Prevod

Reven drvar je z ženo in tremi hčerami živel v majhni koči na robu samotnega gozda. Nekega jutra, ko se je spet odpravljal na delo, je rekel ženi: »Naj mi najstarejša hči prinese kosilo v gozd, sicer ne bom utegnil končati dela. Da pa ne bo zašla,« je dodal, »bom vzel s seboj vrečko prosa in zrna potresel po poti.«

Ko je sonce stalo visoko nad gozdom, se je deklica odpravila na pot z loncem, polnim juhe. Toda poljski in gozdni vrabci, škrjanci in ščinkavci, kosi in čižki so proso že zdavnaj pozobali in deklica ni mogla najti sledi. Tako je šla kar na slepo naprej, dokler sonce ni zašlo in se ni znočilo. Drevesa so šumela v temi, sove so hreščale in deklico je začel obhajati strah. Tedaj je v daljavi zagledala luč, ki je migetala med drevesi. Tam gotovo živijo ljudje, ki me bodo sprejeli čez noč, si je mislila in šla proti luči. Kmalu je prišla do hiše z razsvetljenimi okni. Potrkala je in od znotraj je zadonel hripav glas: »Naprej!« Deklica je stopila v temno vežo in potrkala na vrata izbe. »Kar naprej,« je zaklical glas. Ko je odprla, je za mizo sedel star, povsem osivel mož, z obrazom, oprtim v dlani, njegova bela brada pa je z mize visela skoraj do tal. Ob peči so ležale tri živali: kokoška, petelinček in pisana krava. Deklica je starcu povedala, kaj se ji je zgodilo, in ga prosila za prenočišče. Mož je rekel:

»Lepa kokoška, lepi petelinček in ti, lepa pisana krava, kaj pravite na to?« »Duks!« so odgovorile živali in to je gotovo pomenilo: »Prav nam je,« kajti starec je nadaljeval: »Tu je vsega na pretek, pojdi v kuhinjo k ognjišču in nam skuhaj večerjo.« Deklica je v kuhinji našla obilje vsega in skuhala okusno jed, na živali pa ni pomislila. Polno skledo je postavila na mizo, sedla k sivemu možu ter jedla, dokler ni potešila lakote. Ko je bila sita, je rekla: »Zdaj pa sem utrujena. Kje je postelja, da bi legla in zaspala?« Živali so odgovorile:

»Z njim si jedla, z njim si pila, nas pa si povsem pozabila, zdaj sama glej, kako in kje boš prenočila.« Tedaj je starec rekel: »Pojdi po stopnicah navzgor in našla boš kamrico z dvema posteljama. Razrahljaj blazine in ju postelji z belim perilom, potem bom tudi jaz prišel spat.« Deklica je šla gor, razrahljala blazine in postelji sveže postlala, nato pa legla v eno od njiju, ne da bi počakala na starca. Čez nekaj časa je prišel sivi mož, posvetil na deklico in zmajal z glavo. Ko je videl, da trdno spi, je odprl loputo in jo spustil v klet.

Drvar se je pozno zvečer vrnil domov in ženi očital, da ga je ves dan pustila stradati. »Nisem jaz kriva,« je odgovorila, »deklica je odšla s kosilom, gotovo se je izgubila. Jutri se bo že vrnila.« Še pred svitom je drvar vstal in se odpravil v gozd ter zahteval, naj mu tokrat hrano prinese druga hči. »S seboj bom vzel vrečko leče,« je rekel, »njena zrna so večja od prosa, deklica jih bo laže videla in ne bo mogla zgrešiti poti.« Opoldne je tudi ta deklica odnesla hrano v gozd, toda leča je izginila: gozdne ptice so jo kakor prejšnji dan pozobale do zadnjega zrna. Deklica je tavala po gozdu, dokler se ni znočilo, potem pa je tudi ona prišla do starčeve hiše. Povabili so jo noter in prosila je za hrano in prenočišče. Mož z belo brado je spet vprašal živali:

»Lepa kokoška, lepi petelinček in ti, lepa pisana krava, kaj pravite na to?« Živali so spet odgovorile: »Duks!« in vse se je zgodilo tako kakor prejšnji dan. Deklica je skuhala okusno jed, jedla in pila s starcem, za živali pa se ni zmenila. Ko je vprašala, kje bo lahko prenočila, so ji odgovorile:

