preizkusiti. Ko sta si zjutraj po običaju zaželela dobro jutro, je zmaj dekle odpeljal na vrt. Tam ji je razkazoval najrazličnejše cvetlice in jo vabil, naj jih poduha. Cesarjeva hči se je spomnila konjevih nasvetov, prepoznala zvijačo in precej osorno rekla, ali jo je navsezgodaj pripeljal na vrt kakor kakšno žensko, da bi mu s praznimi besedami hvalila rože, namesto da bi najprej odšla v hleve pogledat, kako skrbijo za konje. Zmaj je materi povedal, kaj je slišal, a tudi zdaj ni mogla verjeti, da je fant. Nazadnje se je s sinom dogovorila še za eno preizkušnjo: Făt-Frumosa naj odpelje v orožarno in mu ponudi, naj si kaj izbere. Če bo izbral orožje, okrašeno z dragulji, bo to zanesljiv dokaz, da je dekle. Po kosilu je zmaj odpeljal Făt-Frumosa v orožarno. Tam je bilo spretno razvrščeno vsakovrstno orožje: nekatero okrašeno z dragimi kamni, drugo čisto navadno, brez okrasja. Cesarjeva hči si je ogledala in preizkusila skoraj vse orožje, nato pa izbrala nekoliko zarjavelo sabljo, katere rezilo je bilo tako prožno, da se je dalo zviti v obroč. Zatem je zmaju in njegovi materi povedala, da namerava naslednji dan oditi. Ko je zmajeva mati slišala, kakšno orožje si je izbrala, se je skoraj razpočila od jeze, ker ni mogla priti resnici do dna. Sinu je rekla, da je po vedenju sicer videti kakor fant, a da je vendarle dekle, in to skrajno prekanjeno. Ker ni bilo druge, so odšli v hlev in ji izročili Galben-de-Soareja. Cesarjeva hči se je poslovila in nadaljevala pot. Ko so bili že na poti in so hiteli naprej, ji je konj rekel: »Gospodar, doslej si me v vsem poslušal in vse se je dobro izteklo. Poslušaj me še tokrat, pa ne boš zgrešil. Odslej sem prestar in bojim se, da bi se spotaknil. Vzemi mojega brata Galben-de-Soareja in z njim nadaljuj pot. Zaupaj mu, kakor si zaupal meni, pa ti ne bo žal. Veliko mlajši je od mene in urnejši; tudi on ti bo kakor jaz svetoval, kaj storiti v stiski.« »Res je, da mi je uspelo vsakokrat, ko sem te poslušala. In ko ne bi vedela, kako zvest si bil mojemu očetu, te tokrat ne bi ubogala. Toda tvojemu bratu bom zaupala kakor tebi, ko mi bo dokazal, da mi želi dobro.« »Zaupaj mi, gospodarica,« je rekel Galben-de-Soare, »ponosen bom, če bo na meni jezdila taka junakinja, kakršna si ti. Potrudil se bom, da brata ne boš pogrešala; obenem bom tudi njega, siromaka, obvaroval nadlog in nevarnosti poti, na katero se podajaš, saj je že star. Kajti povedati ti moram, in nočem ti prikrivati: še veliko stisk te čaka in mnogo nevarnosti boš morala prestati. Toda z Božjo voljo in če me boš poslušala, boš vse premagala in srečno prišla do konca.« Cesarjeva hči je nato zajahala Galben-de-Soareja in se v solzah poslovila od svojega konja. Šla sta in šla po dolgi, daljni poti, dokler ni cesarjeva hči zagledala zlate kite. Ustavila je konja in ga vprašala, ali naj jo vzame ali pusti, kjer leži. Konj ji je odgovoril: »Če jo vzameš, ti bo žal; če je ne vzameš, ti bo prav tako žal. A bolje je, da jo vzameš.« Dekle jo je pobralo, si jo spravilo v nedrje in odjezdilo naprej. Prečkala sta griče, gore in doline, za seboj pustila goste zelene gozdove, poljane s cvetlicami, kakršnih dekle še nikoli ni videlo, ter izvire s čisto, hladno vodo in nazadnje prišla na dvor velikega in mogočnega cesarja. Drugi cesarski sinovi, ki so tam služili, so ji prišli naproti in jo pozdravili. Niso se mogli ločiti od nje, tako sta jih očarala njen obraz in njena beseda. Naslednji dan je stopila pred cesarja in mu povedala, zakaj je prišla. Cesar se ni mogel dovolj