Zgodba o kovaču, ki mu ogenj ni mogel škodovati

Besedilo

Zgodba o kovaču, ki mu ogenj ni mogel škodovati

Pripovedujejo, da je neki pobožen mož slišal, da v nekem mestu živi kovač, ki sega z roko v ogenj in iz njega jemlje razbeljeno železo, ne da bi ga plameni opekli. Odpravil se je v tisto mesto in povprašal po kovaču. Pokazali so mu pot do njega, in ko ga je našel ter si ga pozorno ogledal, je videl, da res počne vse, kar so mu opisali. Počakal je, da je končal delo, nato pa stopil k njemu, ga pozdravil in dejal: »Nocoj bi rad bil tvoj gost.« Kovač je odgovoril: »Z veseljem in v čast mi bo.« Odpeljal ga je domov, z njim povečerjal in oba sta legla spat. Gost ni opazil, da bi kovač ponoči vstajal k molitvi ali opravljal kakšno drugo pobožnost, zato si je mislil: »Morda to skriva pred menoj.« Pri njem je ostal še drugo in tretjo noč, vendar je videl, da poleg obveznih molitev opravlja le še tiste, ki jih priporoča izročilo, ponoči pa vstaja le za kratek čas. Zato mu je rekel: »Brat moj, slišal sem za dar, s katerim te je počastil Bog, in na lastne oči videl, kako se kaže pri tebi. Toda ko sem opazoval tvojo pobožnost, pri tebi nisem našel dejanj, kakršna bi pričakoval od človeka, obdarjenega s čudežno milostjo. Od kod ti torej ta dar?« Kovač je odgovoril: »Povedal ti bom, kako sem ga dobil. Nekoč sem se zagledal v mlado žensko in bil ves prevzet od ljubezni do nje. Velikokrat sem jo nagovarjal, naj se mi vda, vendar je nisem mogel pridobiti, saj se je trdno oklepala kreposti. Potem je prišlo leto suše, lakote in stiske. Hrane je zmanjkalo in lakota je bila huda. Nekega dne sem sedel doma, ko je nekdo potrkal na vrata. Stopil sem ven in zagledal njo. Rekla mi je: ‘Brat moj, hudo me muči lakota. K tebi sem se zatekla, da bi me nahranil zavoljo Boga.’ Odgovoril sem ji: ‘Mar ne veš, kako sem te ljubil in koliko sem pretrpel zaradi tebe? Ne dam ti niti grižljaja, dokler se mi ne vdaš.’ Rekla je: ‘Raje smrt kakor greh zoper Boga.’ Nato je odšla, čez dva dni pa se je vrnila in ponovila svojo prošnjo. Jaz sem ji odgovoril kakor prvič. Vstopila je in sedla v hišo, že na robu smrti. Ko sem postavil hrano prednjo, so ji oči zalile solze in rekla je: ‘Nahrani me zavoljo Boga, mogočnega in vzvišenega.’ Odgovoril sem: ‘Ne, pri Bogu, dokler se mi ne vdaš.’ Rekla je: ‘Smrt mi je ljubša od kazni vzvišenega Boga.’ Vstala je in pustila hrano nedotaknjeno.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 472. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ženska rekla možu, ko ji je prinesel hrano: ‘Nahrani me zavoljo Boga, mogočnega in vzvišenega.’ On pa ji je odgovoril: ‘Ne, dokler se mi ne vdaš.’ Rekla je: ‘Raje smrt kakor Božja kazen.’ Nato je vstala, pustila hrano in odšla, ne da bi kaj zaužila. Pri tem je recitirala te verze:

O Edini, čigar dobrota objema vse stvarstvo, ti slišiš moje tožbe in vidiš, kaj prestajam. Zadeli sta me stiska in beda, nadme je prišlo gorje, ki že z delčkom svoje teže jemlje dar besede. Kakor žejna sem, ki pred seboj vidi vodo, pa ji pogled ne pogasi žeje in nihče ji ne da piti. Duša me sili, naj posežem po grižljaju, katerega slast mine, greh pa ostane. Nato je za dva dni izginila, zatem pa spet prišla in potrkala na vrata. Stopil sem ven in videl, da ji je lakota že skoraj vzela glas. Rekla mi je: ‘Brat moj, vse poti so se mi zaprle in nikomur drugemu si ne upam pokazati obraza. Ali me boš nahranil zavoljo vzvišenega Boga?’ Odgovoril sem: ‘Ne, dokler se mi ne vdaš.’ Vstopila je in sedla v hišo, jaz pa nisem imel pripravljene hrane. Ko je bila jed kuhana in sem jo nadeval v skledo, me je dosegla milost vzvišenega Boga in rekel sem si: ‘Gorje ti! Ta ženska, šibkejša v razumu in veri, zavrača hrano, čeprav zaradi lakote nima več moči, da bi zdržala brez nje. Vedno znova se vrača, ti pa še kar vztrajaš v grehu zoper vzvišenega Boga!’ Tedaj sem rekel: ‘O Bog, kesam se pred teboj za vse, kar sem snoval v srcu.’ Vzel sem hrano, stopil k njej in ji rekel: ‘Jej in ničesar se ne boj. To ti dajem zavoljo Boga, mogočnega in vzvišenega.’ Dvignila je oči k nebu in rekla: ‘O Bog, če govori resnico, obvaruj ga ognja na tem in onem svetu. Ti zmoreš vse in ti uslišuješ prošnje.’ Pustil sem jo samo in šel odstranit žerjavico iz žerjavnika. Bila je zima in mraz. Tedaj mi je žareč ogorek padel na telo, vendar po moči Boga, mogočnega in vzvišenega, nisem začutil bolečine. Pomislil sem, da je bila njena molitev uslišana. Vzel sem ogorek v dlan in ni me opekel. Stopil sem k njej in rekel: ‘Veseli se, kajti Bog je uslišal tvojo molitev!’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 473. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da ji je kovač rekel: ‘Veseli se, kajti Bog je uslišal tvojo molitev!’ Tedaj je izpustila grižljaj iz roke in rekla: ‘O Bog, kakor si mi pokazal, da se je izpolnila moja želja zanj, in uslišal mojo molitev v njegovo dobro, tako zdaj vzemi mojo dušo, saj ti zmoreš vse.’ In Bog je še tisti hip vzel njeno dušo. Naj se je usmili! O tem dogodku pa je govorila pesem:

Molila je in njen Gospod je njeno prošnjo uslišal, sprejel kesanje zablodelega, ki jo je vabil k sebi. Iz milosti ji je pokazal, da je njena prošnja zanj izpolnjena, in ji naklonil vse, po čemer je hrepenela. Prišla je k njegovim vratom v upanju na dar, zatekla se je k njemu zaradi stiske, ki jo je zadela. On pa se je nagnil k svoji zablodi, se predal poželenju in upal, da doseže svoj cilj. Ni vedel, kaj mu je Bog namenil; kesanje ga je našlo, čeprav ga ni iskal. Božje odločitve so kakor odmerjeni darovi: komur ne pridejo same naproti, ta pride k njim.«