Prevod

Nekoč je živel mlinar, ki je imel lepo hčer. Ko je odrasla, si je želel, da bi bila preskrbljena in dobro omožena. Mislil si je: »Če pride spodoben snubec in zaprosi za njeno roko, mu jo bom dal.« Kmalu je prišel snubec, ki je bil videti zelo bogat, in ker mlinar pri njem ni našel ničesar, kar bi mu lahko očital, mu je obljubil svojo hčer. Dekle pa ga ni ljubilo tako, kakor bi morala nevesta ljubiti svojega ženina, in mu ni zaupalo. Kadar koli ga je pogledalo ali pomislilo nanj, mu je srce navdala groza. Nekoč ji je rekel: »Moja nevesta si, pa me niti enkrat ne obiščeš.« Dekle je odgovorilo: »Ne vem, kje je vaša hiša.« Ženin pa je dejal: »Moja hiša stoji tam zunaj, v temnem gozdu.« Iskala je izgovore in rekla, da morda ne bi našla poti do tja.

Ženin je rekel: »Prihodnjo nedeljo moraš priti k meni. Goste sem že povabil, da pa boš našla pot skozi gozd, ti jo bom posul s pepelom.« Ko je prišla nedelja in bi se moralo dekle odpraviti na pot, ga je obšel silen strah, še samo ni prav vedelo, zakaj. Da bi si lahko označilo pot, si je oba žepa napolnilo z grahom in lečo. Ob vhodu v gozd je bil potresen pepel. Šla je po tej sledi, vendar je pri vsakem koraku na desno in levo vrgla na tla nekaj grahovih zrn. Hodila je skoraj ves dan, dokler ni prišla v osrčje gozda, kjer je bilo najtemneje. Tam je stala samotna hiša, ki ji ni bila všeč, saj je bila videti tako mračna in zlovešča. Vstopila je, toda v hiši ni bilo nikogar in vladala je popolna tišina. Nenadoma je neki glas zaklical: »Vrni se, vrni se, mlada nevesta, v hiši morilcev si!«

Dekle je pogledalo navzgor in videlo, da glas prihaja od ptice v kletki, ki je visela na steni. Ptica je še enkrat zaklicala: »Vrni se, vrni se, mlada nevesta, v hiši morilcev si!«

Lepa nevesta je šla naprej iz sobe v sobo in prehodila vso hišo, vendar je bilo povsod prazno in nikjer ni bilo žive duše. Nazadnje je prišla še v klet. Tam je sedela prastara žena in majala z glavo. »Ali mi lahko poveste,« je vprašalo dekle, »ali moj ženin živi tukaj?« — »Oh, ubogi otrok,« je odgovorila starka, »kam si zašla! V razbojniškem brlogu si. Misliš, da si nevesta, ki se bo kmalu poročila, a ti boš obhajala poroko s smrtjo. Poglej, na ogenj sem morala pristaviti velik kotel vode. Ko te dobijo v svoje roke, te bodo brez usmiljenja razsekali, skuhali in pojedli, kajti to so ljudožerci. Če se te ne usmilim in te ne rešim, si izgubljena.«

Nato jo je starka odpeljala za velik sod, kjer je ni bilo mogoče videti. »Bodi tiha kakor miška,« ji je rekla, »ne gani se in ne premakni se, sicer je po tebi. Ponoči, ko bodo razbojniki spali, bova pobegnili. Že dolgo čakam na priložnost.« Komaj je to storila, že se je brezbožna drhal vrnila domov. S seboj so privlekli drugo dekle. Bili so pijani in se niso menili za njene krike in tarnanje. Dali so ji piti vino, tri polne kozarce: enega belega, enega rdečega in enega rumenega. Od tega ji je počilo srce. Nato so ji strgali lepa oblačila, jo položili na mizo, njeno lepo telo razsekali na kose in jih posuli s soljo. Uboga nevesta za sodom se je tresla in trepetala, saj je dobro videla, kakšno usodo so ji namenili razbojniki. Eden izmed njih je na mezincu umorjenega dekleta opazil zlat prstan. Ker ga ni mogel takoj sneti, je vzel sekiro in ji odsekal prst. Toda prst je odletel visoko čez sod in padel nevesti naravnost v naročje. Razbojnik je vzel svečo in ga hotel poiskati, a ga ni mogel najti. Tedaj je drugi rekel: »Si že pogledal tudi za velikim sodom?« Starka pa je zaklicala: »Pridite jest in pustite iskanje za jutri. Prst vam ne bo pobegnil.«

