Prevod
Nikar ne mislite, da se je to, kar vam bom povedala, zgodilo v naših dneh ali v naših krajih, niti da je izmišljija ali izumetničena pripoved. Če je v tem kak uporaben nauk, je ta v tem, da ima zgodovina smisel in da nas nečesa uči. Gorje človeškemu rodu, če bi bila zgodovina zgolj zatiranje šibkega po močnem, zgolj zmagoslavje nasilja!
Nekoč je živel perzijski kralj, ki ga mnogi imenujejo Nemrod, po bolj utemeljenih izročilih pa naj bi mu bilo ime Doac; bil je morilec in naslednik tistega Yemsida, čigar greh je bil, da se je imel za popolnega. Ta Doac je bil mag, čarovnik in učenjak; toda namesto da bi svoje znanje uporabljal kakor njegovi predhodniki — ustanavljal mesta, učil in širil umetnosti in obrti, v posamičnih dvobojih premagoval dive oziroma duhove zla, urejal prva lovišča biserov, odpiral prve rudnike turkizov, med ljudmi širil poznavanje abecede in znamenj, ki, vrisana v opeko ali kamen, skozi stoletja ohranjajo spomin na znamenita dejanja — je pregrešni Doac svojo magijo uporabljal zgolj za pripravljanje in destiliranje čarobnih napojev in strupov ter izpopolnjevanje domiselnih muk, kajti užival je v bolečini in stokanje mu je bilo sladka glasba. Do Doacove vladavine Perzijci niso vedeli, kako snop šib trga meso in kako vrv stiska goltanec. Na vprašanje, kaj je Doac naučil svoje podložnike, kronika odgovarja, da jih je naučil bičati in obešati.
Nebesa so se ga brez dvoma naveličala in so Doacu naložila kruto in sramotno nadlogo. Nekega jutra, ko se je kralj pripravljal, da se prepusti užitkom kopeli, je opazil, da mu je na vsaki rami zrasla debela bradavica, velika kakor jajce in povsem podobna kačji glavi — ploščata, zelenkasta, ostudna. Sprva ti izrastki niso boleli, toda kmalu so se razjedli in povzročali strašne muke, zaradi katerih je Doac doživljal napade besa; najhuje pa je bilo, da svoje gnusne nadloge ni hotel pokazati ne zdravnikom ne kateremu koli živemu človeku, zato se je moral sam umivati, zdraviti in oblačiti ter razjede oskrbovati z obkladki in mazili, ki jih je našel v svoji čarovniški zakladnici. Ko je že obupaval nad tolikimi recepti, ki so se izkazali za jalove, in opravljal nove zagovore, se je nekega dne prebudil v prepričanju, da so edino zdravilo človeški možgani, ki jih je treba še tople polagati na razbolele rane.
Nikar naj se nihče ne zgraža nad nevednostjo, o kateri to priča za Doacove čase, saj smo še v naših dneh lahko videli, kako za lupus predpisujejo ovnov pečni ovoj, po dolgem razparanega golobiča in kos govedine. Da je bilo to krvavo zdravilo vsaj nekoliko učinkovito, dokazuje dejstvo, da so se ječe perzijskega kraljestva polagoma praznile; vsak dan so usmrtili dva jetnika, da so jima odvzeli možgane. Toda na svetu ni stvari, ki je ne bi zmanjkalo, in tako je tudi z zaprtimi zločinci; ko je torej zmanjkalo svežih možganov za dnevni obrok, so uvedli davek dveh mož na dan, ki so ga pobirali biriči in rablji, poslani zdaj sem, zdaj tja po svoj krvavi plen. Med številnimi člani velikih družin so navadno izbrali bolehnega, iznakaženega, nebogljenega, starega ali nekoristnega. Ko pa je Doac izvedel za to, ga je popadel divji bes in prisegel je, da bo vsem prerezal vratove, če mu bodo še naprej dajali izmeček in najslabše možgane njegovih podložnikov. Tedaj so rablji sklenili žrtvovati cvet Yspahana, da bi bil kralj zadovoljen.
