O besedilu
Trije živalski kralji
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 12 min branja
- Obseg
- 10 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata IV III LI TRÈ RRI ANEMALE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Trije živalski kralji
_Tittone, sin kralja iz Verde-colleja, se odpravi iskat svoje tri rodne sestre, poročene s sokolom, jelenom in delfinom. Po dolgem potovanju jih najde, na poti domov pa naleti na kraljevo hčer, ki jo zmaj drži ujeto v stolpu. Z znamenji, ki jih je dobil od treh svakov, jih prikliče in vsi trije mu nemudoma priskočijo na pomoč. Skupaj z njimi ubije zmaja, osvobodi princeso in jo vzame za ženo, nato pa se s svaki in sestrami vrne v svoje kraljestvo._ _Usmiljenje, ki ga je Marcuccio izkazal Parmieru, je ganilo več kot le štiri poslušalke, in vse so pritrdile, da krepost prinaša zanesljivo bogastvo, ki ga ne razjeda čas, ne odnaša vihar in ne gloda črv; nasprotno pa druge dobrine tega življenja prihajajo in odhajajo, in krivično pridobljenega imetja ne uživa več niti tretji dedič. Nazadnje je Meneca, navezujoč se na pravkar povedano zgodbo, na mizo pripovedi položila naslednjo povest._ Nekoč je živel kralj iz Verde-colleja, ki je imel tri hčere, tri prave dragulje. Vanje so se do ušes zaljubili trije sinovi kralja iz Bello-prata, toda ker so bili zaradi prekletstva neke vile vsi trije spremenjeni v živali, se je kralju iz Verde-colleja zdelo pod častjo, da bi jim dal svoje hčere za žene. Zato je prvi, ki je bil lep sokol in je imel čarobno moč, sklical vse ptice na posvet. Prišli so ščinkavci, kraljički, zlatovranke, kavke, muharji, postovke, smrdokavre, škrjanci, kukavice, srake in druga pernata druščina. Ko so se zbrali na njegov klic, jih je poslal opustošit cvetoče drevje v Verde-colleju, in niso pustili ne cveta ne lista. Drugi, ki je bil jelen, je sklical vse koze, kunce, zajce, ježevce in druge živali tiste dežele ter jim ukazal uničiti posevke, tako da ni ostala niti bilka.
Tretji, ki je bil delfin, se je povezal s stotimi morskimi pošastmi in nad obalo priklical tako silen vihar, da ni ostala cela niti ena barka. Ko je kralj videl, da gre vse iz slabega v še slabše in da ne more preprečiti škode, ki so mu jo povzročali ti trije divji zaljubljenci, se je sklenil rešiti iz zadrege in privolil, da jim da hčere za žene. Ti pa niso hoteli ne slavja ne godbe, temveč so jih brž odpeljali iz kraljestva. Ob odhodu nevest je kraljica Grazolla hčeram dala tri enake prstane, vsaki po enega, in jim rekla, da se bodo po njih prepoznale, če bi se morale ločiti in bi se čez čas spet srečale ali naletele na koga drugega svoje krvi. Tako so se poslovili in odšli. Sokol je Fabiello, najstarejšo izmed sester, odnesel na tako neznansko visoko goro, da je segala čez mejo oblakov in s suho glavo v kraje, kjer nikoli ne dežuje. Tam jo je pričakala prelepa palača in v njej je živela kakor kraljica.
