O besedilu
Rosella
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 13 min branja
- Obseg
- 10 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata III IX ROSELLA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Rosella
_Veliki Turk, ki se hoče okopati v plemiški krvi, da ujeti princa; njegova hči se vanj zaljubi in z njim pobegne. Mati ju dohiti, princ pa ji odseka roke. Veliki Turk umre od obupa; ker pa mati hčer prekolne, jo princ pozabi. Po raznih zvijačah, ki jih izvede, se je njen ljubi spet spomni in srečno zaživita skupaj._ _Paolini zgodbi so prisluhnile z velikim zadovoljstvom in vse so dejale, da je imel oče prav, ko je hotel, da bi bili njegovi otroci vešči raznih spretnosti, čeprav je nazadnje njemu zapela kukavica in so otroci zamesili testo, on pa si je z makaroni razbil glavo. Ko pa je prišla vrsta na Ciommetello, da pove svojo zgodbo, je začela takole._ Kdor slabo živi, ne more dobro umreti; in če se kdo temu izogne, je bela vrana. Kdor namreč seje ljuljko, ne more žeti pšenice, in kdor sadi mleček, ne more obirati brokolija. Da ne lažem, vam bo pokazala zgodba, ki jo bom zdaj povedala. Prosim vas, poplačajte me z naširoko razprtimi ušesi in odprtimi usti, jaz pa se bom potrudila, da vam bo v veselje.
Nekoč je živel veliki Turk, ki je bolehal za gobavostjo, a zanjo ni mogel najti nobenega zdravila. Zdravniki niso več vedeli, kaj naj storijo, in da bi se otresli bolnikovega nadlegovanja, so mu predlagali nekaj nemogočega: dejali so, da se mora okopati v krvi kakega visokorodnega princa. Ko je veliki Turk slišal ta divji recept, je v želji po ozdravitvi nemudoma poslal na morje mogočno ladjevje in ukazal, naj preiščejo vse kraje ter skušajo s pomočjo vohunov in velikih obljub dobiti kakega princa v roke. Ko so pluli ob obalah Fonte-chiara, so naleteli na čolnič, ki je bil na izletu; v njem je sedel Pauluccio, sin kralja tiste dežele. Zgrabili so ga, ga na silo odvlekli in ga, ne da bi se mu noge dotaknile tal, odnesli v Konstantinopel. Ko so zdravniki to videli, so si hoteli pridobiti čas in vso stvar zavleči, pa ne toliko iz usmiljenja do ubogega princa kakor zaradi lastne koristi: če kopel ne bi zalegla, bi morali sami požreti kazen. Zato so velikemu Turku natvezili, da je princ ves besen zaradi svobode, ki jo je zaigral pri igri življenja, in da bi mu njegova razburkana kri bolj škodovala kakor koristila. Z zdravljenjem je torej treba počakati, dokler princa ne mine otožnost; dotlej pa ga morajo razvedriti in mu dajati krepko hrano, da bo imel dobro kri. Ko je veliki Turk to slišal, je sklenil poskrbeti za njegovo dobro voljo: zaprl ga je v prelep vrt, ki si ga je pomlad vzela v večni zakup in kjer so vodnjaki tekmovali s ptiči in svežimi vetrovi, kdo zna lepše žuboreti in šepetati. K njemu je poslal svojo hčer Rosello in mu dal razumeti, da mu jo namerava dati za ženo. Brž ko je Rosella uzrla prinčevo lepoto, jo je zvezala debela vrv ljubezni; svoje želje je zmešala s Pauluccievimi v sladko godljo in oba sta se vkovala v isti obroč hrepenenja. Ko pa je prišel čas, ko se mačke gonijo in se Sonce zabava z nebesnim Ovnom, tako da z njim trka z glavo, je Rosella izvedela, da so zdravniki sklenili Paulucciu prerezati vrat in velikemu Turku pripraviti kopel, saj je pomlad čas, ko je kri najprimernejša. Čeprav ji je oče to prikrival, je po zaslugi čarovnega daru, ki ga je dobila od matere, zvedela za izdajstvo, ki so ga snovali zoper njenega ljubega. Dala mu je lep meč in rekla: »Ljubi moj, če hočeš rešiti svobodo, ki je tako dragocena, in življenje, ki je tako sladko, ne izgubljaj časa. Vzemi zajčje noge in zbeži k morju, kjer boš našel ladjo. Vkrcaj se in me počakaj; zaradi moči tega začaranega meča te bodo mornarji sprejeli z vso častjo, ki jo zaslužiš, kakor da bi bil cesar.«
Ko je Pauluccio videl, da se mu odpira tako lepa pot v rešitev, je vzel meč in se odpravil k morju. Tam je našel ladjo in njeni mornarji so ga sprejeli z velikim spoštovanjem.
