Prevod

Nekoč je živel reven pastirček, ki sta mu umrla oče in mati, in oblast ga je dala v hišo bogatega moža, da bi ga ta hranil in vzgajal. Toda mož in njegova žena sta bila hudobnega srca, kljub vsemu bogastvu skopa in nevoščljiva, in jezila sta se, če je kdo vtaknil v usta grižljaj njunega kruha. Ubogi deček je lahko storil, kar je hotel, pa je vselej dobil le malo hrane in toliko več udarcev.

Nekega dne naj bi pazil na kokljo s piščančki. Toda z mladiči se je izmuznila skozi živo mejo; v hipu je z neba švignil jastreb in jo odnesel po zraku. Deček je na vse grlo kričal: »Tat, tat, lopov!« A kaj mu je to pomagalo? Jastreb svojega plena ni prinesel nazaj. Mož je zaslišal vpitje, pritekel in se, ko je izvedel, da je njegova kokoš izginila, tako razsrdil, da je dečka pretepel do te mere, da se nekaj dni ni mogel niti premakniti. Zdaj je moral paziti na piščančke brez koklje, a s tem je imel še več preglavic: eden je tekal sem, drugi tja. Mislil je, da bo ravnal pametno, če jih vse skupaj priveže na vrvico, saj mu potem jastreb ne bo mogel ukrasti nobenega. Toda kako se je motil! Čez nekaj dni, ko je od tekanja in lakote utrujen zaspal, je priletela ujeda in zgrabila enega izmed piščančkov. Ker so bili drugi privezani nanj, jih je odnesla vse skupaj, sedla na drevo in jih pogoltnila. Kmet se je ravno vrnil domov, in ko je videl nesrečo, se je razjezil ter dečka tako neusmiljeno pretepel, da je moral več dni ležati v postelji.

Ko je bil spet na nogah, mu je kmet rekel: »Preveč si neumen, da bi mi kaj čuval. Za sla boš hodil.« Poslal ga je k sodniku, ki naj bi mu odnesel košaro, polno grozdja, in mu dal s seboj še pismo. Med potjo sta ubogega dečka lakota in žeja tako mučili, da je pojedel dva grozda. Košaro je prinesel sodniku, ta pa je prebral pismo, preštel grozde in rekel: »Dva manjkata.« Deček je povsem pošteno priznal, da je manjkajoča grozda pojedel, ker sta ga mučili lakota in žeja. Sodnik je kmetu napisal pismo in zahteval še enako količino grozdja. Tudi to je moral deček odnesti skupaj s pismom. Ko sta ga spet zgrabili tako huda lakota in žeja, si ni mogel drugače pomagati, kakor da je znova pojedel dva grozda. Vendar je prej vzel pismo iz košare, ga položil pod kamen in sedel nanj, da pismo ne bi moglo gledati in ga izdati. Sodnik pa ga je kljub temu poklical na odgovor zaradi manjkajočih grozdov. »Oh,« je rekel deček, »kako ste to izvedeli? Pismo tega ni moglo vedeti, saj sem ga prej položil pod kamen.« Sodnik se je moral zasmejati njegovi preproščini in je možu poslal pismo, v katerem ga je opomnil, naj z ubogim dečkom lepše ravna in poskrbi, da mu ne bo manjkalo ne hrane ne pijače; prav tako naj ga pouči, kaj je prav in kaj narobe.

»Ti bom že pokazal razliko,« je rekel brezsrčni mož. »Če hočeš jesti, moraš tudi delati, in če storiš kaj narobe, te bodo udarci že dovolj poučili.« Naslednji dan mu je naložil težko delo. Nekaj snopov slame je moral zrezati v sečko za konje, mož pa mu je zagrozil: »Čez pet ur se vrnem. Če slama dotlej ne bo zrezana v sečko, te bom tepel tako dolgo, da ne boš mogel premakniti nobenega uda.« Kmet je z ženo, hlapcem in deklo odšel na semenj, dečku pa ni pustil drugega kakor košček kruha. Deček je stopil k rezalnici in začel delati na vso moč. Ker mu je pri tem postalo vroče, je slekel suknjič in ga vrgel na slamo. V strahu, da ne bo pravočasno končal, je rezal brez prestanka in v svoji vnemi skupaj s slamo neopazno razrezal tudi suknjič. Prepozno je opazil nesrečo, ki je ni bilo več mogoče popraviti. »Oh,« je vzkliknil, »zdaj je konec z menoj! Hudobni mož mi ni zaman grozil. Ko se vrne in vidi, kaj sem storil, me bo pretepel do smrti. Raje si sam vzamem življenje.«

Deček je nekoč slišal kmetico reči: »Pod posteljo imam lonec strupa.« Toda to je rekla le zato, da bi odgnala sladkosnede, saj je bil v njem med. Deček je zlezel pod posteljo, izvlekel lonec in pojedel vse, kar je bilo v njem. »Ne vem,« je rekel, »ljudje pravijo, da je smrt grenka, meni pa se zdi sladka. Nič čudnega, da si kmetica tako pogosto želi smrti.« Sedel je na stolček in se pripravil na smrt. Toda namesto da bi mu pojemale moči, ga je hranljiva jed okrepila. »To že ni mogel biti strup,« je rekel, »ampak kmet je nekoč dejal, da ima v skrinji za obleko stekleničko strupa za muhe. Tisto bo gotovo pravi strup in mi bo prineslo smrt.« A v njej ni bil strup za muhe, temveč ogrsko vino. Deček je vzel stekleničko iz skrinje in jo izpil. »Tudi ta smrt je sladka,« je rekel. Ko pa mu je kmalu zatem vino začelo stopati v glavo in ga omamljati, je mislil, da se bliža njegov konec. »Čutim, da moram umreti,« je rekel. »Na pokopališče bom šel in si poiskal grob.« Opotekaje se je odšel, prišel do pokopališča in legel v sveže izkopan grob. Zavest mu je vse bolj ugašala. V bližini je stala gostilna, kjer so praznovali poroko; ko je zaslišal glasbo, se mu je zdelo, da je že v raju, dokler ni nazadnje povsem izgubil zavesti. Ubogi deček se ni več prebudil. Žar močnega vina in mrzla nočna rosa sta mu vzela življenje in ostal je v grobu, v katerega je sam legel.

Ko je kmet izvedel za dečkovo smrt, se je prestrašil in se zbal, da ga bodo privedli pred sodišče; strah ga je zgrabil tako silovito, da se je nezavesten zgrudil na tla. Žena, ki je ob ognjišču stala s ponvijo, polno masti, je pritekla, da bi mu pomagala. Toda ogenj je švignil v ponev, zajel vso hišo in čez nekaj ur je od nje ostal le še pepel. Leta, ki so jima še preostala, sta preživela v revščini in bedi, mučena od slabe vesti.