Perzej in Finej

Besedilo

Perzej in Finej

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Medtem ko je Danajin junaški sin sredi zbranih Kefenov pripovedoval o tem, je hrum množice napolnil kraljevske dvorane; toda to niso bili vzkliki, ki bi slavili svatbo, temveč krik, ki je naznanjal divji spopad. Gostijo, ki se je nenadoma sprevrgla v zmedo, bi lahko primerjal z mirnim morjem, ki ga strašni bes vetrov razburka in razdivja njegove valove.

Prvi med njimi je bil Finej, predrzni začetnik boja; vihtel je jesenovo sulico z bronasto ostjo in dejal: »Glej, glej, tu sem, maščevalec ugrabljene neveste! Ne tvoja krila ne Jupiter, ki se je varljivo spremenil v zlato, te ne bosta rešila pred menoj.« Ko jo je hotel zalučati, je Kefej vzkliknil: »Kaj počneš? Kakšna misel te, brat, v tej blaznosti žene v zločin? Je to zahvala za tolikšne zasluge?

S takšno doto poplačuješ življenje rešene hčere? Ni ti je vzel Perzej, če hočeš vedeti resnico, temveč neizprosna moč Nereid, rogati Amon in pošast, ki je prihajala iz morja, da bi se nasitila z mesom mojega otroka. Takrat si jo izgubil, ko ji je grozila smrt — razen če v svoji krutosti zahtevaš prav to, da umre, in ti bo naša žalost v olajšanje. Očitno ni dovolj, da so jo vklenili pred tvojimi očmi in da ji nisi prinesel nobene pomoči ne kot stric ne kot ženin: zdaj boš še obžaloval, da jo je kdo rešil, in mu iztrgal nagrado? Če se ti ta zdi tako velika, bi jo moral zahtevati s tistih skal, na katere je bila priklenjena.

Zdaj pa pusti njemu, ki jo je zahteval in zaradi katerega moja starost ni ostala brez otroka, da prejme, kar si je zaslužil in kar mu je bilo obljubljeno, ter vedi, da mu nismo dali prednosti pred teboj, temveč pred gotovo smrtjo!« Finej ni odgovoril ničesar; izmenoma je gledal njega in Perzeja in ni vedel, ali naj napade tega ali onega. Po kratkem omahovanju je z vso močjo, ki mu jo je dajal bes, zalučal sulico proti Perzeju, a zaman.

Ko se je zasadila v ležišče, je Perzej naposled skočil z blazin; srdit je orožje vrgel nazaj in bi prebil sovražnikove prsi, če se Finej ne bi umaknil za oltar: in — kakšna sramota! — oltar je zaščitil zločinca. Vendar ost ni zgrešila: zasadila se je Rojtu v čelo. Ko je padel in so mu železo izdrli iz kosti, je brcal ter s krvjo škropil pogrnjene mize. Tedaj je množico zares zajel nebrzdan bes: metali so orožje in nekateri so kričali, da mora Kefej umreti skupaj z zetom. Toda Kefej je že prestopil prag in zapustil palačo; za priče je klical pravico, zvestobo in bogove gostoljubja, da se vse to dogaja proti njegovi volji.

Bojevita Palada je prišla, z egido zaščitila brata in mu vlila pogum. Tam je bil Indijec Atis, ki ga je, kot pravijo, nimfa Limnaja, hči reke Ganges, rodila pod njenimi kristalnimi vodami; bil je izjemno lep in svojo lepoto je še poudarjal z razkošno opravo; komaj šestnajst let je dopolnil, oblečen je bil v tirijski plašč, ki ga je obrobljal zlat rob; vrat so mu krasile zlate ogrlice, z miro prepojene lase pa ukrivljen naglavni okras.

Z vrženim kopjem je znal zadeti še tako oddaljeno tarčo, še spretnejši pa je bil pri napenjanju loka. Tudi tedaj je z roko upogibal prožna kraka, ko ga je Perzej s polenom, ki je ležalo in tlelo sredi oltarja, udaril in mu zdrobil obraz skupaj s kostmi. Ko ga je Asirec Likabant videl, kako svoj občudovani obraz obrača v krvi — bil mu je najbližji tovariš in ni skrival svoje resnične ljubezni —, je najprej objokoval Atisa, ki mu je življenje uhajalo skozi strašno rano, nato pa zgrabil lok, ki ga je ta napenjal, in dejal: »Z menoj se bojuj!