Rosella je medtem na kos papirja izrekla čarovno zarotitev in ga, ne da bi jo kdo videl ali slišal, vtaknila materi v žep. Ta je pri priči omahnila v tako globok spanec, da ni čutila ne glave ne nog. Ko je bilo to opravljeno, je Rosella vzela culico draguljev, stekla k ladji in odplula sta. Medtem je veliki Turk prišel na vrt. Ker ni našel ne hčere ne princa, je spravil ves svet na noge in pohitel k ženi. Toda zbuditi je ni mogel ne z vpitjem ne z vlečenjem za nos, zato je pomislil, da ji je kak napad vzel zavest. Poklical je dvorne dame in jim velel, naj jo slečejo:
ko pa so ji sneli krilo, je čarovnija nehala delovati in žena se je zbudila ter zavpila: »Gorje mi! Moja izdajalska hči nas je pretentala in pobegnila s princem! A naj si ne domišlja, da je rešena: zdaj ji bom že pokazala pot in ji skrajšala korake!« S temi besedami je odvihrala k morju, vrgla vanj drevesni list in iz njega ustvarila vitko feluko, s katero se je pognala za mladima ubežnikoma. Čeprav je bila mati nevidna, je Rosella z očmi čarovne umetnosti videla pogubo, ki se jima je bližala, in rekla Paulucciu:
»Hitro, srce moje, potegni meč in se postavi na krmo! Brž ko zaslišiš ropot verig in kavljev, s katerimi bo hotela zgrabiti ladjo, udari na slepo: kogar zadeneš, zadeneš, in gorje tistemu, ki jo skupi! Sicer sva izgubljena in najinega bega je konec.« Ker je princu šlo za lastno kožo, je bil pozoren. Takoj ko se je velika Turkinja približala ladji in vrgla verige s kavlji, je silovito zamahnil vstran in po srečnem naključju sultanki z enim udarcem odsekal obe roki. Ta je vreščala kakor pogubljena duša in hčer preklela, naj jo princ pozabi, brž ko bo stopil na domača tla. Nato je odhitela nazaj v Turčijo, s krvjo, ki ji je curljala iz obeh krnov, stopila pred moža in mu ob tem žalostnem prizoru rekla:
»Poglej, mož moj, kaj sva zaigrala pri mizi sreče: ti zdravje, jaz pa življenje.« Ob teh besedah sta jo zapustila duh in dih in odšla je plačat uk svojemu mojstru čarovništva. Veliki Turk se je za njo kakor potapljač pognal v morje obupa, stopil po ženinih sledeh in leden kakor sneg odšel v vroči dom onstranstva. Pauluccio pa je ob prihodu v Fonte-chiaro rekel Roselli, naj počaka na ladji, saj gre po spremstvo in kočije, da jo bo zmagoslavno pripeljal domov. Toda komaj je stopil na kopno, mu je Rosella izginila iz spomina. Ko je prispel v kraljevo palačo, sta ga oče in mati sprejela s tolikšno ljubeznijo, da si je ni mogoče zamisliti, in priredili so slavja in razsvetljave, da je ves svet ostrmel. Rosella pa je tri dni zaman čakala Pauluccia. Tedaj se je spomnila prekletstva in se ugriznila v ustnice, ker ni pravočasno pomislila, kako bi ga odvrnila. Vsa obupana je stopila na kopno in najela palačo nasproti kraljeve, da bi našla način, kako princa spomniti na dolg, ki ga ima do nje. Dvorni gospodje, ki radi povsod vtikajo nos, so kmalu opazili novo ptičko v tisti hiši. Ko so videli lepoto, ki je prestopala vse meje, presegala vsako mero, uhajala vsem okvirom, segala do devetih nebes čudenja, vzbujala viharje osuplosti in segala onkraj vsakega strmenja, so začeli kakor komarji rojiti okoli nje. Ni minil dan, da se ne bi sprehajali okrog njene hiše in se razkazovali pred njo. Soneti so deževali, sporočila so tekla v potokih, od podoknic so pokala ušesa, poljubi rok so cvrčali kakor zamašek v sodu; in ne da bi vedeli drug za drugega, so vsi merili v isto tarčo ter se, pijani od ljubezni, trudili nastaviti pipo temu lepemu sodčku. Rosella, ki je dobro vedela, kam mora privezati svojo ladjo, je bila do vseh prijazna, vsem je namenjala pozornost in v vseh