Jelen je Vasto, drugo sestro, odpeljal v tako gost gozd, da sence, ki jih je klicala noč, niso vedele, kod naj pridejo ven, da bi ji delale družbo. Tam jo je nastanil v čudoviti hiši z vrtom, kakršnemu po lepoti ni bilo para, in zanjo skrbel, kot se je spodobilo za njen stan. Delfin pa je z Rrito, tretjo sestro, na hrbtu odplaval sredi morja, kjer jo je na lepi skali pričakala hiša, v kateri bi lahko prebivali trije kronani kralji. Medtem je Grazolla rodila lepega dečka in mu dala ime Tittone. Ko je dopolnil petnajst let, je ob materinem nenehnem toženju za tremi hčerami, poročenimi s tremi živalmi, o katerih ni bilo nikoli več nobenega glasu, začutil željo, da bi prehodil ves svet, dokler ne bi kaj izvedel o njih. Dolgo je prigovarjal očetu in materi, nazadnje pa mu je kraljica dala še en prstan, enak tistim, ki jih je bila dala hčeram, in sta ga pustila oditi. Oskrbela sta ga z vsem potrebnim za pot in s spremstvom, kakršno je bilo primerno za princa njegovega ugleda. Ni pustil neraziskanega ne kotička Italije, ne zakotja Francije, ne kraja v Španiji; prepotoval je Anglijo, prehodil Slavonijo, videl Poljsko in, skratka, obredel vzhod in zahod. Nazadnje, ko je vse služabnike pustil bodisi po krčmah bodisi po bolnišnicah in ostal brez prebite pare, se je znašel na gori, kjer sta prebivala sokol in Fabiella. Ko je ves iz sebe občudoval lepoto palače z vogali iz porfirja, stenami iz alabastra, zlatimi okni in srebrnimi strešniki, ga je zagledala sestra. Poklicala ga je k sebi in ga vprašala, kdo je, od kod prihaja in kakšna usoda ga je prinesla v te kraje. Tittone ji je povedal ime svoje dežele, očeta in matere ter svoje ime, in Fabiella je v njem prepoznala brata, še toliko bolj, ko je prstan na njegovem prstu primerjala s tistim, ki ji ga je dala mati. Z neizmernim veseljem ga je objela, ker pa se je bala, da možu njegov prihod ne bi bil po volji, ga je skrila. Ko se je skobec vrnil domov, je Fabiella začela govoriti, da jo je obšlo hrepenenje po domačih. Skobec ji je odgovoril: »Pusti, da te mine, žena moja, kajti to se ne more zgoditi, dokler sam ne bom pri volji.« »Vsaj koga izmed mojih sorodnikov dajva poklicati, da me potolaži,« je rekla Fabiella. Skobec pa je odvrnil: »In kdo bi prišel tako daleč, da bi te obiskal?« »Če pa bi kdo vendarle prišel,« je spet rekla Fabiella, »bi ti bilo to zoprno?« »Zakaj bi mi bilo zoprno?« je odgovoril skobec. »Če je tvoje krvi, ga bom nosil po rokah.« Ko je Fabiella to slišala, se je opogumila, pripeljala brata iz skrivališča in ga pokazala skobcu. Ta je dejal: »Pet in pet je deset, ljubezen pride skozi rokavico in voda skozi škorenj:
dobrodošel! Ti si gospodar te hiše; ukazuj in ravnaj, kakor ti je volja.« Nato je naročil, naj ga spoštujejo in mu strežejo kakor njemu samemu. Ko pa je Tittone na gori prebil petnajst dni, je sklenil poiskati še drugi sestri. Prosil je sestro in svaka, naj ga pustita oditi, in skobec mu je dal eno svojih peres ter dejal: »Vzemi to, moj Tittone, in skrbno čuvaj, kajti utegneš se znajti v stiski, v kateri ti bo pravi zaklad. Le dobro ga shrani, in če boš kdaj potreboval pomoč, ga vrzi na tla in reci: Pridi, pridi! Vid boš, kako me boš hvalil.