Waltey

Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta bila tako žalostna, ker nista imela otrok, tako žalostna, da tega ni mogoče povedati. Obiskala sta vsa zdravilišča na svetu; zaobljube, romanja, pobožne vaje — poskusila sta prav vse, a nič ni pomagalo. Naposled pa je kraljica vendarle zanosila in rodila hčer. Priredili so veličasten krst in mali princesi za botre izbrali vse vile, ki so jih mogli najti v deželi — našli so jih sedem —, da bi ji vsaka podelila dar, kakor je bila tedaj navada pri vilah, in bi bila princesa tako obdarjena z vsemi popolnostmi, kar si jih je mogoče zamisliti.

Po krstnem obredu se je vsa družba vrnila v kraljevo palačo, kjer je bila za vile pripravljena velika gostija. Pred vsako so postavili razkošen pogrinjek in etui iz čistega zlata, v katerem so bili žlica, vilice in nož iz najfinejšega zlata, okrašeni z diamanti in rubini. A prav ko so vsi sedali za mizo, je vstopila stara vila, ki je niso povabili, saj že več kot petdeset let ni prišla iz svojega stolpa in so mislili, da je mrtva ali začarana. Kralj je ukazal, naj tudi njej pripravijo pogrinjek, vendar ji niso mogli dati zlatega etuija kakor drugim, ker so jih dali izdelati le sedem, za sedem vil. Starka je menila, da jo zaničujejo, in je skozi zobe zamrmrala nekaj groženj. Ena izmed mladih vil, ki je sedela poleg nje, jo je slišala. Ker je presodila, da bi utegnila mali princesi podeliti kak nesrečen dar, se je takoj po gostiji skrila za tapiserijo, da bi spregovorila zadnja in po svojih močeh popravila zlo, ki bi ga storila starka.

Medtem so vile začele princesi podeljevati svoje darove. Najmlajša jo je obdarila s tem, da bo najlepša na svetu; naslednja, da bo bistra kakor angel; tretja, da bo vse, kar bo počela, odlikovala čudovita milina; četrta, da bo izvrstno plesala; peta, da bo pela kakor slavček; šesta pa, da bo do popolnosti obvladala vse vrste glasbil. Ko je prišla na vrsto stara vila, je zmajala z glavo, bolj od jeze kakor od starosti, in rekla, da si bo princesa z vretenom prebodla roko in zaradi tega umrla.

Ob tem strašnem daru je vso družbo spreletela groza in ni bilo nikogar, ki ne bi zajokal. Tedaj je mlada vila stopila izza tapiserije in glasno spregovorila: »Pomirita se, kralj in kraljica, vajina hči ne bo umrla. Res je, da nimam dovolj moči, da bi povsem izničila, kar je storila moja starejša družica. Princesa si bo z vretenom prebodla roko, toda namesto da bi umrla, bo le utonila v globok spanec, ki bo trajal sto let. Ko bodo ta leta minila, bo prišel kraljev sin in jo prebudil.«

Da bi skušal preprečiti nesrečo, ki jo je napovedala starka, je kralj takoj razglasil odlok, s katerim je pod smrtno kaznijo vsem prepovedal presti z vretenom ali imeti vretena doma. Petnajst ali šestnajst let pozneje, ko sta kralj in kraljica odšla v eno svojih letnih rezidenc, je mlada princesa nekega dne tekala po gradu in se iz sobe v sobo vzpenjala vse više, dokler ni prišla prav na vrh grajskega stolpa, v majhno podstrešno izbico. Tam je dobra starka sama predla s preslico. Ta ženička ni nič slišala o kraljevi prepovedi predenja z vretenom.

»Kaj pa delate, dobra žena?« je vprašala princesa. »Predem, lepi otrok,« ji je odgovorila starka, ki je ni poznala. »O, kako je to lepo!« je vzkliknila princesa. »Kako pa to delate? Dajte mi, da poskusim, ali bi šlo tudi meni tako dobro.« Komaj je prijela vreteno, si je z njim prebodla roko in omahnila v nezavest, saj je bila zelo živahna, nekoliko nepremišljena, pa tudi sodba vil je tako določala.