razveseliti, da je k njemu prišel tako lep in prikupen junak. Odgovori, ki jih je dobival na svoja vprašanja, so mu bili nadvse všeč; že od daleč se je videlo, da govori modro in spoštljivo. Ko je videl tako razumnega mladeniča, ga je vzljubil in ga obdržal ob sebi. Cesarjeva hči se ni mogla spoprijateljiti z vsemi drugimi cesarskimi sinovi, saj je bila večina muhastih, lenih in razuzdanih. Zaradi tega so jo zasovražili; ko pa so videli še, kako naklonjen ji je cesar, so ji začeli streči po zlu. Nekega dne si je sama skuhala jed in ravno sedla k mizi, ko sta jo prišla obiskat dva izmed drugih cesarskih sinov. Vsi skupaj so sedli in jedli. Jedi so jima tako teknile, da sta si med jedjo oblizovala prste. Hvalila sta njeno kuharsko spretnost in govorila, da še nikoli v življenju nista jedla česa tako dobrega. Nato sta odšla. Ko sta srečala druge cesarske sinove, sta jim povedala, da sta bila pri novem cesarskem sinu na kosilu, da sta jedla bolje kakor sam cesar in da je vse jedi pripravil sam. Tedaj so jo vsi cesarski sinovi začeli prositi, naj nekega dne skuha še zanje. In glej, prav tisti dan so se dvorni kuharji napili ali počeli bogve kaj, saj na ognjišču še zakurjeno ni bilo. Ker so jo tako vztrajno prosili, se je lotila dela in pripravila nekaj imenitnih jedi. Ko so jih prinesli pred cesarja, se jih ta ni mogel najesti. Takoj je poklical kuharje in jim ukazal, naj mu odslej kuhajo samo še takšne jedi; tedaj so mu povedali, kdo je kuhal tisti dan. Cesar se je zamislil. Nato so prišli še cesarski sinovi in mu povedali, da se je novodošli cesarski sin na skupni gostiji hvalil, da ve, kje je Ileana Simziana z zlato kito, zaradi katere polje ozeleni in cvetlice zacvetijo, ter da ima pramen iz njene kite. Ko je cesar to slišal, jo je ukazal poklicati in ji takoj rekel: »Vedel si za Ileano Simziano, pa mi nisi ničesar povedal, čeprav sem ti izkazal naklonjenost in te bolj počastil kakor vse druge.« Zahteval je, naj mu pokaže kito, in ko jo je videl, je rekel: »To je cesarski ukaz: pripeljati mi moraš gospodarico te kite. Če ne, bo tam, kjer ti zdaj stojijo podplati, ležala tvoja glava.« Uboga cesarjeva hči je skušala nekaj odgovoriti, toda cesar ji je presekal besedo. Odšla je h konju in mu povedala, kaj se je zgodilo. Konj ji je rekel: »Ne boj se, gospodarica. Prav nocoj mi je brat prinesel novico, da je gospodarico kite ugrabil neki zmaj. Nikakor ga noče vzljubiti, dokler ji ne pripelje njene črede kobil, zato si zmaj zdaj beli glavo, kako bi ji izpolnil željo. Trenutno je v močvirjih ob morju. Pojdi k cesarju in zahtevaj dvajset ladij, nato pa jih natovori z najlepšim blagom.« Cesarjevi hčeri tega ni bilo treba dvakrat reči; šla je naravnost k cesarju. »Živel, presvetli cesar, in čast tvojemu obličju! Prišla sem ti povedat, da bom opravila nalogo, ki si mi jo naložil, če mi daš dvajset ladij in denar, da kupim najlepše in najdražje blago ter jih natovorim z njim.« »Naj bo, kakor praviš, samo da mi pripelješ Ileano Simziano,« ji je odgovoril cesar. Ko so bile ladje pripravljene, so jih natovorili z blagom, cesarjeva hči pa se je skupaj z Galben-de-Soarejem vkrcala na najlepšo in odpluli so. Ne vetrovi ne morski valovi jih niso mogli ustaviti; po nekaj tednih plovbe so prispeli do močvirij ob morju. Tam so se ustavili. Cesarjeva hči in Galben-de-Soare sta stopila na kopno in hodila ob obali, a preden sta odšla z ladje, sta vzela par čeveljcev, pretkanih s samo zlato nitjo in okrašenih z dragimi kamni. Med hojo sta zagledala palačo, ki se je obračala za