»Z njim si jedla, z njim si pila, nas pa si povsem pozabila, zdaj sama glej, kako in kje boš prenočila.« Ko je zaspala, je prišel starec, jo pogledal, zmajal z glavo in jo spustil v klet. Tretje jutro je drvar rekel ženi: »Pošlji v gozd s hrano najino najmlajšo. Vedno je bila dobra in ubogljiva, ta bo ostala na pravi poti in ne bo kakor njeni sestri, ti divji čmrlji, begala naokrog.« Mati ni hotela in je rekla: »Naj izgubim še svojega najljubšega otroka?« »Nič ne skrbi,« je odgovoril, »deklica ne bo zašla, prepametna in prerazumna je. Za vsak primer bom vzel s seboj grah in ga potresel po poti. Še večji je od leče in ji bo kazal pot.« Toda ko je deklica s košaro na roki prišla v gozd, so imele gozdne golobice grah že v golšah in ni vedela, kam naj se obrne. Bila je vsa zaskrbljena in je nenehno mislila na to, kako bo ubogi oče lačen in kako bo dobra mati žalovala, če je ne bo nazaj. Ko se je naposled stemnilo, je zagledala lučko in prišla do hiše v gozdu. Prav prijazno je prosila, naj jo sprejmejo čez noč, in mož z belo brado je spet vprašal svoje živali:

»Lepa kokoška, lepi petelinček in ti, lepa pisana krava, kaj pravite na to?« »Duks!« so rekle. Deklica je stopila k peči, kjer so ležale živali, pobožala kokoško in petelinčka po gladkem perju, pisano kravo pa popraskala med rogovi. Ko je na starčev ukaz skuhala dobro juho in je skleda že stala na mizi, je rekla: »Naj se jaz nasitim, dobre živali pa naj ne dobijo ničesar? Zunaj je vsega na pretek, najprej bom poskrbela zanje.« Šla je po ječmen in ga natresla kokoški in petelinčku, kravi pa je prinesla polno naročje dišečega sena. »Naj vam tekne, ljube živali,« je rekla, »in če ste žejne, boste dobile tudi sveže vode.« Nato je prinesla polno vedro vode. Kokoška in petelinček sta skočila na rob, pomočila kljuna vanjo in potem dvignila glavici, kakor pijejo ptice, pisana krava pa je tudi krepko potegnila. Ko so bile živali nahranjene, je deklica sedla k starcu za mizo in pojedla, kar ji je pustil. Kmalu sta kokoška in petelinček začela vtikati glavici pod peruti, pisana krava pa je mežikala z očmi. Tedaj je deklica rekla: »Ali ne bi šli počivat?«

»Lepa kokoška, lepi petelinček in ti, lepa pisana krava, kaj pravite na to?« Živali so odgovorile: »Duks, z nami si jedla, z nami si pila, za vse nas lepo si poskrbela, lahko noč ti vsaka bo zaželela.«

Deklica je šla po stopnicah navzgor, razrahljala pernate blazine in postlala s svežim perilom. Ko je končala, je prišel starec in legel v eno od postelj, njegova bela brada pa mu je segala do nog. Deklica je legla v drugo, zmolila in zaspala. Mirno je spala do polnoči, tedaj pa je v hiši nastal tak nemir, da se je zbudila. Po kotih je začelo prasketati in pokati, vrata so se sunkoma odprla in udarila ob steno; tramovi so bobneli, kakor da jih trga iz vezi, zdelo se je, da se stopnice podirajo, nazadnje pa je počilo, kakor da se je sesula vsa streha. Ko je spet vse utihnilo in se deklici ni zgodilo nič hudega, je mirno obležala in znova zaspala. Ko pa se je zjutraj zbudila v svetlem soncu, kaj so zagledale njene oči? Ležala je v veliki dvorani in vse okoli nje se je bleščalo v kraljevskem razkošju: po stenah so se na zeleni svileni podlagi vzpenjale zlate cvetlice, postelja je bila iz slonovine in pregrinjalo na njej iz rdečega žameta, na stolu ob njej pa je stal par copat, izvezenih z biseri. Deklica je mislila, da sanja, toda vstopili so trije razkošno oblečeni služabniki in jo vprašali, kaj želi. »Kar pojdite,« je odgovorila, »takoj bom vstala in starcu skuhala juho, potem pa nahranila še lepo kokoško, lepega petelinčka in lepo pisano kravo.« Mislila je, da je starec že vstal, in se ozrla proti njegovi postelji, toda v njej ni ležal on, temveč neznan mož. Ko ga je pogledala in videla, da je mlad in lep, se je prebudil, se vzravnal in rekel: »Kraljevi sin sem in hudobna čarovnica me je uročila, da sem moral kot star, povsem osivel mož živeti v gozdu. Ob meni ni smel biti nihče razen mojih treh služabnikov v podobi kokoške, petelinčka in pisane krave. Urok naj bi se razblinil šele, ko bi k nam prišla deklica tako dobrega srca, da bi bila ljubezniva ne le do ljudi, temveč tudi do živali. In ta deklica si bila ti. Danes opolnoči si nas rešila in stara hiša v gozdu se je spet spremenila v mojo kraljevo palačo.« Ko sta vstala, je kraljevi sin naročil trem služabnikom, naj se odpeljejo po dekličina očeta in mater ter ju pripeljejo na svatbo. »Kje pa sta moji sestri?« je vprašala deklica. »Zaprl sem ju v klet. Jutri ju bodo odpeljali v gozd in pri oglarju bosta morali služiti kot dekli, dokler se ne poboljšata in tudi ubogih živali ne bosta več puščali lačnih.«