« Tittone je pero zavil v papir, ga spravil v mošnjiček in se po tisočerih priklonih poslovil. Po neskončno dolgi poti je prispel v gozd, kjer je jelen živel z Vasto. Ko je ves sestradan stopil na vrt, da bi utrgal nekaj sadežev, ga je zagledala sestra in ga prepoznala prav tako, kakor ga je bila Fabiella. Predstavila ga je možu, ki ga je nadvse prijazno sprejel in z njim ravnal zares kakor s princem. Ko je po nadaljnjih petnajstih dneh hotel oditi, da bi poiskal še zadnjo sestro, mu je jelen dal eno svojih dlak in mu naročil isto, kar mu je skobec povedal o peresu. S pestjo zlatnikov, ki mu jih je dal skobec, in še prav toliko, kolikor jih je dobil od jelena, se je odpravil na pot. Hodil je tako dolgo, da je prišel do roba kopnega. Ker zaradi morja ni mogel naprej, se je vkrcal na ladjo, da bi po vseh otokih iskal novice o sestri. Razpel je jadra vetru in tako dolgo plul naokrog, da ga je zaneslo na otok, kjer je delfin prebival z Rrito. Komaj je stopil na kopno, ga je zagledala sestra in ga prepoznala enako kakor prejšnji dve. Svak ga je sprejel s tisočerimi ljubeznivostmi, ko pa je hotel oditi, da bi po tolikem času spet videl mater in očeta, mu je delfin dal eno svojih lusk in mu naročil isto kakor druga dva. Nato si je Tittone priskrbel konja in se odpravil na pot;
toda še pol milje se ni oddaljil od obale, ko je zašel v gozd, pravo svobodno pristanišče strahu in senc, kjer je v temi in grozi vladal nenehen večer. Tam je sredi jezera našel velik stolp. Jezero je poljubljalo noge dreves, da ta ne bi soncu razkazovala svojih grdih delov. Pri enem izmed oken je zagledal prelepo mladenko ob nogah ostudnega zmaja, ki je spal;
ko je zagledala Tittoneja, mu je s tihim, milo prosečim glasom rekla: »O lepi mladenič, morda so te nebesa poslala potolažit mojo nesrečo v ta kraj, kjer nikoli ni videti krščanskega obraza! Reši me iz krempljev te kače tiranske, ki me je ugrabila kralju iz Chiara-Valleja, mojemu očetu, in me zaprla v ta mračni stolp, kjer hirám in plesnim.« »Gorje,« je rekel Tittone, »kaj naj storim, da ti pomagam, lepotica moja? Kdo more prečkati to jezero?
Kdo more splezati na ta stolp? Kdo se more približati temu ostudnemu zmaju, ki že s pogledom človeka prestraši, seje grozo in ti strese kosti iz hlač? A počasi, počakaj malo, pa bomo videli, ali lahko to kačo ujamemo s tujim rokavom. Korak za korakom, je govoril Gradasso; zdaj zdaj bomo videli, ali je kukavica ali veter.« S temi besedami je hkrati vrgel na tla pero, dlako in lusko, ki so mu jih dali svaki, ter rekel:
»Pridi, pridi!« In ko so se dotaknili tal, so se kakor ob poletnih dežnih kapljah, ki prikličejo žabe, pojavili sokol, jelen in delfin ter vsi skupaj zavpili: »Tukaj smo! Kaj ukazuješ?« Ko je Tittone to videl, je ves vesel dejal: »Nič drugega si ne želim, kakor rešiti tisto ubogo mladenko iz zmajevih krempljev, jo spraviti iz stolpa, vse razdejati in to lepo nevesto odpeljati domov.« »Nikar ne skrbi,« je odgovoril skobec, »bob zraste tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Zdajle ga bomo pripravili, da se bo obrnil na novčiču, in poskrbeli, da mu bo zmanjkalo tal pod nogami.« »Ne izgubljajmo časa,« je pristavil jelen, »nadloge in makarone je treba pospraviti, dokler so vroči.