Dobra starka je vsa iz sebe začela klicati na pomoč. Od vseh strani so prihiteli ljudje; princesi so škropili obraz z vodo, ji razrahljali obleko, jo ploskali po dlaneh in ji senčnice natirali z vodo ogrske kraljice, a je z ničimer niso mogli spraviti k zavesti. Tedaj se je kralj, ki je ob hrupu prihitel gor, spomnil napovedi vil. Ker je sprevidel, da se je to moralo zgoditi, saj so tako rekle vile, je ukazal princeso položiti v najlepšo sobano v palači, na posteljo z zlatimi in srebrnimi vezeninami. Tako lepa je bila, da bi jo človek imel za angela, kajti nezavest ni odvzela svežine njeni polti: lica so ji bila rožnata in ustnice kakor korale. Le oči je imela zaprte, slišati pa je bilo njeno tiho dihanje, kar je pričalo, da ni mrtva. Kralj je ukazal, naj jo pustijo mirno spati, dokler ne napoči čas njenega prebujenja. Dobra vila, ki ji je rešila življenje s tem, da jo je obsodila na stoletni spanec, je bila ob princesini nesreči v kraljestvu Mataquin, dvanajst tisoč milj daleč. Toda majhen škrat s sedemmiljskimi škornji jo je v hipu obvestil o vsem; to so bili škornji, s katerimi je človek z enim samim korakom premeril sedem milj. Vila se je nemudoma odpravila na pot in čez uro so jo že videli prihajati v ognjeni kočiji, ki so jo vlekli zmaji. Kralj ji je šel naproti in ji ponudil roko, ko je stopala iz kočije. Odobrila je vse, kar je storil, ker pa je bila zelo preudarna, je pomislila, da bo princesa ob prebujenju v hudi zadregi, če bo povsem sama v tem starem gradu. Zato je storila takole: s svojo paličico se je dotaknila vseh, ki so bili v gradu, razen kralja in kraljice — vzgojiteljic, dvornih gospodičen, sobaric, plemičev, častnikov, dvornih upraviteljev, kuharjev, kuhinjskih pomočnikov, slugev, stražarjev, švicarskih gardistov, pažev in lakajev. Dotaknila se je tudi vseh konj v hlevih in njihovih konjarjev, velikih dvoriščnih psov ter male Pouffe, princesine psičke, ki je ležala poleg nje na postelji. Komaj se jih je dotaknila, so vsi zaspali, da bi se prebudili šele hkrati s svojo gospodarico in ji bili pripravljeni služiti, ko bi jih potrebovala. Zaspali so celo ražnji nad ognjem, polni jerebic in fazanov, pa tudi ogenj sam. Vse to se je zgodilo v hipu: vile pri delu niso izgubljale časa. Kralj in kraljica sta nato poljubila svojega ljubega otroka, ne da bi se prebudil, zapustila grad in razglasila prepoved, da bi se mu kdor koli približal. Ta prepoved niti ni bila potrebna, saj je v četrt ure okoli vsega parka zraslo toliko velikih in majhnih dreves, robidovja in trnja, prepletenega med seboj, da se ne človek ne žival ne bi mogla prebiti skoznje. Videti je bilo le še vrhove grajskih stolpov, pa še te samo od daleč. Nihče ni dvomil, da je bila tudi to vilina čarovnija, s katero je poskrbela, da se princesi med spanjem ne bi bilo treba bati radovednežev.

Čez sto let je sin kralja, ki je tedaj vladal in je bil iz druge rodbine kakor speča princesa, lovil v tistih krajih. Vprašal je, kakšni so stolpi, ki jih vidi nad velikim, zelo gostim gozdom. Vsak mu je odgovoril po tem, kar je slišal. Eni so pravili, da je to star grad, v katerem strašijo duhovi; drugi, da se tam zbirajo vsi čarovniki iz okolice na svojih zborovanjih. Največ pa jih je verjelo, da v njem prebiva ljudožerski velikan, ki tja odnaša vse otroke, kar jih more ujeti, da jih v miru poje, ne da bi mu kdo lahko sledil, saj ima le on moč, da si utre pot skozi gozd. Princ ni vedel, čemu naj verjame, ko je spregovoril star kmet in mu rekel:

»Moj princ, pred več kot petdesetimi leti sem slišal očeta praviti, da je v tem gradu princesa, najlepša na svetu; da mora tam spati sto let in da jo bo prebudil kraljev sin, ki mu je namenjena.«

Ob teh besedah je mladega princa vsega prevzel žar. Brez pomisleka je verjel, da bo prav on srečno končal tako lepo pustolovščino, in gnan od ljubezni ter želje po slavi je sklenil takoj preveriti, kako je s tem. Komaj se je približal gozdu, so se vsa velika drevesa, robidovje in trnje sama od sebe razmaknila, da bi ga spustila skoznje. Stopil je na široko alejo in se napotil proti gradu, ki ga je videl na njenem koncu. Nekoliko ga je presenetilo, ko je opazil, da mu nihče iz spremstva ni mogel slediti, saj so se drevesa spet staknila, brž ko je šel mimo. Kljub temu je nadaljeval pot: mlad in zaljubljen princ je vselej pogumen. Stopil je na veliko zunanje dvorišče, kjer bi ga vse, kar je zagledal, lahko od groze ledeno zmrazilo. Vladala je strašna tišina, povsod ga je spremljala podoba smrti, vsepovsod so ležala telesa ljudi in živali, ki so se zdeli mrtvi. A po nabreklih nosovih in rdečih obrazih švicarskih gardistov je vendarle spoznal, da samo spijo; njihove čaše, v katerih je ostalo še nekaj kapljic vina, so dovolj jasno kazale, da so zaspali med pitjem.

Prečkal je veliko, z marmorjem tlakovano dvorišče, se povzpel po stopnicah in vstopil v stražarnico, kjer so stražarji stali v dveh vrstah, s puškami na ramah, in smrčali na vso moč. Šel je skozi več soban, polnih plemičev in dam, ki so vsi spali, nekateri stoje, drugi sede. Nato je stopil v vso pozlačeno sobo in na postelji, katere zavese so bile odgrnjene na vseh straneh, zagledal najlepši prizor, kar jih je kdaj videl: princeso, ki ji je bilo na videz petnajst ali šestnajst let in katere bleščeča lepota je imela v sebi nekaj svetlega in božanskega. Trepetaje in poln občudovanja je stopil k njej ter pokleknil ob postelji.