ohranjala upanje. Nazadnje pa je sklenila zategniti mošnjo in se skrivaj dogovorila z nekim uglednim vitezom, naj ji da tisoč dukatov in popolno obleko ter ponoči pride k njej, pa mu bo izročila zaklad svoje ljubezni. Ubogi oblegalec oken, ki mu je strast zavezala oči, si je nemudoma sposodil denar za obresti, pri trgovcu pa na up vzel bogato blago iz brokata, gosto posejanega z izbočenimi vzorci. Komaj je čakal, da si Sonce in Luna zamenjata stražo, da bi lahko utrgal sad svojih želja. Ko je prišla noč, se je skrivaj odpravil k Roselli in jo našel ležati v lepi postelji, kakor Venero sredi cvetne poljane. Vsa ljubka mu je rekla, naj ne leže k njej, dokler ne zapre vrat. Vitezu se je zdelo to prav malo opravilo za tako lep dragulj, zato je šel zapret vrata; toda kolikorkrat jih je zaprl, tolikokrat so se spet na stežaj odprla. On jih je potiskal, ona so se odpirala, in tako se je s tem porivanjem in popuščanjem, s tem sem ter tja ubadal vso noč, dokler Sonce ni posejalo zlate svetlobe po poljih, ki jih je zorja že preorala. Vso dolgo noč se je torej bojeval s prekletimi vrati, ne da bi mu uspelo uporabiti ključ. Za nameček ga je Rosella še pošteno oštela in ga zmerjala s tepčkom, ki še vrat ne zna zapreti, pa si domišlja, da bo odprl skrinjico ljubezenskih užitkov. Nesrečni osmoljenec je ves zmeden in osramočen odšel po svojih opravkih, vroč v glavi in hladen pri repu. Drugi večer se je dogovorila z drugim baronom ter zahtevala še tisoč dukatov in drugo obleko. Ta je poslal zastavit vse zlato in srebro, kar ga je imel v Abrucih, da bi potešil željo, ki ima na konici užitka že pripravljeno kesanje. Ko si je noč kakor sramežljiva beračica s plaščem zakrila obraz in šla prosit miloščine tišine, je prišel k Roselli. Ta je že ležala in mu rekla, naj ugasne svečo, potem pa pride v posteljo;
vitez je odložil plašč in meč ter začel pihati v svečo, a bolj ko se je napenjal, bolj je plamen gorel. Veter iz njegovih ust je učinkoval kakor meh na kovaški ogenj. S tem pihanjem je zapravil vso noč in se, ko je hotel ugasniti svečo, sam izčrpal kakor sveča. Ko pa se je noč skrila, da ji ne bi bilo treba gledati vseh človeških norosti, je ubogi zasmehovanec odšel, potem ko je moral kakor njegov predhodnik pogoltniti še novo merico žalitev. Tretjo noč se je prikazal tretji zaljubljenec s še tisoč dukati, ki si jih je izposodil pri oderuhu, in z obleko, ki jo je nekje izprosil. Tiho se je prikradel gor k Roselli, ona pa mu je rekla: »Ne bom legla, dokler si ne razčešem las.«
»Prepustite to meni,« je odgovoril vitez. Posedel jo je tako, da mu je glavo položila v naročje, in v prepričanju, da bo zlahka prišel do dragocenega francoskega blaga, ji začel česati lase s slonokoščenim glavnikom. Toda bolj ko se je trudil razvozlati njeno skuštrano glavo, bolj se je vse zapletalo;
tako je vso noč brez uspeha vlekel in cukal, in medtem ko je hotel urediti njeno glavo, si je tako zmešal svojo, da bi najraje z njo treščil ob zid. Ko je Sonce prišlo poslušat nauk ptičjega petja in s plosko dlanjo svojih žarkov našeškalo čričke, ki so motili šolo na poljih, je tudi ta po krepkem prhanju žalitev odšel iz hiše, ves mrzel in premražen. Pozneje so se srečali v kraljevi predsobi, kjer se kroji in šiva, kjer gorje materi, ki ima tam hčer, kjer se napihujejo mehovi prilizovanja, tkejo mreže prevar, ubirajo tipke obrekovanja in režejo melone v dokaz nevednosti. Zadnji vitez je povedal vse, kar se mu je zgodilo, in opisal zvijačo, s katero ga je pretentala. Drugi mu je odgovoril: »Le molči! Če je Afrika jokala, se Italija ni smejala. Tudi jaz sem moral skozi to šivankino uho, skupna nesreča pa je že pol veselja.