Prevod
V nekem mlinu je živel star mlinar, ki ni imel ne žene ne otrok, pri njem pa so služili trije mlinarski hlapci. Ko so bili pri njem že nekaj let, jim je nekega dne rekel: »Star sem in rad bi sedel za peč. Pojdite po svetu, in kdor mi bo domov pripeljal najboljšega konja, temu bom dal mlin, on pa bo moral v zameno skrbeti zame do moje smrti.« Tretji med hlapci je bil najmlajši pomočnik in druga dva sta ga imela za neumnega. Mлина mu nista privoščila, pozneje pa ga še sam ni več maral.
Vsi trije so se skupaj odpravili na pot. Ko so prišli iz vasi, sta druga dva rekla neumnemu Hansu: »Ti lahko kar tukaj ostaneš, saj svoj živi dan ne boš dobil nobenega konja.« Toda Hans je vseeno šel z njima. Ko se je znočilo, so prišli do jame in legli vanjo spat. Pametnjakoviča sta počakala, da je Hans zaspal, nato pa vstala, se odpravila naprej in pustila Hanska ležati. Mislila sta, da sta jo prav imenitno ugnala. Le počakajta, ne bo se vama dobro godilo!
Ko je vzšlo sonce in se je Hans prebudil, je ležal v globoki jami. Oziral se je na vse strani in vzkliknil: »O bog, kje sem!« Nato je vstal, se skobacal iz jame in odšel v gozd. Mislil si je: Čisto sam sem in zapuščen; kako naj zdaj pridem do konja! Ko je tako zamišljen hodil naprej, je srečal majhno pisano mucko, ki ga je prav prijazno ogovorila: »Hans, kam pa greš?« – »Ah, ti mi tako ali tako ne moreš pomagati.« – »Dobro vem, kaj si želiš,« je rekla mucka. »Rad bi imel lepega konja. Pojdi z menoj in bodi sedem let moj zvesti hlapec, pa ti bom dala konja, lepšega, kakor si ga kdaj videl v svojem življenju.« To je pa res čudna mačka, si je mislil Hans, a vseeno bi rad videl, ali je res, kar govori. Odpeljala ga je v svoj začarani gradič, kjer so ji služile same mucke. Živahno so skakale gor in dol po stopnicah ter bile vesele in dobre volje. Zvečer, ko sta sedla k mizi, so morale tri igrati: ena je godla na bas, druga na violino, tretja pa je pristavila trobento k ustom in napihovala lica, kolikor je le mogla. Ko sta pojedla, so odnesle mizo in mačka je rekla: »Zdaj pa pridi, Hans, in zapleši z menoj!« – »Ne,« je odgovoril, »z mucko ne bom plesal, tega nisem še nikoli počel.« – »Potem pa ga spravite v posteljo!« je rekla muckam. Ena mu je svetila do spalnice, druga mu je sezula čevlje, tretja nogavice, nazadnje pa je ena upihnila luč. Naslednje jutro so spet prišle in mu pomagale iz postelje. Ena mu je obula nogavice, druga mu je zavezala podveze, tretja je prinesla čevlje, četrta ga je umila, peta pa mu je z repom obrisala obraz. »Kako prijetno mehko je to,« je rekel Hans. Toda tudi mački je moral služiti in vsak dan sekati drva. Za to je dobil srebrno sekiro, srebrne kline in srebrno žago, bat pa je bil bakren. Tako je sekal drva, ostajal v hiši ter dobro jedel in pil, vendar ni videl nikogar razen pisane mačke in njenih služabnic.