Tedaj se je, ker je napočil konec uroka, princesa prebudila. Pogledala ga je z nežnostjo, kakršne ob prvem srečanju ne bi pričakovali, in rekla:

»Ste to vi, moj princ? Dolgo ste me pustili čakati.« Princ, očaran nad temi besedami in še bolj nad tem, kako jih je izrekla, ni vedel, kako naj ji pokaže svoje veselje in hvaležnost. Zagotovil ji je, da jo ljubi bolj kakor samega sebe. Njegove besede so bile zmedene in zato so ji bile še bolj všeč: malo zgovornosti, veliko ljubezni. Bil je bolj v zadregi kakor ona in temu se ne gre čuditi; ona je imela čas premisliti, kaj mu bo rekla, saj je precej verjetno — čeprav zgodba o tem nič ne pove —, da ji je dobra vila med tako dolgim spanjem naklonila prijetne sanje. Nazadnje sta se pogovarjala že štiri ure, pa si še nista povedala niti polovice tega, kar sta si imela povedati.

Medtem se je s princeso prebudila vsa palača. Vsak se je lotil svojega dela in ker niso bili vsi zaljubljeni, so umirali od lakote. Glavna dvorna dama, ki se ji je mudilo prav tako kakor drugim, je postala nestrpna in princesi glasno povedala, da je večerja na mizi. Princ je princesi pomagal vstati. Bila je povsem oblečena, in to zelo razkošno, vendar se je dobro pazil, da ji ne bi rekel, da je oblečena kakor njegova babica in da nosi visok, trd ovratnik; zaradi tega ni bila nič manj lepa.

Odšla sta v zrcalni salon in tam večerjala, streglo pa jima je princesino dvorno osebje. Violine in oboe so igrale stare, a izvrstne skladbe, čeprav jih že skoraj sto let niso več izvajali. Po večerji ju je glavni dvorni duhovnik brez odlašanja poročil v grajski kapeli, glavna dvorna dama pa je zagrnila zavese okoli njune postelje. Spala sta le malo: princesa spanja ni prav zelo potrebovala, princ pa jo je že zjutraj zapustil in se vrnil v mesto, kjer je njegov oče gotovo že skrbel zanj. Povedal mu je, da se je med lovom izgubil v gozdu in prespal v koči nekega oglarja, ki mu je dal jesti črn kruh in sir. Njegov oče kralj, ki je bil dobrodušen mož, mu je verjel; mati pa ni bila tako prepričana. Ko je videla, da hodi skoraj vsak dan na lov in da ima vedno pri roki kak izgovor, kadar dve ali tri noči ne prespi doma, ni več dvomila, da ima neko ljubezensko zvezo. S princeso je namreč živel več kot dve leti in imel z njo dva otroka: prva je bila hčerka, ki so ji dali ime Aurore, drugi pa sin, ki so ga poimenovali Jour, ker je bil videti še lepši od sestrice.

Kraljica je sinu večkrat rekla, da si mora človek v življenju privoščiti srečo, da bi ga tako pripravila do priznanja, a nikoli si ji ni drznil zaupati svoje skrivnosti. Čeprav jo je ljubil, se je je bal, saj je bila iz rodu ljudožerskih velikanov, kralj pa se je z njo poročil le zaradi njenega velikega bogastva. Na dvoru so celo šepetali, da ima ljudožerska nagnjenja in da se komaj premaga, da ne plane na majhne otroke, kadar jih vidi iti mimo. Zato princ nikoli ni hotel ničesar povedati.

Ko pa je kralj umrl, kar se je zgodilo po dveh letih, in je princ postal gospodar, je javno razglasil svojo poroko ter se z vsem kraljevskim sijajem odpravil v grad po svojo ženo kraljico. Priredili so ji veličasten sprejem v prestolnici, kamor je vstopila z otrokoma ob sebi.

Nekaj časa pozneje se je kralj odpravil v vojno proti svojemu sosedu, cesarju Cantalabuttu. Vladanje kraljestvu je prepustil kraljici materi in ji svojo ženo ter otroka še posebej položil na srce. V vojni naj bi ostal vse poletje. Brž ko je odšel, je kraljica mati poslala snaho in njena otroka v podeželsko hišo sredi gozdov, da bi laže potešila svojo grozljivo slo. Nekaj dni pozneje je odšla tja tudi sama in nekega večera rekla svojemu dvornemu upravitelju: »Jutri hočem za kosilo pojesti malo Aurore.«

»O, gospa!« je vzkliknil dvorni upravitelj. »Tako hočem,« je rekla kraljica — in to s tonom ljudožerke, ki si želi svežega mesa —, »in pojesti jo hočem z omako Robert.«

Ubogi mož je dobro vedel, da se z ljudožerko ni šaliti, zato je vzel svoj veliki nož in šel v sobo male Aurore. Tedaj je bila stara štiri leta in mu je smeje priskakljala naproti, se mu vrgla okoli vratu ter ga prosila za sladkarije. Zajokal je, nož mu je padel iz rok, nato pa je šel na gospodarsko dvorišče, zaklal jagnje in ga pripravil s tako dobro omako, da mu je gospodarica zagotovila, da še nikoli ni jedla ničesar tako slastnega. Malo Aurore je medtem odnesel k svoji ženi, da jo je skrila v njunem bivališču na koncu gospodarskega dvorišča. Čez osem dni je hudobna kraljica rekla dvornemu upravitelju: »Za večerjo hočem pojesti malega Joura.« Ni ugovarjal, odločen, da jo prevara kakor prvič. Šel je po malega Joura in ga našel z majhnim floretom v roki, kako se mečuje z veliko opico, čeprav je imel komaj tri leta. Odnesel ga je svoji ženi, ki ga je skrila k mali Aurore, namesto njega pa pripravil nežnega kozlička, ki se je ljudožerki zdel nadvse okusen.