« Ob teh besedah je skobec priklical jato grifonov, ki so poleteli do okna stolpa, odnesli mladenko in jo prenesli čez jezero tja, kjer je Tittone stal s svaki. Če se mu je od daleč zdela kakor luna, jo je od blizu imel za sonce, tako lepa je bila. Medtem ko jo je objemal in ji govoril nežne besede, pa se je zmaj prebudil, se pognal skozi okno in zaplaval proti njim, da bi požrl Tittoneja. Tedaj je jelen priklical trop levov, tigrov, panterjev, medvedov in pavijanov, ki so planili nad zmaja in ga s kremplji raztrgali na kosce. Ko je bilo to opravljeno in je Tittone že hotel oditi, je delfin rekel: »Tudi jaz bi rad kaj storil zate.« Da ne bi ostal niti spomin na tako preklet in temačen kraj, je dal morju tako narasti, da je prestopilo svoje meje in s tolikšno silo udarilo ob stolp, da ga je izruvalo iz temeljev. Ko je Tittone to videl, se je svakom zahvalil, kolikor je mogel in znal, ter nevesti rekel, naj stori enako, saj je po njihovi zaslugi ušla tolikšni nevarnosti. Živali pa so odgovorile: »Pravzaprav se moramo mi zahvaliti tej lepi gospodični, saj se bomo po njeni zaslugi vrnili v svojo pravo podobo. Ob rojstvu nas je namreč zadelo prekletstvo, ker je naša mati užalila neko vilo: ostati smo morali v živalski podobi, dokler ne bi rešili kraljeve hčere iz velike stiske. Zdaj je napočil čas, ki smo si ga tako želeli; zdaj je dozorel ta grozd jerebikovih jagod in že čutimo v prsih novega duha, v žilah novo kri.« Med govorjenjem so se spremenili v tri prelepe mladeniče, ki so drug za drugim tesno objeli svaka in podali roko novi sorodnici, ki je bila od veselja vsa iz sebe. Ko je Tittone to videl, je tako globoko vzdihnil, da je skoraj omedlel, in rekel:
»O ljubi Bog, zakaj tega veselja ne moreta deliti moja mamica in moj očka? Kar stopila bi se od sreče, če bi pred seboj videla tako ljubke in lepe zete!« »Saj še ni noč,« so odgovorili svaki in dodali: »Sram, da bi nas kdo videl tako spremenjene, nas je silil, da smo se izogibali človeškim očem. Zdaj pa, ko se po milosti nebes spet lahko pokažemo med ljudmi, se hočemo vsi z našimi dragimi ženami zbrati pod eno streho in živeti v veselju. Zato brž pojdimo: še preden bo sonce jutri zjutraj na carinarnici vzhoda razgrnilo svoje blago iz žarkov, bodo najine žene že z nami.« Da jim ne bi bilo treba pešačiti, saj so imeli le izčrpano kljuse, ki je prineslo Tittoneja, so priklicali prelepo kočijo, v katero je bilo vpreženih šest levov. Vseh pet je sedlo vanjo in po celodnevni vožnji so zvečer prispeli do neke krčme. Medtem ko so jim pripravljali kaj za pod zob, so si krajšali čas z branjem številnih pričevanj človeške neumnosti, ki so se ovekovečila po stenah. Nazadnje so povečerjali in legli, trije mladeniči pa so se le pretvarjali, da gredo spat, in so bili vso noč na poti. Tako so se zjutraj, ko se zvezde, sramežljive kakor mlade neveste, ne pustijo videti soncu, znašli v isti krčmi s svojimi ženami. Tam so se vsi na dolgo in široko objemali ter se veselili čez vse mere, potem pa jih je vseh osem sedlo v isto kočijo. Po dolgi poti so prispeli v Berde Colle, kjer sta jih kralj in kraljica sprejela z nepopisno ljubeznijo, saj sta dobila nazaj glavnico štirih otrok, ki sta jih že imela za izgubljene, povrhu pa še zaklad treh zetov in snahe, štirih stebrov templja lepote. Ko so kraljema iz Bel-prata in Chiara-valleja sporočili, kaj se je zgodilo z njunimi otroki, sta oba prišla na slavje. S svojo radostjo sta še bolj zabelila že tako bogati lonec njihove sreče in pregnala vse pretekle skrbi, _saj ena ura radosti_ _prežene tisoč let bridkosti._
