Prevod

Nekoč so živeli trije bratje, ki so tonili v vse hujšo revščino, dokler ni bila stiska tako velika, da so stradali in niso imeli več niti grižljaja. Tedaj so rekli: »Tako ne more iti več naprej. Bolje bo, da se odpravimo v svet in poiščemo svojo srečo.« In so se odpravili na pot. Prehodili so že dolge poti in prešli čez nešteto travnih bilk, a sreče še niso srečali. Nekega dne so prišli v velik gozd, sredi katerega se je dvigala gora. Ko so se ji približali, so videli, da je vsa iz srebra. Tedaj je najstarejši rekel: »Zdaj sem našel srečo, ki sem si je želel, in večje ne potrebujem.« Nabral si je toliko srebra, kolikor ga je mogel nesti, se obrnil in šel domov. Druga dva pa sta rekla: »Od sreče pričakujeva še kaj več kakor samo srebro,« in se ga nista niti dotaknila, temveč sta šla naprej. Ko sta hodila še nekaj dni, sta prišla do gore, ki je bila vsa iz zlata. Drugi brat se je ustavil, premišljeval in omahoval. »Kaj naj storim?« je rekel. »Naj si vzamem toliko zlata, da ga bom imel dovolj za vse življenje, ali naj grem naprej?« Nazadnje se je odločil, si napolnil žepe, kolikor je šlo vanje, se poslovil od brata in odšel domov. Tretji pa je rekel: »Srebro in zlato me ne mikata. Nočem se odpovedati svoji sreči, morda mi je namenjeno kaj boljšega.« Šel je naprej in po treh dneh prišel v gozd, ki je bil še večji od prejšnjih in mu kar ni hotelo biti konca. Ker ni našel ničesar za pod zob in ničesar za odžejati se, je bil že na tem, da omaga. Splezal je na visoko drevo, da bi z vrha morda uzrl konec gozda, a kamor mu je segel pogled, ni videl ničesar razen drevesnih krošenj. Ko se je začel spuščati z drevesa, ga je lakota tako mučila, da si je mislil: Ko bi se le mogel še enkrat do sitega najesti! Ko je stopil na tla, je pod drevesom začuden zagledal mizo, bogato obloženo z jedmi, iz katerih se je kadilo. »Tokrat,« je rekel, »se mi je želja izpolnila ravno ob pravem času.« Ne da bi spraševal, kdo je jedi prinesel in kdo jih je skuhal, je sedel k mizi in slastno jedel, dokler ni potešil lakote. Ko je končal, si je mislil: Škoda bi bilo, če bi ta lepi prtiček propadel tu v gozdu. Skrbno ga je zložil in spravil. Nato je šel naprej. Zvečer, ko se je lakota spet oglasila, je hotel prtiček preizkusiti. Razgrnil ga je in rekel: »Želim si, da bi bil spet obložen z dobrimi jedmi.« Komaj je želja prišla z njegovih ustnic, že je bilo na prtičku toliko skled z najokusnejšimi jedmi, kolikor jih je le šlo nanj. »Zdaj vem,« je rekel, »v kateri kuhinji kuhajo zame. Dražji mi boš kakor srebrna in zlata gora,« kajti spoznal je, da je to čudežni prtiček, ki se sam pogrinja. A prtiček mu vendarle ni bil dovolj, da bi se vrnil domov in tam mirno zaživel; raje je hotel še naprej potovati po svetu in preizkušati srečo. Nekega večera je v samotnem gozdu srečal oglarja, črnega od saj. Kuhal je oglje, ob ognju pa je imel krompir, ki si ga je pripravljal za večerjo. »Dober večer, ti črni kos!« ga je pozdravil. »Kako se ti godi v tej samoti?« — »Vsak dan enako,« je odvrnil oglar, »in vsak večer krompir. Če te mika, si lahko moj gost.« — »Lepa hvala!« je odgovoril popotnik. »Nočem ti odjedati večerje, saj nisi računal na gosta. Če pa ti je moja družba po volji, te jaz povabim k sebi.« — »Kdo pa ti bo pripravil jedi?« je vprašal oglar. »Saj vidim, da nimaš ničesar s seboj, in več ur hoda naokrog ni nikogar, ki bi ti lahko kaj dal.« — »Pa vendar bo to pojedina,« mu je odgovoril, »kakršne še nisi okusil.« Iz nahrbtnika je vzel prtiček, ga razgrnil po tleh in rekel: »Prtiček, pogrni se!