soncem, in se napotila proti njej. Na poti sta srečala tri zmajeve sužnje, ki so čuvale Ileano Simziano. Ko so zagledale čeveljce, so kar oči puščale na njih; cesarjeva hči pa jim je povedala, da je trgovec, ki je na morju zgrešil pot. Sužnje so se vrnile in svoji gospodarici povedale, kaj so videle. Ta je bila trgovca že opazila skozi okno; takoj ko ga je zagledala, ji je začelo srce močneje biti, ne da bi vedela zakaj. Veselila bi se vsake priložnosti, da bi ušla zmaju, še zlasti ker ga tedaj ni bilo doma: poslala ga je namreč po svojo čredo kobil. Ko je poslušala pripoved suženj, je odšla k trgovcu, ki je čakal pri vratih, da bi si še sama ogledala čeveljce. Ko pa je slišala, da ima na ladji še dražje in lepše blago, se je pustila pregovoriti njegovim prošnjam in sklenila, da si ga ogleda. Prišla je na ladjo in med izbiranjem blaga ni opazila, da so veslači odrinili od obale. Bog jim je naklonil dober veter in ladje so hitele kakor puščice. Ko se je Ileana Simziana zavedela, da so že sredi morja, se je delala nesrečno in začela trgovca oštevati, ker jo je prevaral; v srcu pa je prosila Boga, naj ji pomaga uiti zmajski pošasti. Srečno so prispeli do obale, tedaj pa — kaj zagledajo! Zlobna zmajeva mati je od suženj izvedela, da je neki trgovec ugrabil Ileano in z njo pobegnil na ladjah, zato se je pognala za njimi. Ko so stopili na kopno, so jo zagledali, kako prihaja za njimi kakor razjarjena levinja, z eno čeljustjo v nebu in drugo v zemlji, iz gobca pa bruha ogenj kakor iz peči. Ileana Simziana jo je brž prepoznala za zmajevo mater, tisto strašno čarovnico, in to povedala trgovcu, s katerim je sedela na Galben-de-Soareju; nato je bridko zajokala. Cesarjeva hči je vprašala Galben-de-Soareja, kaj naj stori, saj jo žge plamen iz zmajevkinega žrela, konj pa ji je odgovoril: »Sezi v moje levo uho, vzemi brusni kamen, ki je v njem, in ga vrzi za seboj.« Cesarjeva hči je storila tako. Nato sta se pognala naprej, za njima pa je v hipu zrasla kamnita gora, ki je segala do neba. Zmajeva mati se je tako ali drugače prebila čeznjo, plezala je s skale na skalo in se spet pognala za njima, da je bilo kaj! Ko je Ileana Simziana videla, da ju bo dohitela, je opozorila trgovca. Ta se je posvetoval s konjem, nato pa mu iz desnega ušesa vzel krtačo in jo vrgel za seboj. Pri priči je zrasel velik in tako gost gozd, da še mlada zver ne bi mogla skozenj. Zmajeva mati je grizla drevesa, se oprijemala vej, skakala s krošnje na krošnjo in se prerivala naprej; še zmeraj je dirjala za njima kakor vihar. Ko sta videla, da ju tudi tokrat dohaja, je cesarjeva hči znova vprašala konja, kaj naj stori. Rekel ji je, naj vzame zaročni prstan s prsta Ileane Simziane in ga vrže za seboj. Komaj ga je vrgla, je zrasel kremenov zid do samega neba. Zmajevka je ostala mrhovina za vrane in srake, onidve pa sta šli dalje, dokler nista prišli do kraja, kjer je bila čreda. Tam je konj cesarjevi hčeri naročil, naj spleza na drevo in od tam opazuje njun boj. Ko je bila na drevesu, je Galben-de-Soare trikrat zarezgetal in vsa čreda kobil se je zbrala okoli njega. Tedaj se je nenadoma prikazal tudi njihov žrebec, ves v peni in prhajoč od besa. Ko je zagledal Galben-de-Soareja sredi svojih kobil, se je divje pognal nadenj in vnel se je boj, kakršnega Bog obvaruj! Kadar je žrebec planil nad Galben-de-Soareja, je grizel bivolje kože; kadar je Galben-de-Soare planil nadenj, je grizel živo meso. Borila sta se in borila, dokler žrebec, razmesarjen od vrha do tal in ves krvav, ni omagal in bil