Izvirnik
Jornata IV III LI TRÈ RRI ANEMALE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Tittone figlio de lo Rrè de Verde-colle và cercanno tre ssore carnale mmaritate co no Farcone, co no Ciervo, e co no Darfino; e dapò luongo viaggio le ttrova, e ttrovato a lo retuorno na figlia de no Rrè, che steva ’n mano de no Dragone drinto na Torre, co no segnale, ch’appe da li tre Cainate, l’ave tutte tre leste ad ajutarela; co li quale acciso lo Dragone, e liberata la Prencepessa, se la piglia pe mmogliere, e nsiemme co li Cainate, e co le ssore, se nne retorna a lo Regno sujo._ _Se ’ntennerero cchiù de quatto a la pietà mostrata da Marcuccio a Parmiero, e confermattero tutte, ca la vertù dona recchezza secura, che nè ttiempo la conzuma, nè ttempesta nne la porta, nè ccarola la roseca, comm’a lo ccontrario l’autre bene de sta vita vanno, e
beneno, e de lo mmale acquistato non gaude lo tierzo arede: a la fine Meneca pe connettura de lo socciesso contato, portaje a la tavola de le ffilastoccole lo cunto che ssecoteja._ Era na vota lo Rrè de Verde-colle, lo quale aveva tre ffiglie femmene, ch’erano tre gioje; pe le quale erano cuotte d’Ammore tre ffiglie de lo Rrè de Bello-prato, ch’essenno pe na mmardizzejone de na Fata tutte tre anemale, sdegnaje lo Rrè de Verde-colle de darecella pe mmogliere, pe la quale cosa lo primmo, ch’era no bello Farcone, avenno la fatazione, chiammaje tutte l’Aucielle a parlamiento, a dove venettero Froncille, Reille, Golane, lecore, pappamosche, cestarelle, paposce, covarelle, cucule, cajazze, e alia genera pennatorum, li quale essenno venute a
la chiammata soja, le mmannaje tutte a rroinare li sciure dell’arvole de Verdecolle, che non ce lassaro ne sciure, nè ffrunne. Lo secunno, ch’era no Ciervo, chiammanno tutte li Crapie, li coniglie, li liepare, li puorce spine, e tutte l’autre anemale de chillo pajese, face dare lo guasto a li semmenate, che non ce restaje manco no filo d’erva. Lo terzo, ch’era no Darfino confarfatose co ciento mostre de lo mare, fece venire tanta tempesta a chella marina, che non ce restaje varca sana. Pe la quale cosa lo Rrè vedenno ca le ccose jevano a la peo, e ca non poteva remmediare a li danne, che le facevano sti trè Nnammorate sarvateche, se resorvette scire da sti ’mmarazze, e se contentaje de darele pe mmogliere le ffiglie; li quale senza volere nè ffeste, nè
ssuono, se le pportaro fore de chillo regno, e a lo partire de le Zite, Grazolla la Regina dette tre anella simmele uno ped’una a le ffiglie decennele, che accorrenno spartirese, e dapò quarche tiempo de nuovo retrovarese, o vedere quarcuno autro de lo sango lloro, pe mmiezo de st’anielle se sarriano reconosciute. Cossì pigliato lecienzia, e partutose, lo Farcone portaje Fabiella, ch’era la primma de le Ssore, ncoppa na montagna cossì llonga-ciavana, che passato li confine de le nnuvole, arrivava co la capo asciutta dove maje non chiove, e llà fattole trovare no bellissimo palazzo, la teneva comm’a Rregina.