Nekoč mu je rekla: »Pojdi pokosit moj travnik in posuši travo!« Dala mu je srebrno koso in zlat brus, a mu tudi naročila, naj vse lepo prinese nazaj. Hans je šel in storil, kakor mu je bilo ukazano. Ko je opravil delo, je prinesel domov koso, brus in seno ter jo vprašal, ali mu zdaj še ne bo dala plačila. »Ne,« je rekla mačka, »še nekaj moraš storiti zame. Tu imaš srebrn stavbni les, tesarsko sekiro, kotnik in vse, kar potrebuješ, vse iz srebra. Najprej mi iz tega zgradi hišico!« Hans je zgradil hišico in rekel, da je zdaj opravil vse, konja pa še zmeraj nima. Sedem let mu je minilo, kakor da bi bilo le pol leta. Mačka ga je vprašala, ali bi rad videl njene konje. »Da,« je rekel Hans. Odprla mu je hišico, in ko so se vrata odprla, je v njej stalo dvanajst konj. Oh, kako ponosni so bili! Tako so se lesketali in sijali, da mu je srce zaigralo od veselja. Nato mu je dala jesti in piti ter rekla: »Pojdi domov. Konja ti ne bom dala s seboj, čez tri dni pa pridem in ti ga pripeljem.«
Hans se je torej odpravil in mačka mu je pokazala pot do mlina. Toda niti nove obleke mu ni dala, temveč je moral obdržati svoj stari razcapani jopič, ki ga je prinesel s seboj in mu je v sedmih letih postal povsod prekratek. Ko je prišel domov, sta bila tudi druga dva mlinarska hlapca že tam. Vsak je sicer pripeljal svojega konja, toda konj prvega je bil slep, konj drugega pa hrom. Vprašala sta ga: »Hans, kje pa imaš ti konja?« – »Čez tri dni pride za menoj.« Tedaj sta se zasmejala in rekla: »Seveda, Hans, le kje boš ti dobil konja! Ta bo že kaj prida!« Hans je šel v izbo, toda mlinar mu je rekel, naj ne hodi k mizi, ker je tako raztrgan in razcapan, da bi jih bilo sram, če bi kdo prišel. Zato so mu dali nekaj hrane kar ven. Ko so šli zvečer spat, mu druga dva nista hotela odstopiti postelje, tako da je moral nazadnje zlesti v gosjak in leči na malo trde slame. Naslednje jutro, ko se je prebudil, so bili trije dnevi že mimo in pripeljala se je kočija s šestimi konji. Oh, kako lepo so se lesketali! Služabnik pa je pripeljal še sedmega, ki je bil namenjen ubogemu mlinarskemu hlapcu. Iz kočije je stopila prelepa kraljična in šla v mlin. Ta kraljična je bila majhna pisana mucka, ki ji je ubogi Hans služil sedem let. Mlinarja je vprašala, kje je njegov mlinarski hlapec, najmlajši pomočnik. Mlinar je odgovoril: »Tistega ne moremo spustiti v mlin, tako je raztrgan. V gosjaku leži.« Kraljična jim je naročila, naj ga takoj pripeljejo. Pripeljali so ga ven in moral je stisniti svoj jopič skupaj, da se je pokril. Služabnik je razvezal sveženj razkošnih oblačil, ga umil in oblekel. Ko je bil nared, še noben kralj ne bi mogel biti lepši.
Nato je kraljična hotela videti konja, ki sta ju pripeljala druga dva mlinarska hlapca. Eden je bil slep, drugi hrom. Služabniku je naročila, naj pripelje sedmega konja, in ko ga je mlinar zagledal, je rekel, da takšen še nikoli ni stopil na njegovo dvorišče. »Ta pa je za tretjega mlinarskega hlapca,« je rekla. »Potem mora dobiti mlin,« je rekel mlinar. Kraljična pa mu je rekla, da je konj njegov, pa tudi mlin lahko obdrži. Nato je vzela svojega zvestega Hansa, ga posadila v kočijo in se odpeljala z njim. Najprej sta se odpeljala k hišici, ki jo je zgradil s srebrnim orodjem. Tam je zdaj stal velik grad, v njem pa je bilo vse iz srebra in zlata. Tam se je poročila z njim in bil je bogat, tako bogat, da je imel dovolj za vse življenje. Zato naj nihče ne pravi, da iz človeka, ki ga imajo za neumnega, ne more biti nič prida.
