Prevod

Nikar ne mislite, da se je to, kar vam bom povedala, zgodilo v naših dneh ali v naših krajih, niti da je izmišljija ali izumetničena pripoved. Če je v tem kak uporaben nauk, je ta v tem, da ima zgodovina smisel in da nas nečesa uči. Gorje človeškemu rodu, če bi bila zgodovina zgolj zatiranje šibkega po močnem, zgolj zmagoslavje nasilja!

Nekoč je živel perzijski kralj, ki ga mnogi imenujejo Nemrod, po bolj utemeljenih izročilih pa naj bi mu bilo ime Doac; bil je morilec in naslednik tistega Yemsida, čigar greh je bil, da se je imel za popolnega. Ta Doac je bil mag, čarovnik in učenjak; toda namesto da bi svoje znanje uporabljal kakor njegovi predhodniki — ustanavljal mesta, učil in širil umetnosti in obrti, v posamičnih dvobojih premagoval dive oziroma duhove zla, urejal prva lovišča biserov, odpiral prve rudnike turkizov, med ljudmi širil poznavanje abecede in znamenj, ki, vrisana v opeko ali kamen, skozi stoletja ohranjajo spomin na znamenita dejanja — je pregrešni Doac svojo magijo uporabljal zgolj za pripravljanje in destiliranje čarobnih napojev in strupov ter izpopolnjevanje domiselnih muk, kajti užival je v bolečini in stokanje mu je bilo sladka glasba. Do Doacove vladavine Perzijci niso vedeli, kako snop šib trga meso in kako vrv stiska goltanec. Na vprašanje, kaj je Doac naučil svoje podložnike, kronika odgovarja, da jih je naučil bičati in obešati.

Nebesa so se ga brez dvoma naveličala in so Doacu naložila kruto in sramotno nadlogo. Nekega jutra, ko se je kralj pripravljal, da se prepusti užitkom kopeli, je opazil, da mu je na vsaki rami zrasla debela bradavica, velika kakor jajce in povsem podobna kačji glavi — ploščata, zelenkasta, ostudna. Sprva ti izrastki niso boleli, toda kmalu so se razjedli in povzročali strašne muke, zaradi katerih je Doac doživljal napade besa; najhuje pa je bilo, da svoje gnusne nadloge ni hotel pokazati ne zdravnikom ne kateremu koli živemu človeku, zato se je moral sam umivati, zdraviti in oblačiti ter razjede oskrbovati z obkladki in mazili, ki jih je našel v svoji čarovniški zakladnici. Ko je že obupaval nad tolikimi recepti, ki so se izkazali za jalove, in opravljal nove zagovore, se je nekega dne prebudil v prepričanju, da so edino zdravilo človeški možgani, ki jih je treba še tople polagati na razbolele rane.

Nikar naj se nihče ne zgraža nad nevednostjo, o kateri to priča za Doacove čase, saj smo še v naših dneh lahko videli, kako za lupus predpisujejo ovnov pečni ovoj, po dolgem razparanega golobiča in kos govedine. Da je bilo to krvavo zdravilo vsaj nekoliko učinkovito, dokazuje dejstvo, da so se ječe perzijskega kraljestva polagoma praznile; vsak dan so usmrtili dva jetnika, da so jima odvzeli možgane. Toda na svetu ni stvari, ki je ne bi zmanjkalo, in tako je tudi z zaprtimi zločinci; ko je torej zmanjkalo svežih možganov za dnevni obrok, so uvedli davek dveh mož na dan, ki so ga pobirali biriči in rablji, poslani zdaj sem, zdaj tja po svoj krvavi plen. Med številnimi člani velikih družin so navadno izbrali bolehnega, iznakaženega, nebogljenega, starega ali nekoristnega. Ko pa je Doac izvedel za to, ga je popadel divji bes in prisegel je, da bo vsem prerezal vratove, če mu bodo še naprej dajali izmeček in najslabše možgane njegovih podložnikov. Tedaj so rablji sklenili žrtvovati cvet Yspahana, da bi bil kralj zadovoljen.

