Prevod
Nekoč je živela stara koza, ki je imela sedem mladih kozličkov in jih je ljubila, kakor mati ljubi svoje otroke. Nekega dne se je namenila v gozd po hrano, zato je poklicala vseh sedem k sebi in rekla: »Ljubi otroci, v gozd grem. Pazite se volka! Če pride v hišo, vas bo požrl s kožo in dlako vred. Hudobnež se pogosto pretvarja, a po hripavem glasu in črnih tacah ga boste takoj prepoznali.« Kozlički so rekli: »Ljuba mati, dobro bomo pazili nase, brez skrbi lahko odidete.« Stara koza je zameketala in se pomirjena odpravila na pot.
Ni minilo dolgo, ko je nekdo potrkal na hišna vrata in zaklical: »Odprite, ljubi otroci, vaša mati je tu in vsakemu je nekaj prinesla!« Toda kozlički so po hripavem glasu slišali, da je volk. »Ne bomo odprli,« so zaklicali, »ti nisi naša mati. Ona ima nežen in ljubek glas, tvoj pa je hripav. Ti si volk!« Volk je odšel k trgovcu in kupil velik kos krede. Pojedel ga je in glas mu je postal nežen. Nato se je vrnil, potrkal na hišna vrata in zaklical: »Odprite, ljubi otroci, vaša mati je tu in vsakemu je nekaj prinesla!« Toda volk je položil svojo črno taco na okensko polico. Otroci so jo zagledali in zaklicali: »Ne bomo odprli! Naša mati nima črne tace kakor ti. Ti si volk!« Volk je stekel k peku in rekel: »Udaril sem se v taco, namaži mi jo s testom.« Ko mu je pek namazal taco, je stekel k mlinarju in rekel: »Potresi mi taco z belo moko.« Mlinar je pomislil: Volk hoče nekoga prevarati, in tega ni hotel storiti. Toda volk je rekel: »Če tega ne storiš, te požrem!« Mlinar se je prestrašil in mu pobelil taco. Da, takšni so ljudje.
Zdaj se je hudobnež še tretjič odpravil k hišnim vratom, potrkal in rekel: »Odprite, otroci, vaša ljuba mamica se je vrnila domov in vsakemu je nekaj prinesla iz gozda!« Kozlički so zaklicali: »Najprej nam pokaži taco, da bomo vedeli, ali si res naša ljuba mamica.« Volk je položil taco na okensko polico, in ko so videli, da je bela, so verjeli, da je vse, kar pravi, res, in odprli vrata. A v hišo je stopil volk. Kozlički so se prestrašili in se hoteli skriti. Prvi je skočil pod mizo, drugi v posteljo, tretji v peč, četrti v kuhinjo, peti v omaro, šesti pod umivalno skledo, sedmi pa v ohišje stenske ure. Toda volk jih je vse našel in ni dolgo omahoval: drugega za drugim je pogoltnil. Le najmlajšega v ohišju ure ni našel. Ko se je volk nasitil, se je odhlačal ven, legel pod drevo na zelenem travniku in zaspal.
Kmalu zatem se je stara koza vrnila iz gozda domov. Oh, kaj je morala zagledati! Hišna vrata so bila na stežaj odprta, miza, stoli in klopi prevrnjeni, umivalna skleda je ležala v črepinjah, odeja in blazina pa sta bili zvlečeni iz postelje. Iskala je svoje otroke, a nikjer jih ni bilo. Drugega za drugim je klicala po imenu, vendar se nihče ni oglasil. Ko je nazadnje poklicala najmlajšega, se je oglasil droben glasek: »Ljuba mati, v ohišju ure sem.« Vzela ga je ven in povedal ji je, da je prišel volk in požrl vse druge. Lahko si mislite, kako je jokala za svojimi ubogimi otroki!
Nazadnje je v svoji žalosti odšla ven in najmlajši kozliček je stekel z njo. Ko je prišla na travnik, je volk ležal pod drevesom in smrčal, da so se veje tresle. Ogledala si ga je z vseh strani in opazila, da se v njegovem polnem trebuhu nekaj premika in kobaca. O Bog, je pomislila, ali so moji ubogi otroci, ki jih je pogoltnil za večerjo, morda še živi? Kozliček je moral steči domov po škarje, iglo in sukanec. Nato je pošasti prerezala trebuh. Komaj je naredila prvi rez, je že eden od kozličkov pomolil glavo ven, in ko je rezala naprej, je vseh šest drug za drugim poskakalo na plano. Vsi so bili še živi in niti poškodovani niso bili, saj jih je pošast v svoji požrešnosti pogoltnila cele. Kakšno veselje je bilo to! Objemali so svojo ljubo mater in poskakovali kakor krojač na svoji svatbi. Stara koza pa je rekla: »Zdaj pojdite in poiščite debele kamne. Z njimi bomo tej brezbožni zveri napolnili trebuh, dokler še spi.« Sedem kozličkov je brž privleklo kamne in mu jih natlačilo v trebuh, kolikor jih je le šlo vanj. Nato mu je stara koza trebuh naglo zašila, tako da ni ničesar opazil in se ni niti ganil.
Ko se je volk nazadnje naspal, je vstal. Ker so mu kamni v želodcu vzbudili hudo žejo, se je namenil k vodnjaku, da bi se napil. Ko pa je začel hoditi in se premikati sem ter tja, so kamni v njegovem trebuhu trkali drug ob drugega in ropotali. Tedaj je zaklical:
»Kaj v trebuhu mi bobni, kaj ropoče in grmi? Mislil sem, da šest kozličkov je, zdaj pa kamenje težko je le.« Ko je prišel do vodnjaka in se sklonil nad vodo, da bi pil, so ga težki kamni potegnili vanj in je nesrečno utonil. Ko je sedem kozličkov to videlo, so hitro pritekli in glasno zaklicali: »Volk je mrtev! Volk je mrtev!« In od veselja so z materjo zaplesali okoli vodnjaka.
