Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta bila tako žalostna, ker nista imela otrok, tako žalostna, da tega ni mogoče povedati. Obiskala sta vsa zdravilišča na svetu; zaobljube, romanja, pobožne vaje — poskusila sta prav vse, a nič ni pomagalo. Naposled pa je kraljica vendarle zanosila in rodila hčer. Priredili so veličasten krst in mali princesi za botre izbrali vse vile, ki so jih mogli najti v deželi — našli so jih sedem —, da bi ji vsaka podelila dar, kakor je bila tedaj navada pri vilah, in bi bila princesa tako obdarjena z vsemi popolnostmi, kar si jih je mogoče zamisliti.

Po krstnem obredu se je vsa družba vrnila v kraljevo palačo, kjer je bila za vile pripravljena velika gostija. Pred vsako so postavili razkošen pogrinjek in etui iz čistega zlata, v katerem so bili žlica, vilice in nož iz najfinejšega zlata, okrašeni z diamanti in rubini. A prav ko so vsi sedali za mizo, je vstopila stara vila, ki je niso povabili, saj že več kot petdeset let ni prišla iz svojega stolpa in so mislili, da je mrtva ali začarana. Kralj je ukazal, naj tudi njej pripravijo pogrinjek, vendar ji niso mogli dati zlatega etuija kakor drugim, ker so jih dali izdelati le sedem, za sedem vil. Starka je menila, da jo zaničujejo, in je skozi zobe zamrmrala nekaj groženj. Ena izmed mladih vil, ki je sedela poleg nje, jo je slišala. Ker je presodila, da bi utegnila mali princesi podeliti kak nesrečen dar, se je takoj po gostiji skrila za tapiserijo, da bi spregovorila zadnja in po svojih močeh popravila zlo, ki bi ga storila starka.

Medtem so vile začele princesi podeljevati svoje darove. Najmlajša jo je obdarila s tem, da bo najlepša na svetu; naslednja, da bo bistra kakor angel; tretja, da bo vse, kar bo počela, odlikovala čudovita milina; četrta, da bo izvrstno plesala; peta, da bo pela kakor slavček; šesta pa, da bo do popolnosti obvladala vse vrste glasbil. Ko je prišla na vrsto stara vila, je zmajala z glavo, bolj od jeze kakor od starosti, in rekla, da si bo princesa z vretenom prebodla roko in zaradi tega umrla.

Ob tem strašnem daru je vso družbo spreletela groza in ni bilo nikogar, ki ne bi zajokal. Tedaj je mlada vila stopila izza tapiserije in glasno spregovorila: »Pomirita se, kralj in kraljica, vajina hči ne bo umrla. Res je, da nimam dovolj moči, da bi povsem izničila, kar je storila moja starejša družica. Princesa si bo z vretenom prebodla roko, toda namesto da bi umrla, bo le utonila v globok spanec, ki bo trajal sto let. Ko bodo ta leta minila, bo prišel kraljev sin in jo prebudil.«

Da bi skušal preprečiti nesrečo, ki jo je napovedala starka, je kralj takoj razglasil odlok, s katerim je pod smrtno kaznijo vsem prepovedal presti z vretenom ali imeti vretena doma. Petnajst ali šestnajst let pozneje, ko sta kralj in kraljica odšla v eno svojih letnih rezidenc, je mlada princesa nekega dne tekala po gradu in se iz sobe v sobo vzpenjala vse više, dokler ni prišla prav na vrh grajskega stolpa, v majhno podstrešno izbico. Tam je dobra starka sama predla s preslico. Ta ženička ni nič slišala o kraljevi prepovedi predenja z vretenom.

»Kaj pa delate, dobra žena?« je vprašala princesa. »Predem, lepi otrok,« ji je odgovorila starka, ki je ni poznala. »O, kako je to lepo!« je vzkliknila princesa. »Kako pa to delate? Dajte mi, da poskusim, ali bi šlo tudi meni tako dobro.« Komaj je prijela vreteno, si je z njim prebodla roko in omahnila v nezavest, saj je bila zelo živahna, nekoliko nepremišljena, pa tudi sodba vil je tako določala.

