Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je hudo zbolel, in nihče ni verjel, da bo ostal pri življenju. Imel je tri sinove, ki so bili zaradi tega žalostni; odšli so na grajski vrt in jokali. Tam so srečali starca, ki jih je vprašal, kaj jih teži. Povedali so mu, da je njihov oče tako bolan, da bo najbrž umrl, saj mu nič ne pomaga. Tedaj je starec rekel: »Poznam zdravilo: to je voda življenja. Če jo bo pil, bo spet ozdravel, vendar jo je težko najti.« Najstarejši je rekel: »Jaz jo bom že našel,« stopil k bolnemu kralju in ga prosil, naj mu dovoli oditi po vodo življenja, saj ga lahko le ta ozdravi. »Ne,« je rekel kralj, »nevarnost je prevelika, raje umrem.« Toda sin ga je prosil tako dolgo, da je kralj nazadnje privolil. Kraljevič pa si je pri sebi mislil: »Če prinesem vodo, bom očetu najljubši in bom podedoval kraljestvo.«

Odpravil se je torej na pot, in ko je že nekaj časa jezdil, je na poti stal pritlikavec, ki ga je poklical in vprašal: »Kam pa tako hitro?« »Neumni mali škrat,« je ošabno odvrnil kraljevič, »tega ti ni treba vedeti,« in odjezdil naprej. Možiček pa se je razjezil in ga uročil. Kraljevič je kmalu zatem zašel v gorsko sotesko, in čim dlje je jezdil, tem bolj so se gore stiskale skupaj. Nazadnje se je pot tako zožila, da ni mogel niti koraka naprej; ni mogel obrniti konja niti stopiti iz sedla in obtičal je kakor v ječi. Bolni kralj ga je dolgo čakal, a ga ni bilo nazaj. Tedaj je drugi sin rekel: »Oče, dovolite, da grem jaz iskat vodo,« pri sebi pa si je mislil: »Če je brat mrtev, bo kraljestvo pripadlo meni.« Kralj tudi njega sprva ni hotel pustiti na pot, nazadnje pa je popustil. Kraljevič se je odpravil po isti poti kakor njegov brat in tudi on je srečal pritlikavca, ki ga je ustavil in vprašal, kam se mu tako mudi. »Mali škrat,« je odvrnil kraljevič, »tega ti ni treba vedeti,« in odjezdil naprej, ne da bi se ozrl. Toda pritlikavec ga je uročil in tudi on je zašel v gorsko sotesko, kjer ni mogel ne naprej ne nazaj. Tako se godi ošabnežem.

Ko se tudi drugi sin ni vrnil, se je najmlajši ponudil, da odide po vodo, in kralj ga je nazadnje moral pustiti na pot. Ko je srečal pritlikavca in ga je ta vprašal, kam se mu tako mudi, se je ustavil in mu odgovoril: »Iščem vodo življenja, kajti moj oče je na smrt bolan.« »Pa veš, kje jo najdeš?« »Ne,« je rekel kraljevič. »Ker si se vedel, kakor se spodobi, in nisi bil ošaben kakor tvoja hinavska brata, ti bom pomagal in povedal, kako prideš do vode življenja. Izvira iz vodnjaka na dvorišču začaranega gradu. Toda vanj ne moreš priti, če ti ne dam železne šibe in dveh hlebčkov kruha. S šibo trikrat udari po železnih grajskih vratih in odprla se bodo. Za njimi ležita dva leva, ki bosta razprla žreli, če pa vsakemu vržeš vanj hlebček, se bosta umirila. Potem pohiti in zajemi vodo življenja, preden odbije dvanajst, sicer se bodo vrata spet zaloputnila in ostal boš zaprt.« Kraljevič se mu je zahvalil, vzel šibo in kruh ter se odpravil na pot. Ko je prispel, je bilo vse tako, kakor mu je povedal pritlikavec. Ob tretjem udarcu s šibo so se vrata odprla, in ko je leva pomiril s kruhom, je vstopil v grad ter prišel v veliko, lepo dvorano. V njej so sedeli začarani kraljeviči in snel jim je prstane s prstov; tam sta ležala tudi meč in hlebec kruha, ki ju je vzel s seboj. Nato je prišel v sobo, v kateri je stala lepa mladenka. Ko ga je zagledala, se je razveselila, ga poljubila in mu rekla, da jo je rešil uroka in da bo dobil vse njeno kraljestvo; če se čez leto dni vrne, pa bosta praznovala poroko. Povedala mu je tudi, kje je vodnjak z vodo življenja, vendar mora pohiteti in jo zajeti, preden odbije dvanajst. Šel je naprej in nazadnje prišel v sobo, kjer je stala lepa, sveže postlana postelja. Ker je bil utrujen, je hotel najprej malce počiti. Legel je in zaspal; ko se je zbudil, je ura odbila tri četrt na dvanajst. Prestrašen je planil pokonci, stekel k vodnjaku in zajel vodo s čašo, ki je stala ob njem, nato pa pohitel proti izhodu. Ravno ko je stopil skozi železna vrata, je odbilo dvanajst, in vrata so se zaloputnila s tolikšno silo, da so mu odščipnila košček pete.

