Prevod

V nekem mlinu je živel star mlinar, ki ni imel ne žene ne otrok, pri njem pa so služili trije mlinarski hlapci. Ko so bili pri njem že nekaj let, jim je nekega dne rekel: »Star sem in rad bi sedel za peč. Pojdite po svetu, in kdor mi bo domov pripeljal najboljšega konja, temu bom dal mlin, on pa bo moral v zameno skrbeti zame do moje smrti.« Tretji med hlapci je bil najmlajši pomočnik in druga dva sta ga imela za neumnega. Mлина mu nista privoščila, pozneje pa ga še sam ni več maral.

Vsi trije so se skupaj odpravili na pot. Ko so prišli iz vasi, sta druga dva rekla neumnemu Hansu: »Ti lahko kar tukaj ostaneš, saj svoj živi dan ne boš dobil nobenega konja.« Toda Hans je vseeno šel z njima. Ko se je znočilo, so prišli do jame in legli vanjo spat. Pametnjakoviča sta počakala, da je Hans zaspal, nato pa vstala, se odpravila naprej in pustila Hanska ležati. Mislila sta, da sta jo prav imenitno ugnala. Le počakajta, ne bo se vama dobro godilo!

Ko je vzšlo sonce in se je Hans prebudil, je ležal v globoki jami. Oziral se je na vse strani in vzkliknil: »O bog, kje sem!« Nato je vstal, se skobacal iz jame in odšel v gozd. Mislil si je: Čisto sam sem in zapuščen; kako naj zdaj pridem do konja! Ko je tako zamišljen hodil naprej, je srečal majhno pisano mucko, ki ga je prav prijazno ogovorila: »Hans, kam pa greš?« – »Ah, ti mi tako ali tako ne moreš pomagati.« – »Dobro vem, kaj si želiš,« je rekla mucka. »Rad bi imel lepega konja. Pojdi z menoj in bodi sedem let moj zvesti hlapec, pa ti bom dala konja, lepšega, kakor si ga kdaj videl v svojem življenju.« To je pa res čudna mačka, si je mislil Hans, a vseeno bi rad videl, ali je res, kar govori. Odpeljala ga je v svoj začarani gradič, kjer so ji služile same mucke. Živahno so skakale gor in dol po stopnicah ter bile vesele in dobre volje. Zvečer, ko sta sedla k mizi, so morale tri igrati: ena je godla na bas, druga na violino, tretja pa je pristavila trobento k ustom in napihovala lica, kolikor je le mogla. Ko sta pojedla, so odnesle mizo in mačka je rekla: »Zdaj pa pridi, Hans, in zapleši z menoj!« – »Ne,« je odgovoril, »z mucko ne bom plesal, tega nisem še nikoli počel.« – »Potem pa ga spravite v posteljo!« je rekla muckam. Ena mu je svetila do spalnice, druga mu je sezula čevlje, tretja nogavice, nazadnje pa je ena upihnila luč. Naslednje jutro so spet prišle in mu pomagale iz postelje. Ena mu je obula nogavice, druga mu je zavezala podveze, tretja je prinesla čevlje, četrta ga je umila, peta pa mu je z repom obrisala obraz. »Kako prijetno mehko je to,« je rekel Hans. Toda tudi mački je moral služiti in vsak dan sekati drva. Za to je dobil srebrno sekiro, srebrne kline in srebrno žago, bat pa je bil bakren. Tako je sekal drva, ostajal v hiši ter dobro jedel in pil, vendar ni videl nikogar razen pisane mačke in njenih služabnic.