Dobra starka je vsa iz sebe začela klicati na pomoč. Od vseh strani so prihiteli ljudje; princesi so škropili obraz z vodo, ji razrahljali obleko, jo ploskali po dlaneh in ji senčnice natirali z vodo ogrske kraljice, a je z ničimer niso mogli spraviti k zavesti. Tedaj se je kralj, ki je ob hrupu prihitel gor, spomnil napovedi vil. Ker je sprevidel, da se je to moralo zgoditi, saj so tako rekle vile, je ukazal princeso položiti v najlepšo sobano v palači, na posteljo z zlatimi in srebrnimi vezeninami. Tako lepa je bila, da bi jo človek imel za angela, kajti nezavest ni odvzela svežine njeni polti: lica so ji bila rožnata in ustnice kakor korale. Le oči je imela zaprte, slišati pa je bilo njeno tiho dihanje, kar je pričalo, da ni mrtva. Kralj je ukazal, naj jo pustijo mirno spati, dokler ne napoči čas njenega prebujenja. Dobra vila, ki ji je rešila življenje s tem, da jo je obsodila na stoletni spanec, je bila ob princesini nesreči v kraljestvu Mataquin, dvanajst tisoč milj daleč. Toda majhen škrat s sedemmiljskimi škornji jo je v hipu obvestil o vsem; to so bili škornji, s katerimi je človek z enim samim korakom premeril sedem milj. Vila se je nemudoma odpravila na pot in čez uro so jo že videli prihajati v ognjeni kočiji, ki so jo vlekli zmaji. Kralj ji je šel naproti in ji ponudil roko, ko je stopala iz kočije. Odobrila je vse, kar je storil, ker pa je bila zelo preudarna, je pomislila, da bo princesa ob prebujenju v hudi zadregi, če bo povsem sama v tem starem gradu. Zato je storila takole: s svojo paličico se je dotaknila vseh, ki so bili v gradu, razen kralja in kraljice — vzgojiteljic, dvornih gospodičen, sobaric, plemičev, častnikov, dvornih upraviteljev, kuharjev, kuhinjskih pomočnikov, slugev, stražarjev, švicarskih gardistov, pažev in lakajev. Dotaknila se je tudi vseh konj v hlevih in njihovih konjarjev, velikih dvoriščnih psov ter male Pouffe, princesine psičke, ki je ležala poleg nje na postelji. Komaj se jih je dotaknila, so vsi zaspali, da bi se prebudili šele hkrati s svojo gospodarico in ji bili pripravljeni služiti, ko bi jih potrebovala. Zaspali so celo ražnji nad ognjem, polni jerebic in fazanov, pa tudi ogenj sam. Vse to se je zgodilo v hipu: vile pri delu niso izgubljale časa. Kralj in kraljica sta nato poljubila svojega ljubega otroka, ne da bi se prebudil, zapustila grad in razglasila prepoved, da bi se mu kdor koli približal. Ta prepoved niti ni bila potrebna, saj je v četrt ure okoli vsega parka zraslo toliko velikih in majhnih dreves, robidovja in trnja, prepletenega med seboj, da se ne človek ne žival ne bi mogla prebiti skoznje. Videti je bilo le še vrhove grajskih stolpov, pa še te samo od daleč. Nihče ni dvomil, da je bila tudi to vilina čarovnija, s katero je poskrbela, da se princesi med spanjem ne bi bilo treba bati radovednežev.

Čez sto let je sin kralja, ki je tedaj vladal in je bil iz druge rodbine kakor speča princesa, lovil v tistih krajih. Vprašal je, kakšni so stolpi, ki jih vidi nad velikim, zelo gostim gozdom. Vsak mu je odgovoril po tem, kar je slišal. Eni so pravili, da je to star grad, v katerem strašijo duhovi; drugi, da se tam zbirajo vsi čarovniki iz okolice na svojih zborovanjih. Največ pa jih je verjelo, da v njem prebiva ljudožerski velikan, ki tja odnaša vse otroke, kar jih more ujeti, da jih v miru poje, ne da bi mu kdo lahko sledil, saj ima le on moč, da si utre pot skozi gozd. Princ ni vedel, čemu naj verjame, ko je spregovoril star kmet in mu rekel:

