Lev, šakal in osel

Besedilo

Lev, šakal in osel

Ko je to slišal, se je oprijel vedra na vodnem kolesu in zlezel iz vodnjaka, pri tem pa raznim božanstvom obljubljal daritve in molitve. Priyadarśana je ostal tam in čakal na njegovo vrnitev. Ko pa Gaṅgadat­te dolgo ni bilo nazaj, je Priyadarśana nagovoril varanko, ki je živela v drugi votlini: »Dobra gospa, nekoliko mi pomagaj. Gaṅgadat­to že dolgo poznaš. Pojdi, poišči ga ob kakšnem vodnem zajetju in mu prenesi moje sporočilo: ‘Če druge žabe nočejo priti, pridi čim prej vsaj sam. Brez tebe ne morem živeti tukaj. Če bi ti storil kaj žalega, naj izgubim vse zasluge svojih dobrih del.’«

Varanka je po njegovem naročilu hitro poiskala Gaṅgadat­to in mu rekla: »Dragi Gaṅgadatta! Tvoj prijatelj Priyadarśana čaka nate in se ozira po poti, po kateri naj bi prišel. Zato se hitro vrni.«

»Poleg tega je zastavil zasluge svojih dobrih del, če bi ti storil kaj hudega. Vrni se torej brez strahu.« Ko je Gaṅgadatta to slišal, je dejal: »Katerega greha ne zagreši lačni?

Obubožani ljudje postanejo brez usmiljenja.

Povej Priyadarśani, dobra gospa,

da se Gaṅgadatta ne vrne več v vodnjak. «

S temi besedami jo je odslovil.

***********************************************************************

»Zato, hudobna vodna pošast, tudi jaz, kakor Gaṅgadatta, nikakor ne pojdem v tvoj dom.«

Ko je krokodil to slišal, je rekel: »Prijatelj! Potem pa se bom tu izstradal do smrti in ti boš kriv zanjo.«

Opica je odgovorila: »Bedak! Mar sem neumni Lambakarṇa, da bi kljub nevarnosti, ki sem jo že videla, sama odšla tja in si nakopala smrt?

Prišel je in odšel, a ko se je znova vrnil,

je neumnež brez ušes in srca prav tam dočakal smrt. «

Krokodil je vprašal: »Prijateljica, kdo je bil ta Lambakarṇa? Kako je umrl, čeprav je že videl nevarnost? Povej mi.«

Opica je rekla: »2. zgodba: Zgodba o Karāla-kesari. V nekem gozdu je živel lev po imenu Karāla-kesara. Imel je služabnika, šakala Dhūsarako, ki ga je vselej spremljal. Nekoč se je lev bojeval s slonom in dobil tako hude rane, da ni mogel napraviti niti koraka. Ker se ni mogel premikati, je tudi Dhūsaraka od lakote shiral in oslabel. Nekega dne je levu dejal: ‘Gospodar! Lakota me muči. Niti koraka več ne zmorem. Kako naj ti potem služim?’

Lev je odgovoril: ‘Pojdi in poišči kakšno žival, ki jo bom lahko ubil tudi v takšnem stanju.’

Šakal se je odpravil iskat plen in prispel v bližnjo vas. Tam je ob ribniku zagledal osla po imenu Lambakarṇa, ki je s trudom mulil redke bilke trave. Pristopil je k njemu in ga nagovoril: ‘Stric, sprejmi moj pozdrav! Že dolgo te nisem videl. Povej mi, zakaj si tako shujšal.’ Osel je odgovoril: ‘O, sestrin sin, kaj naj ti rečem? Pralec je brez usmiljenja in me muči s pretežkimi tovori. Niti prgišča krme mi ne da. Jem samo prašne travne poganjke. Od kod naj se mi potem vzame moč?’

Šakal je rekel: ‘Stric, če je tako, poznam čudovit kraj ob reki, porasel s travo, zeleno kakor smaragd. Pridi tja in živi z menoj; uživala bova v prijetnih pogovorih.’

Lambakarṇa je odgovoril: ‘Sestrin sin, lepo si povedal. Toda mi, domače živali, smo plen gozdnih zveri. Kaj mi torej koristi tisti krasni kraj?’

Šakal je rekel: ‘Stric, nikar ne govori tako. Ta kraj varujejo moje roke kakor trdna ograda. Nihče drug ne more vanj. Tam živijo tudi tri oslice brez varuha, ki so jih pralci prav tako trpinčili. Zdaj so se lepo poredile in prekipevajo od mladosti. Rekle so mi: “Če si res naš stric, pojdi v kakšno drugo vas in nam pripelji primernega moža.” Zato te vabim tja.’ Ko je Lambakarṇa slišal šakalove besede, ga je prevzela strast in dejal je: ‘Prijatelj, če je tako, pojdi naprej in prišel bom za teboj.’ Saj je dobro rečeno:

Nič ni ne nektar nesmrtnosti ne strup, razen ženske z lepimi boki:

ob njej človek živi, ločen od nje pa umira.