premagan. Galben-de-Soare pa je ostal nepoškodovan, saj so bile raztrgane le bivolje kože. Tedaj je dekle splezalo z drevesa, ga zajahalo in pognala sta čredo pred seboj, žrebec pa se je komaj vlekel za njo. Ko je pripeljala čredo na cesarjevo dvorišče, je šla sporočit, da je naloga opravljena. Ileana Simziana je prišla ven in poklicala kobile po imenu. Ko je žrebec zaslišal njen glas, se je v hipu stresel in postal tak kakor prej, brez sledu ran. Ileana Simziana je rekla cesarju, naj da pomolsti kobile, da se bosta oba okopala v mleku. Toda kdo bi se jim mogel približati, ko so tako brcale, da so zdrobile vse, kar so zadele! Ker nihče ni mogel opraviti dela, je cesar spet ukazal cesarjevi hčeri, naj jih pomolze. Cesarjeva hči je bila v srcu strta od žalosti in naveličana, ker so najtežja opravila vedno nalagali prav njej. Ker pa je bila čistih misli, je z vero prosila Boga, naj ji pomaga srečno opraviti tudi to službo. In ulil se je tak dež, kakor bi zlivalo iz škafa; voda je kobilam v hipu segala do kolen, nato pa je pritisnil tak mraz, da se niso mogle premakniti z mesta. Ko je cesarjeva hči zagledala ta čudež, se je najprej zahvalila Bogu za pomoč, nato pa šla in pomolzla kobile.

Cesar je od ljubezni do Ileane Simziane kar koprnel in jo gledal kakor zrelo češnjo; ona pa se zanj še zmenila ni, temveč je z najrazličnejšimi izgovori iz dneva v dan odlagala poroko. Nazadnje mu je rekla: »Presvetli cesar, vse, kar sem zahtevala, se je izpolnilo. Le še eno stvar potrebujeva, potem pa vedi, da se bova poročila.« »Golobica moja,« ji je odgovoril cesar, »moje cesarstvo in jaz sva pokorna služabnika tvojih ukazov. Povej čim prej, česa si še želiš, kajti ljubezen do tebe me bo pokončala. Ves sem že kakor senca, buden sanjam in ne vem več, kaj počnem, kadar gledam tvoje lepe, hrepeneče oči.« »Če je tako,« je rekla Ileana Simziana, »mi prinesi posodo s krstno vodo, ki jo hranijo v cerkvici onkraj reke Jordan, in potem se bova poročila.« Ko je cesar to slišal, je spet poklical cesarjevo hčer in ji ukazal, naj stori, kar ve in zna, ter mu prinese, kar je zahtevala Ileana Simziana. Cesarjeva hči je takoj odšla h Galben-de-Soareju in mu vse povedala. Odgovoril ji je: »To je zadnja in najtežja naloga, ki jo moraš opraviti. Toda zaupaj v Boga, gospodarica, kajti tudi cesarju se bliža konec.« Pripravila sta se in odšla. Konj je vse to vedel, saj ni bil kar tako čudežen. Cesarjevi hčeri je povedal: »Posoda s krstno vodo stoji na mizi sredi cerkvice, kjer jo čuvajo redovnice. Ne spijo ne podnevi ne ponoči. Od časa do časa pa jih obišče puščavnik in jih poučuje o svetih Gospodovih rečeh. Kadar poslušajo njegov nauk, ostane na straži samo ena. Če bi nama uspelo priti prav ob tistem času, bi bilo imenitno; sicer pa kdo ve, kako dolgo bova morala čakati, kajti drugače ne bo šlo.«

Odpravila sta se torej, prečkala reko Jordan in prispela do cerkvice. Na srečo je puščavnik prav tedaj prišel tja in poklical vse nune k molitvi. Le ena je ostala na straži; ker pa je bila od dolgega bedenja utrujena, jo je premagal spanec. Da se vendarle ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, je legla na prag, misleč, da nihče ne bo mogel vstopiti, ne da bi ga začutila. Galben-de-Soare je cesarjevi hčeri svetoval, kako naj se polasti krstne posode. Dekle se je previdno približalo in se po prstih priplazilo ob zidu vse do vrat. Tam je lahkotno kakor mačka skočilo čez prag, ne da bi se dotaknilo speče nune, pograbilo posodo in se vrnilo po isti poti, kakor je prišlo. Nato je