« Takoj so se na njem pojavile kuhane in pečene jedi, tako vroče, kakor da bi jih pravkar prinesli iz kuhinje. Oglar je debelo pogledal, vendar se ni pustil dolgo prositi; kar segel je po hrani in v svoja črna usta tlačil vse večje grižljaje. Ko sta se najedla, se je oglar namuznil in rekel: »Poslušaj, tvoj prtiček mi je všeč. Prav bi mi prišel tu v gozdu, kjer mi nihče ne skuha nič dobrega. Predlagam ti kupčijo. Tam v kotu visi vojaški nahrbtnik. Res je star in na pogled nič posebnega, a v njem se skrivajo čudežne moči. Ker ga ne potrebujem več, ti ga dam za prtiček.« — »Najprej moram vedeti, kakšne čudežne moči so to,« mu je odvrnil popotnik. »Ti bom povedal,« je odgovoril oglar. »Vsakič, ko z roko potrkaš po njem, pride desetnik s šestimi možmi, oboroženimi s puškami in sabljami, in izpolnijo vse, kar jim ukažeš.« — »Pa naj bo,« je rekel, »če ne gre drugače, zamenjajva.« Oglarju je dal prtiček, snel nahrbtnik s kavlja, si ga oprtal in se poslovil. Ko je prehodil kos poti, je hotel preizkusiti čudežno moč svojega nahrbtnika in je potrkal po njem. Pri priči je predenj stopilo sedem vojščakov in desetnik je vprašal: »Kaj želi moj gospod in gospodar?« — »Z urnim korakom odkorakajte k oglarju in zahtevajte nazaj moj čudežni prtiček!« Obrnili so se na levo in kmalu prinesli, kar je zahteval; oglarju so prtiček vzeli brez dolgega pregovarjanja. Ukazal jim je, naj spet odidejo, sam pa je šel naprej in upal, da mu bo sreča še bolj naklonjena. Ob sončnem zahodu je prišel do drugega oglarja, ki si je ob ognju pripravljal večerjo. »Če bi rad jedel z menoj,« je rekel sajasti mož, »krompir s soljo, a brez masti, prisedi.« — »Ne,« mu je odgovoril, »tokrat boš ti moj gost.« Razgrnil je prtiček in ta je bil pri priči obložen z najboljšimi jedmi. Skupaj sta jedla in pila ter bila dobre volje. Po večerji je oglar rekel: »Tam zgoraj na polici leži star, oguljen klobuček, ki ima nenavadne lastnosti. Če si ga kdo povezne na glavo in ga na njej zavrti, začnejo pokati topovi, kakor da bi jih bilo dvanajst postavljenih v vrsto, in vse postrelijo, tako da se jim nihče ne more upreti. Meni klobuček nič ne koristi in rad ti ga dam za tvoj prt.« — »To pa ni slabo,« je odgovoril popotnik, vzel klobuček, si ga poveznil na glavo in pustil prtiček pri oglarju. A komaj je prehodil kos poti, je potrkal po nahrbtniku in njegovi vojaki so mu morali spet prinesti prtiček. Eno se pridružuje drugemu, si je mislil, in zdi se mi, da moje sreče še ni konec. In misel ga ni varala. Ko je hodil še en dan, je prišel do tretjega oglarja, ki ga je kakor prejšnja dva povabil h krompirju brez masti. Toda popotnik ga je pogostil s svojega čudežnega prtička in jedi so oglarju tako teknile, da mu je nazadnje zanj ponudil rog, ki je imel še čisto drugačne lastnosti od klobučka. Če si zatrobil nanj, so se podrli vsi zidovi in utrdbe, nazadnje pa še vsa mesta in vasi. Popotnik je oglarju res dal prtiček v zameno, a je potem poslal svoje vojake, da so mu ga spet vzeli. Tako je imel nazadnje nahrbtnik, klobuček in rog. »Zdaj,« je rekel, »sem preskrbljen mož in čas je, da se vrnem domov ter pogledam, kako se godi mojima bratoma.«