In tudi:

Če že samo njihovo ime vzbudi poželenje, četudi jih ne vidiš in se jih ne dotakneš,

kako naj se srce ne stopi od hrepenenja, ko se z njimi sreča tvoj pogled?

Tako je odšel s šakalom k levu. Ko ga je lev, ki so ga mučile bolečine, zagledal in se začel dvigati, je osel že planil v beg. Lev je zamahnil s šapo po bežečem oslu, vendar je njegov udarec zgrešil kakor trud človeka, ki ga je zapustila sreča. Šakal se je razjezil in mu rekel: ‘Kaj je bil to za udarec? Še osel ti uide izpred oči! Kako se boš potem bojeval s slonom? Zdaj sem videl, koliko si močan.’

Lev se je v zadregi nasmehnil in odgovoril: ‘Kaj naj storim? Nisem se pripravil na skok. Sicer mi tudi slon ne uide, ko ga zgrabim s šapami.’

Šakal je rekel: ‘Še enkrat ti ga bom pripeljal. Le ti bodi pripravljen na skok.’

Lev je odgovoril: ‘Prijatelj, saj me je videl na lastne oči in pobegnil. Kako naj bi se vrnil sem? Poišči raje kakšno drugo žival.’

Šakal je rekel: ‘Kaj te skrbi to? Ti le čakaj, pripravljen na skok.’

Lev se je pripravil, šakal pa se je odpravil po poti, po kateri je pobegnil osel, in ga zagledal, kako se pase na istem mestu kakor prej. Ko je osel opazil šakala, mu je rekel: ‘Sestrin sin, res si me pripeljal na lep kraj! Skoraj sem padel smrti v naročje. Povej mi, katera žival je bila to, ki sem komaj ušel njenemu strašnemu udarcu, močnemu kakor strela?’ Šakal se je zasmejal in odgovoril: ‘Prijatelj, to je bila oslica. Ko te je videla prihajati, je vsa zaljubljena vstala, da bi te objela, ti pa si iz strahopetnosti pobegnil. Zdaj ne more več živeti brez tebe. Roko je iztegnila le zato, da bi te zadržala, ko si bežal, in ne iz kakšnega drugega razloga. Pridi torej. Zaradi tebe je sklenila stradati do smrti. Pravi: “Če Lambakarṇa ne postane moj mož, se vržem v ogenj ali v vodo. Ne prenesem, da bi bila spet ločena od njega.” Bodi torej milosten in se vrni. Sicer boš kriv smrti ženske. Pa še bog ljubezni Kāma se bo razjezil nate. Saj je rečeno: Ženska je zmagovito znamenje boga, ki ima na praporu makaro, in prinaša izpolnitev vseh želja;

le nespametni bedaki jo zapuščajo in iščejo lažne sadove.

Prav ta bog jih potem neusmiljeno udari: ene sleče do golega, druge obrije,

ene odene v rdeča oblačila, drugim zaplete lase, spet druge napravi za nosilce lobanj.

Osel je verjel njegovim besedam in se znova odpravil z njim. Saj je dobro rečeno:

Človek po volji usode zagreši sramotno dejanje, čeprav ve, kaj dela.

Kako bi sicer komu na svetu moglo ugajati kaj zavržnega?

Tokrat je lev čakal pripravljen in Lambakarṇo ubil. Nato je šakalu naročil, naj varuje truplo, sam pa se je odpravil k reki, da bi se okopal. Šakal, neučakan od požrešnosti, je oslu pojedel ušesa in srce. Ko se je lev okopal, počastil bogove in opravil daritve prednikom, se je vrnil in našel osla brez ušes in srca. Ob tem ga je popadla jeza in šakalu je rekel: ‘Malopridnež! Kaj si storil? Pojedel si ušesa in srce ter mi pustil le ostanke svojega obeda!’

Šakal je ponižno odgovoril: ‘Gospodar, nikar ne govori tako. Ta osel sploh ni imel ne ušes ne srca. Kako bi sicer prišel sem, te zagledal in se potem še enkrat vrnil?’

Lev je verjel njegovim besedam in brez pomislekov pojedel osla ter si ga razdelil s šakalom.

