Prevod

Bilo je v dvojnem obrambnem obroču trdnjave Mahanaim. Med obema črtama utrdb, na sivem kamnitem robu, ki je podpiral kazemato, je izčrpani David sedel in čakal novic. Že več kot dve uri je nestrpno hodil sem ter tja, saj glasnikov kar ni in ni bilo. Njegovo vročično vznemirjenost je še stopnjevalo to, da ni mogel osebno na bojišče, ne da bi prelomil svojo trdno odločitev, da v državljanski vojni nikoli ne bo poveljeval četam. Ko bi šlo za boj s Filistejci in za obnovitev lovorik pri Balparasimu, ko je junaško izlil sveto betlehemsko vodo kot pitno daritev, ker si ni hotel gasiti žeje, medtem ko so vojaki omagovali, ali za novo bitko pri Refaimu, kjer je vojna veščina prvič v starem svetu delala čudeže; ko bi se vnel boj z malikovalskimi in svobodnimi Moabci ali z bogatimi Aramejci ali s predrznimi Amonci, ki so osramotili izraelske odposlance — tam bi bil David, pračar, gibor, pustolovec, ki mu je žvenket orožja slajša glasba kakor zven citer. Toda obrniti se proti svojim, izdreti meč ali zavihteti sulico, da bi poiskala bok prijatelja, sorodnika, tovariša — temu se je David upiral z vsem svojim bitjem. In zdaj, v tem tragičnem trenutku, je kralj blagoslavljal svojo davno odločitev, zaradi katere se mu ni bilo treba bojevati proti lastni krvi, ljubljencu svoje duše, luči svojega desnega očesa, svojemu sinu!

V silovitih pretresih in urah skrajne tesnobe nastopi trenutek, ko živci popustijo in se telo vda potrebi po počitku. Nemir in vročičnost starega vladarja sta se polegla, brž ko se je zgrudil na tisti kamniti rob v samotnem utrjenem obzidju. Skozi strelne line je videl rdečo svetlobo zahoda, ki je s sijem velikanskega kresa žgala pokrajino. Ta škrlatna, krvava, požirajoča svetloba je bila zadnje, kar je David zaznal, preden je zatisnil veke in naslonil glavo na zid ter pozabil na sedanjost, na muke negotovosti in strahote duha ...

In potem je še naprej gledal isto večerno svetlobo; le da so se njeni odtenki omehčali in zlili v nežne prelive oranžne, zlate in zelene. Bil je božanski večer vzhodnih dežel, stokrat lepši od zore. Biserni prelivi so se lesketali na komaj zaznavnih oblačkih, raztrganih kakor kosci tančice filistejske plesalke; nad zaripljenim obzorjem pa so veje sikomor in ceder tvorile baldahin skrivnosti in vabljive sence. Svežina zraka je blažila močne vonjave smol in drevesnih sokov; srca se je polaščala nasladna omama. David je vstajal, se opiral na jaspisno ograjo terase in se nagibal čeznjo, da bi s pogledom prodrl v goščave zelenja, kamor ga je vabilo prelestno žuborenje vodnih curkov, ki so se iz desetih bronastih ustij razpredali v širok marmornat bazen. In prav v trenutku, ko se kralj nagne, se na stopnicah, ki vodijo k bazenu, prikaže živ kip, rožnat od nebesnega odseva, odet samo v bujne črne lase, ki se razlivajo kakor vodne niti, valovijo in se bleščijo, se poigravajo in razprostirajo, sveže natrti z nardovim oljem, ki ga ženska z dvignjenimi rokami raznaša po temnih kodrih in jih prepleta med prsti ...

Ves požar neba je zagorel v Davidovih žilah. Od tiste ure se je še sam v sebi čudil in ni razumel. Prav dobro je vedel, da mu zvesti točaj ni vlil v vino zeliščnega soka, v katerega bi urok kake čarovnice, kakršna je bila tista iz Endorja, zahrbtno vdahnil napoj nenadne in pogubne strasti. Za Davida so minili dnevi mladosti, ko je njegova nezmotljiva roka zasadila oster kamen v čelo orjaškega velikana. Neštete ženske so kralju prepojile nosnice z vonjem svojih las, in ko se je vonj razblinil, je zbledela tudi njihova podoba, kajti nevredno je modreca, preroka, vojskovodje in zakonodajalca, da bi se pomehkužil v haremu in postal ujetnik šibke ženske. In vendar ni bilo dvoma: v tistem trenutku je v Davidovih žilah gorel nebesni požar in kralj je vedel, da ga ne bi mogla pogasiti niti vsa voda v kopališču niti voda hudournikov, ki silovito derejo s Cedarja in Hebrona. Batšeba mu je ukradla razum, ne s škripanjem svojih sandalov — njene nežne noge so bile namreč bose in na vitkem gležnju ni bilo niti srebrnega obročka — temveč s svojstvenim vonjem svojih kodrov, črnih kakor skušnjava.

