Prevod

Pred davnimi časi, ko je ljubi Bog še sam hodil po zemlji med ljudmi, se je zgodilo, da je bil nekega večera utrujen in ga je prehitela noč, še preden je prišel do prenočišča. Ob poti sta pred njim stali dve hiši, druga nasproti drugi: ena velika in lepa, druga majhna in na pogled revna. Velika je pripadala bogatemu, majhna pa revnemu možu. Tedaj si je naš Gospod mislil: »Bogatašu ne bom v nadlego; pri njem bom prenočil.« Ko je bogataš zaslišal trkanje na vrata, je odprl okno in vprašal tujca, kaj išče. Gospod je odgovoril: »Prosim za prenočišče.« Bogataš si je popotnika ogledal od glave do pet in ker je ljubi Bog nosil preprosta oblačila ter ni bil videti kakor človek, ki ima v žepu veliko denarja, je zmajal z glavo in rekel: »Ne morem vas sprejeti, moje izbe so polne zelišč in semen. Če bi dajal prenočišče vsakomur, ki potrka na moja vrata, bi moral nazadnje še sam prijeti za beraško palico. Poiščite si zavetje drugje.« Nato je zaloputnil okno in pustil ljubega Boga stati pred hišo. Ljubi Bog mu je torej obrnil hrbet in stopil čez pot k mali hiši. Komaj je potrkal, že je revež odprl vratca in povabil popotnika, naj vstopi. »Ostanite čez noč pri meni,« je rekel, »tema je že in danes tako ali tako ne morete več naprej.« To je bilo ljubemu Bogu všeč in vstopil je. Reveževa žena mu je podala roko, mu izrekla dobrodošlico in rekla, naj se udobno namesti ter vzame za dobro, kar imajo; nimajo veliko, a kar imajo, mu iz srca radi ponudijo. Potem je pristavila krompir na ogenj in medtem ko se je kuhal, pomolzla kozo, da bi imeli zraven še malo mleka. Ko je bila miza pogrnjena, je ljubi Bog sedel in jedel z njima. Skromna jed mu je šla v slast, saj sta ga za mizo obdajala vesela obraza. Ko so pojedli in je bil čas za spanje, je žena skrivaj poklicala moža in rekla: »Poslušaj, dragi mož, nocoj si posteljiva na slami, da bo ubogi popotnik lahko legel v najino posteljo in se odpočil. Ves dan je hodil in od tega se človek utrudi.« »Iz srca rad,« je odgovoril, »ponudil mu jo bom.« Stopil je k ljubemu Bogu in ga prosil, naj, če mu je prav, leže v njuno posteljo in si pošteno odpočije ude. Ljubi Bog starčkoma ni hotel vzeti ležišča, a nista odnehala, dokler ni nazadnje privolil in legel v njuno posteljo; sama pa sta si postlala na tleh. Naslednje jutro sta vstala še pred svitom in gostu pripravila najboljši zajtrk, kar sta ga premogla. Ko je sonce posijalo skozi okence in je ljubi Bog vstal, je spet jedel z njima, nato pa se je hotel odpraviti na pot. Ko je stal med vrati, se je obrnil in rekel: »Ker sta tako usmiljena in pobožna, si zaželita troje in izpolnil vama bom želje.« Revež je odgovoril: »Kaj drugega naj si želim kakor večno blaženost, pa da bi bila oba zdrava, dokler živiva, in bi imela vsakdanji kruh, kolikor ga potrebujeva? Tretje želje se ne morem domisliti.« Ljubi Bog je rekel: »Ali si ne želiš nove hiše namesto stare?« »O, seveda,« je rekel mož, »če lahko dobim še to, bi mi bilo prav ljubo.« Tedaj je Gospod izpolnil njune želje, spremenil staro hišo v novo, ju še enkrat blagoslovil in šel naprej.

Bil je že bel dan, ko je bogataš vstal. Naslonil se je na okno in nasproti zagledal novo, lično hišo z rdečimi strešniki tam, kjer je prej stala stara koča. Debelo je pogledal, poklical ženo in rekel: »Povej mi, kaj se je zgodilo? Včeraj zvečer je tam še stala stara, bedna koča, danes pa stoji lepa nova hiša. Steci čez pot in poizvedi, kako je prišlo do tega.« Žena je šla in izprašala reveža, ta pa ji je povedal: »Včeraj zvečer je prišel popotnik in iskal prenočišče. Danes zjutraj, ko se je poslavljal, nama je izpolnil tri želje: večno blaženost, zdravje v tem življenju in vsakdanji kruh, kolikor ga potrebujeva, nazadnje pa še lepo novo hišo namesto najine stare koče.« Bogataševa žena je pohitela nazaj in možu povedala, kako se je vse zgodilo. Mož je rekel: »Najraje bi se raztrgal in pretepel! Ko bi bil to le vedel! Tujec je najprej prišel sem in hotel prenočiti pri nas, jaz pa sem ga odgnal.« »Pohiti,« je rekla žena, »zajahi konja, pa ga še lahko dohitiš. Potem moraš doseči, da tudi tebi izpolni tri želje.«