Ne boš se dolgo veselil fantove smrti, ki ti prinaša več sramote kakor slave.« Še ni do konca izgovoril teh besed, ko je s tetive švignila prebojna puščica; a Perzej se ji je izognil in obvisela je v gubah njegove obleke. Akrizijev vnuk je proti njemu obrnil srpasti meč, preizkušen pri Meduzinem uboju, in mu ga zasadil v prsi; umirajoči je z očmi, ki so že plavale v črni temi, poiskal Atisa in se naslonil nanj, v podzemlje pa odnesel tolažbo skupne smrti.

Glej, Forbant iz Siene, Metionov sin, in Libijec Amfimedont, željna spopada, sta zdrsnila na krvi, od katere so bila tla daleč naokrog mokra in topla, ter padla; ko sta vstajala, ju je prestregel meč: enemu se je zasadil med rebra, Forbantu pa v grlo. Toda Aktorjevega sina Eritosa, ki je imel za orožje široko dvorezno sekiro, Perzej ni napadel s kljukastim mečem; namesto tega je z obema rokama dvignil velikanski mešalni vrč, okrašen z visokim reliefom in težak od množice kovine, ter z njim udaril moža; ta je bruhnil svetlo rdečo kri in se zvrnil na hrbet, z umirajočo glavo pa udaril ob tla.

Nato je podrl Polidegmona, potomca Semiramidine krvi, Abarisa s Kavkaza, Liketa, Sperhijevega sina, Helika z neostriženimi lasmi, Flegija in Klita ter stopal po nakopičenih kupih umirajočih. Finej pa se ni upal spopasti s sovražnikom od blizu, temveč je zalučal kopje; to je po pomoti zadelo Idasa, ki je zaman ostajal zunaj boja in ni pripadal nobeni strani. Ta je s srditimi očmi pogledal neizprosnega Fineja in dejal: »Ker me že siliš na eno od strani, sprejmi, Finej, sovražnika, ki si si ga sam ustvaril, in s to rano plačaj mojo!« Že je nameraval vrniti orožje, ki ga je iztrgal iz rane, ko se je zaradi izgube krvi sesedel na oslabele ude.

Tu je pod Klimenovim mečem padel tudi Hodit, prvi med Kefeni za kraljem; Hipsej je ubil Protenorja, Hipseja pa Linkej. Med njimi je bil tudi priletni Emation, ljubitelj pravice in častilec bogov; ker so mu leta branila vihteti orožje, se je bojeval z besedami, grajal in preklinjal zločinsko orožje. Ko je z drhtečimi dlanmi objemal oltar, mu je Hromis z mečem odsekal glavo; padla je naravnost na oltar in tam s še napol živim jezikom izrekala prekletstva, nato pa izdihnila dušo sredi plamenov.

Nato sta pod Finejevo roko padla brata dvojčka Brotej in Amon, nepremagljiva s pestnicami — ko bi bilo s pestnicami mogoče premagati meče —, in Cererin svečenik Ampik, ki mu je sence ovijal bel trak. Tudi ti, Lampetid, nisi bil poklican za takšno opravilo, temveč da bi v miru združeval zvok kitare s svojim glasom; naročeno ti je bilo, naj s petjem slaviš gostijo in praznik.

Ko je stal vstran in držal nebojeviti plektron, mu je Petal posmehljivo dejal: »Ostalo zapoj stigijskim sencam!« in mu zasadil rezilo v levo senco. Zgrudil se je in z umirajočimi prsti še segal po strunah lire; po naključju je zazvenela žalostna pesem. Toda srditi Likorm ni dovolil, da bi njegova smrt ostala nemaščevana: z desnega podboja je iztrgal močan zapah in ga treščil Petalu v kosti sredi tilnika; ta je padel na tla kakor zaklan junec.