»Moj princ, pred več kot petdesetimi leti sem slišal očeta praviti, da je v tem gradu princesa, najlepša na svetu; da mora tam spati sto let in da jo bo prebudil kraljev sin, ki mu je namenjena.«

Ob teh besedah je mladega princa vsega prevzel žar. Brez pomisleka je verjel, da bo prav on srečno končal tako lepo pustolovščino, in gnan od ljubezni ter želje po slavi je sklenil takoj preveriti, kako je s tem. Komaj se je približal gozdu, so se vsa velika drevesa, robidovje in trnje sama od sebe razmaknila, da bi ga spustila skoznje. Stopil je na široko alejo in se napotil proti gradu, ki ga je videl na njenem koncu. Nekoliko ga je presenetilo, ko je opazil, da mu nihče iz spremstva ni mogel slediti, saj so se drevesa spet staknila, brž ko je šel mimo. Kljub temu je nadaljeval pot: mlad in zaljubljen princ je vselej pogumen. Stopil je na veliko zunanje dvorišče, kjer bi ga vse, kar je zagledal, lahko od groze ledeno zmrazilo. Vladala je strašna tišina, povsod ga je spremljala podoba smrti, vsepovsod so ležala telesa ljudi in živali, ki so se zdeli mrtvi. A po nabreklih nosovih in rdečih obrazih švicarskih gardistov je vendarle spoznal, da samo spijo; njihove čaše, v katerih je ostalo še nekaj kapljic vina, so dovolj jasno kazale, da so zaspali med pitjem.

Prečkal je veliko, z marmorjem tlakovano dvorišče, se povzpel po stopnicah in vstopil v stražarnico, kjer so stražarji stali v dveh vrstah, s puškami na ramah, in smrčali na vso moč. Šel je skozi več soban, polnih plemičev in dam, ki so vsi spali, nekateri stoje, drugi sede. Nato je stopil v vso pozlačeno sobo in na postelji, katere zavese so bile odgrnjene na vseh straneh, zagledal najlepši prizor, kar jih je kdaj videl: princeso, ki ji je bilo na videz petnajst ali šestnajst let in katere bleščeča lepota je imela v sebi nekaj svetlega in božanskega. Trepetaje in poln občudovanja je stopil k njej ter pokleknil ob postelji.

Tedaj se je, ker je napočil konec uroka, princesa prebudila. Pogledala ga je z nežnostjo, kakršne ob prvem srečanju ne bi pričakovali, in rekla:

»Ste to vi, moj princ? Dolgo ste me pustili čakati.« Princ, očaran nad temi besedami in še bolj nad tem, kako jih je izrekla, ni vedel, kako naj ji pokaže svoje veselje in hvaležnost. Zagotovil ji je, da jo ljubi bolj kakor samega sebe. Njegove besede so bile zmedene in zato so ji bile še bolj všeč: malo zgovornosti, veliko ljubezni. Bil je bolj v zadregi kakor ona in temu se ne gre čuditi; ona je imela čas premisliti, kaj mu bo rekla, saj je precej verjetno — čeprav zgodba o tem nič ne pove —, da ji je dobra vila med tako dolgim spanjem naklonila prijetne sanje. Nazadnje sta se pogovarjala že štiri ure, pa si še nista povedala niti polovice tega, kar sta si imela povedati.

Medtem se je s princeso prebudila vsa palača. Vsak se je lotil svojega dela in ker niso bili vsi zaljubljeni, so umirali od lakote. Glavna dvorna dama, ki se ji je mudilo prav tako kakor drugim, je postala nestrpna in princesi glasno povedala, da je večerja na mizi. Princ je princesi pomagal vstati. Bila je povsem oblečena, in to zelo razkošno, vendar se je dobro pazil, da ji ne bi rekel, da je oblečena kakor njegova babica in da nosi visok, trd ovratnik; zaradi tega ni bila nič manj lepa.