Lo Ciervo carriaje Vasta, ch’era la seconna drinto no vosco cossì ’ntricato, che l’ombre chiammate da la notte, non sapevano da dove scire a corteggiarela; dove drinto na casa de spante co giardino, che non vedive autra bellezza, la faceva stare da paro sujo. Lo Darfino nataje co Rrita, ch’era la terza, sopra le spalle ’n miezo maro, dove sopra no bello scuoglio le fece trovare na casa, che nce averriano potuto stare tre Rrì de corona. Fra chisto tiempo Grazolla fece no bello figlio mascolo, a lo quale mettette nomme Tittone, lo quale comme fu de quinnece anne, sentenno sempre gualiare la mamma de tre ffiglie mmaritate a tre anemale, che non se n’era saputo maje nova, le venne crapiccio de cammenare tanto lo munno, ficchè n’avesse quarche
ssentore, e dapò no luongo stimmolo, che fece a lo Patre, ed a la Mamma, la Regina datole n’autro aniello simmele a chillo, ch’aveva dato a le ffiglie, le dettero lecienzia, facennole portare tutta la commodetà, e compagnia, ch’era de necessità, e de repotazione a no Prencepe comm’ad isso; lo quale non ce lassaje pertuso a la Talia, no caracuoncolo a la Franza, nè parte a la Spagna, che non cercasse, e passato l’Angrise, e scorza la Schiavonia, e bisto la Polonia, e ’n somma cammenato lo Levante, e lo Ponente, all’utemo avenno lassato tutte li Serveture parte a le Ttaverne, parte a li Spetale, e rrestato senza na maglia, se trovaje ncoppa la montagna abitata da lo Farcone, e da Fabiella, dove stanno comme fora de se stisso a contemprare
la bellezza de chillo palazzo, ch’aveva, le ccantonere de porfeto, le mmura d’alavastro, le ffinestre d’oro, e l’irmece d’argiento, fu bisto da la sore, che fattolo chiammare, le demmannaje chi era, da dove veneva, e che ffortuna l’aveva portato a chille paise; Tittone dittole lo Pajese, lo Patre, e la Mamma, e lo nomme sujo, Fabiella lo recanoscette pe Ffrate, tanto cchiù confrontanno l’aniello, che portava a lo dito co cchillo, che le deze la mamma, e abbracciatolo co no priejo granne, perchè dubetava, che lo marito non sentesse desgusto de la venuta soja, lo fece nasconnere. E benuto lo Sproviero da fore, Fabiella commenzaje a dicere: ca l’era venuto sfiolo de li pariente suoje; e lo Sproviero le respose, lassatillo passare, mogliere mia,
ca chesto non pò essere, nfi ttanto che non me venga d’omore. A lo mmanco, disse Fabiella, mannammo a chiammare quarche parente mio pe cconzolareme; e lo Sproviero leprecaje; e chi vo venire tanto lontano a bederete? E si nce venesse quarcuno, tornaje a dire Fabiella, l’averrisse a desgusto? E perchè vorria averne desgusto, respose lo Sproviero, vasta che fosse de lo sango tujo pe mme lo mettere drinto all’uocchie. La quale cosa sentuto Fabiella, e pigliato core, fece scire lo Frate, e lo fece vedere a lo Sproviero; lo quale disse cinco e ccinco a dece, l’ammore passa lo guanto, e l’acqua lo stivale: singhe lo ben venuto; tu si lo padrone de sta casa; commanna, e fa tu stisso. E cossì dette ordene, che fosse nnorato, e sservuto comme la
perzona soja stessa. Ma stato a chella montagna quinnece juorne, le venne penziero de ire cercanno l’autre ssorelle, e ccercata lecienzia a la sore, ed a lo cainato, lo Sproviero le deze na penna de le soje, decennole: portate chesta Tittone mio, ed aggela cara, perchè a tale besuogno te puoje trovare, che la stimmaraje no tresoro: vasta, conservala buono, e si t’accorre cosa necessaria, jettala ’n terra, e di vienela, vienela, ca mme ne laudarraje. Tittone arravogliata la penna a na carta, e postasela a no vorzillo, dapò fatto mille zeremonie, se partette; e dapò no sfonnerio de cammino arrivaje a chillo vuosco, dove lo Ciervo se ne steva co Vasta, e mmentre allancato da la famme era trasuto a chillo ciardino a ccogliere quatto frutte,
