Prevod

V vseh pesmih Vzhoda zveni slavčeva ljubezen do vrtnice; v tihih, zvezdnatih nočeh krilati pevec svoji dišeči cvetlici poje podoknico.

Nedaleč od Smirne, pod visokimi platanami, kjer trgovec žene svoje otovorjene kamele, ki ponosno dvigajo dolge vratove in nerodno stopajo po sveti zemlji, sem zagledal cvetočo živo mejo iz vrtnic. Med vejami visokih dreves so letali divji golobi in njihove peruti so se zalesketale kakor biserovina, ko je čeznje zdrsnil sončni žarek.

Na rožni meji je bil en cvet lepši od vseh drugih in njemu je slavec pel o svoji ljubezenski bolečini; toda vrtnica je molčala, na njenih venčnih listih ni bilo niti kapljice rose, ki bi bila kakor solza sočutja. Skupaj z vejo se je nagibala nad nekaj velikih kamnov.

»Tu počiva največji pevec sveta!« je rekla vrtnica. »Nad njegovim grobom bom dehtela, po njem bom trosila svoje venčne liste, ko jih bo vihar odtrgal! Pevec Iliade je postal prst v tej zemlji, iz katere rastem! – Jaz, vrtnica s Homerjevega groba, sem presveta, da bi cvetela za ubogega slavca!«

In slavec je pel, dokler ni umrl. Prišel je gonjač kamel s svojimi otovorjenimi kamelami in črnimi sužnji; njegov mali sin je našel mrtvo ptico in malega pevca pokopal v grob velikega Homerja; vrtnica pa je trepetala v vetru. Prišel je večer, vrtnica je tesneje zložila svoje venčne liste in sanjala – da je lep sončen dan; prišla je skupina tujih, frankovskih mož, ki so priromali na Homerjev grob; med tujci je bil pevec s Severa, iz dežele meglic in severnega sija; odtrgal je vrtnico, jo trdno stisnil med strani knjige in jo tako odnesel s seboj na drugo celino, v svojo daljno domovino. In vrtnica je od žalosti ovenela ter ležala utesnjena v knjigi, ki jo je doma odprl in rekel: »Tu je vrtnica s Homerjevega groba.«

To je sanjala cvetlica, nato pa se je prebudila in zadrhtela v vetru; kapljica rose je z njenih venčnih listov padla na pevčev grob. Sonce je vzšlo, dan je postal vroč in vrtnica je žarela lepše kot prej, bila je v svoji topli Aziji. Tedaj so se zaslišali koraki, prišli so tuji Franki, prav takšni, kakršne je vrtnica videla v sanjah, in med njimi je bil pesnik s Severa; odtrgal je vrtnico, ji vtisnil poljub na sveže ustnice in jo odnesel s seboj v deželo meglic in severnega sija.

Kakor mumija počiva zdaj mrtvi cvet v njegovi Iliadi in kakor v sanjah sliši, kako odpira knjigo in govori: »Tu je vrtnica s Homerjevega groba!«