Dotlej je šlo vse prav dobro, toda nekega večera je hudobna kraljica rekla dvornemu upravitelju: »Kraljico hočem pojesti z enako omako kakor njena otroka.« Tedaj je ubogi dvorni upravitelj obupal, da bi jo mogel še enkrat prevarati. Mlada kraljica je imela že več kot dvajset let, če niso šteli stotih let, ki jih je prespala. Njena koža je bila nekoliko trda, čeprav lepa in bela; kako naj bi med živalmi našel katero s tako trdim mesom? Da bi si rešil življenje, je sklenil kraljici prerezati vrat. Povzpel se je v njeno sobo, odločen, da opravi z enim samim zamahom. Prisilil se je v bes in z bodalom v roki vstopil v sobano mlade kraljice. Vendar je ni hotel presenetiti, zato ji je nadvse spoštljivo povedal, kakšen ukaz je prejel od kraljice matere.

»Storite to, storite,« mu je rekla in mu ponudila vrat. »Izpolnite ukaz, ki ste ga dobili. Spet bom videla svoja otroka, svoja uboga otroka, ki sem ju tako ljubila.« Mislila je namreč, da sta mrtva, odkar so ju odpeljali, ne da bi ji kar koli povedali.

»Ne, ne, gospa,« ji je odgovoril ubogi dvorni upravitelj, ves ganjen. »Ne boste umrli, pa vendar boste spet videli svoja ljuba otroka. Toda videli ju boste pri meni, kjer sem ju skril. Kraljico bom še enkrat prevaral in ji namesto vas pripravil mlado košuto.«

Takoj jo je odpeljal v svoje bivališče. Tam jo je pustil, da je objemala otroka in jokala z njima, sam pa je šel pripravit košuto, ki jo je kraljica za večerjo pojedla z enakim tekom, kakor da bi bila mlada kraljica. S svojo krutostjo je bila nadvse zadovoljna in se je pripravljala, da bo kralju ob vrnitvi povedala, kako so stekli volkovi požrli njegovo ženo in oba otroka.

Nekega večera, ko je kakor po navadi blodila po grajskih in gospodarskih dvoriščih ter vohljala za svežim mesom, je iz pritlične sobe zaslišala jok malega Joura. Njegova mati kraljica ga je hotela dati našeškati, ker je bil poreden, in slišala je tudi malo Aurore, ki je prosila, naj bratu odpusti. Ljudožerka je prepoznala glas kraljice in njenih otrok. Besna, ker so jo prevarali, je že naslednje jutro s strašnim glasom, ob katerem so vsi trepetali, ukazala, naj na sredo dvorišča prinesejo veliko kad. Dala jo je napolniti s krastačami, gadi, goži in drugimi kačami, da bi vanjo vrgli kraljico in njena otroka, dvornega upravitelja, njegovo ženo in služkinjo. Ukazala je, naj jih pripeljejo z rokami, zvezanimi za hrbtom. Že so stali tam in rablji so se pripravljali, da jih vržejo v kad, ko je na dvorišče prijezdil kralj, ki ga niso pričakovali tako zgodaj. Potoval je s poštnimi konji in ves osupel vprašal, kaj pomeni ta grozljivi prizor. Nihče mu ni upal povedati, tedaj pa se je ljudožerka, besna zaradi tega, kar je videla, sama vrgla na glavo v kad. Gnusne živali, ki jih je dala spraviti vanjo, so jo v hipu požrle. Kralja je to vendarle užalostilo, saj je bila njegova mati, a je ob svoji lepi ženi in otrocih kmalu našel tolažbo.

NAUK Malo počakati na moža, ki je bogat, postaven, ljubezniv in blag, je čisto naravna stvar. A sto let čakati in ves ta čas prespati — dandanes ni več žene, ki bi spala tako mirno.

Pravljica nam hoče tudi povedati, da prijetne zakonske vezi pogosto niso nič manj srečne, če se sklenejo pozneje, in da s čakanjem ničesar ne izgubimo.

A ženske si s tolikšnim žarom želijo zakonske zvestobe, da nimam ne moči ne srca, da bi jim pridigal ta nauk.