Vendar si niso drznili iskati žrtev med mogočniki — velikaši in služabniki kraljeve hiše —, temveč so se takoj spomnili, da ima neki reven kovač po imenu Cavé dva sinova, čvrsta kakor dva zlata bora, nadvse postavna in spretna v vseh telesnih veščinah; zdela sta se jim dober plen, zato so ju presenetili na javnem trgu, jima prerezali vratova, odprli lobanji in Doacu odnesli njune še tople možgane.

Cavé je delal v svoji kovačnici, ko so mu sosedje, deloma iz sočutja, deloma iz nepremišljenosti, prihiteli povedat usodno novico. Sprva se je zdelo, kakor da nesrečni oče ni dojel nezaslišane nesreče, o kateri so mu pripovedovali: leden, negiben in nem je poslušal poročilo o grozovitem dogodku. Nenadoma pa je njegova bolečina silovito izbruhnila kakor bes leva, ki pretrga verigo in z enim zamahom šape izruje železne palice kletke. Cavéja je pognalo pokonci spoznanje, da so njegova sinova določili za nož prav zato, ker sta bila močna, pametna in lepa. »Niti enega mi niso pustili v tolažbo! Ah! Pri večni svetlobi Sonca prisegam, da se bom maščeval!« Ob teh krikih je kovač vihtel svoje velikansko kladivo, in ko ga je vihtel, so se na njegovi goli, od škaje počrneli roki dvigale gore zagorelih, od dela utrjenih mišic.

Cavé si je odpasal široki usnjeni predpasnik, ki ga je varoval pri delu, ga privezal na vrh palice ter s predpasnikom za prapor in kladivom za orožje odšel na trg in glasno preklinjal Doaca. Ob glasu obupanega očeta se je zgodilo nekaj nenavadnega: prebivalci Yspahana, ki so dotlej otopeli in odreveneli od strahu, so spet začutili moč in otresli se jih je mrtvilo; ko so videli, da obstaja človek, ki si drzne dvigniti prapor, so v blaznem navdušenju pritekli in ga obstopili. Upor je izbruhnil tako nenadoma, da je imel tiran komaj še čas, da je s svojimi ženami in zakladi sramotno pobegnil.

Daleč od Yspahana je Doac zbral vojsko več kot sto tisoč mož in se vrnil, odločen, da razžene drhali, ki jih je vodil rokodelec in so imele za zastavo umazan, počrnel usnjen predpasnik. Toda slabo se mu je izšlo, kajti Doacov svileni in zlati prapor, izvezen z biseri ter okrašen s podobami sedmih planetov in lune, se je moral umakniti kosu usnja, ki je nosil le znamenja dela in sledove človeškega znoja; Doacova glava, s katere je kapljala kri, bleda in skrčena v krču smrtne agonije, pa je obtičala nataknjena na palici, na kateri je visel usnjeni predpasnik, medtem ko so se Cavéjeve čete, potem ko so tiranu slekle oblačila, na ves glas krohotale bradavicama na njegovih ramenih, podobnima kačjima glavama ...

Ko ga je vojska razglasila za kralja, je kovač odločno zavrnil krono. Sam je za vladarja izbral princa Feridúna, ki je pozneje postal velik monarh in globok učenjak ter je Perzijce naučil astronomije, medicine in botanike. Edina slava, ki je pripadla kovaču Cavéju, je bila v njegovem predpasniku, ki ga je Feridún vzel za kraljevi prapor. Kadar je Feridún ob odhodu v boj brez lažnega sramu in brez strahu pred tem, kaj porečejo ljudje, predse postavil tisti kos usnja, ki je predstavljal svetost dela in upor proti krivici ter zlorabi oblasti, je bilo, kakor da nosi talisman: zmaga mu je bila zagotovljena. Kadar se je usnjenega predpasnika sramoval, je bil poražen. Ker se je v nemirih in preobratih grškega vdora izgubil predpasnik, simbol tega, da monarh ne sme do vrha napolniti čaše krivičnosti, da se ne bi prelila čaša nebeške jeze; ker sta, pravim, izginila Cavéjev prapor in njegovo izročilo neodvisnosti, so Perzijci, ljudstvo nadvse plemenitega izvora in velikih umskih zmožnosti, zapadli v zaostalost, hlapčevstvo in ponižanje, v katerih danes trohnijo.