Prevod

Volk je imel pri sebi lisjaka in ta je moral storiti vse, kar je volk hotel, ker je bil šibkejši. Lisjak pa bi se svojega gospodarja prav rad znebil. Nekoč sta šla skupaj skozi gozd in volk je rekel: »Rdeči lisjak, priskrbi mi kaj za pod zob, sicer požrem kar tebe.« Lisjak mu je odgovoril: »Vem za kmetijo, kjer imajo dve mladi jagnjeti. Če ti je prav, greva po eno.« Volku je bilo prav, pa sta šla tja. Lisjak je ukradel jagnje, ga prinesel volku in se pobral. Volk ga je požrl, vendar mu ni bilo dovolj, zato si je zaželel še drugega in ga šel iskat. Ker pa je bil tako neroden, ga je jagnjetova mati opazila in začela strašno kričati in meketati, da so kmetje pritekli pogledat. Našli so volka in ga tako neusmiljeno pretepli, da je ves šepajoč in tuleč prišel k lisjaku. »Lepo si me potegnil za nos,« je rekel. »Hotel sem vzeti še drugo jagnje, pa so me kmetje zalotili in me pošteno namlatili.« Lisjak mu je odgovoril: »Zakaj pa si tako nenasiten?«

Naslednji dan sta spet šla na polje in požrešni volk je znova rekel: »Rdeči lisjak, priskrbi mi kaj za pod zob, sicer požrem kar tebe.« Lisjak mu je odgovoril: »Vem za kmečko hišo, kjer bo gospodinja nocoj pekla palačinke. Greva si jih nekaj vzet.« Šla sta tja, lisjak pa se je smukal okoli hiše, gledal in vohal, dokler ni ugotovil, kje stoji skleda. Nato je iz nje vzel šest palačink in jih prinesel volku. »Tu imaš za pod zob,« mu je rekel in šel svojo pot. Volk je palačinke pogoltnil v hipu in rekel: »Te bi pa še jedel.« Šel je tja in potegnil dol kar celo skledo, da se je razletela na koščke. Nastal je tak ropot, da je gospodinja prišla ven, in ko je zagledala volka, je poklicala domače. Ti so prihiteli in ga pretepli, kolikor so le mogli, tako da je z dvema pohabljenima nogama glasno tuleč prišel v gozd k lisjaku. »Kako grdo si me potegnil za nos!« je zavpil. »Kmetje so me zalotili in mi pošteno strojili kožo.« Lisjak pa mu je odgovoril: »Zakaj pa si tako nenasiten?«

Tretji dan, ko sta bila skupaj zunaj in je volk le s težavo šepal naprej, je vendarle spet rekel: »Rdeči lisjak, priskrbi mi kaj za pod zob, sicer požrem kar tebe.« Lisjak mu je odgovoril: »Vem za moža, ki je imel koline, in nasoljeno meso ima v sodu v kleti. Greva ponj.« Volk je rekel: »Tokrat grem s teboj, da mi boš pomagal, če ne bom mogel stran.« »Pa pojdi,« je rekel lisjak in mu pokazal skrivne stezice in poti, po katerih sta nazadnje prišla v klet. Tam je bilo mesa na pretek in volk se ga je takoj lotil ter si mislil: »Za to, da neham, je še dovolj časa.« Tudi lisjak si je dal tekniti, a se je ves čas oziral naokrog in pogosto tekal k luknji, skozi katero sta prišla, ter preverjal, ali je njegovo telo še dovolj ozko, da bi se splazil skoznjo. Volk je rekel: »Ljubi lisjak, povej mi, zakaj tekaš sem in tja ter skačeš ven in noter?« »Saj moram paziti, ali kdo prihaja,« je odgovoril zviti lisjak. »Le preveč se ne najej.« Volk pa je rekel: »Ne grem od tod, dokler sod ne bo prazen.« Medtem je v klet prišel kmet, ki je slišal hrup lisjakovega skakanja. Ko ga je lisjak zagledal, je z enim skokom švignil skozi luknjo na prosto. Volk je hotel za njim, a se je tako nažrl, da ni mogel več skoznjo in je obtičal. Tedaj je kmet prišel z gorjačo in ga ubil. Lisjak pa je stekel v gozd in bil vesel, da se je znebil starega nenasitneža.