Izvirnik

LA BELLE

AU BOIS

DORMANT

CONTE

Il estoit une fois un Roi & une Reine qui estoient si faschez de n’avoir point d’enfans, si faschez qu’on ne sçauroit dire. Ils allerent à toutes les eaux du monde : vœux, pelerinages, menuës devotions, tout fut mis en œuvre, & rien n’y faisoit. Enfin, pourtant, la Reine devint grosse, & accoucha d’une fille ; on fit un beau Baptesme ; on donna pour Maraines à la petite Princesse toutes les Fées qu’on pust trouver dans le Païs (il s’en trouva sept), afin que, chacune d’elles luy faisant un don, comme c’estoit la coustume des Fées en ce temps-là, la Princesse eust, par ce moyen, toutes les perfections imaginables.

Aprés les ceremonies du Baptesme, toute la compagnie revint au Palais du Roi, où il y avoit un grand festin pour les Fées. On mit devant chacune d’elles un couvert magnifique, avec un estui d’or massif où il y avoit une cuillier, une fourchette, & un couteau de fin or, garnis de diamants & de rubis. Mais, comme chacun prenoit sa place à table, on vit entrer une vieille Fée, qu’on n’avait point priée, parce qu’il y avait plus de cinquante ans qu’elle n’estoit sortie d’une Tour, & qu’on la croyoit morte ou enchantée. Le Roi lui fit donner un couvert ; mais il n’y eut pas moyen de lui donner un estuy d’or massif, comme aux autres, parce que l’on n’en avoit fait faire que sept pour les sept Fées. La vieille crût qu’on la méprisait, & grommela quelques menaces entre ses dents. Une des jeunes Fées qui se trouva auprés d’elle, l’entendit, et, jugeant qu’elle pourroit donner quelque fâcheux don à la petite princesse, alla dés qu’on fut sorti de table, se cacher derriere la tapisserie, afin de parler la derniere, & de pouvoir réparer, autant qu’il luy seroit possible, le mal que la vieille aurait fait.

Cependant les Fées commencerent à faire leurs dons à la Princesse. La plus jeune luy donna pour don qu’elle seroit la plus belle personne du monde, celle d’aprés qu’elle auroit de l’esprit comme un Ange, la troisiéme qu’elle auroit une grace admirable à tout ce qu’elle feroit ; la quatriéme qu’elle danseroit parfaitement bien, la cinquiéme qu’elle chanteroit comme un Rossignol, & la sixiéme, qu’elle joüeroit

de toutes sortes d’instrumens dans la derniere perfection. Le rang de la vieille Fée estant venu, elle dit, en branlant la teste, encore plus de dépit que de vieillesse, que la Princesse se perceroit la main d’un fuseau & qu’elle en mourroit.

Ce terrible don fit fremir toute la compagnie, & il n’y eut personne qui ne pleurât. Dans ce moment, la jeune Fée sortit de derriere la tapisserie, dit tout haut ces paroles : Rassurez-vous, Roi & Reine, vostre fille n’en mourra pas. Il est vrai que je n’ay pas assez de puissance pour défaire entierement ce que mon ancienne a fait. La Princesse se percera la main d’un fuseau ; mais, au lieu d’en mourir, elle tombera seulement dans un profond sommeil qui durera cent ans, au bout desquels le fils d’un Roi viendra la réveiller.

Le Roi, pour tâcher d’éviter le malheur annoncé par la vieille, fit publier aussi tost un Edit par lequel il deffendoit à toutes personnes de filer au fuseau, ny d’avoir des fuseaux chez soy, sur peine de la vie. Au bout de quinze ou seize ans, le Roi & la Reine estant allez à une de leurs Maisons de plaisance, il arriva que la jeune Princesse, courant un jour dans le Château, & montant de chambre en chambre, alla jusqu’au haut d’un Donjon dans un petit galletas, où une bonne Vieille estoit seule à filer sa quenoüille. Cette bonne femme n’avoit point ouï parler des deffenses que le roi avoit faites de filer au fuseau.

Que faites-vous là, ma bonne femme ? dit la Princesse,

Je file, ma belle enfant, luy répondit la vieille, qui ne la connoissoit pas.

Ha ! que cela est joli, reprit la Princesse ; comment faites-vous ? donnez-moy que je voye si j’en ferois bien autant. Elle n’eust pas plutost pris le fuseau, que, comme elle estoit fort vive, un peu estourdie, & que d’ailleurs l’Arrest des Fées l’ordonnoit ainsi, elle s’en perça la main & tomba évanouie.