Vendar si niso drznili iskati žrtev med mogočniki — velikaši in služabniki kraljeve hiše —, temveč so se takoj spomnili, da ima neki reven kovač po imenu Cavé dva sinova, čvrsta kakor dva zlata bora, nadvse postavna in spretna v vseh telesnih veščinah; zdela sta se jim dober plen, zato so ju presenetili na javnem trgu, jima prerezali vratova, odprli lobanji in Doacu odnesli njune še tople možgane.
Cavé je delal v svoji kovačnici, ko so mu sosedje, deloma iz sočutja, deloma iz nepremišljenosti, prihiteli povedat usodno novico. Sprva se je zdelo, kakor da nesrečni oče ni dojel nezaslišane nesreče, o kateri so mu pripovedovali: leden, negiben in nem je poslušal poročilo o grozovitem dogodku. Nenadoma pa je njegova bolečina silovito izbruhnila kakor bes leva, ki pretrga verigo in z enim zamahom šape izruje železne palice kletke. Cavéja je pognalo pokonci spoznanje, da so njegova sinova določili za nož prav zato, ker sta bila močna, pametna in lepa. »Niti enega mi niso pustili v tolažbo! Ah! Pri večni svetlobi Sonca prisegam, da se bom maščeval!« Ob teh krikih je kovač vihtel svoje velikansko kladivo, in ko ga je vihtel, so se na njegovi goli, od škaje počrneli roki dvigale gore zagorelih, od dela utrjenih mišic.
Cavé si je odpasal široki usnjeni predpasnik, ki ga je varoval pri delu, ga privezal na vrh palice ter s predpasnikom za prapor in kladivom za orožje odšel na trg in glasno preklinjal Doaca. Ob glasu obupanega očeta se je zgodilo nekaj nenavadnega: prebivalci Yspahana, ki so dotlej otopeli in odreveneli od strahu, so spet začutili moč in otresli se jih je mrtvilo; ko so videli, da obstaja človek, ki si drzne dvigniti prapor, so v blaznem navdušenju pritekli in ga obstopili. Upor je izbruhnil tako nenadoma, da je imel tiran komaj še čas, da je s svojimi ženami in zakladi sramotno pobegnil.
Daleč od Yspahana je Doac zbral vojsko več kot sto tisoč mož in se vrnil, odločen, da razžene drhali, ki jih je vodil rokodelec in so imele za zastavo umazan, počrnel usnjen predpasnik. Toda slabo se mu je izšlo, kajti Doacov svileni in zlati prapor, izvezen z biseri ter okrašen s podobami sedmih planetov in lune, se je moral umakniti kosu usnja, ki je nosil le znamenja dela in sledove človeškega znoja; Doacova glava, s katere je kapljala kri, bleda in skrčena v krču smrtne agonije, pa je obtičala nataknjena na palici, na kateri je visel usnjeni predpasnik, medtem ko so se Cavéjeve čete, potem ko so tiranu slekle oblačila, na ves glas krohotale bradavicama na njegovih ramenih, podobnima kačjima glavama ...
Ko ga je vojska razglasila za kralja, je kovač odločno zavrnil krono. Sam je za vladarja izbral princa Feridúna, ki je pozneje postal velik monarh in globok učenjak ter je Perzijce naučil astronomije, medicine in botanike. Edina slava, ki je pripadla kovaču Cavéju, je bila v njegovem predpasniku, ki ga je Feridún vzel za kraljevi prapor. Kadar je Feridún ob odhodu v boj brez lažnega sramu in brez strahu pred tem, kaj porečejo ljudje, predse postavil tisti kos usnja, ki je predstavljal svetost dela in upor proti krivici ter zlorabi oblasti, je bilo, kakor da nosi talisman: zmaga mu je bila zagotovljena. Kadar se je usnjenega predpasnika sramoval, je bil poražen. Ker se je v nemirih in preobratih grškega vdora izgubil predpasnik, simbol tega, da monarh ne sme do vrha napolniti čaše krivičnosti, da se ne bi prelila čaša nebeške jeze; ker sta, pravim, izginila Cavéjev prapor in njegovo izročilo neodvisnosti, so Perzijci, ljudstvo nadvse plemenitega izvora in velikih umskih zmožnosti, zapadli v zaostalost, hlapčevstvo in ponižanje, v katerih danes trohnijo.