*********************************************************************** Zato pravim: ‘Prišel je in odšel, a ko se je znova vrnil …’ Ti, bedak, si me hotel prevarati, vendar si svojo prevaro uničil z resnico, tako kakor Yudhiṣṭhira. Saj je dobro rečeno:

Kdor je tako nespameten, da zaradi bahanja pove resnico in pozabi na lastno korist,

jo gotovo izgubi kakor tisti drugi Yudhiṣṭhira. «

Krokodil je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Opica je odgovorila: »3. zgodba: Zgodba o lončarju Yudhiṣṭhiri. V nekem mestu je živel lončar. Nekoč je nepazljivo tekel in z veliko silo padel na oster rob črepinje, ki je bila napol zakopana v zemljo. Črepinja mu je presekala čelo, tako da je bil ves obliven s krvjo. S težavo se je pobral in odšel domov. Ker ni pravilno skrbel zase, se mu je rana močno poslabšala in šele po dolgem času se je zacelila. Pozneje je deželo prizadela lakota. Lončar, shiran od pomanjkanja, je z nekaj kraljevimi služabniki odšel v drugo deželo in stopil v službo pri tamkajšnjem kralju. Ko je kralj videl strašno brazgotino na njegovem čelu, je pomislil: ‘Ta mož mora biti junak. Gotovo je dobil udarec v čelo, ko se je iz oči v oči spopadel s sovražnikom.’ Zato mu je izkazoval posebne časti in mu med vsemi plemiči namenjal največ naklonjenosti. Ti so ob tolikšni milosti do njega čutili hudo zavist, vendar si iz strahu pred kraljem niso upali ničesar reči. Nekega dne, ko je grozila vojna, je kralj pregledoval svoje bojevnike. Pripravljali so slone, opremljali konje in razvrščali vojake. Tedaj je ob primerni priložnosti lončarja na samem vprašal: ‘Plemič, kako ti je ime? Katerega rodu si? V kateri bitki si dobil to rano na čelu?’

Odgovoril je: ‘Veličanstvo, to ni rana od orožja. Po poklicu sem lončar in ime mi je Yudhiṣṭhira. Doma sem imel veliko črepinj. Nekoč sem se napil, šel ven, stekel in padel nanje. Rana, ki sem jo dobil, mi je na čelu pustila to grdo brazgotino.’

Ko je kralj to slišal, je v zadregi vzkliknil: ‘Ojoj, ta lončar, ki se je izdajal za plemiča, me je prevaral! Hitro ga primite za vrat in vrzite ven!’

Ko so ga začeli odganjati, je lončar rekel: ‘Nikar ne stori tega! Najprej poglej, kako spretno vihtim orožje v boju.’

Kralj je odgovoril: ‘Naj imaš še toliko odlik, vseeno moraš oditi. Saj je rečeno:

Pogumen si, izurjen in lep na pogled, sinko,

toda v rodu, iz katerega izhajaš, ne ubijajo slonov. ’

Lončar je vprašal: ‘Kako je bilo to?’ Kralj mu je povedal: ‘4. zgodba: Zgodba o levjem paru. V nekem kraju sta živela lev in levinja. Levinja je skotila dva mladiča, lev pa je vsak dan lovil divjad in ji jo prinašal. Nekega dne ni našel ničesar, čeprav je taval naokrog vse do sončnega zahoda. Ko se je vračal domov, je naletel na šakaljega mladiča. Ker je bil še majhen, ga je previdno prijel med zobe in ga živega prinesel levinji. Ta ga je vprašala: “Dragi, si nam prinesel kaj za pod zob?”

Lev je odgovoril: “Ljuba, danes nisem našel nobene živali razen tega šakaljega mladiča. Nisem ga ubil, ker je še otrok, pa tudi naš sorodnik je. Saj je rečeno:

Nikoli ne udari ženske, brahmana, asketa ali otroka,

četudi bi moral sam umreti, še zlasti pa ne tistih, ki ti zaupajo.

Ti ga zdaj pojej, da se okrepčaš. Zjutraj bom priskrbel kaj drugega.” Levinja je rekla: “Dragi, ti ga nisi ubil, ker si pomislil, da je še otrok. Kako naj ga potem jaz pokončam samo zato, da si napolnim trebuh? Saj je rečeno:

Kar je nedopustno, se ne sme storiti, četudi grozi smrt,

in kar je dolžnost, se ne sme opustiti: to je večni zakon.