Nekoč mu je rekla: »Pojdi pokosit moj travnik in posuši travo!« Dala mu je srebrno koso in zlat brus, a mu tudi naročila, naj vse lepo prinese nazaj. Hans je šel in storil, kakor mu je bilo ukazano. Ko je opravil delo, je prinesel domov koso, brus in seno ter jo vprašal, ali mu zdaj še ne bo dala plačila. »Ne,« je rekla mačka, »še nekaj moraš storiti zame. Tu imaš srebrn stavbni les, tesarsko sekiro, kotnik in vse, kar potrebuješ, vse iz srebra. Najprej mi iz tega zgradi hišico!« Hans je zgradil hišico in rekel, da je zdaj opravil vse, konja pa še zmeraj nima. Sedem let mu je minilo, kakor da bi bilo le pol leta. Mačka ga je vprašala, ali bi rad videl njene konje. »Da,« je rekel Hans. Odprla mu je hišico, in ko so se vrata odprla, je v njej stalo dvanajst konj. Oh, kako ponosni so bili! Tako so se lesketali in sijali, da mu je srce zaigralo od veselja. Nato mu je dala jesti in piti ter rekla: »Pojdi domov. Konja ti ne bom dala s seboj, čez tri dni pa pridem in ti ga pripeljem.«

Hans se je torej odpravil in mačka mu je pokazala pot do mlina. Toda niti nove obleke mu ni dala, temveč je moral obdržati svoj stari razcapani jopič, ki ga je prinesel s seboj in mu je v sedmih letih postal povsod prekratek. Ko je prišel domov, sta bila tudi druga dva mlinarska hlapca že tam. Vsak je sicer pripeljal svojega konja, toda konj prvega je bil slep, konj drugega pa hrom. Vprašala sta ga: »Hans, kje pa imaš ti konja?« – »Čez tri dni pride za menoj.« Tedaj sta se zasmejala in rekla: »Seveda, Hans, le kje boš ti dobil konja! Ta bo že kaj prida!« Hans je šel v izbo, toda mlinar mu je rekel, naj ne hodi k mizi, ker je tako raztrgan in razcapan, da bi jih bilo sram, če bi kdo prišel. Zato so mu dali nekaj hrane kar ven. Ko so šli zvečer spat, mu druga dva nista hotela odstopiti postelje, tako da je moral nazadnje zlesti v gosjak in leči na malo trde slame. Naslednje jutro, ko se je prebudil, so bili trije dnevi že mimo in pripeljala se je kočija s šestimi konji. Oh, kako lepo so se lesketali! Služabnik pa je pripeljal še sedmega, ki je bil namenjen ubogemu mlinarskemu hlapcu. Iz kočije je stopila prelepa kraljična in šla v mlin. Ta kraljična je bila majhna pisana mucka, ki ji je ubogi Hans služil sedem let. Mlinarja je vprašala, kje je njegov mlinarski hlapec, najmlajši pomočnik. Mlinar je odgovoril: »Tistega ne moremo spustiti v mlin, tako je raztrgan. V gosjaku leži.« Kraljična jim je naročila, naj ga takoj pripeljejo. Pripeljali so ga ven in moral je stisniti svoj jopič skupaj, da se je pokril. Služabnik je razvezal sveženj razkošnih oblačil, ga umil in oblekel. Ko je bil nared, še noben kralj ne bi mogel biti lepši.

Nato je kraljična hotela videti konja, ki sta ju pripeljala druga dva mlinarska hlapca. Eden je bil slep, drugi hrom. Služabniku je naročila, naj pripelje sedmega konja, in ko ga je mlinar zagledal, je rekel, da takšen še nikoli ni stopil na njegovo dvorišče. »Ta pa je za tretjega mlinarskega hlapca,« je rekla. »Potem mora dobiti mlin,« je rekel mlinar. Kraljična pa mu je rekla, da je konj njegov, pa tudi mlin lahko obdrži. Nato je vzela svojega zvestega Hansa, ga posadila v kočijo in se odpeljala z njim. Najprej sta se odpeljala k hišici, ki jo je zgradil s srebrnim orodjem. Tam je zdaj stal velik grad, v njem pa je bilo vse iz srebra in zlata. Tam se je poročila z njim in bil je bogat, tako bogat, da je imel dovolj za vse življenje. Zato naj nihče ne pravi, da iz človeka, ki ga imajo za neumnega, ne more biti nič prida.