fu bisto da la sore, e rreconosciutolo de la stessa manera, ch’aveva fatto Fabiella, lo fece canoscere a lo marito che le fece accoglienza assaje, trattannolo veramente da Prencepe, e bolenno dapò quinnece autre juorne partire pe ccercare l’autra sore, lo Ciervo le detto no pilo de li suoje co le stesse parole, ch’aveva fatto lo Sproviero de la penna; e puostose ’n cammino co na mano de scute, che l’aveva dato lo Sproviero, e co autre ttante, ch’appe da lo Ciervo, tanto cammenaje, che ghionze a l’estrema de la terra, dove non potenno passare cchiù nnante pe lo maro pigliaje na nave co ddesigno de cercare pe tutte l’Isole si n’avesse nova, e dato le bele a lo viento, tanto geraje, che fu portato all’isola, dove steva lo Darfino co Rrita; lo quale a ppena
smontato ’n terra, fu bisto da la Sore, e rrecanosciuto a lo medesimo muodo, ch’era socciesso coll’autre, e rrecevuto mille carizze da lo Cainato, comme voze partire pe rrevedere dapò tanto tiempo la Mamma, e lo Patre, lo Darfino le dette na scarda de le ssoje, parlannole de la stessa forma, dove pigliato no cavallo accommenzaje a cammenare; ma non se fu scostato miezo miglio da la marina, che trasuto drinto no vuosco, ch’era scala franca de la paura, e dell’ombre, dove se faceva na continua sera de scoretà, e de spaviento, trovaje na gran torre ’n miezo a no lago, che basava li piede dell’arvole, azzò non facessero vedere a lo Sole le bruttezze soje, a na fenestra de la quale vedde na bellissima Giovane a li piede de no brutto Dragone, che dormeva;
la quale vedenno Tittone co na voce sotto lengua pietosa disse: O bello Giovane mio, mannato fuorze da lo Cielo pe cconfuorto de le mmiserie meje a sto luoco, dove non se vedde maje facce de Cristejano, levame da mano de sto serpe tiranno, lo quale m’ha levato da lo Rrè de Chiara-Valle, che m’era Patre, e portatame confinata a sta negra torre, dove nce sò pperuta, e pigliata de granceto. Oimè, disse Tittone, che pozzo fare pe sservirete, bella femmena mia, chi pò passare sto lago?
chi pò saglire sta torre? chi pò accostarese a sto brutto Dragone, che t’atterrisce co la vista, che ssemmena paura, e fa sguigliare cacavesse? Ma chiano, aspetta no poco, ca vedarrimmo de cacciare sto serpe co la maneca d’autro: a passo a passo, deceva Gradasso: mò mò vedarrimmo s’è cucco, o viento; e ditto chesto, jettaje a no tiempo la penna, lo pilo, e la scarda, che l’avevano dato li Cajenate, decenno: Vienela, viene, che date ’n terra comme stizze d’acqua de state, che fa nascere le Ranonchie, se veddero comparere lo Farcone, lo Ciervo, e lo Darfino, che tutte ’nsiemme gridaro: eccoce, che commanne? Tittone, che bedde chesto, co n’allegrezza granne, disse: Autro non borria, che llevare chella povera Giovane da le granfe de chillo Dragone,
cacciarela da sta torre, sfravecare ogne cosa, e portareme sta bella mogliere a la casa. Zitto, respose lo Sproviero, ca dove manco te cride nasce la fava: mò te lo farrimmo votare ncoppa a no carrino, e bolimmo ch’aggia carestia de terreno: non perdimmo tiempo, leprecaje lo Ciervo, guaje, e mmaccarune se magnano caude, e cossì decenno, lo Sproviero fece venire na mano d’Aucielle Grifune, che bolanno a la fenestra de la torre, nne zeppoliaro la Giovane, portannola fore de lo lago, dove steva Tittone co li Cainate, che si da lontano le parze na Luna, da vicino la stimmaje no Sole, tanto era bella, ma ’ntanto, che isso l’abbracciava, e faceva belle parole, se scetaje lo Drago, e lanzatose da la fenestra, se nne veneva a nnatune pe devorare Tittone,