La bonne vieille, bien embarrassée, crie au secours : on vient de tous costez ; on jette de l’eau au visage de la princesse, on la délasse, on luy frappe dans les mains, on luy frotte les tempes avec de l’eau de la Reine de Hongrie ; mais rien ne la faisoit revenir. Alors le Roy, qui estoit monté au bruit, se souvint de la prédiction des fées, et, jugeant bien qu’il falloit que cela arrivast, puisque les Fées l’avoient dit, fit mettre la Princesse dans le plus bel appartement du Palais, sur un lit en broderie d’or & d’argent. On eût dit d’un Ange, tant elle estoit belle : car son évanouissement n’avoit pas osté les couleurs vives de son teint : ses joues estoient incarnates, & ses levres comme du corail ; elle avoit seulement les yeux fermez, mais on l’entendoit respirer doucement : ce qui faisoit voir qu’elle n’estoit pas morte. Le Roi ordonna qu’on la laissast dormir en repos, jusqu’à ce que son heure de se réveiller fust venue. La bonne Fée qui luy avoit sauvé la vie en la condamnant à dormir cent ans estoit dans le Royaume de Mataquin, à douze mille lieuës de là, lorsque l’accident arriva à la Princesse ; mais elle en fut avertie en un instant par un petit Nain qui avoit des bottes de sept lieues (c’estoit des bottes avec lesquelles on faisoit sept lieues d’une seule enjambée). La Fée partit aussi tost, & on la vit, au bout d’une heure, arriver dans un chariot tout de feu, traisné par des dragons. Le Roi luy alla presenter la main à la descente du chariot. Elle approuva tout ce qu’il avoit fait ; mais, comme elle estoit grandement prévoyante, elle pensa que, quand la Princesse viendrait à se réveiller, elle seroit bien embarassée toute seule dans ce vieux château : voicy ce qu’elle fit. Elle toucha de sa baguette tout ce qui estoit dans ce Chasteau (hors le Roi & la Reine) : Gouvernantes, Filles-d’Honneur, Femmes-de-Chambre, Gentils-Hommes, Officiers, Maistres d’Hostel, Cuisiniers, Marmitons, Galopins, Gardes, Suisses, Pages, Valets-de-pied ; elle toucha aussi tous les chevaux qui estoient dans les Ecuries, avec les Palfreniers, les gros mâtins de basse-cour, & la petite Pouffe, petite chienne de la Princesse, qui estoit auprés d’elle sur son lit. Dés qu’elle les eust touchez, ils s’endormirent tous, pour ne se réveiller qu’en mesme temps que leur Maistresse, afin d’estre tout prests à la servir quand elle en auroit besoin : les broches mêmes qui estoient au feu, toutes pleines de perdrix & de faysans, s’endormirent, & le feu aussi. Tout cela se fit en un moment : les Fées n’estoient pas longues à leur besogne. Alors le Roi & la Reine aprés avoir baisé leur chere enfant sans qu’elle s’éveillast, sortirent du chasteau, & firent publier des deffenses à qui que ce soit d’en approcher. Ces deffenses n’estoient pas necessaires, car il crut dans un quart d’heure tout au tour du parc une si grande quantité de grands arbres & de petits, de ronces & d’épines entrelassées les unes dans les autres, que beste ny homme n’y auroit pû passer : en sorte qu’on ne voyoit plus que le haut des Tours du Chasteau, encore n’estoit-ce que de bien loin. On ne douta point que la fée n’eust encore fait là un tour de son métier, afin que la Princesse, pendant qu’elle dormiroit, n’eust rien à craindre des Curieux.

Au bout de cent ans, le fils du roi qui regnoit alors, & qui estoit d’une autre famille que la princesse endormie, estant allé à la chasse de ce costé-là, demanda ce que c’estoit que des Tours qu’il voyoit au-dessus d’un grand bois fort épais, chacun luy répondit selon qu’il en avoit ouï parler. Les uns disoient que c’estoit un vieux Château où il revenoit des Esprits ; les autres, que tous les Sorciers de la Contrée y faisoient leur sabbat. La plus commune opinion estoit qu’un Ogre y demeuroit, & que là il emportoit tous les enfans qu’il pouvoit attraper, pour les pouvoir manger à son aise & sans qu’on le pust suivre, ayant seul le pouvoir de se faire un passage au travers du bois. Le prince ne sçavoit qu’en croire, lors qu’un vieux Paysan prit la parole & luy dit :

Mon Prince, il y a plus de cinquante ans que j’ay ouï dire à mon pere qu’il y avoit dans ce Chasteau une Princesse, la plus belle du monde ; qu’elle y devoit dormir cent ans, & qu’elle seroit réveillée par le fils d’un Roi, à qui elle estoit reservée.

Le jeune Prince à ce discours se sentit tout de feu ; il crut sans balancer qu’il mettroit fin à une si belle avanture, & poussé par l’amour & par la gloire, il résolut de voir sur le champ ce qui en estoit. À peine s’avança-t-il vers le bois que tous ces grands arbres, ces ronces, & ces épines s’écarterent d’elles-mesmes pour le laisser passer : il marche vers le Chasteau qu’il voyoit au bout d’une grande avenuë où il entra, & ce qui le surprit un peu, il vit que personne de ses gens ne l’avoit pû suivre, parce que les arbres s’estoient rapprochez dés qu’il avoit esté passé. Il ne laissa pas de continuer son chemin : un Prince jeune & amoureux est toûjours vaillant. Il entra dans une grande avancour, où tout ce qu’il vit d’abord estoit capable de le glacer de crainte : c’estoit un silence affreux, l’image de la mort s’y presentoit par tout, & ce n’estoit que des corps étendus d’hommes & d’animaux, qui paroissoient morts. Il reconnut pourtant bien au nez bourgeonnez & à la face vermeille des Suisses, qu’ils n’estoient qu’endormis, & leurs tasses où il y avoit encore quelques goutes de vin, montroient assez qu’ils s’estoient endormis en beuvant.

