Prevod

»Vsakič, ko umre priden otrok, se na Zemljo spusti božji angel, vzame mrtvega otroka v naročje, razpre velika bela krila in poleti nad vsemi kraji, ki jih je imel otrok rad. Nabere polno prgišče cvetlic, ki jih skupaj poneseta k Bogu, da bi tam cvetele še lepše kakor na Zemlji. Dobri Bog pritisne vse cvetlice k srcu, tisto, ki mu je najljubša, pa poljubi; tedaj dobi glas in se lahko s petjem pridruži veliki nebeški blaženosti!«

Vse to je pripovedoval božji angel, ko je nesel mrtvega otroka v nebesa, otrok pa ga je poslušal kakor v sanjah. Letela sta nad kraji okoli doma, kjer se je malček igral, in skozi vrtove s čudovitimi cvetlicami.

»Katere bova vzela s seboj in jih posadila v nebesih?« je vprašal angel. Tam je raslo vitko, prelepo rožno drevesce, toda hudobna roka mu je zlomila deblo, tako da so vse veje, polne velikih, napol razprtih popkov, ovenele visele navzdol.

»Ubogo drevesce!« je rekel otrok. »Vzemi ga, da bo lahko zacvetelo tam zgoraj pri Bogu!« Angel ga je vzel, otroka pa za to poljubil, in malček je napol odprl oči. Nabrala sta nekaj razkošnih, veličastnih cvetlic, vzela pa sta tudi zaničevani ognjič in divjo mačeho.

»Zdaj imava cvetlice!« je rekel otrok in angel je prikimal, vendar še nista poletela k Bogu. Bila je noč, vse je bilo tiho. Ostala sta v velikem mestu in lebdela po eni najožjih ulic, kjer so ležali celi kupi slame, pepela in vsakršne navlake. Bil je dan selitev! Tam so ležali kosi krožnikov, drobci mavca, cunje in stari oglavniki klobukov, vse, kar ni bilo več lepo na pogled.

Angel je sredi vse te zmešnjave pokazal na nekaj črepinj cvetličnega lončka in na grudo zemlje, ki je padla iz njega. Skupaj so jo držale korenine velike, ovenele poljske cvetlice, ki ni bila več za nobeno rabo, zato so jo vrgli na cesto.

»To bova vzela s seboj!« je rekel angel. »Med poletom ti bom povedal njeno zgodbo!« In poletela sta, angel pa je pripovedoval: »Tam spodaj, v ozki ulici, v nizki kleti, je živel reven, bolan deček. Že od najzgodnejšega otroštva je bil priklenjen na posteljo. Kadar se je počutil najbolje, je lahko z berglami nekajkrat prehodil sobico sem in tja, in to je bilo vse. Nekaj dni poleti so sončni žarki za kake pol ure posijali v kletno vežo. Ko je deček sedel tam, se grel na toplem soncu in skozi nežne prste, ki jih je držal pred obrazom, gledal rdečo kri, so rekli: ‚No, danes je bil pa zunaj!‘ Gozd v njegovem čudovitem pomladnem zelenju je poznal le po prvi bukovi vejici, ki mu jo je prinesel sosedov sin. Držal jo je nad glavo in sanjal, da je pod bukvami, kjer sije sonce in pojejo ptice. Nekega pomladnega dne mu je sosedov deček prinesel tudi poljske cvetlice in med njimi je bila po naključju ena s korenino. Zato so jo posadili v lonček in postavili na okno tik ob postelji. Pri sajenju so imeli srečno roko: cvetlica je rasla, poganjala nove poganjke in vsako leto cvetela. Bolnemu dečku je postala najlepši cvetlični vrt, njegov mali zaklad na tem svetu. Zalival jo je in negoval ter skrbel, da je dobila vsak sončni žarek, vse do zadnjega, ki je zdrsnil čez nizko okno. In cvetlica se je vrasla tudi v njegove sanje, saj je zanj cvetela, širila svoj vonj in razveseljevala oči. K njej se je obrnil ob smrti, ko ga je Gospod poklical k sebi. Že leto dni je pri Bogu; leto dni je cvetlica pozabljena stala na oknu in ovenela, zato so jo ob selitvi vrgli med smeti na cesto. In prav to cvetlico, to ubogo, ovenelo cvetlico, sva vzela v najin šopek, kajti prinesla je več veselja kakor najrazkošnejša cvetlica na kraljičinem vrtu!«

»Toda kako vse to veš?« je vprašal otrok, ki ga je angel nesel proti nebesom. »Vem!« je rekel angel. »Saj sem bil jaz tisti bolni deček, ki je hodil z berglami! Svojo cvetlico pa že poznam!«

Otrok je povsem odprl oči in se zazrl v angelov lepi, veseli obraz. V istem trenutku sta bila v božjih nebesih, kjer sta vladali radost in blaženost. Bog je mrtvega otroka pritisnil k srcu in otrok je dobil krila kakor drugi angel ter z roko v njegovi roki poletel z njim. Bog je vse cvetlice pritisnil k srcu, ubogo, ovenelo poljsko cvetlico pa je poljubil. Dobila je glas in pela z vsemi angeli, ki so lebdeli okoli Boga, nekateri čisto blizu, drugi okoli njih v velikih krogih, vse dlje in dlje, v neskončnost, a vsi enako srečni. In vsi so peli, mali in veliki, pridni, blagoslovljeni otrok in uboga poljska cvetlica, ki je ovenela ležala zavržena med smetmi in selitveno navlako v ozki, temni ulici.