« Oglasil se je še tretji: »Vidim, da smo vsi namazani z isto smolo in si lahko brez zavisti sežemo v roke. Ta izdajalka nas je vse obrila proti dlaki! A tega grenkega grižljaja ne smemo pogoltniti brez povračila. Saj nismo možje, ki bi se pustili tako oslepariti in vreči v isto vrečo. Poskrbimo, da se bo ta kruta odiralka nedolžnih pokesala!« Tako so se sporazumeli in šli h kralju ter mu povedali vse, kar se je zgodilo. Kralj je nemudoma poklical Rosello in ji rekel: »Kje si se naučila tako goljufati moje dvorjane? Ali ne veš, da te lahko dam vpisati med javne vlačuge, ti candra, pocestnica, umazanka!« Rosella pa ni niti malo spremenila barve in mu je odgovorila: »Kar sem storila, sem storila zato, da bi se maščevala za krivico, ki mi jo je prizadejal nekdo z vašega dvora. Čeprav na svetu ni ničesar, s čimer bi mogla povrniti žalitev, ki sem je bila deležna.« Kralj ji je ukazal, naj pove, kakšno krivico so ji storili. Tedaj je v tretji osebi pripovedovala, kaj vse je storila za princa: kako ga je iztrgala iz sužnosti, rešila smrti, obvarovala pred nevarno čarovnico in ga zdravega ter nepoškodovanega pripeljala v njegovo deželo, v zahvalo pa ji je obrnil hrbet in jo pustil praznih rok. Takšno ravnanje nikakor ni priličilo njenemu stanu, saj je bila visokega rodu in hči vladarja kraljestev. Ko je kralj to slišal, jo je nemudoma posadil na častno mesto in jo prosil, naj razkrije, kdo je tisti brezsrčni nehvaležnež, ki jo je tako grdo pretental. Ona pa je snela prstan s prsta in rekla: »H komur bo šel ta prstan, tisti je nezvesti izdajalec, ki me je tako osleparil.« Vrgla je prstan in ta se je nataknil na prst princa, ki je ves čas stal tam kakor lesen steber. Moč prstana mu je pri priči segla v glavo: izgubljeni spomin se mu je povrnil, oči so se mu odprle, kri mu je spet zaigrala in duh se mu je prebudil. Stekel je objet Rosello in se ni mogel nasititi stiskanja verige svoje duše, ne utruditi poljubljanja posode svojih radosti. Prosil jo je odpuščanja za gorje, ki ji ga je povzročil, ona pa je odgovorila:
»Ni treba prositi odpuščanja za napake, ki niso bile storjene po lastni volji. Vem, zakaj si pozabil svojo Rosello, saj nisem pozabila prekletstva, ki ga je nadte priklicala pogubljena duša moje matere. Zato ti odpuščam in te razumem.« In tako sta si izrekla še tisoč ljubečih besed. Ko je kralj izvedel za Rosellin rod in spoznal, koliko ji dolguje, ker je rešila njegovega sina, je z veseljem privolil v njuno zvezo. Rosello je dal krstiti in jo dal princu za ženo. Živela sta srečneje od vseh, ki so kdaj nosili zakonski jarem, in nazadnje spoznala, _da s časom in na slami_ _tudi nešplje dozorijo._
Izvirnik
Jornata III IX ROSELLA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Lo Gran Turco pe farese no vagno de sango de Signore, fa pigliare no Prencepe, la figlia se ne nnammora, e se nne fujeno; la Mamma l’arriva, e le sò ttagliate le mmano da lo Prencepe; lo Gran Turco nne more de crepantiglia; ma jastemmata la Figlia da la Mamma, lo Prencepe se ne scorda; ma dapò varie astuzie fatte da essa, torna a mmammoria de lo marito, e se gaudeno contiente._ _Fu sentuto co granne sfazione lo cunto de Paola, e dissero tutte, ch’aveva raggione lo patre de volere vertoluse li figlie, si bè cantaje ped’isso lo cuculo, e se chille menaro la pasta, isso nne scervecchiaje li maccarune; ma toccanno a Ciommetella de dire lo sujo, parlaje de sta manera._ Non pò morire bene chi male vive; e si quarcuno scappa da sta sentenza,