Vendar je bil vesel, da je dobil vodo življenja. Odpravil se je domov in spet srečal pritlikavca. Ko je ta zagledal meč in kruh, je rekel: »S tem si si pridobil velik zaklad. Z mečem lahko premagaš cele vojske, kruha pa ne bo nikoli zmanjkalo.« Kraljevič se ni hotel vrniti domov k očetu brez bratov, zato je rekel: »Ljubi pritlikavec, mi lahko poveš, kje sta moja brata? Pred menoj sta odšla iskat vodo življenja in se nista vrnila.« »Med dvema gorama sta ujeta,« je rekel pritlikavec. »Tja sem ju uročil, ker sta bila tako ošabna.« Kraljevič ga je prosil tako dolgo, da ju je pritlikavec nazadnje osvobodil, vendar ga je posvaril: »Varuj se ju, zlobnega srca sta.«

Ko sta brata prišla, se ju je razveselil in jima povedal, kaj je doživel: da je našel vodo življenja in je prinesel polno čašo ter rešil lepo kraljično, ki ga bo leto dni čakala, potem pa se bosta poročila in dobil bo veliko kraljestvo. Nato so skupaj odjezdili naprej in prišli v deželo, kjer sta vladali lakota in vojna. Stiska je bila tako velika, da je kralj že mislil, da mu ni več rešitve. Kraljevič je stopil k njemu in mu dal kruh, s katerim je nahranil in nasitil vse svoje kraljestvo. Nato mu je dal še meč in z njim je kralj premagal sovražne vojske, tako da je lahko odtlej živel v miru. Kraljevič je vzel kruh in meč nazaj in trije bratje so odjezdili naprej. Prišli so še v dve deželi, kjer sta vladali lakota in vojna, in kraljevič je tudi tamkajšnjima kraljema posodil kruh in meč, tako da je rešil tri kraljestva. Potem so se vkrcali na ladjo in odpluli čez morje. Med plovbo sta se starejša brata pogovarjala: »Najmlajši je našel vodo življenja, midva pa ne. Zato mu bo oče dal kraljestvo, ki pripada nama, in nama bo vzel srečo.« Prevzela ju je maščevalnost in sklenila sta, da ga pogubita. Počakala sta, da je trdno zaspal, nato pa iz njegove čaše odlila vodo življenja in jo spravila zase, njemu pa vanjo nalila grenko morsko vodo.

Ko so prispeli domov, je najmlajši prinesel bolnemu kralju svojo čašo, da bi pil iz nje in ozdravel. A komaj je kralj popil malo grenke morske vode, je postal še bolj bolan kakor prej. Ko je zaradi tega tožil, sta prišla starejša sinova in obtožila najmlajšega, da ga je hotel zastrupiti. Rekla sta, da mu onadva prinašata pravo vodo življenja, in mu jo ponudila. Komaj jo je popil, je začutil, da ga bolezen zapušča, in postal je močan in zdrav kakor v mladih dneh. Nato sta brata odšla k najmlajšemu, se mu posmehovala in rekla: »Res si ti našel vodo življenja, toda tebi je pripadel trud, nama pa plačilo. Moral bi biti pametnejši in imeti oči odprte. Vzela sva ti jo, medtem ko si na morju spal, in čez leto dni bo eden od naju odšel po lepo kraljično. Toda pazi, da ničesar ne izdaš. Oče ti tako ali tako ne bo verjel, in če rečeš eno samo besedo, boš povrhu izgubil še življenje. Če pa molčiš, ti ga bova pustila.«

