Prevod

Lisica je nekoč pripovedovala volku o človekovi moči, češ da se mu nobena žival ne more upreti in da si morajo pomagati z zvijačo, če se hočejo obvarovati pred njim. Volk ji je odgovoril: »Ko bi le enkrat videl človeka, bi ga že napadel.« – »Pri tem ti lahko pomagam,« je rekla lisica. »Pridi jutri zgodaj zjutraj k meni, pa ti bom enega pokazala.« Volk je prišel navsezgodaj in lisica ga je odpeljala na pot, po kateri je lovec hodil vsak dan. Najprej je prišel star odslužen vojak. »Je to človek?« je vprašal volk. »Ne,« je odgovorila lisica, »ta je nekoč bil.« Nato je prišel majhen deček, ki je šel v šolo. »Je to človek?« – »Ne, ta bo to šele postal.« Nazadnje je prišel lovec z dvocevko na hrbtu in lovskim nožem ob boku. Lisica je rekla volku: »Vidiš, tam prihaja človek. Njega moraš napasti, jaz pa se bom umaknila v svoj brlog.« Volk se je pognal proti človeku. Ko ga je lovec zagledal, je rekel: »Škoda, da nimam puške nabite s kroglo,« pomeril in volku izstrelil šibre v obraz. Volk je strašno spačil obraz, vendar se ni pustil prestrašiti in je šel naprej. Tedaj je lovec ustrelil še z drugo cevjo. Volk je stisnil zobe, premagal bolečino in se približal lovcu. Ta je izvlekel svoj svetli lovski nož in ga nekajkrat udaril z leve in desne, da je volk, ves krvav, tuleč stekel nazaj k lisici. »No, brat volk,« je rekla lisica, »kako si opravil s človekom?« – »Ah,« je odgovoril volk, »nisem si predstavljal, da je človek tako močan. Najprej je snel palico z rame in pihnil vanjo, pa mi je nekaj priletelo v obraz in me prav grozno požgečkalo. Potem je še enkrat pihnil v palico in okoli smrčka mi je švigalo kakor blisk in toča. Ko pa sem prišel čisto blizu, je iz telesa potegnil svetleče rebro in me z njim tako pretepel, da bi skoraj mrtev obležal.« – »Vidiš,« je rekla lisica, »kakšen bahač si: sekiro zalučaš tako daleč, da je ne moreš več prinesti nazaj.«