Odšla sta v zrcalni salon in tam večerjala, streglo pa jima je princesino dvorno osebje. Violine in oboe so igrale stare, a izvrstne skladbe, čeprav jih že skoraj sto let niso več izvajali. Po večerji ju je glavni dvorni duhovnik brez odlašanja poročil v grajski kapeli, glavna dvorna dama pa je zagrnila zavese okoli njune postelje. Spala sta le malo: princesa spanja ni prav zelo potrebovala, princ pa jo je že zjutraj zapustil in se vrnil v mesto, kjer je njegov oče gotovo že skrbel zanj. Povedal mu je, da se je med lovom izgubil v gozdu in prespal v koči nekega oglarja, ki mu je dal jesti črn kruh in sir. Njegov oče kralj, ki je bil dobrodušen mož, mu je verjel; mati pa ni bila tako prepričana. Ko je videla, da hodi skoraj vsak dan na lov in da ima vedno pri roki kak izgovor, kadar dve ali tri noči ne prespi doma, ni več dvomila, da ima neko ljubezensko zvezo. S princeso je namreč živel več kot dve leti in imel z njo dva otroka: prva je bila hčerka, ki so ji dali ime Aurore, drugi pa sin, ki so ga poimenovali Jour, ker je bil videti še lepši od sestrice.

Kraljica je sinu večkrat rekla, da si mora človek v življenju privoščiti srečo, da bi ga tako pripravila do priznanja, a nikoli si ji ni drznil zaupati svoje skrivnosti. Čeprav jo je ljubil, se je je bal, saj je bila iz rodu ljudožerskih velikanov, kralj pa se je z njo poročil le zaradi njenega velikega bogastva. Na dvoru so celo šepetali, da ima ljudožerska nagnjenja in da se komaj premaga, da ne plane na majhne otroke, kadar jih vidi iti mimo. Zato princ nikoli ni hotel ničesar povedati.

Ko pa je kralj umrl, kar se je zgodilo po dveh letih, in je princ postal gospodar, je javno razglasil svojo poroko ter se z vsem kraljevskim sijajem odpravil v grad po svojo ženo kraljico. Priredili so ji veličasten sprejem v prestolnici, kamor je vstopila z otrokoma ob sebi.

Nekaj časa pozneje se je kralj odpravil v vojno proti svojemu sosedu, cesarju Cantalabuttu. Vladanje kraljestvu je prepustil kraljici materi in ji svojo ženo ter otroka še posebej položil na srce. V vojni naj bi ostal vse poletje. Brž ko je odšel, je kraljica mati poslala snaho in njena otroka v podeželsko hišo sredi gozdov, da bi laže potešila svojo grozljivo slo. Nekaj dni pozneje je odšla tja tudi sama in nekega večera rekla svojemu dvornemu upravitelju: »Jutri hočem za kosilo pojesti malo Aurore.«

»O, gospa!« je vzkliknil dvorni upravitelj. »Tako hočem,« je rekla kraljica — in to s tonom ljudožerke, ki si želi svežega mesa —, »in pojesti jo hočem z omako Robert.«

Ubogi mož je dobro vedel, da se z ljudožerko ni šaliti, zato je vzel svoj veliki nož in šel v sobo male Aurore. Tedaj je bila stara štiri leta in mu je smeje priskakljala naproti, se mu vrgla okoli vratu ter ga prosila za sladkarije. Zajokal je, nož mu je padel iz rok, nato pa je šel na gospodarsko dvorišče, zaklal jagnje in ga pripravil s tako dobro omako, da mu je gospodarica zagotovila, da še nikoli ni jedla ničesar tako slastnega. Malo Aurore je medtem odnesel k svoji ženi, da jo je skrila v njunem bivališču na koncu gospodarskega dvorišča. Čez osem dni je hudobna kraljica rekla dvornemu upravitelju: »Za večerjo hočem pojesti malega Joura.« Ni ugovarjal, odločen, da jo prevara kakor prvič. Šel je po malega Joura in ga našel z majhnim floretom v roki, kako se mečuje z veliko opico, čeprav je imel komaj tri leta. Odnesel ga je svoji ženi, ki ga je skrila k mali Aurore, namesto njega pa pripravil nežnega kozlička, ki se je ljudožerki zdel nadvse okusen.