è ccuorvo janco; perchè chi semmena luoglio, non pò metere grano; e chi chianta tutomaglie, non pò raccogliere vruoccole spicate. Non me farrà trovare bosciarda lo cunto, co lo quale mo mme ne vengo: pagateme, ve prego, co le spaparanzate de arecchie, l’aperte de vocca, mentre io mme sforzarraggio a dareve sfazione. Era na vota no gran Turco, lo quale avenno la lebbra, non ce trovava remedio nesciuno, tanto che li Miedece non sapenno che spediente pigliarence, pe se levare da cuollo lo stimolo de sto malato, co pproponere na cosa mpossibele, le dissero, ch’era necessario farese no vagno de lo sango de no Prencepe granne. Lo Gran-Turco sentenno sta rizetta sarvateca, e desederanno la sanetate, spedette subbeto na grossa armata pe mmare commannanno, che scorressero ped’ogni pparte, e
pe mmiezo de spie, e de grosse prommesse, procurassero d’avere quarche Prencepe a le mmano, li quale costianno le pparte de Fonte-chiaro, scontrattero na varchetta, che ghieva a spasso, drinto la quale era Pauluccio, figlio de lo Rrè de chillo Pajese, lo quale zeppoliato, portato de zeppa, e pe pesole a Ccostantenopole, la quale cosa vedenno li Miedece, non tanto pe ccompassione de chillo povero Prencepe, quanto pe nteresse lloro, perchè non jovanno lo vagno, n’averriano cacato lloro la penetenzia, volenno dare tiempo a lo tiempo, e ttirare a lluongo lo negozio, dettero a rentennere a lo Gran-Turco ca sto Prencepe steva colereco de la libertate, che s’aveva joquato a tre sette, e che lo sango ’ntrovolato l’averria fatto cchiù ddanno, che
beneficio; e perrò era necessario, che se sospennesse sto remmedio, fi che a lo Prencepe fosse passato l’omore malanconeco. E perzò era necessario tenerelo alliegro, e darele civo de sostanzia, pe ffare buono sango. Lo Gran-Turco sentuto sta cosa, penzaje de farelo stare allegramente, chiudennolo drinto a no bello Ciardino, che se l’aveva pigliato a ccienzo perpetuo la Primmavera, dove le Ffontane facevano a despotare co l’aucielle, e co li viente frische chi meglio sapesse gorgogliare, e mmormorare, mettennoce drinto Rosella la Figlia, co ddarele a rentennere ca nce la voleva dare pe mmogliere. Rosella subbeto, che bedde le bellizze de lo Prencepe, fu annodecata co na gummena d’ammore, e facenno na bella crapiata de le boglie soje co
cchelle de Pauluccio, se ncrastaro tutte duje a n’aniello de no stisso desedderio. Ma venuto lo tiempo, che le Gatte vanno gnesta, e lo Sole se piglia gusto de fare a ttozza-martino co lo piecoro Celeste, Rosella scoperze, ch’essenno la Primmavera, che li sanghe sò de meglio tempera, avenno concruso li Miedece de scannare Pauluccio, e fare lo vagno a lo Gran-Turco, che si bè lo patre nce l’aveva tenuto nascuosto, tutta vota pe la fatazione avuta da la mamma, seppe sto trademiento, che se tesseva a lo ’nnammorato sujo, pe la quale cosa datole na bella spata, le disse: Musso mio, si vuoje sarvare la libertà, che è ttanto cara, e la vita, ch’è ccosa doce, non perdere tiempo: agge li piede a lleparo, e battenne a la marina, dove trovarraje na varca, trase llà drinto, e
aspettame, ca pe bertute de sta spata ncantata, sarraje recevuto co lo nnore, che mmierete da chille marinare, comme si fusse lo ’mperatore. Pauluccio, che se vedde raprire cossì bonna strata a la sarvazione soja, pigliatose la spata, s’abbiaje a la Marina, dove trovata la varca, fu raccuoto co gran leverenzia da chille che la guidavano. Rosella fra tanto fatto no cierto spercanto a na carta, la schiaffaje senza essere vista, nè ssentuta drinto la sacca de la Mamma, la quale subeto scapizzaje a dormire de sorte tale, che non se senteva nè da pede, nè da capo, e fatto chesso, pigliatose na mappata de Gioje, corze a la varca, e fecero vela. Fra chisto miezo venne lo Gran-Turco a lo Ciardino, e non trovanno la Figlia, nè lo Prencepe, mese a rremmore
