Prevod

Nekoč je živel bogat kralj, ki je imel tri hčere. Te so se vsak dan sprehajale po grajskem vrtu. Kralj je bil velik ljubitelj najrazličnejših lepih dreves, eno pa mu je bilo še posebej pri srcu, zato je vsakomur, ki bi z njega utrgal jabolko, zaželel, naj se pogrezne sto sežnjev globoko pod zemljo. Ko je prišla jesen, so jabolka na tem drevesu pordečela kakor kri. Tri hčere so vsak dan hodile pod drevo in gledale, ali ni veter sklatil kakšnega jabolka, vendar niso nikoli našle niti enega. Drevo je bilo tako polno sadežev, da bi se skoraj polomilo, veje pa so visele prav do tal. Najmlajšo kraljično je tedaj obšla silna želja in rekla je sestri: »Oče nas ima preveč rad, da bi nas preklel. Mislim, da tako govori samo zaradi tujih ljudi.« Dekle je utrgalo prav debelo jabolko, poskočilo pred sestri in reklo: »Ah, le pokusita, ljubi sestri, še nikoli v življenju nisem jedla česa tako dobrega.« Tudi drugi kraljični sta ugriznili v jabolko in vse tri so se pogreznile globoko pod zemljo, tako da za njimi ni bilo več ne duha ne sluha.

Ko je bilo poldne, jih je kralj hotel poklicati k mizi, vendar jih ni bilo nikjer. Iskal jih je povsod, po gradu in po vrtu, a jih ni mogel najti. Silno se je razžalostil in dal razglasiti po vsej deželi, da bo tisti, ki mu pripelje hčere nazaj, dobil eno izmed njih za ženo. Tedaj se je mnogo mladeničev podalo čez polja in jih iskalo na vse pretege, saj so imeli vsi radi kraljeve hčere, ker so bile do vsakogar tako prijazne in tudi lepega obraza. Na pot so se odpravili tudi trije mladi lovci. Ko so hodili že kakih osem dni, so prišli do velikega gradu, v katerem so bile prelepe sobane. V eni izmed njih je bila pogrnjena miza, na njej pa so stale slastne jedi, ki so bile še tople in se je iz njih kadilo. Toda po vsem gradu ni bilo nikogar ne slišati ne videti. Čakali so še pol dneva in jedi so bile ves čas tople in se je iz njih kadilo. Nazadnje pa so postali tako lačni, da so sedli za mizo in jedli z velikim tekom. Dogovorili so se, da bodo ostali na gradu, in sklenili žrebati, kdo bo ostajal doma, medtem ko bosta druga dva iskala kraljeve hčere. Tako so tudi storili in žreb je določil najstarejšega. Naslednji dan sta se mlajša odpravila iskat, najstarejši pa je moral ostati doma. V sredo je prišel droben možiček in ga prosil za košček kruha. Najstarejši je vzel kruh, ki ga je našel tam, odrezal kos skorje okoli hlebca in mu ga hotel dati. Podal ga je možičku, ta pa je kos spustil na tla in rekel mlademu lovcu, naj ga pobere in mu ga spet poda. Lovec je hotel to storiti in se je sklonil, toda možiček je pograbil palico, ga zgrabil za lase in ga pošteno pretepel. Naslednji dan je ostal doma drugi in ni se mu godilo nič bolje. Ko sta se druga dva zvečer vrnila, je najstarejši vprašal: »No, kako se ti je godilo?« – »Oh, slabo se mi je godilo.« Drug drugemu sta potožila o svoji nesreči, najmlajšemu pa nista povedala ničesar, saj ga nista mogla trpeti in sta mu vedno pravila neumni Hans, ker se ni posebno dobro znašel v svetu.

Tretji dan je ostal doma najmlajši. Možiček je spet prišel in prosil za košček kruha. Ko mu ga je Hans dal, ga je možiček spet spustil na tla in rekel, naj bo tako dober in mu ga znova poda. Hans pa je možičku odvrnil: »Kaj! Ali ne moreš sam pobrati tega koščka? Če se niti za svoj vsakdanji kruh nočeš toliko potruditi, tudi nisi vreden, da ga ješ!« Možiček se je razjezil in rekel, da ga mora pobrati. Hans pa ni izgubljal časa, zgrabil je našega ljubega možička in ga pošteno namlatil. Možiček je na ves glas zavpil: »Nehaj, nehaj in me izpusti, pa ti povem, kje so kraljeve hčere!«