Dotlej je šlo vse prav dobro, toda nekega večera je hudobna kraljica rekla dvornemu upravitelju: »Kraljico hočem pojesti z enako omako kakor njena otroka.« Tedaj je ubogi dvorni upravitelj obupal, da bi jo mogel še enkrat prevarati. Mlada kraljica je imela že več kot dvajset let, če niso šteli stotih let, ki jih je prespala. Njena koža je bila nekoliko trda, čeprav lepa in bela; kako naj bi med živalmi našel katero s tako trdim mesom? Da bi si rešil življenje, je sklenil kraljici prerezati vrat. Povzpel se je v njeno sobo, odločen, da opravi z enim samim zamahom. Prisilil se je v bes in z bodalom v roki vstopil v sobano mlade kraljice. Vendar je ni hotel presenetiti, zato ji je nadvse spoštljivo povedal, kakšen ukaz je prejel od kraljice matere.

»Storite to, storite,« mu je rekla in mu ponudila vrat. »Izpolnite ukaz, ki ste ga dobili. Spet bom videla svoja otroka, svoja uboga otroka, ki sem ju tako ljubila.« Mislila je namreč, da sta mrtva, odkar so ju odpeljali, ne da bi ji kar koli povedali.

»Ne, ne, gospa,« ji je odgovoril ubogi dvorni upravitelj, ves ganjen. »Ne boste umrli, pa vendar boste spet videli svoja ljuba otroka. Toda videli ju boste pri meni, kjer sem ju skril. Kraljico bom še enkrat prevaral in ji namesto vas pripravil mlado košuto.«

Takoj jo je odpeljal v svoje bivališče. Tam jo je pustil, da je objemala otroka in jokala z njima, sam pa je šel pripravit košuto, ki jo je kraljica za večerjo pojedla z enakim tekom, kakor da bi bila mlada kraljica. S svojo krutostjo je bila nadvse zadovoljna in se je pripravljala, da bo kralju ob vrnitvi povedala, kako so stekli volkovi požrli njegovo ženo in oba otroka.

Nekega večera, ko je kakor po navadi blodila po grajskih in gospodarskih dvoriščih ter vohljala za svežim mesom, je iz pritlične sobe zaslišala jok malega Joura. Njegova mati kraljica ga je hotela dati našeškati, ker je bil poreden, in slišala je tudi malo Aurore, ki je prosila, naj bratu odpusti. Ljudožerka je prepoznala glas kraljice in njenih otrok. Besna, ker so jo prevarali, je že naslednje jutro s strašnim glasom, ob katerem so vsi trepetali, ukazala, naj na sredo dvorišča prinesejo veliko kad. Dala jo je napolniti s krastačami, gadi, goži in drugimi kačami, da bi vanjo vrgli kraljico in njena otroka, dvornega upravitelja, njegovo ženo in služkinjo. Ukazala je, naj jih pripeljejo z rokami, zvezanimi za hrbtom. Že so stali tam in rablji so se pripravljali, da jih vržejo v kad, ko je na dvorišče prijezdil kralj, ki ga niso pričakovali tako zgodaj. Potoval je s poštnimi konji in ves osupel vprašal, kaj pomeni ta grozljivi prizor. Nihče mu ni upal povedati, tedaj pa se je ljudožerka, besna zaradi tega, kar je videla, sama vrgla na glavo v kad. Gnusne živali, ki jih je dala spraviti vanjo, so jo v hipu požrle. Kralja je to vendarle užalostilo, saj je bila njegova mati, a je ob svoji lepi ženi in otrocih kmalu našel tolažbo.

NAUK Malo počakati na moža, ki je bogat, postaven, ljubezniv in blag, je čisto naravna stvar. A sto let čakati in ves ta čas prespati — dandanes ni več žene, ki bi spala tako mirno.

Pravljica nam hoče tudi povedati, da prijetne zakonske vezi pogosto niso nič manj srečne, če se sklenejo pozneje, in da s čakanjem ničesar ne izgubimo.

A ženske si s tolikšnim žarom želijo zakonske zvestobe, da nimam ne moči ne srca, da bi jim pridigal ta nauk.