lo Munno, e ccurzo a ttrovare la mogliere, nè potennola scetare nè pe strille, nè pe tirate de naso, penzaje, che quarche descenzo l’avesse levato lo sintemiento, e chiammate le Dammecelle, la fece spogliare: ma levatale la Gonnella, cessaje lo ’ncanto, e se scetatte gridanno; oimè, ca la traditora de Figliama nce l’ha calata, e se n’è fojuta co lo Prencepe; ma non se cura, ca mo te l’agghiusto li cammine, e l’accorto li passe. Cossì decenno, jette de furia a la marina, dove jettato na fronna d’arvoro a mmaro, fece nascere na felluca sottile, co la quale commenzaje a correre dereto li giuvane fojeticce. Rosella, che si bè la Mamma veneva ’nvesibile, tutta vota coll’uocchie de l’arte mageca vedde la roina, che le veneva ’n cuollo, disse a Pauluccio:
priesto, core mio, caccia mano a sta sferra, chiavate a sta Poppa, comme siente remmore de Catene, e d’ancine pe ’ncroccare sta varca, tira ad uocchie de puorco, a chi cuoglie cuoglie, e zara chi ’nfredda, si nò simmo perdute, e nc’è ’ntorzato lo ffoire. Lo Prencepe perchè nce jeva pe la pellecchia soja, stette sopra l’aviso, e subeto, che ’nzeccata a la varca la Gran-Torchessa jettaje le ccatene co li grance, tiraje no gran revierzo, che pe bona fortuna tagliaje tutto a no cuorpo le mmano de la Sordana, che ghiettanno strille comm’arma dannata, jastemmaje la Figlia, ch’a la primma pedata, ch’avesse puosto lo Prencepe a la Terra soja, se fosse scordato d’essa, e ccorza ’n Torcaria co li mognune tutte scolanno sango, se prensentaje ’nnanze
de lo marito, e mmostrannole chillo dogliuso spettacolo, le disse: ecco marito mio, ch’a la tavola de la fortuna nc’avimmo joquato io, e ttico, tu la sanetate, ed io la vita. Cossì decenno, le scette lo spireto, e lo sciato, e ghiette a pagare la nnorma a lo mastro, che l’aveva ’mmezzato l’arte: pe la quale cosa lo Gran Turco semmozzatose appriesso comm’a Ccaperrone drinto a lo maro de la desperazione, secotaje le ppedate de la mogliera, e se ne jette friddo comm’a neve, a casa-cauda. Ma Pauluccio arrivato a Fonte-chiaro, disse a Rosella, ch’avesse aspettato drinto la Varca, perchè jeva pe gente, e ccarrozze da portarela trionfante a la casa soja. Ma non cossì priesto appe lo pede ’n terra, che le scette de mente Rosella, ed arrevato a lo
Palazzo rejale, fu receputo co ttanta carizze da lo Patre, e da la Mamma, che non se potria mmagenare, facennose feste, e llummenarie da stordire lo munno. Ma Rosella, ch’erano passate tre ghiuorne, aspettanno mpierdeto Pauluccio, se allecordaje de la jastemma, e se mozzecaje le llavra, ca non penzaje a remmediarence: perzò comm’a ffemmena desperata smontata ’n terra, pigliaje no Palazzo ’ncontra la casa de lo Rrè, pe bedere de che manera potesse tornare ’n mammoria de lo Prencepe l’obreco, che l’aveva. Li Segnure de la Corte, che bonno mettere lo naso pe ttutto, allommato st’auciello nuovo venuto a chella casa, e contempranno na bellezza, che passanno tutte li fore, sceva da la mesura, trascorreva li termene, deva a lo nove de la maraviglia,
faceva scassone de stopore, e se chiammava fore de lo strasecolo, commenzaro a farele lo moschito ntuorno, e non era juorno, che non le facessero lo spassiggio attuorno, e lo corvettiamiento pe nnanze la casa. Li soniette jevano a furia, le ’mmasciate a llava, le mmuseche a scervellarecche, li vasamane a ffrusciamiento de mafaro, e l’uno non sapenno de l’autro, tutte tiravano a no verzaglio, e tutte cercavano, comme a ’mbriache d’Ammore, de spinolare sta bella votte. Rosella, che sapeva dove legare sta varca, a tutte faceva bona cera, a tutte deva trattenemiento, tutte manteneva de speranza; all’utemo volenno restregnere li sacche, s’accordaje secretamente co no Cavaliero de gran portata, che dannole mille docate, e no vestito de tutto punto,