Izvirnik
Ein Märchen der Brüder Grimm
In einer Mühle lebte ein alter Müller. der hatte weder Frau noch Kinder, und drei Müllerburschen dienten bei ihm. Wie sie nun etliche Jahre bei ihm gewesen waren, sagte er eines Tages zu ihnen: "Ich bin alt und will mich hinter den Ofen setzen; zieht aus, und wer mir das beste Pferd nach Haus bringt, dem will ich die Mühle geben, und er soll mich dafür bis an meinen Tod verpflegen." Der dritte von den Burschen war aber der Kleinknecht, der ward von den andern für albern gehalten, dem gönnten sie die Mühle nicht; und er wollte sie hernach nicht einmal.
Da zogen alle drei miteinander aus, und wie sie vor das Dorf kamen, sagten die zwei zu dem albernen Hans: "Du kannst nun hier bleiben, du kriegst dein Lebtag keinen Gaul." Hans aber ging doch mit, und als Nacht war, kamen sie an eine Höhle, da hinein legten sie sich schlafen. Die zwei Klugen warteten, bis Hans eingeschlafen war, dann stiegen sie auf, machten sich fort und ließen Hänschen liegen und meinten's recht fein gemacht zu haben; ja, es wird euch doch nicht gut gehen!
Wie nun die Sonne kam und Hans aufwachte Gag er in einer tiefen Höhle; er guckte sich überall um und rief: "Ach Gott wo bin ich!" Da erhob er sich und krabbelte die Höhle hinauf, ging in den Wald und dachte: Ich bin hier ganz allein und verlassen, wie soll ich nun zu einem Pferd kommen! Indem er so in Gedanken dahinging, begegnete ihm ein kleines, buntes Kätzchen, das sprach ganz freundlich: "Hans, wo willst du hin?" - "Ach, du kannst mir doch nicht helfen." - "Was dein Begehren ist weiß ich wohl," sprach das Kätzchen, "du willst einen hübschen Gaul haben. Komm mit mir und sei sieben Jahre lang mein treuer Knecht, so will ich dir einen geben, schöner, als du dein Lebtag einen gesehen hast" Nun, das ist eine wunderliche Katze, dachte Hans, aber sehen will ich doch, ob das wahr ist, was sie sagt. Da nahm sie ihn mit in ihr verwünschtes Schlößchen und hatte da lauter Kätzchen, die ihr dienten: Die sprangen flink die Treppe auf und ab, waren lustig und guter Dinge. Abends, als sie sich zu Tisch setzten, mußten drei Musik machen, eins strich den Baß, das andere die Geige, das dritte setzte die Trompete an und blies die Backen auf, so sehr es nur konnte. Als sie gegessen hatten, wurde der Tisch weggetragen, und die Katze sagte: "Nun komm, Hans, und tanze mit mir!" - "Nein," antwortete er, "mit einer Miezekatze tanze ich nicht, das habe ich noch niemals getan." - "So bringt ihn ins Bett!" sagte sie zu den Kätzchen. Da leuchtete ihm eins in seine Schlafkammer, eins zog ihm die Schuhe aus, eins die Strümpfe, und zuletzt blies eins das Licht aus. Am andern Morgen kamen sie wieder und halfen ihm aus dem Bett: Eins zog ihm die Strümpfe an, eins band ihm die Strumpfbänder, eins holte die Schuhe, eins wusch ihn und eins trocknete ihm mit dem Schwanz das Gesicht ab. "Das tut recht sanft," sagte Hans. Er mußte aber auch der Katze dienen und alle Tage Holz kleinmachen; dazu kriegte er eine Axt von Silber, und die Keile und Säge von Silber, und der Schläger war von Kupfer. Nun, da machte er's klein, blieb da im Haus, hatte ein gutes Essen und Trinken, sah aber niemand als die bunte Katze und ihr Gesinde.