zajahalo konja in že sta bila na poti! Nuna je nekaj začutila, planila pokonci in, ko je videla, da posode ni več, začela tako bridko jokati, da bi se človeku od usmiljenja trgalo srce. Brž so se zbrale še druge nune in tožile nad nesrečo, ki jih je zadela. Ko je puščavnik videl, da je krstna posoda izgubljena, je pogledal za cesarjevo hčerjo, ki je na Galben-de-Soareju letela proč, dvignil roke k nebu, pokleknil in jo preklel z besedami: »Gospod, sveti Gospod! Daj, da se brezbožnež, ki si je drznil s svojo nečisto roko poseči po sveti krstni posodi, spremeni v žensko, če je moški, in v moškega, če je ženska!« In puščavnikova molitev je bila pri priči uslišana. Cesarjeva hči se je spremenila v mladeniča, tako zalega, da ga je bilo veselje pogledati. Ko je prišel pred cesarja, se je ta začudil in ni vedel, kaj naj si misli, saj je opazil spremembo: zdelo se mu je, da mladenič ni več tak kakor ob odhodu, temveč še lepši in ponosnejši. Ko mu je izročil posodo, je dejal: »Presvetli cesar, opravil sem naloge, ki si mi jih naložil. Mislim, da sem zdaj končal. Vladaj v miru, dokler bo tako hotela božja milost.« »Zadovoljen sem s tvojim služenjem,« je rekel cesar. »Naj ti bo v dobro! S to posodo si razveselil moje oči. In vedi, da boš po moji smrti sedel na prestol mojega cesarstva, saj doslej še nimam dediča. Če pa mi Bog nakloni sina, boš njegova desna roka.« Vsi svetovalci in cesarjevi sinovi so bili navzoči, ko je cesar izrekel te besede. Ko je Ileana Simziana videla, da se ji je izpolnila tudi ta želja, je sklenila, da se bo maščevala cesarju, ker je na vse težke naloge, pri katerih bi lahko izgubil življenje, pošiljal njenega lepega junaka. Mislila je namreč, da bo cesar sam odšel po krstno posodo, saj bi jo toliko laže dobil, ker so vsi ubogali njegove ukaze. Velela je zakuriti kopališče, da bi se s cesarjem okopala v mleku svojih kobil. Ko je stopila v kopel, je ukazala, naj ji pripeljejo žrebca, da bo pihal hladen zrak. In ko je žrebec prišel, je iz ene nosnice pihal hlad proti njej, iz druge pa žgoč zrak proti cesarju, tako da je zavrelo celo mleko okoli njega in je na mestu umrl. Velik preplah je zavladal po cesarstvu, ko se je razvedelo za smrt velikega in mogočnega cesarja. Ljudje so se zbrali od vsepovsod in mu priredili pogreb, kakršen se spodobi za cesarja. Nato je Ileana Simziana rekla lepemu junaku: »Ti si me pripeljal sem, ti si mi pripeljal čredo, ti si ubil zmaja, ki me je ugrabil, ti si mi prinesel krstno posodo; ti bodi moj mož. Pojdiva se okopat in se poročiva.« »Vzel te bom, če si me izbrala,« je odgovoril lepi junak, »vendar vedi, da hočem v najini hiši slišati peti petelina, ne kokoši.« Sporazumela sta se in stopila v kopališče. Ileana je poklicala svojega žrebca, naj ogreje mleko, v katerem se bosta kopala. Tudi novi cesar je poklical Galben-de-Soareja. Tako sta konja tekmovala, kateri bo svojemu gospodarju pripravil prijetnejšo in ravno prav toplo kopel. Ko sta se okopala, sta se že naslednji dan poročila. Nato je mladi junak zasedel cesarski prestol. Tri tedne je trajalo slavje in vse ljudstvo se je veselilo, da mu je Bog dal tako junaškega cesarja, ki je opravil toliko velikih del. Vladal je pravično in v strahu božjem, varoval uboge in nikogar zatiral; in če nista umrla, vladata še dandanes. Tudi jaz sem bil tam in sem pri vseh slovesnostih od zunaj pasel zijala, kajti niti govora ni bilo o tem, da bi povabili še mene, pa tudi sicer je znano, da za nepovabljenega ni stola. Potem sem zajahal sedlo in vam povedal, kakor je bilo.