Prevod
Nekoč je živela majhna vaška deklica, najlepša, kar jih je bilo mogoče videti. Mati jo je oboževala, babica pa še bolj. Ta dobra žena ji je dala sešiti rdečo kapico, ki ji je tako lepo pristajala, da so jo povsod klicali Rdeča kapica.
Nekega dne je mati spekla pogače in ji rekla: »Pojdi pogledat, kako je z babico, saj sem slišala, da je bolna. Odnesi ji pogačo in ta lonček masla.« Rdeča kapica se je nemudoma odpravila k babici, ki je živela v drugi vasi. Ko je šla skozi gozd, je srečala botra volka. Ta bi jo prav rad pojedel, vendar si ni upal, ker je bilo v gozdu nekaj drvarjev. Vprašal jo je, kam gre. Uboga deklica, ki ni vedela, kako nevarno se je ustaviti in poslušati volka, mu je rekla: »K babici grem. Nesem ji pogačo in lonček masla, ki ji ju pošilja moja mati.« »Ali živi daleč?« jo je vprašal volk. »O, da,« je rekla Rdeča kapica, »onstran mlina, ki ga vidite tam daleč, daleč, v prvi hiši v vasi.« »No,« je rekel volk, »tudi jaz jo bom šel obiskat. Jaz grem po tej poti, ti pa po tisti, in bova videla, kdo bo prej tam.«
Volk je na vso moč stekel po krajši poti, deklica pa je šla po daljši in se kratkočasila z nabiranjem lešnikov, tekanjem za metulji in spletanjem šopkov iz drobnih cvetlic, ki jih je našla ob poti. Volk je kmalu prispel do babičine hiše in potrkal: tok, tok. »Kdo je?« »Vaša vnukinja, Rdeča kapica,« je rekel volk in posnemal njen glas. »Prinašam vam pogačo in lonček masla, ki vam ju pošilja moja mati.« Dobra babica, ki je ležala v postelji, ker se ni dobro počutila, mu je zaklicala: »Potegni zatič in zapah bo padel.« Volk je potegnil zatič in vrata so se odprla. Planil je na dobro ženo in jo v hipu požrl, saj že več kot tri dni ni ničesar jedel. Nato je zaprl vrata in legel v babičino posteljo, da bi počakal Rdečo kapico. Ta je čez nekaj časa prišla in potrkala na vrata. Tok, tok. »Kdo je?« Rdeča kapica se je sprva prestrašila, ko je zaslišala volkov globoki glas, a ker je mislila, da je babica prehlajena, je odgovorila: »Vaša vnukinja, Rdeča kapica. Prinašam vam pogačo in lonček masla, ki vam ju pošilja moja mati.« Volk ji je z nekoliko nežnejšim glasom zaklical: »Potegni zatič in zapah bo padel.« Rdeča kapica je potegnila zatič in vrata so se odprla. Ko jo je volk zagledal vstopiti, se je skril pod odejo in ji rekel: »Položi pogačo in lonček masla na krušno skrinjo, potem pa pridi leč k meni.« Rdeča kapica se je slekla in zlezla v posteljo. Zelo se je začudila, ko je videla, kakšna je babica brez obleke, in ji rekla: »Babica, kako velike roke imate!« »Da te laže objamem, deklica moja.« »Babica, kako velike noge imate!« »Da laže tečem, otrok moj.« »Babica, kako velika ušesa imate!« »Da bolje slišim, otrok moj.« »Babica, kako velike oči imate!« »Da bolje vidim, otrok moj.« »Babica, kako velike zobe imate!« »Da te požrem.« In ob teh besedah je hudobni volk planil na Rdečo kapico in jo požrl.
NAUK. Tu vidimo, da otroci, še zlasti mlada dekleta, lepa, postavna in prijetna, ravnajo zelo nespametno, če poslušajo vsakogar; zato ni nič čudnega, da jih volk toliko požre.
Pravim volk, kajti vsi volkovi niso iste vrste. Nekateri so prijazne narave, brez hrupa, brez zlobe in brez jeze; krotki, ustrežljivi in blagi sledijo mladim gospodičnam v hiše in prav do njihovih postelj.
Toda, gorje! Le kdo ne ve, da so ti sladkobesedni volkovi med vsemi volkovi najnevarnejši.