Einmal sagte sie zu ihm: "Geh hin und mähe meine Wiese und mache das Gras trocken!" und gab ihm von Silber eine Sense und von Gold einen Wetzstein, hieß ihn aber auch alles wieder richtig abliefern. Da ging Hans hin und tat, was ihm geheißen ward nach vollbrachter Arbeit trug er Sense, Wetzstein und Heu nach Haus und fragte, ob sie ihm noch nicht seinen Lohn geben wollte. "Nein," sagte die Katze, "du sollst mir noch einerlei tun, da ist Bauholz von Silber, Zimmeraxt, Winkeleisen und was nötig ist, alles von Silber, daraus baue mir erst ein kleines Häuschen!" Da baute Hans das Haus fertig und sagte, er hätte nun alles getan und hätte noch kein Pferd. Da waren ihm die sieben Jahre herumgegangen wie ein halbes. Fragte die Katze, ob er ihre Pferde sehen wollte? "Ja," sagte Hans. Da machte sie ihm das Häuschen auf, und wie sie die Türe so aufmachte, da stehen zwölf Pferde, ach! die waren gewesen ganz stolz, die hatten geblänkt und gespiegelt, daß sich sein Herz im Leibe freute. Nun gab sie ihm zu essen und zu trinken und sprach: "Geh heim, dein Pferd gebe ich dir nicht mit; in drei Tagen aber komm ich und bringe dir's nach."
Also machte Hans sich auf, und sie zeigte ihm den Weg zur Mühle. Sie hatte ihm aber nicht einmal ein neues Kleid gegeben, sondern er mußte sein altes lumpiges Kittelchen behalten, das er mitgebracht hatte und das ihm in den sieben Jahren überall zu kurz geworden war. Wie er nun heimkam, so waren die beiden andern Müllerburschen auch wieder da; jeder hatte zwar sein Pferd mitgebracht, aber des einen seins war blind, des andern seins lahm. Sie fragten: "Hans, wo hast du dein Pferd?" - "In drei Tagen wird's nachkommen." Da lachten sie und sagten: "Ja, du Hans, wo willst du ein Pferd herkriegen, das wird was Rechtes sein!" Hans ging in die Stube, der Müller sagte aber, er sollte nicht an den Tisch kommen, er wäre so zerrissen und zerlumpt, man müßte sich schämen, wenn jemand hereinkäme. Da gaben sie ihm ein bißchen Essen hinaus, und wie sie abends schlafen gingen, wollten ihm die zwei andern kein Bett geben, und er mußte endlich ins Gänseställchen kriechen und sich auf ein wenig hartes Stroh legen. Am andern Morgen, wie er aufwacht, sind schon die drei Tage herum, und es kommt eine Kutsche mit sechs Pferden, ei, die glänzten, daß es schön war, und ein Bedienter, der brachte noch ein siebentes, das war für den armen Müllerbursch. Aus der Kutsche aber stieg eine prächtige Königstochter und ging in die Mühle hinein, und die Königstochter war das kleine bunte Kätzchen, dem der arme Hans sieben Jahre gedient hatte. Sie fragte den Müller, wo der Mahlbursch, der Kleinknecht, wäre? Da sagte der Müller: "Den können wir nicht in die Mühle nehmen, der ist so verrissen und liegt im Gänsestall." Da sagte die Königstochter, sie sollten ihn gleich holen. Also holten sie ihn heraus, und er mußte sein Kittelchen zusammenpacken, um sich zu bedecken. Da schnallte der Bediente prächtige Kleider aus und mußte ihn waschen und anziehen, und wie er fertig war, konnte kein König schöner aussehen.
Danach verlangte die Jungfrau die Pferde zu sehen, welche die andern Mahlburschen mitgebracht hatten, eins war blind, das andere lahm. Da ließ sie den Bedienten das siebente Pferd bringen; wie der Müller das sah, sprach er, so eins wär' ihm noch nicht auf den Hof gekommen. "Und das ist für den dritten Mahlbursch," sagte sie. "Da muß er die Mühle haben," sagte der Müller. Die Königstochter aber sprach, da wäre das Pferd, er sollte seine Mühle auch behalten; und nimmt ihren treuen Hans und setzt ihn in die Kutsche und fährt mit ihm fort. Sie fahren zuerst nach dem kleinen Häuschen, das er mit dem silbernen Werkzeug gebaut hat; da ist ein großes Schloß, und ist alles darin von Silber und Gold; und da hat sie ihn geheiratet, und war er reich, so reich, daß er für sein Lebtag genug hatte. Darum soll keiner sagen, daß wer albern ist, deshalb nichts Rechtes werden könne.