Izvirnik
No creáis que esto que voy á referir sucedió en nuestros días ni en nuestras tierras, ni que es invención ó ficción. Si encierra alguna moraleja aprovechable, consistirá en que la historia tiene sentido y enseñanza. ¡Ay del género humano si la historia se redujese á la opresión del débil por el fuerte, al triunfo de la violencia!
Érase que se era un rey de Persia, á quien muchos llaman Nemrod, pero que según versiones más fundadas debió de llamarse Doac, y fue matador y sucesor de aquel Yemsid cuyo pecado consistía en creerse perfecto. Este Doac era mago, brujo y sabidor; pero en vez de ejercitar su ciencia según la habían ejercitado sus predecesores--fundando ciudades, enseñando y propagando artes é industrias, venciendo en singular batalla á los divos ó genios del mal, estableciendo las primeras pesquerías de perlas, horadando las primeras minas de turquesas, popularizando el conocimiento del alfabeto y de los signos que trazados sobre ladrillo ó piedra conservan al través de las edades el recuerdo de los hechos insignes,--el empecatado Doac sólo utilizó su magia para componer y destilar filtros y venenos y refinar ingeniosos suplicios, porque se deleitaba en el dolor, y los gemidos eran para él regalada música. Hasta el reinado de Doac, no sabían los persas cómo desgarra las carnes un haz de varillas, ni cómo aprieta la nuez una soga. Cuando se pregunta qué enseñó Doac á sus súbditos, la crónica responde que enseñó á azotar y ahorcar.
Cansado sin duda el cielo, infligió á Doac un padecimiento cruel y vergonzoso. Una mañana, al disponerse á gozar las delicias del baño, notó el rey que en cada hombro le había salido gruesa verruga, tamaña como un huevo y de la mismísima figura que una cabeza de serpiente--chata, verdosa, horrible.--Al principio no dolían las tales excrecencias, pero no tardaron en ulcerarse y causar atroz martirio, que determinaba en Doac accesos de rabia, siendo lo peor que como no quería enseñar á los médicos ni á persona viviente su asqueroso alifafe, tenía que lavarse, curarse y vestirse solo, y atender á las úlceras con las plastas y ungüentos que encontraba en su repertorio mágico. Desesperado ya de tantas recetas que habían salido vanas, y realizando nuevos conjuros, un día amaneció con la persuasión de que el único remedio eran los sesos de un hombre, aplicados calientes aún á las enconadas heridas.
No vaya nadie á asustarse de la ignorancia que esto acusa en los tiempos de Doac, pues aún en los nuestros hemos podido ver que se receta el redaño del carnero, el pichón abierto en canal, y el trozo de carne de buey sobre el lupus. Que la sangrienta medicina sería algo eficaz, se demuestra con que poco á poco fueron vaciándose las prisiones del reino de Persia; diariamente ejecutaban á dos presos para sacarles el meollo. Mas no hay en el mundo cosa que no se agote, y también los criminales encerrados; así es que, cuando faltó la ración de meollo fresco, se fijó un tributo de dos hombres por día, que cobraban sayones y verdugos enviados aquí y allí á requisar. Solían éstos elegir, entre las familias numerosas, el individuo enfermizo, deforme, imposibilitado, el viejo, el inútil. Y ocurrió que enterándose Doac de esta circunstancia, montó en furiosa cólera, jurando que si seguían dándole el desecho y lo peor de los sesos de sus vasallos, los degollaría á todos. Entonces los verdugos resolvieron sacrificar lo más florido de Yspahan, para dejar al rey satisfecho.