Il passe une grande cour pavée de marbre, il monte l’escalier, il entre dans la salle des Gardes qui estoient rangez en haye, la carabine sur l’épaule, & ronflans de leur mieux. Il traverse plusieurs chambres pleines de Gentilshommes & de Dames, dormans tous, les uns debout, les autres assis ; il entre dans une chambre toute dorée, & il vit sur un lit, dont les rideaux estoient ouverts de tous côtez, le plus beau spectacle qu’il eut jamais veu : Une Princesse qui paroissoit avoir quinze ou seize ans, & dont l’éclat resplendissant avoit quelque chose de lumineux & de divin. Il s’approcha en tremblant & en admirant, & se mit à genoux auprés d’elle.

Alors, comme la fin de l’enchantement estoit venuë, la Princesse s’éveilla ; & le regardant avec des yeux plus tendres qu’une premiere veuë ne sembloit le permettre ;

est ce vous, mon Prince, luy dit-elle ; vous vous estes bien fait attendre. Le Prince charmé de ces paroles, & plus encore de la maniere dont elles estoient dites, ne sçavoit comment luy témoigner sa joye & sa reconnoissance ; il l’assura qu’il l’aimoit plus que luy-mesme. Ses discours furent mal rangez, ils en plurent davantage, peu d’éloquence, beaucoup d’amour : il estoit plus embarassé qu’elle, & l’on ne doit pas s’en estonner ; elle avoit eu le temps de songer à ce qu’elle auroit à luy dire, car il y a apparence (l’Histoire n’en dit pourtant rien) que la bonne fée pendant un si long sommeil, lui avoit procuré le plaisir des songes agreables. Enfin il y avoit quatre heures qu’ils se parloient, & ils ne s’estoient pas encore dit la moitié des choses qu’ils avoient à se dire.

Cependant tout le Palais s’estoit réveillé avec la Princesse : chacun songeoit à faire sa charge, & comme ils n’estoient pas tous amoureux, ils mouroient de faim. La Dame d’honneur, pressée comme les autres, s’impatienta, & dit tout haut à la Princesse que la viande estoit servie. Le Prince aida la princesse à se lever : elle estoit tout habillée, & fort magnifiquement ; mais il garda bien de luy dire qu’elle estoit habillée comme ma mere grand, & qu’elle avoit un collet monté, elle n’en estoit pas moins belle.

Ils passerent dans un salon de miroirs, & y souperent, servis par les Officiers de la Princesse. Les Violons & les Hautbois joüerent de vieilles pieces, mais excellentes, quoyqu’il y eut prés de cent ans qu’on ne les joüast plus ; & aprés soupé, sans perdre de temps, le grand Aumonier les maria dans la Chapelle du Chasteau, & la Dame-d’honneur leur tira le rideau. Ils dormirent peu : la Princesse n’en avoit pas grand besoin, & le Prince la quitta dès le matin pour retourner à la Ville, où son pere devait estre en peine de luy : le Prince luy dit qu’en chassant il s’estait perdu dans la forest, & qu’il avait couché dans la hutte d’un Charbonnier, qui luy avoit fait manger du pain noir & du fromage. Le Roi son pere qui estoit bon-homme, le crut ; mais sa Mere n’en fut pas bien persuadée, & voyant qu’il alloit presque tous les jours à la chasse, & qu’il avoit toûjours une raison en main pour s’excuser quand il avoit couché deux ou trois nuits dehors, elle ne douta plus qu’il n’eut quelque amourette : car il vêcut avec la Princesse plus de deux ans entiers, & en eut deux enfans, dont le premier qui fut une fille, fut nommée l’Aurore, & le second un fils, qu’on nomma le Jour, parce qu’il paroissoit encore plus beau que sa sœur.

La Reine dit plusieurs fois à son fils, pour le faire expliquer, qu’il falloit se contenter dans la vie, mais il n’osa jamais se fier à elle de son secret ; il la craignoit quoy qu’il l’aimast, car elle estoit de race Ogresse, & le Roi ne l’avoit épousée qu’à cause de ses grands biens. On disoit même tout bas à la Cour qu’elle avoit les inclinations des Ogres, & qu’en voyant passer de petits enfans, elle avoit toutes les peines du monde à se retenir de se jeter sur eux ; ainsi le Prince ne voulut jamais rien dire.

Mais, quand le Roy fut mort, ce qui arriva au bout de deux ans, & qu’il se vit le maistre, il declara publiquement son Mariage, & alla en grande ceremonie querir la Reine sa femme dans son Chasteau. On luy fit une entrée magnifique dans la Ville Capitale, où elle entra au milieu de ses deux enfans.

Quelque temps aprés, le Roi alla faire la guerre à l’Empereur Cantalabutte, son voisin. Il laissa la Regence du royaume à la Reine sa mere, & luy recommanda fort sa femme & ses enfans : il devoit estre à la guerre tout l’Esté ; et, dés qu’il fut parti, la Reine-Mere envoya sa bru & ses enfans à une maison de campagne dans les bois, pour pouvoir plus aisément assouvir son horrible envie. Elle y alla quelques jours aprés, & dit un soir à son Maistre d’Hostel, je veux manger demain à mon dîner la petite Aurore.

Ah ! Madame, dit le Maistre-d’Hostel, je le veux, dit la Reine (& elle le dit d’un ton d’Ogresse qui a envie de manger de la chair fraische), & je la veux manger à la Sausse-robert.