quanno lo Ciervo fece comparere na squatra de Liune, de tigre, de Pantere, d’Urze, e de Gatte maimune, li quale dato adduosso a lo Drago, nne fecero mesesca co l’ogne. La quale cosa fatta, mentre Tittone voleva partire, disse lo Darfino, e io puro voglio fare quarcosa pe te servire; ed azzò non restasse mammoria de no luogo cossì mmarditto, e nnegrecato, fece crescere tanto lo maro, che sciuto da li termene suoje, venne a ttozzare co ttanta furia la torre, che la spedamentaje da lo fonnamiento: le quale cose visto Tittone, rengraziaje quanto potte, e seppe li Cainate, decenno a la zita, che facesse lo mmedesemo, mentre pe ccausa lloro era sciuta da tanto pericolo. Ma l’anemale resposero, anze nuje devimmo rengraziare sta bella Segnora, pocca essa
è ccausa de farece tornare all’essere nuostro; perchè avenno avuto na mmardezzione da che nascettemo pe no desgusto dato da la mamma nostra a na Fata, che fossemo state sempre a sta forma d’anemale, nfi a ttanto, che non avessemo liberato na figlia de no Rrè da no gran travaglio, ecco arrevato lo tiempo da nuje desederato; ecco maturato sto spognile de sorva, e già sentimmo a sto pietto nuovo spireto, a ste bene nuovo sango. Accossì decenno, deventaro tre bellisseme Giuvene, che l’uno dapò l’autro abbracciaro strettamente lo Cajenato, e ttoccaro la mano a la Parente, che pe allegrezza era juta ’nn estrece. La quale cosa vedenno Tittone, co no gran sospiro, che s’appe a scevolire, decette: O Signore Dio, e perchè non ne ha parte de sto gusto la Mammarella,
e lo Tata mio? che se ne jarriano ’mbrodetto, si se vedessero ’nnante Jennere cossì graziuse, e cossì belle. Ancora non è nnotte resposero, e dissero li Cainate, ca la vregogna de vederece cossì straformate nce aveva arreddutte de foire la vista dell’uommene; ma mò che potimmo pe grazia de lo Cielo comparire fra le Gente, volimmo reterarece tutte sotto a no titto co le mmoglierelle nostre, e ccampare allegramente, perzò cammenammo priesto, ca nnante, che lo Sole crajemmatino sballe la mercanzia de li ragge a la Doana de l’Oriente, saranno nsieme co buje le mmogliere nostre. Ditto chesto, perchè non ghiessero a pede, già che non c’era autro, che na Jolla scortecata, che aveva portato Tittone, fecero comparere na bellissema carrozza tirata da seje liune,
drinto la quale se posero tutte cinco, e ccammenato tutto lo juorno, se trovaro la sera a na taverna, dove mentre s’apparecchiava da ’ngorfire, passattero lo tiempo, lejenno tante testemmonie de la ’ngnoranza de l’uommene che s’erano firmate pe le mmura. All’utemo magnato, e ccorcatese li tre Giuvane, facenno fenta de ire a lietto, trafecaro tutta la notte, de manera, che la matina quanno le stelle vregognose comm’a Zitelle zite non vonno essere viste da lo Sole, se trovaro a la stessa taverna co le mmogliere lloro, dove fattose n’abbracciatorio granne, e na prejezza fore de li fore, puostese tutte otto drinto la medesema carrozza, dapò luongo cammino arrivaro a Berde Colle, dove da lo Rrè, e da la Regina appero carizze ’ncredibele, avenno guadagnato
lo capitale de quatto figlie, che le tteneva perdute, e lo scuto de tre ghiennere, e na nora ch’erano quatto Colonne de lo tempio de la bellezza, e fatto ’ntennere a li Rrè de Bel-prato, e de Chiara-valle lo socciesso de li figlie, vennero tutte duje a le ffeste, che se fecero, refonnenno grasso d’allegrezza a lo pignato mmaritato de le contentizze loro, scompetanno tutte l’affanne passate, _Che n’ora de contiento_ _Fa scordare mill’anne de tormiente._
Nadaljuj z branjem