Zato bo ta moj tretji sin.” Tako je rekla in ga z mlekom iz svojih prsi vzredila v krepkega mladiča. Vsi trije so odraščali skupaj, se enako vedli in igrali, ne da bi vedeli, da pripadajo različnim vrstam. Nekoč je v tisti gozd zašel divji slon. Levja mladiča sta ga zagledala, se raztogotila in krenila proti njemu, šakalji mladič pa jima je rekel: “Ojoj! To je slon, sovražnik vašega rodu. Nikar mu ne hodita naproti!” Nato je stekel domov. Ko sta mlajša brata videla beg starejšega, je tudi njima upadel pogum. Saj je dobro rečeno:

Že en sam odločen junak, ki gre z vnemo v boj,

navda vojsko s pogumom; če pa zbeži, se tudi vojska požene v beg.

In tudi:

Zato si kralji želijo silnih bojevnikov,

pogumnih, junaških in srčnih, strahopetcev pa se ogibajo.

Ko sta se levja mladiča vrnila domov, sta staršema povedala, kaj je storil starejši brat: kako je pobegnil, ko je slona zagledal še daleč stran.

Ob teh besedah je šakaljega mladiča popadla jeza. Ustnice so mu drhtele, oči pordele, čelo se mu je nagubalo in brata je začel zmerjati z najostrejšimi besedami. Levinja ga je odpeljala na samo in ga posvarila: “Sinko, nikoli več ne govori tako. To sta vendar tvoja mlajša brata.”

On pa ji je ves razjarjen odgovoril: “Mar za njima zaostajam v pogumu, lepoti, učenosti ali spretnosti, da se mi posmehujeta? Vsekakor ju moram ubiti!”

Levinja se je ob tem v sebi nasmehnila, a ker mu je želela rešiti življenje, je rekla: “Dobro me poslušaj. Ti si sin šakalke. Iz usmiljenja sem te vzredila s svojim mlekom. Dokler sta moja sinova še majhna in ne vesta, da si šakal, hitro odidi in se pridruži svojim. Sicer te bosta ubila in poslala v smrt.” Ko je to slišal, ga je prevzel strah. Počasi se je umaknil in se pridružil svojemu rodu. Zato tudi ti hitro odidi, dokler ti plemiči še ne vedo, da si lončar. Sicer te bodo ponižali in ubili.’ Lončar je to slišal in nemudoma pobegnil. ***********************************************************************

Zato pravim: ‘Kdor je tako nespameten, da zaradi bahanja pove resnico in pozabi na lastno korist …’ (38)

Sram te bodi, bedak! Zaradi ženske si se lotil tega dejanja. Ženskam človek nikakor ne sme zaupati. Saj je rečeno:

Zaradi nje sem zapustil svoj rod in žrtvoval polovico življenja,

ona pa me brez ljubezni zapušča. Kateri mož naj še zaupa ženskam? «

Krokodil je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Opica je rekla: »5. zgodba: Zgodba o brahmanu. V nekem mestu je živel brahman, ki mu je bila žena ljubša od lastnega življenja. Ona pa se je vsak dan brez konca prepirala z njegovo družino. Brahman prepirov ni več prenašal, zato je iz ljubezni do žene zapustil domače in z njo odšel v daljno deželo. Sredi velikega gozda mu je žena rekla: ‘Dragi mož, žeja me muči. Poišči mi kje malo vode.’ Odšel je ponjo, ko pa se je vrnil, je našel ženo mrtvo. Ker mu je bila tako ljuba, je žaloval in tožil. Tedaj je zaslišal glas z neba: ‘Brahman, če ji daš polovico svojega življenja, bo tvoja žena oživela.’ Ko je to slišal, se je obredno očistil in trikrat izrekel, da ji podarja polovico svojega življenja. Komaj je izgovoril te besede, je žena oživela. Napila sta se vode, pojedla nekaj gozdnih sadežev in nadaljevala pot. Nazadnje sta prispela do nekega mesta in stopila v cvetlični vrt. Brahman je ženi rekel: ‘Draga, počakaj tukaj, jaz pa grem po hrano.’ Nato se je odpravil v mesto. Na vrtu je neki hromec poganjal vodno kolo in pel z božanskim glasom. Ko ga je brahmanova žena slišala, so jo zadele puščice boga ljubezni. Stopila je k njemu in rekla: ‘Dragi, če ne boš potešil moje želje, boš kriv smrti ženske, ki je zaljubljena vate.’ Hromec je odgovoril: ‘Kaj boš počela z menoj, ko pa sem pohabljen?’

Rekla je: ‘Čemu te besede? Na vsak način se moram združiti s teboj.’

Ko je to slišal, ji je ustregel. Po ljubljenju mu je rekla: ‘Od tega trenutka sem ti predana do konca življenja. Zato pojdi z nama.’

Odgovoril je: ‘Naj bo tako.’

Brahman se je vrnil s hrano in začel jesti z ženo. Ona pa je rekla: ‘Ta hromec je lačen. Daj še njemu nekaj grižljajev.’