Prevod

Zgodba, ki jo bom povedal, ni moja in tudi nikogar drugega ne, čeprav kroži v tisku; in zdaj lahko rečem kakor Apulej v svojem Zlatem oslu: Fabulam grœcanicam incipimus: začenjamo pripoved o grški bajki. Toda ta grška bajka, ki ne sodi med najbolj znane, ima globoki pomen in medeni okus vseh svojih sester; je cvet človeškega duha iz tistega srečnega časa, ko se razum in domišljija še nista ločila in so se iz njune zveze rojevale vedre alegorije ter zgovorni, skrivnostni miti.

Zgodilo se je torej, da je pesnik Stezihor zabrenkal na železno struno svoje sedmerostrune lire in, potem ko je Evmenidam opravil pitno daritev z močvirsko vodo, v kateri sta se namakala grenki pelin in strupena trobelika, zapel neusmiljeno, srdito satiro zoper Heleno, Menelajevo ženo in povzročiteljico trojanske vojne. Pesnik je s tolikšnim obiljem podrobnosti, kakršno je pozneje v Odiseji posnemal božanski Homer, opisoval bridkosti in nesreče, ki jih je povzročila pogubna lepota Tindarejeve hčere: kraljestva brez kraljev, žene brez mož, device, predane v sužnost, osirotele otroke, bojevnike, ki so v cvetu mladosti odšli v deželo senc in katerih okrvavljenim truplom ni bila naklonjena niti čast pogrebne grmade; in ko je naslikal ta prizor opustošenja, je izpraznil tul svojih ostrih puščic, zasipal Heleno z žaljivkami in kletvami ter jo pred obličjem vse Grčije prekril z nečastjo in sramoto.

Na Stezihorjevo veliko začudenje pa Grki, čeprav so vsi objokovali Helenin pogubni vpliv, satire vendarle niso odobravali. Morda se je temu po naravi tenkočutnemu in omikanemu ljudstvu zamerila prav njena strupenost; morda je sočutje, ki ga vzbuja vsaka ženska, spregovorilo v prid krivi Tindarejevi hčeri. Njen obrekovalec si je prislužil sloves predrzneža, jezikavca in brezsramneža; Helena pa nekaj naklonjenosti in veliko pomilovanja. Ob takšnem izidu se je Stezihor, s povešenimi ušesi, kakor pravimo, zaprl v svojo hišo, kjer je ostal ves prevzet od ljudomrznosti in v objemu svoje grde, čemerne muze maščevalke.

Neko noč mu je spanec že zatisnil veke, ko se mu je ob pozni uri zazdelo, da mu na lice lega desnica, hladna in težka kakor marmor. Prestrašen se je prebudil in v svetlobi zvezde, ki je žarela na čelu prikazni, prepoznal nikogar drugega kot božanskega Poluksa, Heleninega polbrata. Po satirikovih žilah se je splazil srh groze, saj je zaslutil, da je Poluks prišel terjat strog obračun za žalitev.

— Kaj hočeš od mene? — je vzkliknil ves preplašen. — Kaznovati te, — je izjavil Poluks, — toda prej se pogovoriva. Povej mi, zakaj si zoper Heleno sprožil tisto predrzno satiro; in govori po resnici, saj ti laž ne bi prav nič pomagala.

— Res je! — je odgovoril Stezihor. — Zaman bi smrtnik skušal nesmrtnim prikriti, kaj nosi v srcu! Ker lahko bereš v njem, predobro veš, da sta mi to pesem narekovala ogorčenje nad nesrečami, ki jih je povzročila tvoja sestra, in bolečina ob pogledu na trpečo domovino.

— Prav zato, ker vidim v skrite globine, vem, da me skušaš prevarati, — je prezirljivo zamrmral Poluks. — In tudi Grki so znali spregledati tvoje nagibe in namene, čeprav nimajo moje božanske pronicljivosti. Ni ga primera, o pesnik, da bi satiriku za muzo služila obča blaginja: ta hinavski videz vselej prikriva osebne in sebične namere. Videl si lepoto moje sestre; poželel si jo in nisi mogel prenesti, da bi drug utrgal vrtnice, katerih vonj te je omamljal.

