Prevod

Na vrtu so se razcvetela vsa jablana; pohitela so s cvetovi, še preden so pognala zelene liste. Na dvorišču so bili vsi rački, pa tudi maček, ki je prav zares lizal sončne žarke, lizal jih je s svoje šape. Če si pogledal čez polje, je bilo žito tako čudovito zeleno, vse drobne ptice pa so žvrgolele in prepevale, kakor da bi bil velik praznik. In lahko bi rekli, da je res bil, saj je bila nedelja. Zvonovi so zvonili in ljudje so v svojih najboljših oblačilih hodili v cerkev, videti pa so bili tako zadovoljni. Da, vse je bilo nekako veselo; dan je bil resnično tako topel in blagoslovljen, da bi človek lahko rekel: »Naš Gospod je zares neizmerno dober do nas ljudi!«

Toda v cerkvi je pastor stal na prižnici in govoril tako glasno in tako jezno. Govoril je, da so ljudje tako brezbožni in da jih bo Bog zato kaznoval; ko bodo umrli, bodo hudobni prišli v pekel, kjer bodo večno goreli. Rekel je, da njihov črv ne umre in da njihov ogenj nikoli ne ugasne; nikoli ne bodo imeli počitka ne miru. Grozljivo je bilo to poslušati, in govoril je s takšno gotovostjo. Pekel jim je opisoval kot smrdljivo votlino, kamor se steka vsa nesnaga sveta; tam ni niti sapice, le žgoč žvepleni plamen, in ni dna, zato tonejo in tonejo v večni tišini. Že samo poslušati o tem je bilo grozljivo, toda pastor je govoril iz srca in vsi ljudje v cerkvi so bili docela prestrašeni.

Zunaj pa so vse drobne ptice tako veselo pele in sonce je tako toplo sijalo, kakor da bi vsaka cvetlica govorila: Bog je tako neizmerno dober do nas vseh. Da, tam zunaj ni bilo prav nič tako, kakor je pridigal pastor.

Zvečer, ko je bil čas za spanje, je pastor opazil, da njegova žena sedi tiho in zamišljeno. »Kaj ti je?« jo je vprašal. »Kaj mi je?« je rekla. »To mi je, da nikakor ne morem zbrati misli, da nikakor ne morem razumeti tega, kar si govoril: da je toliko brezbožnih in da bodo večno goreli. Večno, ah, kako dolgo je to! – Le grešen človek sem, toda srce mi ne bi dalo, da bi pustila celo najhujšega grešnika večno goreti. Kako bi torej to mogel naš Gospod, ki je neskončno dober in ve, kako zlo prihaja od zunaj in od znotraj? Ne, tega si ne morem misliti, čeprav ti tako praviš.«

* Bila je jesen, listje je odpadalo z dreves; resni, strogi pastor je sedel ob postelji umirajoče. Pobožna vernica je zatisnila oči; bila je pastorjeva žena.

»Če bo kdo našel mir v grobu in milost pri svojem Bogu, boš to ti!« je rekel pastor, ji sklenil roke in nad pokojno prebral psalm. Odnesli so jo v grob; dve težki solzi sta spolzeli po licih resnega moža. V župnišču pa je bilo tiho in prazno, sončna svetloba v njem je ugasnila, ona je odšla.

Bila je noč. Mrzel veter je zapihal čez pastorjevo glavo; odprl je oči in zdelo se mu je, kakor da v njegovo sobo sije luna, toda luna ni sijala. Pred njegovo posteljo je stala postava; zagledal je prikazen svoje pokojne žene. Gledala ga je tako globoko žalostno, kakor da bi mu hotela nekaj povedati.

Mož se je napol dvignil in iztegnil roke proti njej: »Tudi tebi ni dan večni mir? Ti trpiš? Ti, najboljša, najpobožnejša!« Pokojnica pa je prikimala in si položila roko na prsi.

»Ali ti lahko priskrbim mir v grobu?« »Da!« se je oglasilo. »In kako?« »Daj mi las, en sam las z glave grešnika, čigar ogenj ne bo nikoli ugasnil, grešnika, ki ga bo Bog pahnil v pekel na večno trpljenje.«

»Tako lahko te bo torej rešiti, ti čista, ti pobožna!« je rekel. »Potem pojdi z menoj!« je rekla pokojnica. »To nama je dovoljeno. Ob meni boš lebdel, kamor te bodo vodile misli; nevidna ljudem bova stala v njihovih najbolj skritih kotičkih, toda z zanesljivo roko moraš pokazati na tistega, ki je obsojen na večno trpljenje, in najti ga moraš, preden zapoje petelin.«

In brž, kakor da bi ju ponesla misel, sta bila v velikem mestu. S hišnih zidov so v ognjenih črkah žarela imena smrtnih grehov: napuh, skopost, pijančevanje, pohota, skratka, ves sedembarvni lok greha.