Ko je Hans to slišal, je nehal udrihati in možiček mu je povedal, da je zemeljski škrat in da jih je več kot tisoč. Naj gre le z njim, pa mu bo pokazal, kje so kraljeve hčere. Nato mu je pokazal globok vodnjak, v katerem ni bilo več vode. Možiček mu je rekel, da dobro ve, kako nepoštena sta do njega njegova tovariša, in da bo moral kraljeve hčere rešiti sam, če jih hoče osvoboditi. Tudi druga dva brata bi jih sicer rada pripeljala nazaj, vendar se zaradi tega nočeta izpostavljati ne naporu ne nevarnosti. Da bi rešil hčere, mora vzeti veliko košaro, sesti vanjo z lovskim bodalom in zvončkom ter se pustiti spustiti v globino. Spodaj so tri sobe; v vsaki sedi kraljična in čohlja zmaja z več glavami. Tem zmajem mora odsekati glave. Ko mu je zemeljski škrat vse to povedal, je izginil. Zvečer sta se vrnila druga dva in ga vprašala, kako se mu je godilo. Rekel je: »Oh, kar dobro,« in povedal, da ni videl nikogar, le opoldne je prišel droben možiček in prosil za košček kruha. Ko mu ga je dal, ga je možiček spustil na tla in mu rekel, naj ga pobere. Ker tega ni hotel storiti, mu je začel groziti; tega pa ni dobro sprejel in je možička pretepel. Potem mu je ta povedal, kje so kraljeve hčere. Druga dva mlada lovca sta se tako razjezila, da sta postala kar zelena in rumena. Naslednje jutro so skupaj odšli k vodnjaku in žrebali, kdo bo prvi sedel v košaro. Žreb je določil najstarejšega, zato je moral sesti vanjo in vzeti s seboj zvonček. Rekel je: »Ko pozvonim, me morata hitro potegniti nazaj gor.« Le malo so ga spustili, pa je že pozvonil in druga dva brata sta ga potegnila nazaj. Nato je sedel v košaro drugi in storil prav tako. Zdaj je prišel na vrsto najmlajši, ki se je pustil spustiti prav do dna. Ko je stopil iz košare, je vzel lovsko bodalo, šel k prvim vratom in prisluhnil. Zaslišal je zmaja, ki je glasno smrčal. Počasi je odprl vrata. Tam je sedela kraljična, v naročju pa ji je ležalo devet zmajevih glav, ki jih je čohljala. Zamahnil je z lovskim bodalom in vseh devet glav je bilo odsekanih. Kraljična je skočila pokonci, mu planila okoli vratu in ga iz srca poljubila. Nato je snela nakit iz starega zlata, ki ga je nosila na prsih, in ga obesila mlademu lovcu okoli vratu. Potem je šel še k drugi kraljični, ki je morala čohljati sedemglavega zmaja, in rešil tudi njo. Nazadnje je rešil še najmlajšo, ki je morala čohljati zmaja s štirimi glavami. Tri sestre so se od veselja kar naprej objemale in poljubljale. Najmlajši brat je nato zvonil tako glasno, da sta ga zgoraj slišala. Kraljične je drugo za drugo posadil v košaro in vse tri dal potegniti na vrh. Ko pa je prišel na vrsto sam, se je spomnil besed zemeljskega škrata, da mu tovariša ne želita nič dobrega. Pobral je velik kamen, ki je ležal na tleh, in ga položil v košaro. Ko sta brata košaro potegnila približno do polovice, sta zgoraj prerezala vrv, da je košara s kamnom treščila na dno. Zdaj sta mislila, da je mrtev. S tremi kraljičnami sta pohitela proč in jih pripravila do obljube, da bodo očetu rek­le, kako sta jih rešila starejša brata. Tako so prišli h kralju in vsak od bratov je zahteval eno kraljično za ženo.

Medtem je najmlajši lovec ves žalosten hodil po treh sobah in mislil, da bo zdaj gotovo moral umreti. Tedaj je na steni zagledal piščal in rekel: »Zakaj neki visiš tam? Tukaj vendar nihče ne more biti vesel!« Ogledal si je tudi zmajeve glave in rekel: »Tudi ve mi ne morete pomagati!« Hodil je sem ter tja, da so tla pod njegovimi koraki postala čisto gladka. Nenadoma pa si je premislil, snel piščal s stene in zaigral kratko vižo. Ob vsakem tonu, ki ga je zaigral, se je nenadoma prikazal zemeljski škrat. Igral je tako dolgo, da je bila vsa soba polna škratov. Vsi so ga spraševali, kaj si želi. Rekel je, da bi se rad vrnil gor, na dnevno svetlobo. Vsak ga je prijel za en las in tako so z njim poleteli na površje. Ko je bil zgoraj, se je takoj odpravil na kraljevi grad, kjer bi morala biti prav tedaj svatba z eno izmed kraljičen. Stopil je v sobo, kjer je kralj sedel s svojimi tremi hčerami. Ko so ga zagledale, so omedlele. Kralj se je silno razjezil in ga dal takoj vreči v ječo, ker je mislil, da je njegovim hčeram storil kaj hudega. Ko pa so kraljične spet prišle k sebi, so očeta prosile, naj ga izpusti. Kralj jih je vprašal, zakaj, a hčere so rekle, da mu tega ne smejo povedati. Oče pa jim je rekel, naj povedo peči. Nato je odšel ven, prisluškoval pri vratih in slišal vse. Brata je dal obesiti na vislice, najmlajšemu pa je dal najmlajšo hčer za ženo. Jaz pa sem si tedaj obul steklene čevlje, zadel ob kamen, naredilo je »cink« in čevlji so se razbili.