— Tvoja sestra je oskrunila sveto krepost, — je slovesno izjavil Stezihor. — Bogovi moji sestri niso naložili, naj pooseblja krepost, temveč lepoto, — je jezno odvrnil Poluks. — Če bi obstajal smrtnik, v katerem bi se hkrati utelesile krepost, lepota in modrost, bi bil enak nesmrtnim. Kaj pravim? Enak bi bil samemu Jupitru, očetu bogov in ljudi; kajti med drugimi, ki se hranijo z ambrozijo, so tudi takšni, kakršna je sveta Venera, v kateri je utelešena zgolj lepota, in drugi, kakršna je bela Diana, v kateri je pobožanstvena čednost. Če te je že tako razjedala želja, da bi šibal hudobne, bi moral svojo satiro nameriti v katero izmed neštetih žensk v Grčiji, ki se ne morejo ponašati z Dianino brezmadežnostjo in čistostjo, obenem pa jim manjkata Venerina milina in mik. Lepota si zasluži čaščenje; lepota je med nami imela in bo vselej imela oltarje; zaradi lepote bodo Grčijo slavili v prihodnjih stoletjih. Ker si izgubil spoštovanje do lepote, izgubi še rabo čutov, ki ti ne služijo, da bi se ob estetskem zrenju naslajal nad njo.

In Poluks je s svetleče zvezde, ki mu je kronala glavo, zalučal žarek ter Stezihorju raznesel desno oko. Krik, ki ga je pesniku izvabila ostra bolečina, še ni zamrl in Poluks je komaj izginil, ko se je prikazal drugi Dioskur, Kastor, prav tako Helenin polbrat, sin Lede in svetega laboda; medtem ko je izrekal grajo nad žalivcem svoje sestre, mu je z iskro, ki se je utrnila z zvezde nad njegovimi lasmi, sežgal levo oko in ga oslepil. Kmalu zatem se je zdanilo, a ne za nesrečnega Stezihorja, pokopanega v večno črno noč. Vstal je, kakor je mogel, si tipaje poiskal palico in prosil mimoidoče na ulici, naj ga iz usmiljenja vodijo; tako je šel potrkat na vrata svojega prijatelja, filozofa Artemidorja, in se mu, prelivajoč potoke solza, vrgel v objem ter med pretresljivim ihtenjem klical:

— O Artemidor! Gorje meni! Nikoli več je ne bom videl! Nikoli več ne bom užival ob sladkem pogledu nanjo! — Koga praviš, da ne boš več videl? — je presenečeno vprašal filozof.

— Helene, Helene, najlepše med ženskami! — je zakričal satirik in se dušil v solzah in smrklju. — Helene? Mar je nisi sam poniževal v svojih verzih? — je spregovoril Artemidor, čedalje bolj osupel. — Mar je nisi ožigosal in bičal v žgoči satiri?

— Ah! Prav zato! — je zaihtel Stezihor, se zgrudil na tla in se začel valjati po njih. — Zdaj razumem, da je bila moja satira hvalnica njeni lepoti ... narobe obrnjena hvalnica, a navsezadnje vendarle hvalnica. Nebeška dvojčka sta me kaznovala in mi vzela vid, toda tema, v kateri bom moral živeti, je še gostejša zato, ker ne bom več videl človeškega utelešenja božanske oblike, ideala, uresničenega na zemlji.

— Ne žaluj in počakaj, — je rekel Artemidor, — morda te bom mogel rešiti. Ko je neprimerljiva Helena od Artemidorja izvedela, da njen obrekovalec Stezihor svojo slepoto objokuje zgolj zato, ker ne more občudovati njenih čarov, se je nasmehnila, polaskana v svoji nenasitni ženski nečimrnosti, in z očarljivo koketnostjo zamrmrala: »Pravzaprav je ta pesnik, Artemidor, ubog človek, neškodljivo bitje; nihče v Grčiji se ne meni zanj, jaz pa še najmanj. Ne zasluži si tolikšne strogosti in tolikšne nesreče. Sporoči mu, da mu bom ozdravila oči.« Nato je v svoje slonokoščene roke vzela čašo, polno vode iz kastalskega studenca, in z njo omočila satirikove prazne zenice, ki so pri priči znova ugledale luč. Ker je bila Helena prvo, kar je zagledal, je ves prevzet pokleknil in privrel je iz njega vzvišen slavospev hvaležnosti in kesanja, ki so ga poimenovali Palinodija.