Razbojniki so rekli: »Starka ima prav,« opustili iskanje in sedli k jedi. Starka jim je v vino nakapala uspavala, tako da so kmalu polegli po kleti, zaspali in smrčali. Ko je nevesta to zaslišala, je prišla izza soda. Morala je stopati čez speče razbojnike, ki so v vrstah ležali na tleh, in silno jo je bilo strah, da bi katerega prebudila. Toda Bog ji je pomagal, da je srečno prišla mimo. Starka je šla z njo po stopnicah navzgor, odprla vrata in obe sta, kolikor hitro sta mogli, pohiteli proč iz razbojniškega brloga. Pepel, posut po poti, je veter razpihal, toda grah in leča sta vzklila in pognala ter v mesečini kazala pot. Hodili sta vso noč, dokler nista zjutraj prispeli do mlina. Tam je dekle očetu povedalo vse, kar se je zgodilo.

Ko je prišel dan, ko naj bi bila poroka, se je prikazal ženin, mlinar pa je dal povabiti vse svoje sorodnike in znance. Ko so sedeli za mizo, je moral vsak nekaj povedati. Nevesta je sedela tiho in ni spregovorila. Tedaj ji je ženin rekel: »No, moje srce, ali ne veš nobene zgodbe? Tudi ti nam kaj povej.« Odgovorila je: »Pa vam bom povedala svoje sanje. Sama sem šla skozi gozd in nazadnje prišla do neke hiše. V njej ni bilo žive duše, toda na steni je visela kletka s ptico, ki je klicala: ‘Vrni se, vrni se, mlada nevesta, v hiši morilcev si!’

In to je zaklicala še enkrat. Moj dragi, to so bile le sanje. Nato sem šla skozi vse sobe. Vse so bile prazne in v njih je bilo tako srhljivo. Nazadnje sem se spustila v klet, kjer je sedela prastara žena in majala z glavo. Vprašala sem jo: ‘Ali moj ženin živi v tej hiši?’ Odgovorila je: ‘Oh, ubogi otrok, v razbojniški brlog si zašla. Tvoj ženin živi tukaj, vendar te hoče razsekati in ubiti, nato pa skuhati in pojesti.’ Moj dragi, to so bile le sanje. Toda starka me je skrila za velik sod, in komaj sem se skrila, so se razbojniki vrnili domov ter s seboj privlekli neko dekle. Dali so ji piti tri vrste vina, belo, rdeče in rumeno, in od tega ji je počilo srce. Moj dragi, to so bile le sanje. Nato so ji slekli lepa oblačila, na mizi razsekali njeno lepo telo na kose in jih posuli s soljo. Moj dragi, to so bile le sanje. Eden izmed razbojnikov pa je opazil, da ima na prstancu še vedno prstan, in ker ga ni mogel zlahka sneti, je vzel sekiro in ji odsekal prst. Toda prst je odletel visoko v zrak, priletel za veliki sod in mi padel v naročje. In tukaj je prst s prstanom.« Ob teh besedah ga je potegnila na plano in ga pokazala zbranim.

Razbojnik, ki je med pripovedovanjem postal bel kakor kreda, je skočil pokonci in hotel pobegniti, toda gostje so ga zadržali in izročili sodišču. Tako so njega in vso njegovo tolpo zaradi njihovih hudodelstev obsodili na smrt.