Stari kralj je bil jezen na najmlajšega sina in je verjel, da mu je stregel po življenju. Zato je sklical dvor in dal izreči sodbo, da ga je treba skrivaj ustreliti. Ko je kraljevič nekoč odjezdil na lov in ni slutil nič hudega, je moral z njim kraljev lovec. Ko sta bila zunaj v gozdu čisto sama in je bil lovec videti tako žalosten, mu je kraljevič rekel: »Ljubi lovec, kaj ti je?« Lovec je odgovoril: »Ne morem povedati, pa bi vendar moral.« Kraljevič je rekel: »Kar povej, kaj je, odpustil ti bom.« »Oh,« je rekel lovec, »ustreliti vas moram, kralj mi je tako ukazal.« Kraljevič se je prestrašil in rekel: »Ljubi lovec, pusti me živeti. Dal ti bom svojo kraljevsko obleko, ti pa mi daj zanjo svojo preprosto.« Lovec je odvrnil: »To bom rad storil, saj tako ali tako ne bi mogel streljati na vas.« Zamenjala sta obleki in lovec se je vrnil domov, kraljevič pa je odšel globlje v gozd.

Čez nekaj časa so k staremu kralju prispeli trije vozovi zlata in dragih kamnov za njegovega najmlajšega sina. Poslali so jih trije kralji, ki so s kraljevičevim mečem premagali sovražnike in z njegovim kruhom nahranili svoje dežele ter so mu hoteli izkazati hvaležnost. Tedaj je stari kralj pomislil: »Ali je bil moj sin vendarle nedolžen?« Svojim ljudem je rekel: »Ko bi bil še živ! Kako mi je žal, da sem ga dal ubiti.« »Še vedno živi,« je rekel lovec. »Nisem imel srca, da bi izpolnil vaš ukaz,« in kralju povedal, kaj se je zgodilo. Kralju je padel kamen od srca in po vseh kraljestvih je dal razglasiti, da se njegov sin lahko vrne in da ga bo milostno sprejel.

Kraljična pa je dala pred svojim gradom zgraditi cesto, ki je bila vsa zlata in bleščeča. Svojim ljudem je naročila, da bo tisti, ki bo po njej prijezdil naravnost k njej, pravi, in tega naj spustijo noter; kdor pa bo prijezdil ob njej, ne bo pravi, in tega naj ne spustijo noter. Ko se je leto že bližalo koncu, je najstarejši brat sklenil, da pohiti h kraljični in se izdaja za njenega rešitelja, da bi jo dobil za ženo, zraven pa še kraljestvo. Odjezdil je torej, in ko je prispel pred grad ter zagledal lepo zlato cesto, je pomislil: »Bila bi velika škoda, če bi jezdil po njej,« zato je zavil in jezdil ob njenem desnem robu. Ko pa je prišel pred vrata, so mu ljudje rekli, da ni pravi in naj odide. Kmalu zatem se je odpravil drugi kraljevič. Ko je prišel do zlate ceste in je konj stopil nanjo z eno nogo, je pomislil: »Bila bi velika škoda, saj bi jo lahko poškodoval,« zato je zavil in jezdil ob njenem levem robu. Ko pa je prišel pred vrata, so mu ljudje rekli, da ni pravi in naj odide. Ko je leto minilo, je tretji kraljevič sklenil, da odjezdi iz gozda k svoji ljubljeni in ob njej pozabi na svoje gorje. Odpravil se je na pot in ves čas mislil nanjo ter si želel, da bi bil že pri njej, tako da zlate ceste sploh ni opazil. Njegov konj je jezdil naravnost po njeni sredini, in ko je prišel pred vrata, so se odprla. Kraljična ga je veselo sprejela in rekla, da je njen rešitelj in gospodar kraljestva, nato pa sta v veliki sreči praznovala poroko. Ko je bilo slavje končano, mu je povedala, da ga je oče poklical k sebi in mu odpustil. Kraljevič je odjezdil k njemu in mu povedal vse: kako sta ga brata prevarala in kako je kljub temu molčal. Stari kralj ju je hotel kaznovati, toda vkrcala sta se na ladjo in odplula ter se do konca svojih dni nista več vrnila.