fosse venuto la notte ca l’averria liberato lo deposeto de l’affezione soja. Lo nigro mprena-fenestre, ch’aveva la pezza all’uocchie da la passione, pigliaje subeto a nteresse li tornise, e fattose credenza co no mercante, se fece dare no ricco taglio de ’mbroccato riccio sopra a riccio, e non bedde l’ora, che lo Sole facesse a bota-cagnata co la Luna, pe ccogliere lo frutto de li desedderie suoje; e benuta la notte, jette secretamente a la casa de Rosella, e la trovaje corcata a no bello lietto, che pareva na Venere ’n miezo a no campo de sciure, la quale tutta cassesa, le disse, che non se corcasse senza ’n primmo serrare la porta; lo Cavaliero parennole de fare poco cosa pe sservire na gioja accossì bella, jette pe sserrare la porta, la quale non
tante vote era chiusa, che tante se spaparanzava, isso vottava, e essa s’apreva, de manera, che fece sto seca-molleca, e sto tirammolla tutta la notte, ficchè lo Sole semmenaje de luce d’oro li campe, ch’aveva sorcato l’aurora, avenno contrastato na notte quanto è granne, e llonga co na ’mmardetta porta, senza avere adoperato la chiave, e pe sopra-carta de sta commessione, n’appe na brava lengoriata da Rosella, chiammannolo scuto cuorpo, che non era stato da tanto de serrare na porta, e pretenneva d’aprire lo Screttorio de li guste d’Ammore: tanto che lo sfortunato corrivo, confuso, e scornato se nne jeze scarfato de capo, e refreddato de coda a fare li fatte suoje. La seconna sera pigliaje appontamiento co n’autro Barone, cercannole mill’autre docate,
e n’autro vestito, e chillo mannaje a ’mpegnare tutto l’argiento, e l’oro, ch’aveva a l’Abrieje, pe sodesfare a no desederio, che porta ’mponta a lo gusto lo pentemiento, e comme la notte comm’a povera vergognosa se mette co lo manto ’n facce a cercare lemmosena de selenzio, se conzignaje a la casa de Rosella, la quale essennose corcata, le disse, che stotasse la cannela, e po venesse a lo lietto; e lo Cavaliero levatose la Cappa, e la spata, commenzaje a sciosciare la cannela, ma quanto cchiù se spedetiava, cchiù l’allommava, che le bentosetate de la vocca soja facevano l’effetto de lo mantece a lo fuoco de lo ferraro, ne lo quale sciosciamiento spese tutta la notte, e pe stutare na cannela, se strusse comme a ccannela. Ma quanno la notte
pe non bedere le deverse pazzie dell’uommene se nasconne, lo nigro dellegiato co n’autra sceroppata de ’ngiurie, comme all’autro, se ne jette; e benuta la terza notte, se fece ’nnanze lo terzo nnammorato co mill’autre docate pigliate ad usura, e co no vestito abboscato de scruocco, e sagliutosenne guatto guatto dove Rosella, essa le decette: io non me voglio corcare, se non me petteno ’n primmo la capo; lassatello fare a mme, responnette lo Cavaliero, e fattasella sedere co la capo ’nsino credennose arrobbare panno Franzese, commenzaje a stricare li capille co lo pettene d’avolio: ma quanto cchiù se sforzava de sgroppolare chella capo scigliata, cchiù ’ntricava lo pajese; tanto che penzonejaje tutta la notte senza fare cosa pe dderitto, e pe