No se determinaron, sin embargo, á buscar víctimas entre la gente poderosa--magnates, empleados de la casa real;--pero, en los primeros instantes, acordáronse de que un pobre herrero, llamado Cavé, tenía dos hijos como dos pinos de oro, gallardos en extremo y diestros en todos los ejercicios corporales; y pareciéndoles buena presa, los sorprendieron en la plaza pública, los degollaron, les abrieron el cráneo, y llevaron á Doac su masa cerebral caliente todavía.
Hallábase Cavé trabajando en su forja, cuando los vecinos, entre compasivos é indiscretos, acudieron á darle la fatal nueva. Al pronto pareció como si el mísero padre no se hubiese enterado de la inaudita desventura que le comunicaban: helado, inmóvil, mudo, escuchó la relación del atroz caso. De súbito, su pena estalló formidable cual transporte de león que rompe la cadena y arranca de un zarpazo los hierros de la jaula. Lo que hizo saltar á Cavé fue saber que precisamente por ser sus hijos fuertes, inteligentes y hermosos, los habían señalado para la cuchilla. «¡No dejarme ni siquiera uno para consuelo! ¡Ah! Juro por la luz eterna del Sol que me vengaré.» Y el herrero, gritando así, blandía su enorme martillo, y al blandirlo, montañas de carne bronceada, endurecida por el trabajo, se acumulaban en su brazo desnudo y negro de escoria.
Desciñéndose el amplio mandilón de cuero que le protegía, Cavé lo ató á la punta de un palo, y con el mandil por estandarte y el martillo por arma, salió á la plaza profiriendo clamores de maldición contra Doac. A la voz del desesperado padre, sucedió un extraño fenómeno: los habitantes de Yspahan, que yacían aletargados y helados de miedo, recobraron energía, sacudieron la modorra; al ver que existía un hombre que se atrevía á enarbolar un estandarte, corrieron á rodearle locos de entusiasmo, y la sedición estalló tan repentina, que el tirano sólo tuvo tiempo de huir vergonzosamente con sus mujeres y sus tesoros.
Lejos ya de Yspahan, juntó Doac un ejército de más de cien mil hombres, y volvió dispuesto á disolver las hordas que un artesano capitaneaba y que tenían por bandera sucio y denegrido mandil de cuero. Pero avínole mal, porque el bordado guión de Doac, de seda y oro, recamado de perlas, ostentando por emblemas los siete planetas y la luna, hubo de retroceder ante el pedazo de suela que sólo lucía los estigmas del trabajo y las huellas del humano sudor; y la cabeza de Doac, goteando sangre, lívida, contraída por la mueca de la agonía, quedó hincada en el palo que sostenía el mandil de cuero, mientras las tropas de Cavé, habiendo despojado al tirano de sus vestiduras, se reían á carcajadas de las dos verrugas que en sus hombros figuraban cabezas de serpiente...
Al ser saludado rey por su ejército, el herrero se negó rotundamente á aceptar la corona. Él mismo señaló para reinar al príncipe Feridún, que después fue un gran monarca y un sabio profundo, y enseñó á los persas la astronomía, la medicina y la botánica. La única gloria que cupo á Cavé el herrero se cifró en su mandil, que Feridún tomó por estandarte regio. Siempre que al entrar en batalla Feridún, sin falso rubor ni respetos humanos, colocaba ante sí aquel trozo de suela que representaba la santidad del trabajo y la protesta contra la injusticia y el abuso del poder, era como si llevase un talismán: tenía la victoria segura. Cuando se avergonzaba del mandil de cuero, salía derrotado. Por haberse perdido en las revueltas y vicisitudes de la invasión griega el mandil, símbolo de que no debe el monarca colmar la copa de la iniquidad para que no se desborde la de la ira celeste; por haber desaparecido, digo, el estandarte de Cavé y su tradición de independencia, llegaron los persas, pueblo nobilísimo en su origen y de altas facultades intelectuales, al atraso, al servilismo y á la abyección en que hoy se pudren.