Prevod

Neki kmet je imel zvestega psa po imenu Sultan. Pes se je postaral in izgubil vse zobe, tako da ni mogel ničesar več trdno zgrabiti. Nekoč je kmet stal z ženo pred hišnimi vrati in rekel: »Jutri bom ustrelil starega Sultana, saj ni več za nobeno rabo.« Žena, ki se ji je zvesta žival smilila, je odgovorila: »Toliko let nama je služil in nama zvesto stal ob strani, pa bi mu vendar lahko do smrti dajala kruh iz usmiljenja.« – »Kaj še,« je rekel mož, »saj nisi pri pravi pameti! V gobcu nima več niti enega zoba in noben tat se ga ne boji. Zdaj se lahko poslovimo od njega. Če nama je služil, je za to dobival dobro hrano.«

Ubogi pes, ki je nedaleč stran ležal stegnjen na soncu, je vse slišal in bil žalosten, ker naj bi bil jutri njegov zadnji dan. Imel je dobrega prijatelja, volka. Zvečer se je odplazil k njemu v gozd in mu potožil, kakšna usoda ga čaka. »Poslušaj, boter,« je rekel volk, »le pogumno, pomagal ti bom iz stiske. Nekaj sem si domislil. Jutri navsezgodaj gresta tvoj gospodar in njegova žena spravljat seno, s seboj pa vzameta otročička, ker v hiši ne ostane nihče. Med delom ga navadno položita v senco za živo mejo. Ulezi se zraven, kakor da ga hočeš čuvati. Potem bom prišel iz gozda in ugrabil otroka, ti pa se moraš urno pognati za menoj, kakor da mi ga hočeš iztrgati. Jaz ga bom spustil, ti pa ga boš odnesel nazaj k staršema. Tako bosta mislila, da si ga rešil, in bosta preveč hvaležna, da bi ti storila kaj žalega. Nasprotno, spet boš povsem v njuni milosti in za nič več ti ne bo treba skrbeti.«

Psu je bil načrt všeč in kakor sta si ga zamislila, tako sta ga tudi izpeljala. Oče je zavpil, ko je zagledal volka, ki je z njegovim otrokom tekel čez polje. Ko pa je stari Sultan otroka prinesel nazaj, se je razveselil, psa pobožal in rekel: »Niti las se ti ne sme skriviti! Pri nas boš dobival kruh iz usmiljenja, dokler boš živ.« Ženi pa je naročil: »Pojdi takoj domov in staremu Sultanu skuhaj kašo iz žemelj, da mu je ne bo treba gristi. Pa še blazino z moje postelje prinesi, podarim mu jo za ležišče.« Odtlej se je staremu Sultanu godilo tako dobro, kakor si je le mogel želeti. Kmalu zatem ga je obiskal volk in se veselil, da se je vse tako lepo posrečilo. »Ampak, boter,« je rekel, »saj boš zamižal na eno oko, če tvojemu gospodarju kdaj odnesem kakšno tolsto ovco. Dandanes se je težko prebijati skozi življenje.« – »Na to nikar ne računaj,« je odgovoril pes, »svojemu gospodarju bom ostal zvest in tega ne smem dopustiti!« Volk je mislil, da pes ne govori resno, zato se je ponoči pritihotapil in hotel odnesti ovco. Toda kmet, ki mu je zvesti Sultan razkril volkov naklep, ga je pričakal in mu s cepcem pošteno prečesal kožuh. Volk je moral pobegniti, a je psu še zavpil: »Le počakaj, ti ničvrednež, za to mi boš plačal!«

Naslednje jutro je volk poslal prašiča, da bi psa izzval, naj pride v gozd, kjer bosta poravnala račune. Stari Sultan ni mogel najti drugega pomočnika kakor mačko, ki je imela le tri noge. Ko sta šla skupaj v gozd, je uboga mačka šepala in od bolečine držala rep pokonci. Volk in njegov pomočnik sta bila že na dogovorjenem kraju. Ko pa sta zagledala nasprotnika, ki je prihajal, sta pomislila, da nosi s seboj sabljo, saj sta mačkin pokončni rep zamenjala zanjo. In ko je uboga žival poskakovala po treh nogah, sta bila prepričana, da se vsakič skloni po kamen, ki ga namerava zagnati vanju. Oba je postalo strah: divji prašič se je zaril v listje, volk pa je skočil na drevo. Ko sta pes in mačka prišla bliže, sta se čudila, da ni bilo nikogar na spregled. Toda divji prašič se ni mogel povsem skriti v listju in ušesa so mu še molela ven. Medtem ko se je mačka previdno ozirala naokrog, je prašič pomigal z ušesi. Mačka je mislila, da se tam premika miš, zato je skočila tja in krepko ugriznila. Prašič je z glasnim krikom planil pokonci, zbežal in zavpil: »Tam na drevesu sedi krivec!« Pes in mačka sta pogledala navzgor in zagledala volka. Tega je bilo sram, ker se je izkazal za takega strahopetca, in je sprejel pasjo ponudbo za spravo.