Ko je prispel domov, sta si brata s svojim srebrom in zlatom zgradila lepo hišo in živela v razkošju in izobilju. Vstopil je k njima, a ker je prišel v napol raztrganem suknjiču, z oguljenim klobučkom na glavi in starim nahrbtnikom na hrbtu, ga nista hotela priznati za brata. Posmehovala sta se mu in rekla: »Izdajaš se za najinega brata, ki je zavrnil srebro in zlato ter zase zahteval boljšo srečo. Ta se bo gotovo pripeljal v vsem sijaju kakor mogočen kralj, ne pa prišel kot berač.« In pognala sta ga skozi vrata. Tedaj se je razjezil in tako dolgo trkal po nahrbtniku, dokler ni pred njim v vrstah stalo sto petdeset mož. Ukazal jim je, naj obkolijo hišo njegovih bratov, dva pa naj vzameta leskove šibe in obema prevzetnežema tako dolgo mehčata kožo na hrbtu, dokler ne bosta vedela, kdo je. Nastal je silen hrup, ljudje so pritekli skupaj in hoteli bratoma pomagati iz stiske, a proti vojakom niso mogli ničesar opraviti. Nazadnje so o tem obvestili kralja. Ta se je razsrdil in poslal stotnika z njegovo četo, da bi izgnal nemirneža iz mesta. Toda mož z nahrbtnikom je kmalu zbral še več vojakov. Ti so stotnika in njegove može tako odbili, da so se morali umakniti s krvavimi nosovi. Kralj je rekel: »Tega pritepenca bomo že ukrotili,« in naslednji dan poslal nadenj večjo četo, a ta je opravila še manj. Mož z nahrbtnikom ji je postavil nasproti še več vojakov, in da bi hitreje končal, je nekajkrat zavrtel klobuček na glavi. Težki topovi so zagrmeli, kraljevi možje pa so bili premagani in pognani v beg. »Zdaj ne sklenem miru,« je rekel, »dokler mi kralj ne da svoje hčere za ženo in ne bom v njegovem imenu vladal vsej deželi.« To je dal sporočiti kralju in ta je rekel svoji hčeri: »Sila ne pozna milosti. Kaj mi preostane drugega, kakor da storim, kar zahteva? Če hočem mir in obdržati krono na glavi, te moram dati njemu.«

Tako so praznovali poroko, toda kraljična je bila nezadovoljna, ker je bil njen mož preprost človek, ki je nosil oguljen klobuk in imel čez ramo obešen star nahrbtnik. Rada bi se ga spet znebila in je noč in dan premišljevala, kako naj to stori. Tedaj ji je prišlo na misel: Kaj, če se njegove čudežne moči skrivajo v nahrbtniku? Začela se je pretvarjati in ga ljubkovati, in ko se mu je omehčalo srce, je rekla: »Ko bi le odložil ta zanikrni nahrbtnik! Tako te kazi, da se te moram sramovati.« — »Ljuba moja,« ji je odgovoril, »ta nahrbtnik je moj največji zaklad. Dokler ga imam, se ne bojim nobene sile na svetu.« In razkril ji je, kakšne čudežne moči ima. Tedaj se mu je obesila okrog vratu, kakor da bi ga hotela poljubiti, a mu je spretno snela nahrbtnik z rame in z njim pobegnila. Brž ko je bila sama, je potrkala po njem in vojakom ukazala, naj primejo svojega nekdanjega gospodarja in ga odpeljejo iz kraljeve palače. Ubogali so jo, nezvesta žena pa je za njim poslala še več mož, ki naj bi ga izgnali iz dežele. Bil bi izgubljen, če ne bi imel klobučka. A komaj je imel roke proste, ga je nekajkrat zavrtel. Pri priči so zagrmeli topovi in vse potolkli, tako da je morala kraljična sama priti k njemu in ga prositi milosti. Ker ga je tako ganljivo prosila in obljubljala, da se bo poboljšala, se je dal pregovoriti in privolil v mir. Odtlej je bila z njim prijazna in se pretvarjala, da ga ima zelo rada. Čez čas ga je znala tako premamiti, da ji je zaupal, da mu nihče ne more ničesar storiti, tudi če dobi v roke njegov nahrbtnik, dokler je stari klobuček še njegov. Ko je izvedela to skrivnost, je počakala, da je zaspal, mu vzela klobuček in ga dala vreči na cesto. Toda ostal mu je še rog in v silni jezi je z vso močjo zatrobil vanj. Pri priči se je vse podrlo: zidovi, utrdbe, mesta in vasi, ruševine pa so ubile kralja in kraljično. In če ne bi odmaknil roga od ust ter bi trobil le še malo dlje, bi se vse sesulo in ne bi ostal kamen na kamnu. Zdaj se mu ni upiral nihče več in postal je kralj vse dežele.