Bogataš je poslušal dobri nasvet, oddirjal s konjem in še dohitel ljubega Boga. Govoril je prijazno in sladko ter ga prosil, naj mu ne zameri, da ga ni takoj spustil v hišo; iskal je ključ od vhodnih vrat, medtem pa je gost že odšel. Če se bo vračal po tej poti, naj se le oglasi pri njem. »Da,« je rekel ljubi Bog, »če se kdaj vrnem, bom to storil.« Tedaj je bogataš vprašal, ali si sme tudi on zaželeti tri reči kakor njegov sosed. Ljubi Bog je rekel, da sme, vendar to zanj ne bi bilo dobro in naj si raje ničesar ne želi. Bogataš je menil, da si bo že izbral kaj takega, kar mu bo prineslo srečo, če le ve, da se mu bo želja izpolnila. Ljubi Bog mu je rekel: »Odjezdi domov in tri želje, ki jih boš izrekel, se ti bodo izpolnile.«

Zdaj je bogataš dobil, kar je hotel, odjezdil proti domu in začel premišljevati, kaj naj si zaželi. Ko je tako razmišljal in popustil vajeti, je konj začel poskakovati, tako da ga je nenehno motil in nikakor ni mogel zbrati misli. Potrepljal ga je po vratu in rekel: »Miruj, Liese,« a konj se je spet postavil na zadnje noge. Nazadnje se je bogataš razjezil in ves nestrpen zavpil: »Da bi si le zlomil vrat!« Komaj je izrekel te besede, je — bum! — padel na tla, konj pa je obležal mrtev in se ni več ganil. Tako se je izpolnila prva želja. Ker pa je bil po naravi skop, ni hotel pustiti sedla in jermenja. Odrezal ju je, si ju oprtal na hrbet in moral zdaj peš naprej. »Še dve želji imaš,« si je mislil in se s tem tolažil. Ko je tako počasi stopal po pesku in je opoldansko sonce vroče pripekalo, mu je postajalo vse bolj vroče in zoprno. Sedlo ga je tiščalo v hrbet, pa še vedno se ni domislil, kaj naj si zaželi. »Tudi če si zaželim vsa kraljestva in zaklade sveta,« je govoril sam sebi, »se bom pozneje gotovo spomnil še marsičesa, tega in onega, to vem že zdaj. Jaz pa bi rad uredil tako, da mi ne ostane nič več, kar bi si še lahko zaželel.« Nato je vzdihnil in rekel: »Eh, ko bi bil tisti bavarski kmet, ki je imel prav tako na voljo tri želje! Ta se je znal znajti: najprej si je zaželel veliko piva, drugič toliko piva, kolikor bi ga mogel popiti, in tretjič še sod piva povrhu.« Včasih se mu je zazdelo, da je zdaj našel pravo željo, a potem se mu je spet zdela preskromna. Tedaj je pomislil, kako dobro se zdaj godi njegovi ženi: doma sedi v hladni izbi in si privošči kaj dobrega. To ga je pošteno razjezilo in nehote je izustil: »Želim si, da bi doma sedela na tem sedlu in ne bi mogla z njega, namesto da ga jaz vlačim na hrbtu.« Ko je izgovoril zadnjo besedo, je sedlo izginilo z njegovega hrbta in spoznal je, da se mu je izpolnila tudi druga želja. Zdaj mu je postalo šele zares vroče. Začel je teči, da bi se doma zaprl v svojo sobo in na samem premislil, kaj velikega naj si zaželi z zadnjo željo. Ko pa je prispel in odprl vrata izbe, je sredi nje sedela žena na sedlu, ni mogla z njega ter je tožila in kričala. Rekel ji je: »Pomiri se, zaželel si bom zate vse bogastvo sveta, samo ostani tam.« Ona pa ga je ozmerjala z ovčjo glavo in rekla: »Kaj mi pomaga vse bogastvo sveta, če sedim na sedlu? S svojo željo si me spravil nanj, pa mi pomagaj še dol!« Hočeš nočeš je moral s tretjo željo želeti, da bi bila žena rešena sedla in bi lahko stopila z njega; in želja se je pri priči izpolnila. Tako od vsega ni imel nič drugega kakor jezo, trud, zmerjanje in izgubljenega konja. Revna zakonca pa sta živela zadovoljno, mirno in pobožno vse do svojega blaženega konca.