»Da, tam notri, kakor sem mislil, kakor sem vedel,« je rekel pastor, »prebivajo tisti, ki so obsojeni na večni ogenj.« Stala sta pred razkošno osvetljenim vhodom, kjer se je široko stopnišče ponašalo s preprogami in cvetjem, iz praznično okrašenih dvoran pa je odmevala plesna glasba. Švicarski vratar je stal tam v svili in žametu, z veliko palico, okovano s srebrom.

»Naš ples se lahko meri s kraljevim!« je rekel in se obrnil k množici na ulici; od glave do peta je iz njega sijala misel: »Revna drhal, ki zijate skozi vhod, v primerjavi z menoj ste vsi sami ničvredneži!«

»Napuh!« je rekla pokojnica. »Ga vidiš?« »Njega!« je ponovil pastor. »Da, toda saj je tepec, le bedak, in ne bo obsojen na večni ogenj in trpljenje!«

»Le bedak!« je odmevalo po vsej hiši napuha; takšni so bili vsi v njej. In poletela sta med štiri gole stene skopuhovega bivališča, kjer se je do kosti shujšan starec, ki je šklepetal od mraza ter trpel lakoto in žejo, z vsemi mislimi oklepal svojega zlata. Videla sta, kako je kakor v vročici skočil z bednega ležišča in iz zidu izvlekel razmajan kamen; tam je bil v nogavici skrit zlat denar. Pretipal je svojo razcapano suknjo, v katero so bili všiti zlatniki, in vlažni prsti so mu trepetali.

»Bolan je, to je blaznost, blaznost brez radosti, ujeta v strah in zle sanje!« Hitro sta odšla in se znašla ob pogradih zločincev, ki so v dolgi vrsti spali drug ob drugem. Eden je kakor divja žival planil iz spanja in strahovito zakričal; s koničastima komolcema je sunil tovariša, ta pa se je zaspano obrnil:

»Utihni, tepec, in spi! – Vsako noč isto!« »Vsako noč!« je ponovil oni. »Da, vsako noč pride, tuli in me davi. V navalu besa sem že marsikaj storil; nagle jeze sem od rojstva in ta me je že drugič spravila sem. Toda če sem ravnal narobe, vendar prestajam svojo kazen. Le nečesa nisem priznal. Ko sem zadnjič prišel od tod in šel mimo domačije svojega gospodarja, je v meni nekaj zavrelo – vžigalico sem podrgnil ob zid, plamen je segel nekoliko preblizu slamnate strehe in vse je zagorelo; ogenj je podivjal, kakor tudi jaz podivjam. Pomagal sem reševati živino in hišno opravo. Nobeno živo bitje ni zgorelo razen jate golobov, ki so zleteli v ogenj, in psa na verigi. Nanj nisem pomislil. Slišati ga je bilo tuliti – in to tuljenje še zmeraj slišim, kadar hočem zaspati. Če pa zaspim, pride še pes, tako velik in kosmat; uleže se name, tuli, me tlači in davi. – Poslušaj vendar, kaj ti pravim! Ti lahko smrčiš, smrčiš vso noč, jaz pa ne morem spati niti četrt ure.« Jezljivcu so se oči zalile s krvjo; vrgel se je na tovariša in ga s pestjo udaril v obraz.

»Jezni Mads je spet ponorel!« se je razleglo naokrog. Drugi malopridneži so ga zgrabili, se spopadli z njim in ga tako zvili, da je imel glavo med nogami; tam so mu jo privezali in kri mu je skoraj brizgnila iz oči in vseh por.

»Ubili ga boste,« je zavpil pastor, »nesrečneža!« In ko je iztegnil roko nad grešnika, ki je že tukaj prehudo trpel, da bi jih ustavil, se je prizor spremenil. Letela sta skozi razkošne dvorane in revne izbe; mimo njiju so šli pohota, zavist in vsi smrtni grehi, angel sodbe pa je bral njihove grehe in njihov zagovor. Ta je bil pred Bogom nemara kaj malo vreden, toda Bog bere srca, pozna vse, zlo, ki prihaja od znotraj in od zunaj, on, ki je milost in vseobsegajoča ljubezen. Pastorjeva roka je trepetala; ni si je upal iztegniti in izpuliti lasu z grešnikove glave. Iz oči pa so mu vrele solze kakor vode milosti in ljubezni, ki gasijo večni peklenski ogenj.

Tedaj je zapel petelin. »Usmiljeni Bog! Ti ji boš naklonil mir v grobu, ki ji ga jaz nisem mogel priboriti.« »Zdaj ga imam!« je rekla pokojnica. »Tvoja trda beseda, tvoje mračno človeško pojmovanje Boga in njegovih stvaritev me je prignalo k tebi! Spoznaj ljudi; tudi v hudobnih je del Boga, del, ki bo zmagal in pogasil peklenski ogenj.«

* In poljub se je dotaknil pastorjevih ust, okoli njega je zasijalo; jasno Božje sonce je sijalo v sobo, kjer ga je njegova žena, živa, blaga in ljubeča, prebujala iz sanj, ki mu jih je poslal Bog.