allestire na testa, desordinaje de sciorte la capo soja, che l’appe a sbattere de pietto a no muro, e ccomme fu sciuto lo Sole a sentire la nnorma tenuta de l’aucielle, e co la sparmata de li ragge mazziato li grille, che avevano nfettato la scola de li Campe, co n’autra ’mbrosoliata a doje sole, se nne scennette da chella casa friddo, e ghielato. Ma trovatose a scommerzione a la ’nnante Cammara de lo Rrè dove se taglia, e ccose, dove trista la mamma, che nce ha la Figlia, dove se menano li mantece de l’adolazione, se trammano le ttele de li ’nganne, e se toccano li taste de la mormorazione, se tagliano li mellune ’n prova de la ’gnoranzia: st’utemo Cavaliero contaje tutto lo socciesso, decenno lo tratto, che l’era stato fatto; a lo quale
respose lo secunno, decenno; sta zitto, ca s’Afreca chianze, Talia non rise, ca io puro so ppassato pe sto culo d’aco, e però trivolo commune è mmiezo gaudio. A chesto respose lo tierzo: Vi ca tutte simmo macchiate de na pece, e ’nce potimmo toccare la mano senza ’nvidia de nesciuno, ca sta tradetora ’nc’ha lavorato tutte a ppilo ’mmierzo, ma n’è bene a gliottere sto pinolo senza quarche resentemiento; non simmo uommene nuje da essere corrivate, e puoste a no sacco; perzò facimmonnella pentire sta Varvera, scorcoglia peccerille; e cossì accordatose nsiemme, jetttero a lo Rrè, contannole tutto lo fatto, lo quale mannaje a chiammare subeto Rosella, decennole: dove aje ’nvezzato sto termene de truffare li Cortesciane mieje? non cride ca te faccio
scrivere a la gabbella, perchia, guaguina, pettolella. E Rrosella senza cagnarese niente de colore, le respose; chello ch’aggio fatto, è stato pe vennecareme de no tuorto fattome da uno de la Corte vostra, si bè non potria fare cosa a lo munno, che bastasse a scompetare la ngiuria, ch’aggio recevuta; e commannata da lo Rrè, che decesse l’offesa, che l’era stata fatta; essa contaje ’n terza perzona, quanto aveva operato ’n servizio de lo Prencepe, comme l’aveva cacciato da schiavetudene, liberatolo da la morte, scapolatolo da lo pericolo de na Maga, e portatolo sano, e ssarvo a la Terra soja, ped’essere pagata co na votata de scena, e co no caso-cavallo; cosa, che non se conveneva a lo stato sujo ped’essere femmena de gran sango, e figlia
de chi commannava Regne: lo Rrè sentenno sta cosa, la facette subbeto sedere co granne nnore, pregannola a scommogliare chi fosse stato lo nsammorato, lo scanoscente, che l’aveva fatto sto bello corrivo; ed essa levatose n’aniello da le ddeta, disse: a chillo jarrà a ttrovare st’aniello, chillo è lo tradetore nfedele, che mm’ha paschiata, e ghiettanno l’aniello se jette a ’mpizzare a lo dito de lo Prencepe, che steva llà presente, comme no stantaro, che passatole subeto la vertù de l’aniello a la capo, le tornaje la mammoria perduta, se l’aperzero l’uocchie, se le resentette lo sango, e scetate li spirete, e correnno ad abbracciare Rosella, non se saziaje de stregnere la catena dell’arma soja, non se stracquava de vasare lo vaso de li contiente suoje, e
cercannole perdonanzia de lo desgusto, che l’aveva dato, essa respose; non serve a ccercare perduono de chille arrure, che non songo ngriate da la volontate. Io saccio la causa, perchè t’iere scordato de Rosella toja, ca non mm’è sciuta da mente la jastemma, che te mannaje chell’arma perza de Mammama, perzò te scuso, e te compiatisco; e cossì passarono mille parole ammorose. Lo Rrè sentuto la jennimma de Rosella, e l’obreco che le portava, pe lo beneficio fatto a lo figlio, appe a ccaro che se jognessero nsiemme, e fatta fare cristiana a Rrosella, nce la deze pe mmogliere, che stettero cchiù satesfatte de quante portaro maje lo juvo de lo Matremmonio, e bedettero a la fine, _Che sempre co lo tiempo, e co la paglia_ _Vide che s’ammaturano le nnespole._
Nadaljuj z branjem