Hitro je prihajala noč in za njo še mnoge noči, v katerih se je David pogrezal v svoj greh in nejasno pričakoval uro kesanja. Slutil je prebujenje vesti, prihod strogega in strašnega angela. Zaman: njegov greh je ležal globoko v srcu, ukoreninjen in zapičen vanj kakor puščica v rano. Niti skrivno znanje, ki ga bo nekoč prejel Sulejman, ki mu pravimo Salomon, ne bo znalo pojasniti vzrokov za vztrajanje v ljubezni, tistega nenavadnega pojava, ki eno bitje usodno žene k drugemu. David ni mogel živeti brez žene Urija Hetejca, najboljšega častnika, hrabrega bojnega tovariša. Ko bi vsaj pripadala sovražniku! David je z drgetom mislil na prišepetavanja, ki jih je ljubljenki narekoval strah, na njene nežne in priliznjene prošnje, podobne sikanju kače med vrtnicami jeriške doline. »Ne bom privolil,« je mrmral; toda misel na prevaro in zločin mu je že polzela v dušo in jo prežemala s strupom. Urija je bil obsojen ... Najplemenitejše in najlepše čustvo, ki ga poraja vojaško življenje, zvesto tovarištvo, naklonjenost med tistimi, ki se izpostavljajo isti nevarnosti in si pridobivajo isto slavo, je Davidu vpilo: »Zagrešil boš največjo podlost.« In David, mož budne vesti, veliki spokornik, ki je nenehno čutil strašno navzočnost Elohima-Jahveja, je povsem zavestno zaradi vonja ženskih las poslal stotnika Urija, enega izmed tridesetih giborov ali junakov, pod obzidje Rabat Amona z zapečatenim sporočilom za vojskovodjo Joaba; in po kraljevem ukazu so Urija postavili na čelo oddelka, ki je moral za vsako ceno prodreti v mesto. In Urija je ubogal, vesel, željan zmage, njegovo telo pa je obležalo ob vznožju obzidja, oblito s krvjo!

V Davidovih ušesih, polnih ljubkujočega in častihlepnega Batšebinega glasu, je tedaj zazvenel drug, strašen glas, glas vidca Natana, po čigar ustih je govoril Gospod. Trepetaje v objemu ljubljenke, ki je bila zdaj že njegova žena, se je ponižal pred srdito obsodbo, pred usodno kletvijo. »Ker si delal hudo pred mojim obličjem, se meč ne bo umaknil od tvoje hiše in zoper tvojo hišo bom obudil nesrečo ...«

Ob spominu na vidčeve besede je David boleče zastokal ... in se prebudil s sencema, premočenima od mrzlega znoja. Z zbeganimi in osuplimi očmi se je ozrl naokrog ter prepoznal kraj, tisto dvojno utrjeno obzidje Mahanaima, mračno in preteče, kjer so odmevali samo stražarjevi koraki in je bilo tu in tam slišati grleni klic čuvaja. Rdečo žerjavico zahoda je zamenjala črnikasta modrina noči, na kateri so žalostno mežikale zvezde. Še vedno nobenih novic? Kaj se je moglo zgoditi tam v efrajimskem gozdu, kjer so se že od jutra čete upornega Absaloma bojevale z Davidovimi pod Joabovim poveljstvom? Kakšno razdejanje je sejal tisti meč, ki se po prerokbi nikoli ni umaknil od njegove hiše? Nenadoma se je v daljavi razleglo vpitje, neznanski hrušč. Mešali so se topot bojnih konj, žvenket orožja, trušč pehote, ki je s trdo vojaško obutvijo udarjala ob tla in med smrtnimi kriki ter jeznim vpitjem gnala ujetnike, mukanje volov, ki so vlekli vozove s plenom — vse, kar izurjenemu bojevnikovemu ušesu zveni kakor zmagoslavje. David je vstal, bled in prestrašen: posadka trdnjave je prihitela z gorečimi plamenicami in prvi glasnik je padel kralju pred noge, ves zasopel, komaj loveč sapo. »Hvalimo Gospoda,« je jecljal. »Upor je zatrt, tvoji sovražniki poklani ... Slava kralju!« David je planil k slu in divje vzkliknil:

— Kaj pa moj sin? Kaj pa Absalom, moj sin, moj dedič, kraljevič? Odgovora ni bilo. Prihitel je drug sel, zasopel, ves iz sebe od veselja. »Gospod je osramotil tiste, ki so ti hoteli škodovati. Dvajset tisoč jih leži na bojišču, pokončanih z mečem, v živež jastrebom. In Absalom, ki je visel med nebom in zemljo, obešen na vejah terebinta, je prejel mnogo sulic v prsi. Tvoja sreča je bila, o kralj, da so se kraljevičevi lepi lasje, vsi prepojeni z dišavami, zapletli med veje in ga zadržali med brezglavim begom. Ko ne bi bilo črnih kodrov, ki so mu kakor zreli grozdi padali po hrbtu ... bi se tvoj sovražnik rešil; tako urna je bila njegova mula ...«

In sel je umolknil, kajti kralj se je pravkar zgrudil na tla, si praskal obraz, si ruval lase in ihtel: Sin, sin moj!