Tudi kinifijski Pelat je skušal iztrgati les z levega podboja; med poskusom mu je Korit iz Marmarike s sulico prebodel desnico in jo pribil na les. Tako priklenjenemu je Abas prebodel bok; ni se zgrudil, temveč je umirajoč obvisel na podboju, ki mu je držal roko. Padel je tudi Menelaj, ki se je pridružil Perzejevi strani, in Dorilas, najbogatejši posestnik v nasamonski deželi, Dorilas, bogat z zemljo, saj nihče ni imel večjega posestva in nihče ni spravljal tolikšnih kupov kadila.

Poševno vrženo železo se mu je zasadilo v dimlje: rana na tem mestu je bila smrtna. Ko ga je baktrijski Alkionej, ki mu je zadal rano, videl, kako hrope zadnji dih in zavija z očmi, je dejal: »Od vseh svojih njiv obdrži ta kos zemlje, na katerem ležiš!« in zapustil brezkrvno telo. Abantov potomec je v maščevanje iz tople rane iztrgal sulico in jo zalučal vanj; prodrla mu je skozi nos in prebila tilnik, tako da je štrlela na obeh straneh.

Dokler je Sreča pomagala njegovi roki, je podrl tudi Klitija in Klanisa, sinova iste matere, a z različnima ranama: Klitiju je močno zalučana težka jesenova sulica prebodla obe stegni, Klanis pa je z usti zagrizel v kopje. Padel je tudi Keladon iz Mendesa, padel je Astrej, rojen materi iz Palestine in neznanemu očetu, ter Etion, nekoč vešč napovedovanja prihodnosti — tedaj ga je prevaralo lažno ptičje znamenje —, in Toakt, kraljev oproda, pa Agirt, razvpit po umoru svojega očeta.

Toda več jih je še ostalo, kakor jih je padlo: vsi so bili odločeni pokončati enega in od vsepovsod so se bojevale združene čete za stvar, ki je kljubovala zaslugam in zvestobi. Na njegovi strani so mu zaman stali ob strani ljubeči tast in mlada žena z materjo ter polnili dvorano z žalostnimi kriki. Toda rožljanje orožja in stok umirajočih sta jih preglasila, Belona pa je dom, ki ga je že oskrunila, obilno zalivala s krvjo in zanetila vedno nove spopade.

Finej in tisoč njegovih privržencev so obkolili enega samega moža; orožje je letelo gosteje od zimske toče mimo obeh bokov, mimo njegovih oči in ušes. Perzej je ramena prislonil ob kamen velikega stebra in z zavarovanim hrbtom, obrnjen proti sovražnim četam, odbijal napadalce. Z leve je pritiskal haonski Molpej, z desne pa nabatejski Ehemon. Kakor tiger, ki ga lakota podžge, ko iz dveh različnih dolin zasliši mukanje dveh čred, ne ve, proti kateri naj plane, in hrepeni po obeh, tako je Perzej omahoval, ali naj udari na desno ali na levo; Molpeja je pregnal z rano, ki mu je prebodla nogo,

in se zadovoljil z njegovim begom; Ehemon mu namreč ni dal časa, temveč je besnel in mu hotel v skoku raniti vrat; nepremišljeno je zamahnil z vso močjo in zlomil meč: ko je udaril ob rob stebra, je rezilo odletelo in se zasadilo lastniku v grlo. Vendar ta rana ni bila dovolj huda, da bi ga ubila; prestrašenega, ko je zaman iztezal neoborožene roke, je Perzej prebodel s srpastim mečem kilenskega boga.

Ko pa je videl, da junaštvo kloni pred množico, je Perzej dejal: »Ker me sami silite v to, bom pomoč poiskal pri sovražniku. Obrnite obraze stran, če je tu kdo moj prijatelj!« In dvignil je Gorgonino glavo. »Poišči koga drugega, ki ga bodo tvoji čudeži prestrašili,« je dejal Teskel; ko je z roko ravno nameraval zalučati smrtonosno kopje, je v tej kretnji obstal kot marmornat kip.