Ce pauvre homme, voyant bien qu’il ne falloit pas se joüer à une Ogresse, prit son grand cousteau, & monta à la chambre de la petite Aurore : elle avoit pour lors quatre ans, & vint en sautant & en riant se jetter à son col, & luy demander du bon bon. Il se mit à pleurer, le couteau luy tomba des mains, & il alla dans la basse cour couper la gorge à un petit agneau, & luy fit une si bonne sausse que sa maistresse l’assura qu’elle n’avoit jamais rien mangé de si bon. Il avoit emporté en même temps la petite Aurore, & l’avoit donnée à sa femme, pour la cacher dans le logement qu’elle avoit au fond de la basse-cour. Huit jours après, la méchante Reine dit à son Maistre-d’Hostel, je veux manger à mon souper le petit Jour : il ne répliqua pas, résolu de la tromper comme l’autre fois ; il alla chercher le petit Jour, & le trouva avec un petit fleuret à la main, dont il faisoit des armes avec un gros Singe : il n’avoit pourtant que trois ans. Il le porta à sa femme, qui le cacha avec la petite Aurore, & donna à la place du petit Jour, un petit chevreau fort tendre, que l’Ogresse trouva admirablement bon.

Cela estoit fort bien allé jusque là, mais un soir cette méchante reine dit au Maistre-d’Hostel, je veux manger la Reine à la mesme sausse que ses enfans. Ce fut alors que le pauvre Maistre-d’Hostel desespera de la pouvoir encore tromper. La jeune reine avoit vingt ans passez, sans compter les cent ans qu’elle avoit dormi : sa peau estoit un peu dure, quoyque belle & blanche ; & le moyen de trouver dans la Menagerie une beste aussi dure que cela : il prit la resolution, pour sauver sa vie, de couper la gorge à la reine, & monta dans sa chambre, dans l’intention de n’en pas faire à deux fois ; il s’excitoit à la fureur, & entra le poignard à la main dans la chambre de la jeune Reine : il ne voulut pourtant point la surprendre, & il luy dit avec beaucoup de respect, l’ordre qu’il avoit receu de la Reine-Mere.

Faites, faites, luy dit-elle en luy tendant le col ; executez l’ordre qu’on vous a donné ; j’irai revoir mes enfans, mes pauvres enfans, que j’ay tant aimez : elle les croyoit morts depuis qu’on les avoit enlevez sans luy rien dire.

Non, non, Madame, lui répondit le pauvre Maistre d’Hostel tout attendri, vous ne mourrez point, & vous ne laisserez pas d’aller revoir vos chers enfans ; mais ce sera chez moy où je les ay cachez, & je tromperay encore la Reine, en luy faisant manger une jeune biche en vostre place.

Il la mena aussi-tost à sa chambre, où la laissant embrasser ses enfans & pleurer avec eux : il alla accommoder une biche, que la reine mangea à son soupé, avec le même appetit que si c’eut esté la jeune reine. Elle estoit bien contente de sa cruauté, & elle se préparoit à dire au Roi à son retour, que des loups enragez avoient mangez la Reine sa femme & ses deux enfans.

Un soir qu’elle rodoit à son ordinaire, dans les cours & basses-cours du chasteau pour y halener quelque viande fraische, elle entendit dans une salle basse le petit Jour qui pleuroit, parce que la Reine sa mere le vouloit faire foüetter, à cause qu’il avoit esté méchant, & elle entendit aussi la petite Aurore qui demandoit pardon pour son frere. L’Ogresse reconnut la voix de la Reine & de ses enfans, et, furieuse d’avoir esté trompée, elle commande, dés le lendemain matin, avec une voix épouvantable, qui faisoit trembler tout le monde, qu’on apportast au milieu de la cour une grande cuve, qu’elle fit remplir de crapaux, de viperes, de couleuvres & de serpens, pour y faire jetter la Reine & ses enfans, le Maistre d’Hostel, sa femme & sa servante ; elle avoit donné ordre de les amener les mains liées derriere le dos. Ils estoient là, & les bourreaux se preparoient à les jetter dans la cuve, lorsque le Roi qu’on n’attendoit pas sitost, entra dans la cour, à cheval ; il estoit venu en poste & demanda tout estonné ce que vouloit dire cet horrible spectacle. Personne n’osoit l’en instruire, quand l’Ogresse, enragée de voir ce qu’elle voyoit, se jeta elle-mesme la teste la premiere dans la cuve, & fut devorée en un instant par les vilaines bestes qu’elle y avoit fait mettre. Le roi ne laissa pas d’en estre fasché, elle estoit sa mere, mais il s’en consola bientost avec sa belle femme & ses enfans.

MORALITÉ

Attendre quelque temps pour avoir un Époux

Riche, bien-fait, galant & doux,

La chose est assez naturelle :

Mais l’attendre cent ans, & toûjours en dormant,

On ne trouve plus de femelle

Qui dormist si tranquillement.

La Fable semble encor vouloir nous faire entendre

Que souvent de l’Hymen les agreables nœuds,

Pour estre differez, n’en sont pas moins heureux,

Et qu’on ne perd rien pour attendre.

Mais le sexe avec tant d’ardeur

Aspire à la foy conjugale

Que je n’ay pas la force ny le cœur

De luy prescher cette morale.

Nalagam bralnik