Ob njem je Ampik z mečem napadel pogumno srce Linkejevega potomca; med napadom pa mu je desnica otrpnila in se ni premaknila ne nazaj ne naprej. Nilej, ki je lažnivo trdil, da je sin sedmeroustega Nila, in je dal tudi na ščitu upodobiti sedem rek, deloma v srebru, deloma v zlatu, je dejal: »Poglej, Perzej, izvor našega rodu: veliko tolažbo boš odnesel med molčeče sence smrti, da te je ubil tako velik mož!« Zadnji del njegovih besed je obnemel sredi zvoka; zdelo bi se ti, da odprta usta še hočejo govoriti, a besed niso več prepuščala.

Eriks jih je oštel: »Hromi vas slabost duha, ne Gorgonina moč! Napadite z menoj in podrite na tla mladeniča, ki vihti čarobno orožje!« Že je hotel planiti naprej, a zemlja mu je zadržala noge in obstal je kot negibna skala, oborožen kip. Ti so sicer prejeli zasluženo kazen; toda med njimi je bil tudi Perzejev vojak Akontej, ki se je bojeval zanj; ko je zagledal Gorgono, je okamenel.

Astijag je mislil, da je še živ, in ga je udaril z dolgim mečem; meč je ostro zazvenel. Medtem ko se je Astijag čudil, je doživel isto preobrazbo in na njegovem marmornatem obrazu je ostal izraz začudenja. Predolgo bi trajalo naštevati imena mož iz množice: še dvesto se jih je bojevalo in vseh dvesto je ob pogledu na Gorgono otrpnilo. Tedaj je Finej naposled obžaloval krivični boj.

Toda kaj naj stori? Videl je kipe v različnih držah, prepoznal svoje ljudi in vsakega poklical po imenu, proseč za pomoč; ker ni povsem verjel svojim očem, se je dotaknil najbližjih teles: bila so iz marmorja. Obrnil se je stran in proseče iztegnil roke v znamenje predaje, držeč jih postrani, ter dejal: »Zmagal si, Perzej. Odmakni svojo pošast, umakni obraz svoje Meduze, ki spreminja v kamen, kar koli že je, umakni ga, prosim. Nista nas sovraštvo in sla po kraljestvu pognala v vojno: za nevesto smo prijeli za orožje.

Tvoja pravica je večja zaradi zaslug, moja zaradi starejše obljube. Ne obžalujem predaje. O najhrabrejši, pusti mi le to življenje; vse drugo naj bo tvoje.« Ko je tako govoril in se ni upal ozreti k njemu, ki ga je prosil, je Perzej dejal: »Kar ti lahko podarim in kar je za strahopetca velik dar, ti bom podaril, preplašni Finej — ne boj se: nobeno železo te ne bo ranilo.

Še več, dal ti bom spomenik, ki bo ostal za vse čase, in vedno te bodo gledali v hiši mojega tasta, da se bo moja žena lahko tolažila s podobo svojega ženina.« To je rekel in Forkisovo hčer obrnil na tisto stran, kamor je Finej obrnil svoj prestrašeni obraz. Še tedaj je skušal odvrniti oči, a vrat mu je otrpnil in vlaga v očeh mu je okamenela. V marmorju pa so vendarle ostali preplašena usta, proseči obraz, ponižane roke in vdani izraz.

Zmagoviti Abantov potomec je z ženo vstopil v rodno mesto in kot branilec ter maščevalec svojega nedolžnega deda napadel Projta; ta je namreč z orožjem pregnal brata in si prilastil Akrizijevo trdnjavo. Toda ne moč orožja ne krivično osvojena trdnjava mu nista pomagali premagati strašnega pogleda pošasti s kačami v laseh. Tebe pa, Polidekt, vladar malega Serifa, nista omehčala ne mladeničev pogum, preizkušen v tolikšnih naporih, ne njegovo trpljenje; v svoji trdosrčnosti si še naprej gojil neizprosno sovraštvo in tvoji krivični jezi ni bilo konca.

Zaničeval si celo njegovo slavo in trdil, da si je Meduzino smrt izmislil. »Dal ti bom dokaz resnice. Zavarujte svoje oči!« je dejal Perzej in z Meduzinim obrazom spremenil kraljev obraz v brezkrven kamen.